Divje zveri v bocvanski divjini

Opazovanje ptic še ni bilo na nobenem naših itinerarjev. Nad eksotičnimi in velikimi pticami se sicer navdušimo, kadar jih vidimo, a nikamor se še nismo odpravili prav zaradi ptic. Kljub temu sem se v Bocvani odločil, da obiščem zavetišče ptic, saj sem bil v neposredni bližini, časa pa sem imel na pretek. Zraven tega zavetišče vzdržujejo lokalni prostovoljci in me je zanimalo, kako to izgleda. Ženska, ki me je pričakala na vhodu v rezervat, mi je pojasnila kako in kaj. Nič posebnega, dokler ni rekla: »Pazite se divjih zveri!« »Kako? Koga?« sem zmedeno odvrnil. »Divjih zveri!« je še enkrat ponovila, »Ne približujte se jim z motorjem!« Seveda se ne mislim približevati divjim zverem niti peš, niti z motorjem! »Kakšne divje zveri so tukaj,« sem jo vprašal, »levi?« »Ne, le divje zveri!« je odvrnila. V redu, sem pomislil. Če me v rezervat pustijo z motorjem, potem te divje zveri že ne morejo biti tako nevarne, kot se sliši. Zapeljal sem v park.

Nikjer ni bilo žive duše. Človeka tako ali tako ne, pa tudi nobene živali nisem videl. Le ozka peščena pot speljana skozi ravno prav visoko travo, da bi se lahko v njej kdo skrival. afriška prostranstva sam

Šele po več kilometrih sem zagledal čredo gnujev, kako se je pasla nedaleč proč. Zapeljal sem se proti njim, a ko sem se jim približal na kakšnih sto metrov, so pobegnili. To igro smo večkrat ponovili in bilo nam je prav všeč; meni, ko sem se z motorjem vozil po prašnih brezpotjih in njim, ko so se razgibali med tem, ko so bežali pred menoj. čreda divjih zveri - gnujev

V zavetišču sem pozdravil tudi nekaj ptic, a roza flamingov, ki bi popestrili obzorje, nisem videl. Tudi divjih zveri nisem srečal. Tako sem vsaj mislil, dokler nisem nekaj dni kasneje izvedel, kdo so te »divje zveri«, pred katerimi me je svarila ženska ob vstopu v rezervat. Wildebeest, se izgovori zelo podobno kot wild beast (divja zver), a v resnici gre za gnuje. Gnuji, s katerimi sem se preganjal, so bili torej divje zveri. Eh, pa tako plašna divja zver.

A to je bil šele začetek, prave divje zveri sem srečal že nekaj ur zatem. Narodnih parkov in rezervatov je v Bocvani namreč toliko, da se jim je (tudi če bi to želel) nemogoče izogniti. Z motorjem me sicer niso spustili v park Čobe, ki je najbolj bogat s pristno afriško fauno, a cesta proti severu vodi skozi druge parke. »Tam boš zagotovo srečal slone!« so mi govorili popotniki, s katerimi sem se pogovarjal. Tega sem se zelo veselil. Misel na to, da bo na cesto pred menoj stopil slon, me je navdajala s takšnim navdušenjem, da sem bil kot majhen otrok, ki čaka, da dobi, kar mu je bilo obljubljeno. Na eni izmed neskončno dolgih ravnih cest skozi pusto pokrajino, kjer ni nobenega prometa, le opozorilne table, zadrževanje na območju divijh živali na lastno odgovornost

sem končno zagledal orjaka, ki sem ga tako pričakoval. Kar tam, ob cesti je pohajkoval, kot da to ni nič posebnega. prvi afriški slon Jasno da ni, posebnost sem bil jaz, človek na motorju, ki v to divjino nikakor ne sodi. Na srečo se ni pustil motiti in se je naprej basal s šopi sočne trave, ki je rasla ob cesti. Odpeljal sem se naprej in zagledal čredo slonov nedaleč proč od ceste. Še malo naprej je bila žirafa in nato še dve in še in še. To je safari! prva afriška žirafa še več slonov

2 komentarj/a/i/ev na “Divje zveri v bocvanski divjini

  1. Davor

    V primerjavi s preteklimi desetletji bi naj bilo precej manj lova na divje živali v Afriki. Tako vsaj pišejo. Kako pa je v resnici, pa je težko vedeti. Kakorkoli, meni se zdi lov na živali iz čistega užitka eno izmed najtemačnejših pogruntavščin človeka.

    Prijazni popotniki…lepo se sliši. 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.