Rutinsko čez Afriko

Malavi je najmanjša država, ki sem jo obiskal na poti čez Afriko, a ponuja precej več, kot marsikatera velika. Šele v Malaviju sem končno ugledal gorovje, prve štiri dežele so bile prav dolgočasno ravne. V Malaviju sem se lahko v enem dnevu povzpel in spustil za več kot tisoč metrov, kar ima zame prav poseben čar, pa če to počnem peš, s kolesom ali z motorjem. končno gorovje razgled na malavijsko jezero iz višav Zraven razgibane narave ima ta deželica tudi prav posebno prijetne ljudi, s katerimi sem se pogosto zapletel v pogovor. Enkrat sem se ustavil ob cesti, saj me je pritegnilo neskončno polje zelenega riža. Stopil sem z motorja in se odpravil proti polju ter ga fotografiral. riževa polja v Malaviju

Ni minilo pet minut, ko je bilo okrog mene vsaj deset otrok in nekaj odraslih. To se mi je v Afriki ves čas dogajalo; da sem se nekje na samem ustavil in izza dreves ali grmovja ter kolib so se naenkrat začeli pojavljati ljudje. Eden od možakarjev, ki so se pojavili, med tem, ko sem fotografiral riž, je izvlekel fotoaparat in fotografiral mene. Zapletla sva se v prijeten pogovor. Takrat so se opogumili tudi otroci in naju obstopili. Možakarja sem vprašal, če so vsi ti otroci njegovi, pa je rekel: »Ne, jaz jih imam le osem. To ni veliko!« »Koliko pa je veliko?« ga vprašam. »Petnajst,« odvrne. »A z eno ženo?« ga začuden vprašam. Pa pravi: »Ne, ena žena lahko ima največ osem do deset otrok, če jih želiš več, moraš imeti dve!« Pomahal sem jim v slovo in se odpeljal. Kasneje sem v več pogovorih vprašal, zakaj imajo v Afriki toliko otrok in vedno dobil enak odgovor: Manpower (delovna sila).

Zapeljal sem se do največje znamenitosti, jezera Malavi, postavil šotor in si privoščil dan brezdelja. Edini dan na poti čez Afriko, ko nisem sedel na motor. En dan je bil več kot dovolj, saj so me hitro začeli srbeti podplati in sem želel naprej proti novim afriškim dogodivščinam. Nisem hitel, ker bi se mi mudilo, čeprav so tako govorili vsi overlanderji, ki sem jih srečal na poti, ki so imeli za potovanje po Afriki precej več časa kot jaz. Potoval sem z ritmom, ki mi ustreza in v okviru časa, ki sem ga imel na razpolago. Ne znam si predstavljati, da bi imel za enako pot čez Afriko dvakrat več časa. Razen, če ne bi potoval sam, preživljati čas v prijetni družbi je nekaj povsem drugega. Tako pa sem imel ravno pravo mero časa za potovanje, spoznavanje ljudi in krajev ter za ukvarjanje s samim sabo.

Zanimivo, kako zelo pomembna je rutina (katere se doma tako rad prenasitim) na daljšem avanturističnem potovanju. Več kot je negotovosti in raznoraznih ovir ter težje kot so težave, ki jih je na potovanju treba premagati, večja je potreba po rutini. Zbuditi se vsako jutro v drugem kraju, vedno znova premagovati nove ovire, srečevati neznane ljudi in se soočati z doslej še neznanim, seveda ni preprosto. Predvsem zaradi tega, ker se je treba vedno znova spoprijemati z novimi situacijami in jih reševati. S tem sem se pravzaprav ukvarjal ves čas, ko sem bil na poti. Saj ne, da bi me to utrujalo ali da bi mi bilo odveč, a po vseh »novotarijah«, ki sem jih dal skozi čez dan, sem zvečer iskal zavetje v rutini. Raztovoril sem motor, postavil šotor, se stuširal, si pripravil večerjo, popil čaj in naredil načrt za naslednji dan. Skratka, rutinske naloge, ob katerih sem lahko dal možgane na pašo, čutila pa v prosti tek. počitek

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.