Črna Afrika brez sladkorja? Ne, hvala!

Tudi v Afriki je tako, da kmalu po prestopu meje opaziš, kako se deželi, ki ju loči »umetno« ustvarjena meja, med seboj razlikujeta. V eni državi prevažajo banane na tovornjakih, v drugi na motorjih. Ko prestopiš naslednjo mejo, tovorijo banane na kolesih. Zato sem takoj po prestopu meje vedel ali je država, v katero sem pravkar vstopil, bogatejša ali revnejša od te, ki sem jo pravkar zapustil. To sem vedel tudi po tem, kako prijazni so bili ljudje. Na primer, po prestopu malavijsko-tanzanijske meje, me nihče več ni pozdravil s, »Hi, how are you?« Sicer sem se naučil pozdravnih fraz Karibu in Habari v jeziku svahili, a sem navadno bil jaz tisti, ki sem jih izgovarjal. Mimogrede; če kot tujec v neki deželi domačina pozdraviš v njegovem jeziku, odpreš vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Če se pri tem še smejiš, pa ga lahko razorožiš vseh slabih namenov.

Omenil sem prevažanje banan na kolesu in se spomnil neprijetnega pripetljaja. Ob prometni cesti nekje v Malaviju sem se ustavil in kupil avokado. Ko sem se usedel nazaj na motor in se želel vključiti v promet, je bila takšna gneča, da sem moral čakati, da se pojavi prazen prostor, da zapeljem na cesto. Ko so se v nekem trenutku avtomobili, kamioni in avtobusi dovolj razredčili, sem zapeljal. A nisem se premaknil niti za dvajset centimetrov, ko sem med pešci, ki jih je bilo vsepovsod polno, zagledal kolesarja, naloženega z bananami, ki drvi naravnost vame. Revež se na strmem klancu ni mogel ustaviti, lahko je le zavil in se mi umaknil. A na neravni bankini mu ni uspelo ohraniti ravnotežja in je zgrmel po tleh. Na srečo ni končal na trdem asfaltu, temveč na kupu banan ob cesti. Stopil sem z motorja in mu pomagal vstati. Na srečo je imel le nekaj majhnih prask. Ko sem pobral še njegovo kolo, sem videl, da sploh nima zavor! Resda je to Afrika, ampak popolnoma brez zavor? Kamikaz, ki na kolesih prevažajo tovor banan dvakrat težji od njih samih, sem videl nešteto in na to, da nimajo zavor, niti v sanjah ne bi pomislil. No, z njimi nisem imel bližnjega srečanja in to je bila moja edina prometna nezgoda na poti čez Afriko.

Zaradi »težav z likvidnostjo« v Malaviju sem v prvem kraju v Tanzaniji, kjer sem prenočeval, poiskal trgovino, da obnovim zaloge. Jasno, da trgovin, kot jih poznamo pri nas, v Afriki (razen v nekaterih velikih mestih) ne poznajo, zato sem nakupoval v majhnih prodajalnah. Sicer sem vsakodnevna živila kupoval na tržnicah, a po mleko, sladkor, olivno olje in podobno, je bilo treba v trgovino. Na tej točki mi je zmanjkalo sladkorja, ki sem ga potreboval za čaj, v glavnem edino sladico, s katero sem se v Afriki sladkal. In ker je bil večerni čaj del rutine, o kateri sem pisal zadnjič, brez tega ni šlo. Tako, da mi je bilo, ko so mi v več prodajalnah povedali, da nimajo sladkorja, huje, kot če bi ostal brez bencina. »Kako to, da nimate sladkorja?« sem bil radoveden. »Zato, ker je vlada prepovedala uvoz, da bi zaščitila domače proizvajalce, ki pa ne zmorejo zadostiti povpraševanju,« so mi pojasnili. To me je spomnilo na državo, ki je danes več ni, saj veste katero. A črne Afrike brez sladkorja si nisem znal predstavljati, zato sem iskal tako dolgo, dokler ga nisem dobil. Jasno, izpod pulta.

2 komentarj/a/i/ev na “Črna Afrika brez sladkorja? Ne, hvala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.