Kislo mleko v Keniji

Glede na to, kar sem videl na potovanjih širom sveta čez vseh pet celin, bi rekel, da je Afrika najplodnejša celina. Najplodnejša v smislu pridelave hrane, čeprav je najplodnejša tudi v smislu prirasta prebivalstva. Nenazadnje je tudi zibelka človeštva, torej celina, kjer bi naj nastalo prvo človeško življenje. A od tega je že zelo daleč. Tako daleč, da danes za predelavo hrane niso več pomembni pogoji kot dobra zemlja, voda in podnebje (česar ima Afrika v izobilju), ampak denar. Tega pa v Afriki ni, zato so tamkajšnje trgovine prazne, pravzaprav v glavnem trgovin niti ni. Pri nas pa lahko sredi zime že v vsaki malce večji vasi kupimo živila, ki so bila pridelana tisoče kilometrov od Slovenije. A to so že razsežnosti globalizacije, ki presegajo mojo domišljijo.

Skratka, v Afriki sem jedel, kar sem dobil oziroma, kar je bilo na razpolago. Izbira ni bila velika, je bila pa eksotična. Slastnega sadja in zelenjave sem se najedel kot že dolgo ne. Sem pa občasno pogrešal kaj od doma. Zelo sem bil navdušen, ko sem vstopil v Kenijo in tam zagledal trgovinico, v kateri so prodajali kislo mleko in kruh. Zapeljal sem se ven iz mesta, se ustavil v senci velikega drevesa in se kot sestradanec lotil kruha in kislega mleka. Kakšno razkošje! Kar stoje ob prašni cesti sem jedel in nič me ni motilo. A le dokler ni zazvonilo in se je iz šole, ob kateri sem stal, usulo polno otrok. Takrat sem moral s kosilom zaključiti in »restavracijo« zapustiti. Saj, kot sem že omenil, je zunaj v Afriki vpričo drugih, nemogoče jesti. Čeprav kislega mleka s kruhom doma nikoli ne jem, je to na potovanjih po eksotičnih deželah nekaj najbolj slastnega. Domača dobrota, s katero se resetiramo potem, ko se na potovanjih preobjemo lokalnih jedi. Na primer v Iranu, kjer mi je od vseh slastnih obrokov, ki smo jih v tej čudoviti deželi pojedli, najbolj v spominu ostal jogurt s kruhom, ki smo ga večerjali na strehi v Yazdu. Takrat sem zapisal:
Ko je vročina popustila, smo odšli na kratek sprehod. Našli smo pekarno, kjer smo pri delu opazovali peke, kako pečejo kruh v peči na drva, tandori. Kupili smo kruh in v sosednji štacuni vedro navadnega jogurta ter se vrnili v hotel. Bil je že večer in ni bilo več vroče, zato smo se povzpeli na ravno streho hotela. Svetlobo so nam dajali reflektorji, ki so osvetljevali bližnji minaret. Posedli smo na preproge, na sredino postavili vedro jogurta, trgali topel kruh in ga namakali v jogurt. Topel kruh in jogurt pod zvezdami na strehi palače iz blata – najboljša večerja v Iranu.

Prvo noč v Keniji sem prebil na dvorišču nekega krščanskega doma oziroma hostla. Dovolili so, da se kar z motorjem zapeljem skozi vhodna vrata in mi namenili najlepši košček travice, da sem na njej parkiral in postavil šotor. Tudi tukaj sem bil deležen pristnega afriškega gostoljubja in prijaznosti. Vsi gostje hostla so me prišli pozdraviti in se rokovati z menoj. Klepetanja, fotografiranja in izmenjavanja Facebook naslovov kar ni hotelo biti konec.
afrika_102

Še na večerjo so me povabili. Afriško, jasno: čapati, riž, sukuma wiki in korenček s fižolom.
afrika_103

Ko sem vse skupaj poplaknil z veliko skodelico kenijskega čaja z mlekom, sem se zadovoljen usedel pred šotor in razmišljal o tem, da sem že v deveti afriški državi na tej poti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.