Etiopija, afriška Indija

Končno sem tudi jaz prišel na vrsto, da na lastni koži občutim, da so prestopi mej v Afriki med najzahtevnejšimi na svetu. Kopnih mej smo na potovanjih po svetu prestopili že kar nekaj, tudi v Aziji in v Amerikah, a večjih težav do sedaj še nismo imeli. Seveda pa so prestopi mej peš ali z lastnim vozilom nekaj povsem drugega. Kaj šele, če z letalom pristaneš v civilizirani prestolnici. To je nekaj povsem drugačnega, kot prečkanje kopenske meje, ki so daleč od razvitih mest. Na primer med Kenijo in Etiopijo. Tam sem se znašel v času malice, kajpada. A ko so se kenijski uradniki vrnili na delovna mesta, je postopek gladko stekel. Očitno je to, da te raje iz države pustijo ven kot noter, tudi v Afriki podobno kot pri nas. A to, da so me izpustili iz Kenije, še zdaleč ne pomeni, da so me sprejeli v Etiopijo.

Tako sem se znašel v deseti in najbolj pričakovani državi na poti čez Afriko, v Etiopiji. Kjer ni bilo elektrike. Sedel sem na klopci pred pisarno uradnika na meji in čakal, da se vrne elektrika, ki bi pognala računalnik, potreben za vnos mojih podatkov v emigracijsko bazo tujcev v Etiopiji. Čez kakšno uro so se me usmilili in vklopili generator in s tem sem opravil. A težave so se tukaj šele pričele, saj sem naletel na carinika, ki je trdil, da moj Karnet (carinski dokument za motor) ni veljaven in da moram plačati uvozno dajatev. Česar seveda nisem hotel, saj je bil znesek vrtoglav. Ker nisva našla skupnega jezika, sem zahteval, da greva do šefa. Tam je carinik še vedno trdil, da so se predpisi v Etiopiji spremenili, jaz pa sem trdil, da se niso in si izmislil, da je »moja žena klicala na ministrstvo v Adis Abebo, kjer so ji povedali, da je karnet veljaven.« Jasno, da sem se lagal, a z resnico v Afriki ne prideš vedno daleč. Nato se je carinik sporekel s šefom. Amharščine ne razumem, a zdelo se mi je, da mu je šef rekel, da me spusti, on pa ni hotel. Na mojo srečo je avtoriteta prevladala. Bil sem se v Etiopiji!

Že prvi dan mi je postalo jasno, zakaj tako malo tujcev obišče to nikoli kolonizirano afriško deželo. Dobil sem vtis, da je (podobno kot Indija) zelo drugačna od drugih dežel. Kar je zame, kot popotnika, največji magnet. Od tega, da nisem mogel dvigniti denarja, da so bencin prodajali po 40 odstotkov višji ceni od uradno zapisane na ceniku, do tega, da sem moral jesti z rokami, ki so mi še dva tedna kasneje, v Sudanu, smrdele po (sicer odlični) shiro wat.

Prvi dan v Etiopiji sem sam pri sebi po tihem upal, da je prvi vtis napačen in da bo, potem ko zapustim zloglasno obmejno mesto Moyale, bolje. Odročni obmejni kraji v Afriki so namreč zbirališče vsega najslabšega. O Moyale je pisec Paul Theroux zapisal: »Border towns in African countries were awful places, known for riffraff and refugees and people sleeping rough, famous for smugglers and backhanders, notorious for bribery and delay, nitpicking officialdom, squeezing policemen, pestering moneychangers, the greatest risks, and the crummiest hotels.«
Natanko takšna je bila tudi moja izkušnja, zato sem zjutraj spakiral in pobegnil proti notranjosti Etiopije, kot da mi gori za petami. Tam me je čakal svet popolnoma drugačen od do sedaj videnega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.