Dolina reke Omo, Etiopija

»Z vodo iz vedra se že ne bom umival!« sem si rekel, ko voda s tuša ni pritekla. Naivnež, v Etiopiji sem! Zdržal sem le en dan, ko je voda, ki sem jo s plastenko zajemal iz vedra in polival po sebi, še kako prijala. Za bojazni o parazitih, E. Coli in drugih v vodi prisotnih grozotah, nekako nisem imel prostora. Spal sem v nekem hotelu, a sem jih prosil, če lahko, namesto v zadušljivi in umazani sobi, šotorim na travici. Seveda se jim je to zdelo neumno, a so mi dovolili. Nobena afriška soba ni tako čista kot notranjost mojega šotora.

Šele na tem delu poti čez Afriko sem se pričel zavedati resnosti in težavnosti podviga, ki sem se ga pravkar loteval. Dnevno sem se ukvarjal z nadlogami v vseh mogočih živih in neživih oblikah ter nenazadnje tudi s tem, da ni bilo vode in elektrike, kaj šele interneta ali telefonskega signala. A najbolj od vsega sem pogrešal varno zatočišče, kamor bi se umaknil pred vsemi neprijetnostmi. Zato so mi bile popoldanske urice, ko sem se lahko ob šotoru lotil kuhanja, poslušanja glasbe in drugih rutinskih opravil, zelo pomembne. priprava večerje

Tako je okolica doline Omo na jugu Etiopije postala moj najdaljši postanek v Afriki. Tri dni sem prebil v tem zakotju, kjer se je čas ustavil in nič ne kaže na to, da se bo kmalu karkoli spremenilo. Obiskal sem več plemenskih skupnosti in se čudil razmeram, v katerih živijo. Fantastičen svet. Seveda zame kot opazovalca, kako ga doživljajo oni, ne bi upal soditi.

Etiopijci so vsekakor najbolj drugačni ljudje od vseh, ki sem jih imel priložnost spoznati na potovanjih po svetu. Med vožnjo skozi vasi (bolj ali manj večji del poti) so se ljudje vame zaganjali, name vpili, plesali, kazali, naj se ustavim, zamahovali proti meni z motiko in bičem. Skratka počeli so vse mogoče, razen tistega ne, kar sem na nek način pričakoval; da bi me kamenjali. Na kamenjanje so me namreč opozarjali tisti, ki so Etiopijo že prepotovali. »Kako?« Sem bil začuden, ko sem to prvič slišal. »Ja, ko te zagledajo, da se pripelješ, vržejo vate kamen!« Neverjetno, to moram videti, sem pomislil. A najbrž sem imel sem srečo, da so predmeti, s katerimi so me strašili, ostali v njihovih rokah ali me zgrešili. Ampak, da ne bo zvenelo, kot da so vsi Etiopijci strašni, to nikakor ne drži. Ko sem se kje zaustavil in so me obstopili, so bili vedno zvedavi in prijazni. Razen enkrat, ko sem moral pred hitrimi prsti pobegniti. Ustavil sem na mostu čez reko, kjer je v vodi stalo nekaj deset žena, ki so prale perilo. Čudovit prizor. A še preden sem uspel izvleči telefon, da bi naredil nekaj posnetkov, me je obstopila gruča deklet. Bile so najstnice, stare nekje do 15 let. Takrat sem naredil napako in odprl torbo, v kateri sem imel bonbone za obdarovanje radovednih otrok. V hipu, ko sem torbo odprl, so pritisnile name z vseh strani in začele grabiti po odprti torbi. V njej sem imel tudi dokumente, najpomembnejšo reč na tej dolgi poti, zato se je tukaj hec nehal. Uporabil sem silo, da sem zvlekel njihove ročice iz torbe in komolce, da sem jih odgnal od sebe in motorja (s katerega nisem niti sestopil), ga pognal in pobegnil. Kot v risanki! Glede na to, da je v teh krajih plenjenje eden od načinov za preživetje, sem jo dobro odnesel. Tega, kako sem “neustrašni motorist na poti čez Afriko” pobegnil pred etiopskimi najstnicami, zlepa ne bom pozabil.

Nekaj vtisov iz enega najbolj fotogeničnih koncev sveta. Še tole: za poziranje nisem plačeval, saj tega ne počnem. Razen izjemoma, ko to zahtevajo razmere (ali mladenič na prvi fotografiji, ki mu čez ramo visi Kalašnikov).
pastir s Kalašnikom
otroci z juga Etiopije
otroci z juga Etiopije
pastir s piščaljo
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.