Nerazumljeni Sudan

Vračam se v Afriko (žal le po spominu)! Ostali sta mi namreč še dve izjemni deželi, ki sem ju obiskal na poti čez Afriko, o katerima bi želel nekaj povedati.

Nikoli si nisem mislil, da se bom podal v katero od dežel, ki so na tako slabem glasu kot Sudan. Celo tako daleč so zadeve zakomplicirane, da potem, ko enkrat obiščeš Sudan, več ne moreš preprosto v ZDA. V tem kontekstu sodi Sudan v isto kategorijo kot Irak, Iran in Sirija. Dežele, v katere se naj ne potuje. A ker se skušam ne spuščati v politiko in ostati kot popotnik neprizadet zaradi morebitnih političnih zapletov (seveda, koliko je to pač mogoče), si s tem nisem belil glave. Če so mi izdali turistični vizum, že ne more biti tako hudo, sem razmišljal. Sploh pa sem moral čez Sudan, če sem hotel zaključiti pot čez Afriko in priti domov.

Po formalnostih na meji, ki so v Afriki zmeraj nepredvidljive, sem se znašel v enajsti deželi na poti čez Afriko. Občutek, ko ti uspe zapusti eno deželo in vstopiti v drugo, je fenomenalen. Počutiš se, kot da si premagal najtežje birokratske ovire, kar se tiče obiska dežele. Čemur pričajo nešteta pričevanja popotnikov, ki niso imeli te sreče. Govorim seveda o prečkanju kopenskih meja z lastnim vozilom. Skratka, ko stopiš na tla še neosvojene in težko dostopne dežele, občutiš, da ti to, kar pravkar počneš, gre od rok.

Prvič na poti sem srečal dva motorista, s katerima smo se dogovorili, da ostanemo skupaj. Predvsem zaradi boljšega občutka, saj smo vsi imeli namen spati na divje v puščavi. Predsodkov o nevarnostih, ki prežijo nate v Sudanu, pač ne moreš povsem ignorirati. Zato smo bili veseli, da smo se Avstralec, Kitajka in Slovenec našli v Sudanu in »pazili« drug na drugega. In res, v troje je bilo preprosteje prepričati policijske in vojaške kontrole, da smo le popotniki. Ne eni od kontrol mi je policist z glave snel očala in si jih nadel. »Na meni so lepša!« se je režal in ni kazal namena, da mi jih vrne. Pa je moj novi avstralski prijatelj stopil z motorja do policista, mu snel moja očala, jih nadel meni in se zasmejal: »Neeee, njemu lepše sedijo!« Vsi skupaj smo se sicer zarežali, a bilo je jasno, da smo na tankem letu. Bilo je kot v napeti sceni iz filma. Hitro smo pohodili plin in odbrzeli naprej.

Prenočili smo na prostem, sami trije sredi ničesar, v puščavi. Izjemna izkušnja. A ko smo to ponovili nekaj dni kasneje in nekaj sto kilometrov severneje, smo ugotovili, da spanje v šotoru, ko se temperature spustijo na 40 stopinj, ni mogoče. Jaz sem sprva še poskušal, a po petih minutah sem bil premočen, zato sem se raje pridružil njima, ki sta ležala na betonski strehi. Spanja je bilo pri takšnih temperaturah bore malo.

Za prenočevanje smo izbrali mistične piramide Meroe:
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe

Do tukaj mi je vreme na poti čez Afriko dobro služilo, saj so bile temperature idealne, padavin pa skoraj nič. Šele v Etiopiji, kjer sem večino poti prevozil na višinah čez dva in tri tisoč metrov, me je konkretneje zazeblo in namočilo. A proti peklu, ki me je čakal v Sudanu, sta dež in mraz otroška igra. Sredi junija v saharski Afriki pač ne more biti drugače.

Po neprespani noči sem se poslovil od sopotnikov in pred sončnim vzhodom, da bi se izognil najhujši vročini, odbrzel naprej. Na prvi bencinski črpalki sem hotel kupiti vodo, a so bili vsi hladilniki zaklenjeni. Ramadan! Tega v Sudanu jemljejo skrajno resno; od zore do mraka brez hrane, pijače in še marsičesa. A dobri ljudje so me napotili v skrito trgovinico, kjer sem lahko kupil vodo, brez katere v takšnih razmerah resnično ni mogoče preživeti.

Vozil sem do poldneva, nato pa se ustavil in sklenil počakati do večera, da lahko nadaljujem. A ko sem se v najhujši vročini dneva znašel v nekem mestecu, so mi bila vsa vrata zaprta. Le nek mladenič, po rodu Etiopijec, me je sprejel v zaprt hotel, da sem lahko v senci čakal, da vročina mine. Mladenič mi je med drugim zaupal, da v štirih letih, odkar je tukaj, še ni deževalo. A po nekaj urah sem imel čakanja dovolj in se ob treh popoldan odpravil naprej. Največja napaka, kar sem jih naredil na poti čez Afriko! Pred menoj je bilo 200 kilometrov puščave do naslednjega kraja, jaz pa sam na motorju skozi pekel. Še avtov ni bilo, lokalci že vedo, zakaj. Bilo je čez 50 stopinj Celzija v senci, kaj šele na soncu, ki je sijalo s polno močjo. Vozil sem z zaprto čelado, v zaprti jakni in rokavicah, kar me je ščitilo pred zrakom, ki je bil tako vroč, kot bi vozil skozi krušno peč. Voda, ki sem jo vozil v plastenkah, je bila prevroča, da bi jo pil. Tako, kot sem bil zaskrbljen na tem delu poti, nisem bil še nikjer. A na srečo sem etapo prevozil brez težav in prispel do civilizacije. Bil sem tako zdelan, da sem se odločil, da naslednji dan ne grem nikamor. Cel dan sem počival v klimatizirani sobi, ven sem šel šele pred sončnim zahodom, ko je oživela tržnica, da sem si kupil večerjo. “V takšnih razmerah več ne vozim!” sem rekel sam pri sebi, vedoč, da bom že v naslednji deželi, Egiptu, moral požreti te besede.

Sudanci in Nubijci so zanimivi ljudje, a žal se kriza, ki jo doživlja dežela, vidi na vsakem koraku. Zraven tega živijo v eni najneprijaznejših pokrajin na svetu. Niti predstavljati si ne moremo, kako jim je. Tako so do tujcev upravičeno zadržani, a ko je led prebit, so izjemno ustrežljivi. Seveda le moški, v Sudanu niti z eno žensko nisem spregovoril (razen s Kitajko).
Sudan
Sudan
Nubijec

Kako zelo drugačni so od sosedov, sem spoznal šele, ko sem imel prvi stik z Egipčani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.