Bližnje srečanje z Afganistanom

Na svilni poti sva z motorjem prevozila sedem mej med osmimi državami. Razen na prvi meji sva za prestope porabila več ur, da sva izpolnila vso potrebno dokumentacijo in opravila carinske preglede. Najzahtevnejšega carinskega pregleda sva bila deležna v Uzbekistanu, kjer so na seznamu prepovedanih uvoznih artiklov tudi vsakodnevne stvari. Na primer tabletke proti alergiji. Tako sem moral, ko sva Uzbekistan zapuščala, izprazniti vse kovčke, vse škatle, vse vreče in torbe, kar sva jih imela s seboj, da sta jih dva carinika temeljito pregledala. Vsako škatlico tabletk, ki sva jo imela s seboj, je vzel v roko in jo pregledal. Ko sva mislila, da je že konec, sta pripeljala še psa, ki je vse prevohal. Najtemeljitejši pregled, kar sva jih bila deležna v popotniški karieri. Našli in odvzeli nama niso ničesar, le pomahali so nama in naju spustili v Tadžikistan.

Majhna deželica (v primerjavi s sosedami) je ravno toliko odročna in divja, da je raj za motoriste in kolesarje, ki se radi podajamo v takšne kraje. Pamirska avtocesta je ena izmed najbolj znanih cest na svetu, ki vabijo entuziaste iz vsega sveta na preizkušanje lastnih zmogljivosti. Tako sva se tudi midva (predvsem jaz) čutila poklicane, da vidiva ali jo zmoreva.

Pamirske ceste sva se lotila v glavnem mestu, Dušanbe, kjer, razen okusnih šašlikov, nisva doživela ničesar omembe vrednega. Kot je v tej regiji navada, se je cesta kmalu zatem, ko sva zapustila območje bližine glavnega mesta, spremenila v kolovoz. Tako slab, luknjast in prašen, da sem resnično dvomil, da nama bo uspelo, če bo šlo tako naprej. Treba je vedeti, da je vodenje motorja z dvema potnikoma in polno prtljage po tako slabih cestah, dokaj naporno početje. Ne le zaradi samega manevriranja in izogibanja pastem, temveč tudi zaradi vročine in prahu. V motoristični opremi je pri hitrosti kakšnih 30 kilometrov na uro precej vroče, in ko zraven tega jahaš skozi oblake prahu, gostejše od megle, se pogosto vprašaš po smislu tega početja. »Prah in vročina! Crkujeva!« sem zapisal v dnevnik.

Pamirska cesta naju je vodila vzdolž reke, onkraj katere je Afganistan. srednja_azija_2017_045 Pet dni sva se vozila ob meji z Afganistanom, vesela, da sva na tej strani reke, saj je prašni kolovoz, v primerjavi s tem, kar je bilo videti onstran reke, videti kot avtocesta.

Seveda sva bila poplačana z razgledi, srednja_azija_2017_044
srednja_azija_2017_046
srednja_azija_2017_047 srednja_azija_2017_048 ki jih ni manjkalo. Prav ti razgledi in neskončna prostranstva so največji magnet, ki nezadržno privablja.

Obcestnih počivališč ni, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar imaš s seboj. srednja_azija_2017_049

Motorist iz Koreje, ki sva ga srečala, nama je povedal, da je na tem delu poti v mehkem pesku večkrat padel. Kar glede na to, kako naložen motor ima, ni nenavadno. srednja_azija_2017_053

A kljub tem sem se čez ta mehki pesek raje zapeljal sam. srednja_azija_2017_050

Hrana je bila sicer precej borna, kar je jasno, saj v teh krajih težko kaj zraste. A sva se je privadila in sva bila po dolgi vožnji vesela vsakega toplega obroka. Četudi je bila to le redka juha in več dni star trd kruh. srednja_azija_2017_051

Ko sva zapustila bližino Afganistana, sva končno zapustila tudi obupno slabe ceste in se kot otroka razveselila asfalta. A še vedno sva bila sredi neokrnjene narave. To seveda obožujeva in se je nikakor ne moreva naveličati. Zato sva tudi, ko sva prenočila v mestu, namesto v hotelski sobi, spala v šotoru. Kljub nadmorski višini 3619 metrov! srednja_azija_2017_052

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.