So potovanjem šteti dnevi?

Kaj šteje, samo dejanje ali to, kako znamo o njem pripovedovati?

Čas, v katerem smo se znašli, zaznamuje paradoks, da imajo besede večjo težo od dejanj. Celo raziskave to dokazujejo. V argumentiranju naj bi dosegli več, če namesto tega, da povemo, kaj počnemo, govorimo o tem, kar nam je všeč. Lajkanje na družbenih medijih je dovolj zgovoren dokaz. Študija tudi omenja, da se ljudje raje nagibamo k drugim zaradi njihovih naklonjenosti, ne zaradi njihovih dejanj. Povedano drugače: radi lajkamo to, kar lajkajo drugi, hkrati pa si želimo to, česar drugi nimajo. Psihologi pravijo, da je podrejanje v človeški naravi, a da se raje podrejamo stališčem drugih, ne pa tudi temu, kar drugi počno. V tem smislu si želimo biti drugačni. Zato svetujejo, da če želimo biti všečni (dobiti več lajkov, v sodobni terminologiji), moramo govoriti o tem, kar nam je všeč, ne o tem, kar počnemo ali imamo. Tako je oglaševalce nekoč zanimalo, kaj kupujemo, da bi nas bolje ciljali z reklamami, jih danes bolj zanima to, kaj lajkamo. Informacije, ki jih o sebi izdajamo na družbenih medijih, imajo precej večjo težo, kot si mislimo. Pregovor: »Povej mi, kaj bereš (ali ješ), in povem ti, kdo si.« zamegljuje kruta resnica, da na družbenih medijih izdajamo precej več o sebi, kot s tem, če povemo, kaj beremo oziroma jemo.

Ups, ponovno sem zašel preveč v psihologijo, proč o potovanj. Se vidi, da je zimski čas, ko berem resno literaturo. Najbrž bi bilo pametneje odpotovati in svet dojemati skozi lastna čutila, kot skozi besede drugih. A kot kaže, bomo to zimo preživeli za zapečkom. Tako imam vsaj priložnost, da sledim trendom in se namesto dejanjem posvetim besedam. Le kdo se še spomni pregovora, ki pravi, da dejanja govore glasneje kot besede?

Torej, ne glede na dejansko oziroma objektivno zahtevnost, ki jo je od nas zahtevalo neko potovanje, je od tega pomembneje, kako znamo svoje doživljanje ubesediti. Bolj, kot o tem razmišljam, bolj vidim, da drži. Na potovanjih in doma smo imeli priložnost spoznati veliko popotnikov, ki svojih neverjetnih doživetij, niso znali ali želeli prav ubesediti. Po drugi strani pa vsi poznamo ljudi, ki znajo iz vsakdanjih trivialnih pripetljajev narediti krasne zgodbe
.
Objektivno zahtevnost sem omenil prav zato, ker postaja zaradi zgoraj omenjenih razlogov razvrednotena oziroma predelana v subjektivnost. Eno je, da ljudje neustrašnost pojmujemo različno, saj si nekateri drznejo početi stvari, ob katerih se drugim zvrti že ob gledanju. Drugo pa je primerjati vzpon na Everest z vzponom na Uršljo goro. A ker beseda danes več ne rabi postati meso, lahko vzpon na Uršljo goro opišemo kot najdrznejšo pustolovščino. Nekje sem prebral vabilo na potopis: »Poučna zgodba o neustrašnosti, pogumu in odločnosti, avantura, polna dogodivščin. Ni poznal poti, ni vedel, kje bo spal in kako dolgo bo za pot potreboval, nikogar na poti ni poznal. Kjer je volja, tam je pot!« In tako naprej, dokler ne prebereš, da gre za nekajdnevno kolesarjenje od hrvaškega morja do doma v Sloveniji! Nikakor ne želim omalovaževati, saj je jasno, da je dojemanje lastnih doživetij subjektivno. Vse manj jasno pa postaja, kaj je objektivnost.

A mi imamo srečo. Ne potujemo zaradi drugih. Ne potujemo zato, da bi o potovanjih besedičili in pisali. Zato nas ni strah, da bi bili našim potovanjem šteti dnevi, saj so vzroki, zaradi katerih potujemo, del nas, ne posledica trendov ali lajkov. Ti zapisi so le naravna posledica naših potovanj in o doživetjih pišem po razpoloženju. Včasih bolj, drugič manj objektivno, a vedno s pridihom subjektivnosti.

Naš prvi intervju za časopis na potovanju. Malezija 2009. 2009-Malezija_47

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.