Kam gremo?

V novo leto vstopamo doma in brez popotniških načrtov. Sprašujejo nas, kako to, da smo doma in kam potujemo naslednjič. Na prvo vprašanje še najdemo odgovor, na drugega ne. Seveda si želimo potovati, a uresničuje se naša slutnja; da je treba potovati, dokler so otroci majhni. Seveda nas je ta slutnja popeljala na čudovita družinska potovanja in nam omogočila doživeti svet, ki ga sedaj, ko imamo doma otroke, ki jih ni mogoče kar tako navdušiti za potovanje, obiskujemo redkeje (čeprav sumim, da se nam to le dozdeva). Zato še danes, ko mineva devet let od trenutka, ko sva se s Sabrino odločila za enoletno potovanje, mislim, da je bila to najina najboljša odločitev v življenju (do tega trenutka).

Seveda ni pomanjkanje navdušenja otrok za potovanja edini razlog, zaradi katerega ostajamo doma. Niti ni izgovor. Preprosto čakamo na primeren trenutek ali dobro priložnost. Je pa res, da je zadnja leta vedno manj priložnosti, da odpotujemo vsi štirje skupaj. Kar posledično pomeni, da je več priložnosti za naju s Sabrino, da greva kam sama, kar je seveda krasno. A nekako računava na to, da bo priložnosti za to, da kam odpotujeva sama, brez otrok, še dovolj. Maša namreč še vedno rada potuje. Že nekajkrat je v zadnjem času omenila, da si želi potovati. Da bi šla v Indijo! Tja, kjer ji je bilo na zadnjih dveh potovanjih tako hudo. Še en dokaz, da hude in slabe stvari, ki se nam dogajajo na potovanjih, pozabljamo oziroma jih predelamo v doživetja in lepe spomine. Seveda nama je to, da Maša želi potovati z nama, v veliko veselje. Moram pa na tem mestu priznati, da je tega veselja pri Sabrini več, kot pri meni. Vzljubil sem motoristična potovanja, kjer pa je prostora žal le za dva in v tem primeru Maša pač ne more potovati z nama. Verjeli ali ne, lotil sem se iskanja motorja s stransko prikolico, tako da bi se na motoristično pustolovščino lahko podali vsi trije. Hitro sem ugotovil, da ti motorji s stransko prikolico niso mišljeni za tri potnike. Vsaj ne takšne, kot smo mi. Da o prtljagi ne govorimo.

Pri tem je najbolj zabavno to, da, ko sem poguglal »Motor s stransko prikolico«, sem na prvem mestu dobil rezultat svojega prispevka na tej strani! Natanko pred tremi leti sem na teh straneh pisal o isti temi kot danes. Ta pa je dobra, da pri iskanju vira naletiš na samega sebe, ne da bi to pričakoval. Evidence o tem, kar na teh straneh pišem, pač nimam, zato se pri napisanih že skoraj 500 prispevkih v devetih letih dogaja tudi to, da kaj zapišem večkrat. Saj menda s tem ni nič narobe, ali pač?

No, da se vrnem nazaj, k našemu stanju na področju potovanj. Smo, kjer smo, povsod in nikjer. Zadnji stavek je le floskula, ki ne pomeni nič. V resnici smo na tem, da se odločamo, kam in kdaj bomo odpotovali. Trije. Morda se podamo kam daleč, morda blizu, morda tja, kjer še nismo bili, morda v znane kraje, morda med zimskim, prvomajskimi ali poletnimi počitnicami. Morda pa med vsakimi, kar bi bilo najlepše!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.