Kaj je potrebno, da postanem popotnik?

Popotnik potrebuje veliko, da lahko potuje. Tako vsaj pravijo. Iskanje (ali naprtitev razlogov drugim), zaradi katerih nečesa ne moremo početi, je pač lažje, kot vlaganje energije v to, da se nečesa lotimo. Najbrž to na nek način počnemo vsi, ko se sebi in drugim opravičujemo ali iščemo vzroke, zakaj se nečesa ne lotimo. Kadar so to potovanja, je iskanje razlogov proti še toliko lažje. Potovanja so nevarna, hoteli dragi, letala neudobna, hrana neokusna, gneča nepopisna, umazanija neznosna in še kaj. Zato je v današnjih časih, ko največja vrednota postaja udobje, povsem razumljivo, da je ljudi, ki se potovanj lotevamo, tako malo. Pišem seveda o tem, kako potujejo popotniki, ne turisti v organiziranih in vodenih skupinah. Popotnik, ki se odloča o potovanju, mora namreč v ozir vzeti precej več dejavnikov, kot tisti, ki načrtovanja, organizacijo in vodenje potovanja prepusti nekomu drugemu. Res pa je, da tako turist kot popotnik v potovanje vlagata in se prav tako odrekata udobju. Seveda vsak po svojih zmožnostih in preferencah.

Ampak, ali res popotnik potrebuje veliko, da lahko potuje?

Seveda potrebuje. Ampak potrebuje predvsem vrednote, o katerih se ne govori na glas. To so pogum, drznost, odločnost, predvsem pa volja; ključne vrednote oziroma sestavine bodočega popotnika. Jasno, da potovanja zahtevajo tudi čas in denar, a to nista vrednoti, zgolj sredstvi za dosego cilja. Predvsem pa najpogostejša izgovora, ki sta pa žal tako močna, temeljna in neizpodbitna, da že v kali zatreta nadaljnja razmišljanja o potovanjih. Za marsikoga, ne pa za vse. Na za tiste, ki jim (da ne zapišem, nam) potovanja pomenijo nekaj več. Vseh ostalih, torej tistih, ki jim potovanja ne pomenijo dovolj in tistih, ki bi radi potovali, a žal ne premorejo dovolj časa, denarja, priložnosti ali razumevanja, tako nima smisla prepričevati o tem, kaj potrebujejo, da bi potovali. Prav tako nima smisla prepričevati tistih, ki so že popotniki in se zavedajo tako vložka, kot izkupička, ki ga potovanja terjajo oziroma prinašajo. Je pa prav, da tisti, ki imamo s tem izkušnje, skušamo pomagati potencialnim popotnikom. Torej tistim, katerim so potovanja dovolj mikavna in imajo hkrati dovolj »temeljnih« sredstev, manjka jim pa poriv.

Kaj torej potrebuje potencialni popotnik, da postane pravi popotnik? Morda le namig ali nasvet. Morda le spodbudo ali navdih. Tisto malenkost, ki je potrebna, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se odloči za potovanje. To seveda le zveni kot malenkost. V resnici pa prav ta malenkost iz sanjača naredi popotnika.

Sedaj sem ponovno prebral besede, ki sem jih pravkar zapisal. Le kaj bo rekla Sabrina, ko bo videla, da pišem o spodbujanju. Jaz, ki sem dolga leta trdil, da odrasli ne potrebujejo spodbude. Le kdo se tukaj spreminja, časi ali mi?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.