Brzdanje popotniške strasti

Saj poznate tisto stanje, ko se lačni odpravimo po nakupih? Ko hodimo med policami s hrano sestradani in se nam lušta vsega? Tudi »dobrot«, ki jih siti ne bi niti pogledali. V podobnem stanju se znajdemo tudi popotniki, ko zaradi predolgega obdobja mirovanja hrepenimo po tem, da bi odpotovali. Nekam, kamorkoli. Samo zato, da gremo. Ker smo že tako močno sestradani tujega, da se nam meša (da ne bo nesporazuma; ne gre za pobeg od domačega, s potovanjem tega ni mogoče rešiti, naveličanost s poznanim zahteva drugačne pristope). Neustavljiva sla po potovanju je pravzaprav kritično stanje, v katerem smo izpostavljeni neracionalnim odločitvam. Saj nas strast po potovanju zaslepi do te mere, da ni več pomembno to, kam in kako bomo potovali, temveč le to, da odpotujemo. Tako, kot nas lakota zaslepi do te mere, da ni več pomembno, kaj bomo pojedli, ampak le to, da se nasitimo. A s tem si nahranimo le lačne oči in napolnimo usta, ne da bi zadovoljili telo in duha. Podobno neumnost naredimo, ko se sestradani potovanja odločimo za nakup letalskih vozovnic zgolj zato, da zadovoljimo strast po tem, da odpotujemo.

Pri vsem tem je najbolj zanimivo to, da je pogosto dovolj že samo nakup letalskih vozovnic ali potovalnega aranžmaja. Niti ni treba odpotovati, da zadovoljimo te strasti po potovanju, ampak nam zadostuje, da v sicer neznano prihodnost zakoličimo termin potovanja. Torej to, da vemo, kam in kdaj bomo odpotovali. Četudi je termin šele čez pol leta. Na tem mestu analogija s sestradanim nakupovalcem seveda preneha, saj nas to, da smo kupili poln voziček hrane, ne zadovolji, ampak je treba nekaj dejansko dati v usta. (Postajam lačen, dovolj o hrani!)

Saj vem, da pogosto omenjam, da je prav, da smo neracionalni, a ne v tem kontekstu. Časa in denarja, ki ga namenjamo potovanjem, imamo seveda omejeno količino (kot vsega drugega). Zato je škoda, da te dragocene vire tratimo za potovanje, ki bo nasitilo le naše lačne oči, ne pa tudi telo in duha. To dosežemo le z brzdanjem popotniške strasti, saj lahko le tako izberemo takšno potovanje, ki si ga bomo, bolj kot po fotografijah, zapomnili po trenutkih, ko nam je od navdušenja vzelo dih.

Moram pa priznati, da nam je kar težko najti destinacijo, ki prestane prvega od petih testov: Ali nam bo ta destinacija dovolj zanimiva? Ups, ponovno se moram vrniti hrani! Torej, ko se znajdemo pred polno mizo, ki se tare pod raznovrstnimi dobrotami, ne vemo, kje začeti. Jaz sem držim pravila, da je treba začeti pri jedeh najbolj blagega okusa in postopoma segati po močnejših jedeh, najbolj aromatične pa pustiti za konec. Namreč, če začnemo pri najbolj aromatičnih, sladkih ali pikantnih, nas ti močni okusi preplavijo do te mere, da jedi blagega okusa sploh ne bomo okusili. Podobno je s potovanji. Naše popotniške brbončice so vajene tako tistih, ta najbolj blagih, kot tudi takšnih, močno začinjenih. Morda je to paradoks, a uživanja v najpreprostejših izletih in bližnjih potovanjih “blagega okusa” smo se naučili v najbolj eksotičnih daljnih deželah.

Da se vrnem nazaj k témi; če bi zapisal, da tudi naša strast vzplamteva enako ob pomisli na bližnji izlet, kot ob pomisli na potovanje po eksotični deželi, bi se lagal. Zato si želim, da nam uspe popotniško strast obdržati in jo hkrati obrzdati ter tako izbrati popolno destinacijo za naše naslednje potovanje.

Nebrzdana radost v Laosu: laos-2012_25

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.