Preizkušanje lastnih meja po okusu drugih

Nazadnje sem pisal o preseganju lastnih meja in da je dobro, če smo previdni pri izbiri načina potovanja ali zahtevnosti pustolovščine. Hkrati pa pri tem ne smemo biti preveč zadržani, saj se razvijamo šele, ko v lastni glavi začrtane meje presegamo.

Danes smo dobesedno bombardirani z umetno lepimi ljudmi in nepristno mamljivimi doživetji. Sodobni mediji imajo neprimerno večji doseg kot pred nedavnim, saj jih prostovoljno nosimo celo na dlani. Na telefonu, napravi, ki je postala naš najzvestejši spremljevalec. Kako se naj potem nekdo, ki na Facebooku dnevno vidi nekaj deset ali celo sto krasnih fotografij rajskih plaž ali česarkoli izumetničeno lepega, odloči za potovanje po lastni presoji? Bi rekel, da kar težko. Seveda odvisno od tega, koliko smo za tovrstno leporečenje dovzetni. A dejstvo je, da gredo zadeve v zvezi s tem, od koga dobiti navdih in pristne informacije ter komu zaupati, v precej drugačno smer, kot smo je bili vajeni še pred nedavnim. Tradicionalne oblike prenašanja informacij in navdiha med popotniki in med tistim, ki to želijo postati, na srečo še obstajajo. Saj veste, ustno izročilo, potopisi, knjige in podobno. Morda se motim, a zdi se mi, da so to mediji, pri katerih je manjša verjetnost, da bodo informacije podane preko njih, zlagane, prenapihnjene ali namenjene zgolj samopromociji.

Kako torej najti pristne informacije o bodočem potovanju, na podlagi katerih se bomo podali na pustolovščino, na kateri bomo dosegali ter presegali lastne meje in to v okviru lastnih zmožnosti? Najprej moramo razčistiti, česar si sploh želimo in kaj od potovanja pričakujemo. Lahko si pomagamo tako, da se izprašamo. Nato razmislimo o tem, kaj zmoremo in koliko si upamo. V veliko pomoč so nam lahko tudi vzorniki, drugi popotniki, s katerimi imamo dovolj skupnega, da jim lahko zaupamo. Šele potem se lotimo poizvedovanja po informacijah o bodoči destinaciji. Bolj kot se bomo potrudili, da ločimo zrna od plevela in pristnost od promocije, bolj bodo te relevantne in verodostojne. Seveda tudi popotniki, ki na glas razglašamo lastna doživetja, nismo izjema. Zagotovo kdaj pretiravamo ali namenoma zamolčimo kakšno ključno podrobnost, ko pripovedujemo o tem, kaj smo doživeli v daljni in eksotični deželi. Zato je najbolje, da vse, kar o naši bodoči destinaciji izvemo vnaprej, vzamemo z rezervo. Sami z rezervo jemljemo tudi varnostna in zdravstvena priporočila, saj so zapisana tako, da nas od eksotičnih dežel odvrnejo. Razumljivo pa je, da tega početja ne moremo priporočati drugim, lahko le podamo lastno izkušnjo. A to, kako te informacije vplivajo na nekoga drugega in kako daleč čez njegove meje ga preženejo, so posledice njegovih lastnih odločitev.

Mi smo že kar nekajkrat nasankali, ko smo verjeli pričevanju drugih in se podali v domnevno čudovite kraje oziroma obiskali opevane znamenitosti, pa tam nismo našli ničesar, kar bi v nas zbudilo karkoli pozitivnega. Razen občutka, da moramo čim prej od tam. Še marsikaj hujšega se nam je pripetilo, ko smo slepo zaupali viru, ki mu ne bi smeli. Zato se mi zdi pomembno, da se pri načrtovanju bodoče destinacije potrudimo poiskati informacije, na podlagi katerih bomo na potovanju lastne meje preizkušali po lastnem okusu.

»Konec sveta« na Šrilanki, najbednejši treking vseh časov: 2010-Srilanka_014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.