Zbeži!

To je naslov filma z originalnim naslovom Get out, ki je letos prejel najprestižnejšo nagrado za najboljši izvirni scenarij. A ostanimo pri naslovu, ne pri vsebini, saj upam, da nam ne bo treba bežati iz takšnih razlogov, kot je moral bežati protagonist omenjenega filma. A od česa bi morali bežati? Od doma, službe, partnerja, otrok ali celo samega sebe? Bog ne daj! Zbežati bi morali od vse navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje. Ko bi to navlako le znali prepoznati in premogli dovolj razuma, da bi se jo naučili ignorirati.

Zbežimo od vsega, kar nam krade čas in odvrača našo pozornost od reči in ljudi, ki nam v življenju resnično nekaj pomenijo. Tako se bomo lahko bolje osredotočili na neposredno okolico, v kateri živimo, svoje najbližje in nenazadnje tudi nase.

To seveda ne pomeni, da je treba zbežati iz službe ali od doma ter razvitega sveta in se preseliti v svetilnik na otoku Vis. Je pa to vsekakor eden od načinov, na katerega se lahko naučimo živeti brez motilcev (naše) pozornosti. Ni pa nujno to najboljši ali najustreznejši način. Sploh pa je tovrsten popolni odklop preveč oddaljen od realnosti, v katero se slej kot prej vrnemo. Razen, če se odločimo za kariero svetilničarja. Boljši primer je morda duhovni oddih v spokoju indijskega ašrama, kamor je moderno hoditi na »umik«. A kaj, ko je spokojno okolje ašrama zaprt laboratorij, v katerem ni motilcev pozornosti in se, dokler smo tam, zlahka zlijemo z umirjenim okoljem. V ašramu lahko preživimo več tednov in ko se vrnemo domov, se nam zdi, da smo očiščeni. Pa smo res? Kruta resnica je, da se vrnemo v znano okolje, tisto, ki nas je izoblikovalo v dolgih letih, ko tam bivamo. Je realno pričakovati, da nas bo nekajtedenski oddih v popolnem okolju naučil ignorirati motilce pozornosti vsakdana?

Na srečo nič ni črno-belo. Tako lahko tudi znanja pridobljena v tako kratkem času, ki ga letno preživimo na potovanjih, izletih ali oddihu, uporabimo pri vsakdanjem življenju. Četudi je razmerje med »delovnimi« meseci in mesecem oddiha enajst proti ena, lahko na kratkem dopustu pridobljena znanja, nabrane moči ali polne baterije, kot rečejo dopustu, črpamo celo leto. A ker sem začel s tem, da bi zbežali od navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje, velja poudariti, da omenjeni scenarij deluje le, če tega, čemur želimo ubežati, ne nosimo s seboj na dopust. Saj to ne pomeni, da je treba pustiti doma našega najzvestejšega spremljevalca, telefon. Razen, če se mu ne znamo upreti, potem je vsekakor smiselno zbežati proč od telefona. Kariera svetilničarja, ki je nenehno online, je brez smisla. A ne velja enako za popotnika ali dopustnika?

Potemtakem menjava okolja ali pobeg ne prispevata k temu, da bi se bolje in trajneje posvetili neposredni okolici, v kateri živimo. Ni nam treba zbežati, le pozornost moramo vrniti pravim rečem in ljudem.

Na izlet ali potovanje se torej lahko podamo z razlogom, da od nečesa pobegnemo. Ampak, a nismo s tem zamenjali vzroka s posledico in namesto, da bi se s težavo soočili, ji skušamo zbežati? Potovanje naj ne bo varno pribežališče, h kateremu se zatekamo pred težavami vsakdana, temveč poligon, na katerem se urimo in učimo te težave premagovati na domačem terenu.

Trening na poligonu Torres del Paine, Čile 2009. 2008-argentina&chile_58.JPG

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.