Izgubljena med norveškimi fjordi

Norveška si lasti eno najbolj razgibanih pokrajin na svetu. Vožnja med fjordi je eno samo doživetje. Pot začneva dopoldan, ker se pred osmo ali deveto ne moreva zbuditi. Vožnja motorja in spanje na tankih blazinah v šotoru pač terja svoj davek, tako da potrebujeva kakšni dve uri spanja več, kot doma. Vsako noč. Potem seveda kuhava zajtrk in se pakirava, tako da pred pol enajsto ne odrineva. Kuhava tudi večerjo in to ne iz paketkov ali vrečk, čemu se drugi “kuharji” v avtokampih, ki bolj kot kuhajo, pogrevajo, čudijo. Na srečo je dan dolg, saj je več kot 16ur svetlo tukaj poleti, kar je krasno! Najbrž je jasno, kaj to pomeni za zimski čas. Potem pa na pot.

Norvežani imajo voljo in očitno tudi sredstva, da so pokrajino prilagodili svojim potrebam. Ceste so namreč speljane čez, preko in skozi najbolj nemogoča gorovja in vode. Tunel je speljan tako, da se cesta strmo spušča do globine nekaj sto metrov pod morjem, nakar se prične strmo dvigati in pride ven na drugi obali. Ali pa cesta pelje čez gorovja po zavitih serpentinah, mimo pokrajine kot iz pravljice. Kjer res ne gre po kopnem, pa s trajektom (na enem izmed katerih tole pišem). In tako kilometer za kilometrom v neskončnost. Tako se nama vsaj dozdeva, saj sva danes med fjordi že peti dan in je na zemljevidu ogromne Norveške videti, kot da se sploh ne premikava. Zato se res počutiva, da sva se tukaj, daleč proč od civilizacije, izgubila.

Nenavadno, a to vse skupaj naju oba precej spominja na Indijo. Na najinino motoristično potovanje po Ladaku in Kašmirju, konkretno. Res neverjetno, da je toliko podobnosti med eno najmanj in eno najbolj razvitih držav na svetu. Seveda v teh odročnih krajih, drugače nikakor.

No, kar se civilizacije tiče, so ti kotički tukaj le proč od večjih krajev, ljudi, predvsem popotnikov, pa se nas najde kar nekaj. Predvsem se srečujemo na trajektih, razglediščih in avtokampih, saj je kljub temu, da je na Norveškem kampiranje na prostem dovoljeno, potreba po umivanju prevelika. No, tako je vsaj pri naju, saj si na motorju ves dan izpostavljen vsej mogoči nesnagi ter takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, kar je zvečer treba sprati s sebe. Ni nujno, je pa fajn!

Pravzaprav se nama kar dopade to, kar počneva tukaj in nama je všeč biti izgubljena med fjordi.

Galerija in še kaj ob drugi priložnosti oziroma na daljši plovbi s trajektom (če mi uspe spraviti kaj skupaj s telefonom). Do takrat pa ostajava, podobno kot v Ladakhu, izgubljena. A tokrat po lastni volji, ne zaradi naravnih katastrof.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.