Čakanje se ne obrestuje

Drzen naslov, priznam. A naj pojasnim. Ne gre za potrpežljivost, ta se vsekakor obrestuje. Če ne na kratek, pa na dolgi rok zagotovo. S čakanjem, ki se ne obrestuje, imam v mislih nekaj drugega. Angleščina ima za to precej nenavadno besedo: procrastination. V slovenščini to imenujemo odlašanje, zavlačevanje, prelaganje ali celo čakanje na boljše čase.

Jasno, da je na nekatere stvari v življenju treba počakati, a tukaj pišem o potovanjih. Torej o čakanju na boljše čase, ki nam bodo bolj naklonjeni za potovanje. Bodo res prišli? Se bodo zadeve v deželi faraonov, Egiptu res stabilizirale do te mere, da bo to deželo varno obiskati? Brez strahu zaradi terorističnega napada, se razume. Bo v eksotični Kolumbiji kdaj zavladala izvoljena oblast, namesto kartelov? Podobno velja za Myanmar. Tibet. Severno Korejo. Sirijo. Afganistan. Resda so to objektivno nevarne dežele in kot takšne niso primerne za večino popotnikov, kaj šele turiste. Kaj pa Kuba? Mi je nismo obiskali in to prav zaradi odlašanja. Zamudili smo namreč zlate čase in danes je Kuba destinacija, ki nas niti najmanj ne privlači. Podobna situacija je z Bangladešom. V Dhaki smo sicer bili, a le na letališču. Še danes se spomnim dobrih karijev, ki smo jih jedli v letališkem salonu ob treh zjutraj. Če spomin na dobro hrano ni vreden, da deželo ponovno obiščeš, ne vem, kaj je. Zato že nekaj let čakamo, da bi se tamkajšnje razmere stabilizirale, a zaman. Upam, da kdo ne čaka na pravi čas, da bi obiskal čudovito turkizno karibsko mehiško morje. Če se ne motim, je skoraj izginilo, oziroma so ga prekrile morske trave. Podobnih primerov je nešteto. Žal je resnica kruta in destinacij, ki jih ne uničijo vojne ali naravne katastrofe, uničujemo sami. Dober primer je Glamping – luksuzno kampiranje v divji naravi. Seveda ne v šotoru, ampak v razkošni hiški. Počasi nam bo popotnikom, ki v avtokamp pridemo s šotorom, vstop dejansko prepovedan. To se mi je dejansko zgodilo letos v Makarski, kjer imajo avtokamp za petičneže. Razkošje in avantura hkrati, pravijo. Če to ni oksimoron, potem ne vem, kaj je.

Torej niso vedno nevarnosti tiste, zaradi katerih prelagamo obisk neke dežele. Potovanja prelagamo zaradi vremena. Zaradi službenih obveznosti. Zaradi šolskih obveznosti. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potem investiramo slabše, kot če bi ga zapravili na potovanju. Ker so otroci premajhni. Ker smo sami premladi. Vse to so legitimni razlogi in izgovori, zaradi katerih potovanja odlašamo. Vse do ultimativnega izgovora, ko rečemo, da smo prestari za potovanja.

Skratka, čakanje na primeren čas za potovanje se ne izplača. Saj vem, da sem to že neštetokrat zapisal. Tudi v knjigi. Ampak, to se mi zdi tako zelo pomembno za vse, ki potujemo ali o potovanjih razmišljamo, da se mi zdi vredno ponavljati. Tako kot mantra. Tako naj za potovanja velja: priložnost zamujena, ne vrne se nobena!

Ko so otroci dovolj majhni, se ne pritožujejo, ko jih strpaš na kripo kamiona (tam nekje spredaj so natlačene), polnega cestnih delavcev. Tako smo potovali po Mehiki s triletno Mašo in šestletno Saro. 2006-mehika_24.JPG

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.