Haiku pakiranje

V prejšnji objavi sem pisal o samoomejevanju, preprostostjo in minimalizmu, pojmih, ki so nekako obratno sorazmerni s sporočili, ki smo jih danes deležni s strani tistih, ki nam želijo kaj prodati. Potrošništvo oz. njegova najmočnejša divizija, oglaševanje, je tako rekoč vseobsegajoče, saj preglasi vse, ki poskušajo povedati, da je manj več. Zato se tudi jaz ne bom spuščal v to nedosegljivo obzorje, temveč bom ostal pri obvladljivem. Tistem, kar je na dosegu roke. Nahrbtnik. Kovček. Torba.

Sicer je tudi pri pakiranju več kot očitno, da nam pojmi, omenjeni v prvem stavku ne gredo najbolje od rok, saj na potovanja in dopust nosimo in vozimo precej več stvari, kot jih potrebujemo. Zakaj? Najbrž ima vsak svoje razloge. Nekateri želijo v kovček spakirati pripomoček za rešitev iz vsake situacije, ki bi se na potovanju utegnila pripetiti. Drugi s seboj nosijo rezervno opremo, da lahko zamenjajo, če se jim kaj pokvari ali kaj izgubijo. Tretji imajo radi ugodje doma in se na potovanje ali dopust ne morejo odpraviti brez stvari, s katerimi se razvajajo doma. Četrti si s seboj nesejo domačo hrano ali slivovko za razkuževanje, s čemer se borijo proti kulturnemu šoku. O čemer sem že večkrat pisal: »Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!« To mi še danes ne gre iz glave. Skratka, vsi imamo razloge, ki se nam zdijo popolnoma legitimni, zaradi katerih napolnimo največji nahrbtnik, kovček ali prtljažnik avtomobila do zadnjega kotička. To je pač eden od načinov, zaradi katerih se na potovanju ali kjerkoli proč od doma, počutimo varneje. S čemer seveda ni nič narobe. Dokler si zaradi strahov, da bomo na potovanju potrebovali štiri pare obutve, zadev ne zakompliciramo do te mere, da nam postane že pakiranje težaško opravilo. Kako težko nam potemtakem mora biti samo potovanje, če nam je že pakirati težko?

Na tem mestu velja omeniti Haikiu pakiranje. Torej samoomejevanje preprostost in minimalizem. Verjamem, da je to težko, saj smo tudi sami dali to skozi. A hoditi po svetu (in še kje…) brez odvečne prtljage, je osnova, če želimo, ko zapustimo dom, občutiti svobodo. Seveda, če si tega občutka želimo. Če pa v nahrbtnik strpamo vse, kar bi utegnili na potovanju pogrešati, potem ne potujemo zato, da bi spoznavali novo, ampak se le začasno fizično umaknemo od domačega. Razumljivo, da je odločitev o tem prepuščena posamezniku, saj imamo različni ljudje od potovanj in dopustov različna pričakovanja. Zato namig; manj kot vzamemo s seboj (vključno z ljudmi in telefoni), ko zapustimo dom, večji je občutek svobode, ni namenjen vsakomur. Tistim, kateri se v tem vidijo, pa za začetek predlagam Haiku pakiranje, oziroma pakiranje po sistemu manj je več.

Na skrajnem jugu Argentine, ko smo še potovali s preveč prtljage. 2008-argentina&chile_77.JPG

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.