Potepanje med tisočerimi pagodami v Baganu

Šele tri dni je minilo od zapisa, v katerem sem pisal, da moramo zdržati do vožnje z avtobusom in sedaj smo ponovno na avtobusu. Tokrat nam nanj ni bilo težko čakati, saj smo minule dneve preživeli v prekrasnih krajih. A vožnje z avtobusi, vlaki, rikšami in tuk-tuki, so za nas pač sestavni del potovanja in na njih preživimo kar nekaj časa, ko se potepamo po svetu. Seveda obstajajo alternative, a se jih, koliko je to pač mogoče, oziroma, koliko nam to v neki situaciji ustreza, izogibamo. Tokrat smo celo poskusili nekaj novega, e-skuter. Za manj kot dva evra ga je mogoče najeti za tri ure in se voziti med tisočerimi pagodami v Baganu. Čudovita izkušnja. To, da je e-skuter eno zdelano skropucalo od vozila, sploh ni pomembno, glavno, da te popelje, kamorkoli pač si želiš. Ko pa zaideš (na primer v posušeno rečno strugo, se zakoplješ v mehkem pesku in si vesel, da nisi zašel s pravim motorjem, saj je e-skuter tako lahek, da ga lahko dvigneš in izvlečeš) in ne veš več kam, se pripelje domačin na motorju in te izzove: “Želiš obiskati skrivno mesto, s katerega lahko opazuješ sončni zahod, Mister?” “Jasno!” odgovorim in že mu sledim po prašnih stezah. Ustaviva se pri eni od tri tisoč pagod, koliko bi jih naj bilo tukaj, v Baganu in me povabi: “Greva gor?” Prelomni trenutek, v katerem se iz obsojevalca nespoštljivih turistov, ki ne spoštujejo prepovedi o plezanju na pagode, spremeniš v enega od njih. Oblasti so namreč spoznale, da je tisočletje nenadzorovanega plezanja po pagodah naredilo dovolj škode. Čeprav so v resnici daleč največ škode naredili potresi in seveda čas, ki je začuda prizanesljiv do teh tisočletnih objektov iz opeke. A nekaterih prepovedi ni le preprosto neupoštevati, temveč se v zoperstavljanju temu, kar narekuje formalna oblast, skriva precej več. Po drugi strani pa je popolnoma razumljivo biti spoštljiv do prepričanja budistov, da se je treba pred templjem sezuti. Sezul sem teniske in mirne vesti splezal na pagodo.

Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar

Res pa je, da je vzpenjanje na pagode v Baganu preseglo vse meje zdravega razuma, kar je razvidno iz fotografij, na katerih vidiš tudi po sto in več radovednežev v pričakovanju sončnega vzhoda, nagnetenih na terasi katere od pagod oziroma templja. No, danes tega množičnega vzpenjanja ni več, so le “skrivna” mesta, kamor posamezne radovedneže zapeljejo lokalni vodniki. A kot kaže, bodo še ti reveži ostali brez kruha, saj je mogoče informacije z GPS koordinatami o odklenjenih templjih najti na internetu.

Kot sem omenil, smo ponovno na avtobusu. Maša gleda risanko, Sabrina spi, jaz pa pišem in gledam skozi okno (izmenjaje, se razume, nisem večopravilen). Pravkar sem uzrl fante, kako na prašnem dvorišču ob cesti krpajo zračnico na nekem motorju. Kakšno razkošje je potovanje, ko ne rabiš skrbeti tudi za prevozno sredstvo in biti v skrbeh, kdaj se ti bo strgala veriga ali predrla zračnica, kot se mi dogaja, kadar potujem s kolesom ali motorjem (zunaj dosega AMZS).

Kakorkoli, lepo nam je tukaj, v Burmi. Veseli smo, da te praznike preživljamo v tako eksotični deželi. Vsem skupaj želimo prekrasen skok v leto 2019 in da bi si v njem pričarali čim več lepih trenutkov, takšnih ki vam bodo vzeli dih.

Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.