Najlepši vtisi o Burmi

Tole je že štirinajsti prispevek na temo našega zadnjega potovanja po Mjanmaru, oz. Burmi in po Tajskem. Tam smo se potepali skoraj štiri tedne, kar je več kot dovolj časa za nabiranje vtisov. Celo knjigo bi lahko napisali o tem. Kaj knjigo, celo serijo, glede na to, da se je angleški pesnik in pisatelj Rudyard Kipling v Burmi mudil le tri dni in to pred stoletjem, a je o tej deželi toliko napisal, da so njegovi zapisi o Burmi še danes atraktivni. V Mandalaju sploh ni bil in je o njem napisal pesem. Seveda pa je on znal z besedami tako, kot zna malokdo. In to je to, kar šteje; kako dobro znamo to, kar smo doživeli opisati, da si znajo tisti, ki nam prisluhnejo, čim bolje predstavljati njim neznane kraje, doživetja, ljudi in običaje. Mi knjige o Burmi seveda ne bomo napisali, skušamo pa s temi kratkimi prispevki opisati svoja doživetja. Ob tem se sprašujem, komu se je bilo lažje vživeti v to, kako je v Burmi? Tistim, ki so pred sto leti prebirali Kiplinga ali tistim, ki danes prebirajo popotniške zapise? Razumljivo, da ima Kiplingova proza neprimerljivo vrednost s popotniškimi zapisi, tega sploh ne gre primerjati. Gre zgolj za razmišljanje o tem, kako se je v zadnjem stoletju spremenilo podajanje doživetih občutkov od tistega, ki jih je doživel, tistemu, ki česar podobnega še ni doživel. Če je danes drugače, domnevam, da je za to zaslužna televizija, ne popotniški zapisi, četudi obogateni s fotografijami.

Mi smo Mjanmar doživeli kot eksotično deželo. A manj eksotično, kot smo doživeli Indijo ali Nepal. Najbrž zaradi tega, ker smo omenjeni deželi obiskali tudi izven uhojenih poti in tako doživeli neprimerno več bolj pristnih doživetij, kot v Mjanmaru, kjer smo obiskali le štiri najpopularnejše destinacije. A to ne pomeni, da Burma ni eksotična, seveda je. Le mi smo si vzeli premalo časa, da bi jo podrobneje spoznali. Obisk nobene še tako nerazvite dežele, kjer se zadržujemo le na turističnih destinacijah, ne more biti tako reprezentativen, kot obisk krajev, ki jih ni na turističnem zemljevidu. Tako so naši vtisi o Burmi prekrasni. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi odpotovali v težje dostopne kraje, med plemena, tja, kjer ni klimatiziranih restavracij, avtobusov in hotelskih sob. Zagotovo bi bilo naše pričevanje o Burmi precej drugačno od tega, ki ga podajamo sedaj.

Torej, način doživljanja, na katerega popotnik dojema eksotiko, je le prvi korak. Temu sledi način in kakovost podajanja doživljanja oziroma pričevanje o tem, kar je doživel, tistemu, ki tega ni doživel. Na koncu koncev pa je največ odvisno od tega, koliko se je bralec ali poslušalec pripravljen vživeti. Zame so najboljši pripovedovalci popotniki, ki ji srečamo nekje na potovanju in tako podoživeto pripovedujejo o meni neznanih krajih, doživetjih, ljudeh in običajih, da me v hipu navdušijo, da bi se sam podal tja. Včasih je dovolj le fotografija.

Pravzaprav sem hotel povedati tole: zdi se mi, da je danes, v poplavi informacij, treba biti zelo previden pri tem, komu zaupati, ko iščemo informacije ali navdih za naslednjo popotniško destinacijo. Lažnih Kiplingov, ki znajo o deželah, ki jih niso obiskali niti v sanjah, podajati vtise in z njimi polniti zidove družbenih medijev in še kaj, je danes več, kot si lahko mislimo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.