Peš čez Velebit

Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?

Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.

Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
zaloga hrane za osemdnevni pohod čez Velebit

Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.

Pestro popotniško leto

Izleti, pustolovščine, motoristični potepi, gore, morje, prestolnice in še kaj. Včasih se zdi, da nam ne uspe niti zadihati med enim in drugim potovanjem. Na srečo ni tako, saj bi nas v tem primeru potovanja obremenjevala, ne osvobajala. Sicer je res, da je bilo zadnjih dvanajst mesecev iz popotniškega vidika pri nas kar pestro: Afrika, Indija, Sicilija, Praga, večkrat na morje, v Bosno, Črna goro in še kam. A leto je dolgo in svet čudovit. Zakaj ga ne bi uživali?

Kar je pri tem (vsaj zame) zelo pomembno, je to, da se osredotočimo na potovanje ali izlet, na katerem smo v tistem trenutku in da takrat še ne razmišljamo o naslednjem podvigu ali izzivu. Kar ni preprosto, sploh kadar že natanko vemo, kam se podajamo prihodnjič. Gre namreč za to, da so večji in bolj avanturistični podvigi precej bolj mamljivi in spodbujajo večjo strast, kot krajši izleti. Saj je fino iti na morje in tega se zmeraj veselimo, a občutki, ki te prežemajo ob tem, ko se odpravljaš na resno preizkušnjo, so popolnoma drugačni. Najočitnejša razlika je v dozi strahu, ki je sorazmerna z zahtevnostjo potovanja; zahtevnejše kot so priprave, večji je strah, da bo kaj šlo po zlu. Sicer lahko skušaš strah ignorirati, a je racionalneje, da s pripravami zmanjšaš morebitno tveganje. Kar pomeni, da se moraš s pripravami ukvarjati, torej o potovanju razmišljati. Ampak če dovolimo, da nam priprave na naslednje potovanje zameglijo užitke potovanja, na katerem smo pravkar, smo zgrešili samo bistvo potovanj. Povrhu imam jaz zmeraj v ozadju idejo za kakšen nov izziv, tako, da moram te ideje brzdati.

A dovolj o tem, kje vse smo bili v minulih dvanajstih mesecih. Obdobje, ki je pred nami, bo še bolj pestro. V poletnih mesecih namreč načrtujemo tri podvige: prvega solo, s katerim se spopadem sam čez nekaj dni. Za osem dni se podajam sam v divjino. Peš. Na drugem, družinskem, bomo dopustovali. Tretji, ki se ga bova lotila s Sabrino, pa sodi v kategorijo najbolj avanturističnih, tistih, ki narišejo nasmeh okrog in okrog obraza že, ko pomislim nanje.

A tako, kot poskušam ne prehitevati z mislimi, se trudim ne prehitevati z objavami načrtov potovanj. Vsaj dokler se resnično vse ne postavi na pravo mesto, nekako ne vidim razlogov za to, da bi obelodanjal načrte, ki so še v zraku oziroma nekje v prihodnosti. Sem mnenja, da je treba najprej potovati in šele nato o tem govoriti. To se mi zdi danes, ko ima hvalisanje o načrtih za prihodnost večjo težo od tega, kar v resnici storimo, še posebej pomembno. Zato sam najraje pišem šele potem, ko so doživetja že doživeta in jih v miru predelam. Kar je pogosto šele doma. Tukajšnje objave so torej rezultat predelanih doživetij s potovanj. Kadar pa se s potovanj javimo v živo, pa je to najpogosteje v obliki “instant utrinkov” na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.

Le toliko, da se ne spozabimo in ne zamenjamo vzroka in posledice. Potujemo! Vse drugo sledi.

Z motorjem v Egipt

Od 54 afriških držav je bore malo takšnih, katerim sem se želel izogniti. Iz preprostega razloga, niso varne. Predvsem sever Afrike je arabska pomlad naredila tako rekoč neprevozen. Zato sem vrnitev domov načrtoval čez Savdsko Arabijo in Izrael. A po dveh zavrnitvah na Savsko-arabskih ambasadah sem obupal. Če sem želel Afriko prevoziti od pete do glave, mi ni preostalo drugega, kot da se podam v Egipt.

Kopenska meja med Sudanom in Egiptom že dolga leta slovi kot najtežja v Afriki. »Če ne boš plačal fikserju, ne boš prišel čez to mejo!« so me svarili redki in izkušeni popotniki, ki sem jih srečeval v Afriki. »Bom poskusil!« sem trmasto odgovarjal. Težave so se začele že na sudanski strani, ker me policist ni hotel spustiti naprej, ker nisem znal arabščine. »Arabic! Arabic!« je vpil vame. V takšnih situacijah ne preostane drugega, kot da počakaš, da se pojavi nekdo, ki je pripravljen pomagati. Na egiptovski strani je bila procedura uvoza motorja tako zahtevna, da je trajalo štiri ure, da sem obhodil vse uradnike in pridobil potrebne papirje. In je šlo. »Zakon, v Egiptu sem!« sem čestital samemu sebi. Menda tudi zato, da sem potlačil strah pred vsem, kar se v teh časih v Egiptu dogaja.

Ni trajalo dolgo, ko me je ustavila policijska kontrola. Vzeli so mi potni list in me pustili čakati. Oblečen v motoristična oblačila pod žgočim puščavskim soncem nisem zdržal dolgo in sem začel kazati nejevoljo. Kaj drugega ni šlo, saj nihče od petih policistov ni znal besedice angleščine. Ko mi je nek smrkavec s puško v policijski uniformi zabrusil: »Arabic!«, sem vedel, da me v Egiptu čakajo preizkušnje povsem novih razsežnosti. Podobnih kontrol in kontrol, kjer je bila tudi vojska z oklepniki, sem srečal še precej. Nekajkrat so mi vzeli potni list in telefonirali kaj vem komu, preden so mi ga vrnili, drugič pa so le zamahnili z roko. Nikjer se še zaradi prisotnosti policije in vojske nisem počutil tako ogroženega kot v Egiptu. Niti v Kolumbiji ali v Kašmirju! Tako so mi prišli čez glavo, da se nisem hotel pridružiti »varnemu« konvoju vozil na poti čez puščavo, ampak sem se peljal kar sam.

A vse slabo je za nekaj dobro, pravijo. Skorajda v popolni samoti sem si ogledal Abu Simbel, Luksor z dolino kraljev in piramide v Gizi. Imeti največja in najlepša čudesa starega sveta le zase je velik privilegij.
Deir el-Bahari, Egipt
osamljene piramide v Gizi
pogovor z domačinko

Zraven tega sem si za peščico dolarjev lahko privoščil hotele s petimi zvezdicami. Tako sem si v Luksorju delil cel luksuzni resort z menda petimi gosti. To je bil moj 60. dan v Afriki. osamljen v resortu v Luksorju
Egipt sem sicer želel prevoziti v čim krajšem času in po čim krajši poti, spet pa ne tako, da bi kar odbrzel mimo čudes sveta. Hotel sem videti tudi Rdeče morje in famozno Hurgado. Dan poprej sem rezerviral enega najdražjih resortov z največ zvezdicami v Hurgadi in se šel turista. Tistega s plastično zapestnico.

Na tem mestu sem imel Afrike dovolj, začelo se mi je muditi domov. Očitno je imela Afrike dovolj tudi Yamaha. Na zadnji etapi 17.430 kilometrov dolge poti je motor izgubil moč. Kljub polnemu plinu ga nisem spravil čez 100 na uro, poraba se je povečala iz 4 na 9 litrov. Do cilja pa sem imel še celih 700 kilometrov. Motor sem s svojim znanjem pregledal in poservisiral, a našel nisem ničesar. Seveda sem bil v skrbeh, saj je pot pred menoj vodila čez puščavo, kjer ni pametno obtičati. A je šlo. Počasi in z veliko porabo, a glavno da sem se peljal.

Znašel sem se v kaotičnem 20-milijonskem Kairu, vpričo katerega je drugih osem prestolnic, ki sem jih prevozil na poti čez Afriko, otroška igra. Sem pa imel sobo s pogledom na piramide v Gizi. Ko sem lastniku hotela rekel, da ne bom pustil motorja na cesti, je na stopnice, ki so vodile v hišo, vrgel nekaj blazin in z motorjem sem se zapeljal v dnevno sobo. Gost je kralj, še posebej, če je edini!

Zadnji dan poti čez Afriko sem urejal papirje za prevoz motorja in na koncu Yamaho pustil zdelano in umazano v kleti špediterja. Ni mi bilo prav, a to je bila edina pot domov. Šele ko sem uredil pot domov za motor, sem začel urejati pot domov zase. Pravzaprav sem jo »urejal« tako, da sem se brez letalske vozovnice zapeljal s taksijem na letališče, prepričan, da jo bom kupil tam. Ups! Na letališču letalskih vozovnic ne prodajajo. A živimo v časih, ko je telefon z dostopom do interneta izjemno orodje, s katerim se lahko izvlečeš iz še tako brezizhodne situacije. Po nekaj urah telefoniranja in brskanja sem tako uspel dobiti letalske vozovnice za domov. Sicer čez istanbulsko letališče, kjer je bil nekaj ur pred tem teroristični napad, a sem zaupal v teorijo, da strela ne udari dvakrat na isto mesto.

S tem sem zapustil dvanajsto afriško državo, Egipt in zaključil z dvomesečno motoristično pustolovščino čez Afriko od Capetowna do Kaira.

Tako kot danes zaključujem s pisanjem o Afriki. Seveda le do prihodnjega obiska črne celine.

Epilog

Nerazumljeni Sudan

Vračam se v Afriko (žal le po spominu)! Ostali sta mi namreč še dve izjemni deželi, ki sem ju obiskal na poti čez Afriko, o katerima bi želel nekaj povedati.

Nikoli si nisem mislil, da se bom podal v katero od dežel, ki so na tako slabem glasu kot Sudan. Celo tako daleč so zadeve zakomplicirane, da potem, ko enkrat obiščeš Sudan, več ne moreš preprosto v ZDA. V tem kontekstu sodi Sudan v isto kategorijo kot Irak, Iran in Sirija. Dežele, v katere se naj ne potuje. A ker se skušam ne spuščati v politiko in ostati kot popotnik neprizadet zaradi morebitnih političnih zapletov (seveda, koliko je to pač mogoče), si s tem nisem belil glave. Če so mi izdali turistični vizum, že ne more biti tako hudo, sem razmišljal. Sploh pa sem moral čez Sudan, če sem hotel zaključiti pot čez Afriko in priti domov.

Po formalnostih na meji, ki so v Afriki zmeraj nepredvidljive, sem se znašel v enajsti deželi na poti čez Afriko. Občutek, ko ti uspe zapusti eno deželo in vstopiti v drugo, je fenomenalen. Počutiš se, kot da si premagal najtežje birokratske ovire, kar se tiče obiska dežele. Čemur pričajo nešteta pričevanja popotnikov, ki niso imeli te sreče. Govorim seveda o prečkanju kopenskih meja z lastnim vozilom. Skratka, ko stopiš na tla še neosvojene in težko dostopne dežele, občutiš, da ti to, kar pravkar počneš, gre od rok.

Prvič na poti sem srečal dva motorista, s katerima smo se dogovorili, da ostanemo skupaj. Predvsem zaradi boljšega občutka, saj smo vsi imeli namen spati na divje v puščavi. Predsodkov o nevarnostih, ki prežijo nate v Sudanu, pač ne moreš povsem ignorirati. Zato smo bili veseli, da smo se Avstralec, Kitajka in Slovenec našli v Sudanu in »pazili« drug na drugega. In res, v troje je bilo preprosteje prepričati policijske in vojaške kontrole, da smo le popotniki. Ne eni od kontrol mi je policist z glave snel očala in si jih nadel. »Na meni so lepša!« se je režal in ni kazal namena, da mi jih vrne. Pa je moj novi avstralski prijatelj stopil z motorja do policista, mu snel moja očala, jih nadel meni in se zasmejal: »Neeee, njemu lepše sedijo!« Vsi skupaj smo se sicer zarežali, a bilo je jasno, da smo na tankem letu. Bilo je kot v napeti sceni iz filma. Hitro smo pohodili plin in odbrzeli naprej.

Prenočili smo na prostem, sami trije sredi ničesar, v puščavi. Izjemna izkušnja. A ko smo to ponovili nekaj dni kasneje in nekaj sto kilometrov severneje, smo ugotovili, da spanje v šotoru, ko se temperature spustijo na 40 stopinj, ni mogoče. Jaz sem sprva še poskušal, a po petih minutah sem bil premočen, zato sem se raje pridružil njima, ki sta ležala na betonski strehi. Spanja je bilo pri takšnih temperaturah bore malo.

Za prenočevanje smo izbrali mistične piramide Meroe:
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe

Do tukaj mi je vreme na poti čez Afriko dobro služilo, saj so bile temperature idealne, padavin pa skoraj nič. Šele v Etiopiji, kjer sem večino poti prevozil na višinah čez dva in tri tisoč metrov, me je konkretneje zazeblo in namočilo. A proti peklu, ki me je čakal v Sudanu, sta dež in mraz otroška igra. Sredi junija v saharski Afriki pač ne more biti drugače.

Po neprespani noči sem se poslovil od sopotnikov in pred sončnim vzhodom, da bi se izognil najhujši vročini, odbrzel naprej. Na prvi bencinski črpalki sem hotel kupiti vodo, a so bili vsi hladilniki zaklenjeni. Ramadan! Tega v Sudanu jemljejo skrajno resno; od zore do mraka brez hrane, pijače in še marsičesa. A dobri ljudje so me napotili v skrito trgovinico, kjer sem lahko kupil vodo, brez katere v takšnih razmerah resnično ni mogoče preživeti.

Vozil sem do poldneva, nato pa se ustavil in sklenil počakati do večera, da lahko nadaljujem. A ko sem se v najhujši vročini dneva znašel v nekem mestecu, so mi bila vsa vrata zaprta. Le nek mladenič, po rodu Etiopijec, me je sprejel v zaprt hotel, da sem lahko v senci čakal, da vročina mine. Mladenič mi je med drugim zaupal, da v štirih letih, odkar je tukaj, še ni deževalo. A po nekaj urah sem imel čakanja dovolj in se ob treh popoldan odpravil naprej. Največja napaka, kar sem jih naredil na poti čez Afriko! Pred menoj je bilo 200 kilometrov puščave do naslednjega kraja, jaz pa sam na motorju skozi pekel. Še avtov ni bilo, lokalci že vedo, zakaj. Bilo je čez 50 stopinj Celzija v senci, kaj šele na soncu, ki je sijalo s polno močjo. Vozil sem z zaprto čelado, v zaprti jakni in rokavicah, kar me je ščitilo pred zrakom, ki je bil tako vroč, kot bi vozil skozi krušno peč. Voda, ki sem jo vozil v plastenkah, je bila prevroča, da bi jo pil. Tako, kot sem bil zaskrbljen na tem delu poti, nisem bil še nikjer. A na srečo sem etapo prevozil brez težav in prispel do civilizacije. Bil sem tako zdelan, da sem se odločil, da naslednji dan ne grem nikamor. Cel dan sem počival v klimatizirani sobi, ven sem šel šele pred sončnim zahodom, ko je oživela tržnica, da sem si kupil večerjo. “V takšnih razmerah več ne vozim!” sem rekel sam pri sebi, vedoč, da bom že v naslednji deželi, Egiptu, moral požreti te besede.

Sudanci in Nubijci so zanimivi ljudje, a žal se kriza, ki jo doživlja dežela, vidi na vsakem koraku. Zraven tega živijo v eni najneprijaznejših pokrajin na svetu. Niti predstavljati si ne moremo, kako jim je. Tako so do tujcev upravičeno zadržani, a ko je led prebit, so izjemno ustrežljivi. Seveda le moški, v Sudanu niti z eno žensko nisem spregovoril (razen s Kitajko).
Sudan
Sudan
Nubijec

Kako zelo drugačni so od sosedov, sem spoznal šele, ko sem imel prvi stik z Egipčani.

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Prvomajske počitnice na Siciliji

Na potovanja v času prvomajskih počitnic se najpogosteje odpravljamo na bližnje destinacije; Ciper, Malta, Kanarski otoki, Sardinija in letos Sicilija. Pravzaprav gre za »koncentrirana« potovanja, kjer si v relativno kratkem času, od sedem do štirinajst dni, skušamo privoščiti čim več. Še največ sonca. In tega je bilo na Siciliji v izobilju. Palermo nas je namreč pričakal s poletnimi 30 stopinjami. Resda smo letos bili že v Indiji, a kje je že to…

Torej, Sicilija! Čudovita destinacija, zraven Dolomitov in Kalabrije ter morda Toskane, Sicilija za navdušence nad vsem, kar je italijanskega, ponuja največ. Zato smo tukaj že drugič. Zraven tega je daljni jug Italije obdarjen s toliko sonca, da so tamkajšnje tržnice že v času prvomajskih praznikov tako bogate kot naše šele dva meseca kasneje. Da dobrot, ki jih ponujajo, niti ne omenjam; na primer artičok, katerih šop desetih stane le dva evra. artičoke

Sicilija je resda dokaj drugačna od severa Italije, a mesteca so ravno tako nabita z znamenitostmi, do katerih vodijo poti mimo neštetih barov in gelaterij, tako da je tudi celodnevno pohajkovanje po mestih lahko prijetno. Seveda je poskrbljeno tudi za hrano, saj je polno lokalov, kjer strežejo paninije, arancine, brioše, lazanje, testenine, pice in podobno ulično hrano. čas za malico Povsod je mogoče najti senco ali prostor za sedenje, tudi na ogromnih trgih pred katedralami Siracusa in promenadah ob morju. Siracusa

V Italiji znajo res izjemno dobro poskrbeti za to, da se tako lokalni sprehajalci, kot tuji obiskovalci, odlično počutijo. Tudi cene niso prehude, razen v »prima fila« restavracijah. Mi smo zahajali v lokale, kjer smo za kosilo za vseh pet plačali 20 evrov, zelo poceni. Tudi za pet velikih sladoledov smo redko plačali več kot 10 evrov. Seveda je mogoče jesti tudi za precej več denarja, a mi si najboljše restavracije privoščimo v Indiji in podobnih državah. V Evropi to ne gre, sploh sedaj, ko nas je bilo pet. Smo pač letos prvič vzljubili arancine, nad katerimi sva se s Sabrino včasih zmrdovala. Arancini so ocvrte kepe riža, polnjene z nadevom iz mesa ali artičok ali malancani ali špinačo s sirom in tako naprej. Izvrstni so! arancini

Italijanski sladoledi si zaslužijo prav posebno mesto, a se bom raje zadržal in zapisal le, da so najboljši na svetu. Pojedli smo jih veliko. Zelo veliko. sladoled, Sicilija sladoled, Sicilija

Sicilije tokrat nismo prepotovali po dolgem in počez, kot smo to storili prvič, temveč smo obiskali le nekaj krajev in med njimi prevozili kakšnih tisoč kilometrov. Zadržali smo se v krajih Palermo, Cefalu, Enna, Catania in Siracusa.

Uspelo nam je narediti tudi tri krajše pohode po čudoviti naravi. Enkrat smo se podali v gore, Madonie, Sicilija drugič po soteski Pantalica in tretjič na Etno. Etna

Skratka, prvomajske počitnice za prste polizat!

Poučno potovanje po Siciliji

Tokratno potepanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega. Predvsem zaradi tega, ker smo prvič potovali v novi, petčlanski postavi. Večja kot je skupina, več je različnih želja in več je prilagajanja ter sklepanja kompromisov. A prav je tako, prilagajanja in sprejemanja navad drugih ni nikoli dovolj. To ne velja le za sprejemanje novih ljudi, ki se znajdejo v našem ožjem krogu, ampak tudi za vse bližnje, ki se spreminjajo. Tako je v primerjavi z devetletno deklico, ki je stala na Etni leta 2008, Sicilija 2008 Sara danes velika punca. Sicilija 2017

Tudi Maša, ki je takrat imela štiri, Sicilija 2008 jih ima danes 13. Sicilija 2017

Tudi midva s Sabrino sva se od leta 2008 Sicilija 2008 spremenila. Sicilija 2017

Ne govorim o odraščanju in staranju, temveč o tem, da se s tem, ko se spreminjajo naše navade, želje, sposobnosti in še kaj, spreminjamo tudi mi. Tako so za nas potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo. Seveda smo kot družina skupaj vsak dan, a v znanem okolju oziroma doma smo podvrženi rutini, zato sprememb ne opazimo tako, kot na potovanjih. Ko k temu dodamo še novo dimenzijo potovanj, ki se nam je odprla na tokratnem potepanju po Siciliji, dobimo popolnoma novo, poučno izkušnjo. O sebi in drug o drugemu smo se naučili nekaj novega.

Vse krasne znamenitosti, ki jih obiščemo, dobrote, ki jih okusimo in prizori, ki jih doživimo na potovanjih, pa so le češnja na naši družinski torti.

Nova dimenzija potovanj

Naše prvo družinsko potovanje z otroki sega v leto 2001, ko smo se z avtom odpeljali v Grčijo in se tam potepali cel mesec. Sara je imela takrat dve leti. Kmalu jih bo imela 18. Za nami je torej 16 let družinskih potovanj! Sicer smo v zadnjih letih parkrat ponovno obiskali države, ki smo jih že videli, a Indija in Mehika sta tako veliki deželi, da ju lahko obiščemo desetkrat in ne bomo obiskali vsega. Zraven tega je bila Sara z nami nazadnje predlani, tako da je potovanj, na katera se odpravimo kot družina, manj kot jih je bilo. A še vztrajamo in potujemo. Seveda, koliko nam dopuščajo okoliščine, predvsem pa, koliko nas žene popotniška strast.

Kot vse stvari, ki jih v življenju ponavljamo ali počnemo pogosto, tudi potovanja postanejo dolgočasna. A le, če jih ne začinimo. Sami smo odgovorni za to, da potovanje naredimo zanimivo in privlačno, predvsem pa mora biti takšno, da nam ob misli na to, da ponovno potujemo, poskoči srce. Za to pogosto potrebujemo nekaj novega. Saj ni treba veliko, morda nova, še neodkrita destinacija, morda nov način potovanja ali morda nova družba. Če že ne menjamo destinacije, pa menjamo način potovanja; enkrat z avtom, drugič peš, s kolesom, letalom, ladjo ali kakorkoli drugače. Če ne menjamo niti destinacije, niti načina potovanja, pa lahko poskusimo zamenjati oz. razširiti družbo.

Prvomajski prazniki so pred vrati, gremo na Sicilijo (ups, tudi tam smo že bili). Prvič smo tja odpotovali z avtom in šotorom, tokrat letimo, najamemo avto in spimo v apartmajih. A nova dimenzija tokratnega potovanja je nova postava. Potuje nas pet! Drugič v 16-letni popotniški karieri se nam bo nekdo pridružil na potovanju. Zanimivo bo.

Sploh pa je Sicilija kot del Italije destinacija, kamor bi se človek vračal vsako leto. Če že ne zaradi česarkoli drugega, zaradi tega: 2008-sicilija_20.JPG 2008-sicilija_19.JPG 2008-sicilija_16.JPG 2008-sicilija_01.JPG

Očarljiva in slastna Etiopija

»Neočarljiva od daleč, umazana in razpadajoča od blizu, zaudarjajoča po neumitih ljudeh in bolestnih živalih, kjer je vsak zid zasmrajen z urinom in vsaka ulica založena s smetmi. Glasna glasba, hupanje avtomobilov, izpušni plini in nadležneži z žugajočimi prsti, ki svarijo: “Slabi ljudje so tam!”. Afriška mesta se zdijo kot bedna improvizirana mravljišča, ki privlačijo reveže in obupance iz divjine ter jih spreminjajo v tatove in prevarante. Goljufanje je pogosto edini način za preživetje v mestih, kjer plemenska pravila ne veljajo. Edino sankcioniranje izvajajo policisti, sloj ljudi, ki v Afriki niso kaj več kot licencirani tatovi.« To so besede pisca, Paula Therouxa, ki jih je zapisal o Addis Abebi na enem izmed potovanj čez Afriko (kjer je sicer preživel več let).

“Kaj počnem tukaj?” Neodgovorljivo vprašanje, ki si ga je v nenavadnem etiopskem mestu, Harar, dobrih sto let pred njim zastavil Arthur Rimbaud, francoski pesnik in popotnik.

Skratka, Etiopija je dežela, kjer se tudi izkušenemu popotniku, ki misli, da je videl vse, razširijo obzorja. Sam sicer nisem tako kritičen do krajev in ljudi, ki jih obiskujem in srečujem na potovanjih ter svojih občutkov ne znam tako ubesediti, si pa vprašanje, kaj počnem tukaj, pogosto zastavim, ko se znajdem/-o tam, kamor človek zdrave pameti nima kaj iskati. V Etiopiji sem si to vprašanje zastavil, ko sem zaradi gumidefektov, ki so se vrstili dan za dnem, skorajda obupal. A vedno znova sem našel nekaj, kar me je dovolj presunilo in streznilo, da sem v svojem početju našel smisel. Etiopija je nedvomno dežela, kjer smo popotniki (ki potujemo v lastni režiji ali celo sami) na preizkušanju meja lastnih zmogljivosti. Kako daleč si upamo, koliko zmoremo in zdržimo, preden si priznamo, da smo šli predaleč?

V prestolnici sem ostal dva dni in jo prepešačil po dolgem in počez. Pešačenje je nedvomno najboljši način za spoznavanje mest in odkrivanje pristnih kotičkov. Teh v Addis Abebi ne manjka. Tam sem prvič v Afriki jedel v vrhunski restavraciji. Mize so se šibile pod težo izvrstnih lokalnih etiopskih dobrot. mizica pogrni se v Etiopiji

Medtem ko je bila hrana v lokalnih restavracijah bolj borna, oziroma sem težje našel kaj zase. Na primer v slaščičarni, ki sem se je tako razveselil, ko sem zagledal baklave. Sedel sem v poln lokal in naročil, kar so jedli vsi drugi, baklavo. A ko sem jo poskusil, sem ugotovil, da je brez nadeva, oziroma, da jo sestavljajo le rezine testa oblite s sladkorjem. baklava po etiopsko Kakšni orehi ali pistacije, le testo in sladkor! A potrudil sem se in pojedel do konca, kot vsi v lokalu.

Etiopska kuhinja slovi kot okusna, zato sem bil odločen, da poskusim čim več lokalnih specialitet. Tovrstnim jedem se sicer izogibam, a kadar gre za višje cilje, jem tudi meso. Tako sem poskusil tudi jed, ki sem jo v Etiopiji videl najpogosteje, tibs. Pečeno meso s čilijem. tibs s čilijem A bilo je malce premočno za moj okus. Pa ne zaradi čilija.

Zaradi radovednosti me je eksperimentiranje z okusi Etiopije pripeljalo tako daleč, da sem poskusil še nekaj, čemur se izogibam, pravzaprav ne pijem nikoli. Kavo! Pristno, sveže pečeno in kuhano etiopsko kavo. etiopska kava Bila je v redu, a ne dovolj, da bi o kavi spremenil mnenje. Zame je namreč zmagovalec vseh pijač sveže iztisnjen sok. Če je iz svežega manga, je neprekosljiv. mango v kozarcu

Na tem potovanju sem bil omejen s časom (jasno) in Etiopijo sem moral zapustiti prej, kot sem želel. Sicer sem obiskal kar nekaj krajev in videl več čudes kot v večini drugih dežel na poti čez Afriko, a Etiopija ponuja še veliko več. Nisem obiskal niti nenavadnega mesta Harar, niti severa dežele, kjer je toliko čudes, da mi je kar žal, da sem jih izpustil. Podal se nisem niti na skrajni vzhod proti Somaliji, niti na skrajni zahod proti Južnemu Sudanu. Najbrž jasno, zakaj. Po drugi strani pa imam sedaj dober razlog, da se tja vrnem. Le Sabrino še prepričam, da je Afrika kul…

Dolina reke Omo, Etiopija

»Z vodo iz vedra se že ne bom umival!« sem si rekel, ko voda s tuša ni pritekla. Naivnež, v Etiopiji sem! Zdržal sem le en dan, ko je voda, ki sem jo s plastenko zajemal iz vedra in polival po sebi, še kako prijala. Za bojazni o parazitih, E. Coli in drugih v vodi prisotnih grozotah, nekako nisem imel prostora. Spal sem v nekem hotelu, a sem jih prosil, če lahko, namesto v zadušljivi in umazani sobi, šotorim na travici. Seveda se jim je to zdelo neumno, a so mi dovolili. Nobena afriška soba ni tako čista kot notranjost mojega šotora.

Šele na tem delu poti čez Afriko sem se pričel zavedati resnosti in težavnosti podviga, ki sem se ga pravkar loteval. Dnevno sem se ukvarjal z nadlogami v vseh mogočih živih in neživih oblikah ter nenazadnje tudi s tem, da ni bilo vode in elektrike, kaj šele interneta ali telefonskega signala. A najbolj od vsega sem pogrešal varno zatočišče, kamor bi se umaknil pred vsemi neprijetnostmi. Zato so mi bile popoldanske urice, ko sem se lahko ob šotoru lotil kuhanja, poslušanja glasbe in drugih rutinskih opravil, zelo pomembne. priprava večerje

Tako je okolica doline Omo na jugu Etiopije postala moj najdaljši postanek v Afriki. Tri dni sem prebil v tem zakotju, kjer se je čas ustavil in nič ne kaže na to, da se bo kmalu karkoli spremenilo. Obiskal sem več plemenskih skupnosti in se čudil razmeram, v katerih živijo. Fantastičen svet. Seveda zame kot opazovalca, kako ga doživljajo oni, ne bi upal soditi.

Etiopijci so vsekakor najbolj drugačni ljudje od vseh, ki sem jih imel priložnost spoznati na potovanjih po svetu. Med vožnjo skozi vasi (bolj ali manj večji del poti) so se ljudje vame zaganjali, name vpili, plesali, kazali, naj se ustavim, zamahovali proti meni z motiko in bičem. Skratka počeli so vse mogoče, razen tistega ne, kar sem na nek način pričakoval; da bi me kamenjali. Na kamenjanje so me namreč opozarjali tisti, ki so Etiopijo že prepotovali. »Kako?« Sem bil začuden, ko sem to prvič slišal. »Ja, ko te zagledajo, da se pripelješ, vržejo vate kamen!« Neverjetno, to moram videti, sem pomislil. A najbrž sem imel sem srečo, da so predmeti, s katerimi so me strašili, ostali v njihovih rokah ali me zgrešili. Ampak, da ne bo zvenelo, kot da so vsi Etiopijci strašni, to nikakor ne drži. Ko sem se kje zaustavil in so me obstopili, so bili vedno zvedavi in prijazni. Razen enkrat, ko sem moral pred hitrimi prsti pobegniti. Ustavil sem na mostu čez reko, kjer je v vodi stalo nekaj deset žena, ki so prale perilo. Čudovit prizor. A še preden sem uspel izvleči telefon, da bi naredil nekaj posnetkov, me je obstopila gruča deklet. Bile so najstnice, stare nekje do 15 let. Takrat sem naredil napako in odprl torbo, v kateri sem imel bonbone za obdarovanje radovednih otrok. V hipu, ko sem torbo odprl, so pritisnile name z vseh strani in začele grabiti po odprti torbi. V njej sem imel tudi dokumente, najpomembnejšo reč na tej dolgi poti, zato se je tukaj hec nehal. Uporabil sem silo, da sem zvlekel njihove ročice iz torbe in komolce, da sem jih odgnal od sebe in motorja (s katerega nisem niti sestopil), ga pognal in pobegnil. Kot v risanki! Glede na to, da je v teh krajih plenjenje eden od načinov za preživetje, sem jo dobro odnesel. Tega, kako sem “neustrašni motorist na poti čez Afriko” pobegnil pred etiopskimi najstnicami, zlepa ne bom pozabil.

Nekaj vtisov iz enega najbolj fotogeničnih koncev sveta. Še tole: za poziranje nisem plačeval, saj tega ne počnem. Razen izjemoma, ko to zahtevajo razmere (ali mladenič na prvi fotografiji, ki mu čez ramo visi Kalašnikov).
pastir s Kalašnikom
otroci z juga Etiopije
otroci z juga Etiopije
pastir s piščaljo
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija