Vzorni popotniki

Biti vzor ni nekaj, za kar se sam odločiš, temveč gre za naravni razvoj dogodkov, kadar to, kar počneš, počneš dovolj dolgo, dovolj dobro in dovolj odmevno. Seveda gre za vzor, prislužen z dejanji, ne za vzor, pridobljen s položajem. Slednjega dajemo starši svojim otrokom, politiki državljanom, direktorji podrejenim in tako naprej. Vedenje in dejanja nekoga na položaju (v primeru s položajem pridobljenega statusa) se transponirajo in odražajo v vedenju in dejanjih tistih, ki sledijo njihovim vzorcem. A žal se tega, da smo nekomu vzor, prepogosto ne zavedamo. Tudi kot starši pozabljamo, da s svojim vedenjem najbolj vplivamo na to, v kakšne odrasle bodo naši otroci zrasli. Pozabljamo tudi to, da so negativni vzorci precej bolj »lepljivi«, kot pozitivni. Saj je prevzemanje slabih vzorcev najpogosteje preprosteje, kot posnemanje dobrih. Zato je biti dober vzor je izjemno zahtevna in odgovorna naloga.

Morda pa je kriza vrednot, kot pogosto slišimo, da poimenujejo današnji čas, posledica napačnih vzornikov oziroma vzornikov, ki se premalo zavedajo odgovornosti svojega položaja?

Vseh vzornikov si ne izberemo sami, saj so nam »dodeljeni«, zato se raje posvetimo tistim, ki si jih izbiramo sami. Glasbeniki, kuharji, umetniki, športniki, pisatelji, popotniki in drugi. Te izbiramo po svojem okusu oziroma takšne, ki so nam všeč in takšne, ki nam pomagajo, da se izoblikujemo v smeri, kot si želimo. Ste kdaj pomislili na to, v kako privilegiranem položaju smo se znašli v današnjem svetu, ko imamo tako rekoč takojšen in neomejen dostop do skoraj vsega, kar so ustvarili največji umi tega sveta? Dva, trije kliki z miško ali dotiki zaslona na mobilniku in že proučujemo Da Vincijev helikopter, akorde Beatlov, potovanje priljubljenega popotnika. Najsi bo Da Vinci, The Beatles ali Pico Iyer, do vzornika na katerem koli področju ni težko priti. Seveda pa vsi ne zaupamo oz. se ne znajdemo v virtualnem svetu in se raje držimo lokalnega okolja in »otipljivih« ljudi. Dober primer so potopisna predavanja, kjer gre za dokaj oseben in neposreden način predajanja izkušenj popotnikov tistim, ki jih potovanja privlačijo. Tudi mi smo na ta način našli nekatere od vzornikov, ki so nas prepričali o blagodejnih učinkih potovanj, zaradi česar smo postali popotniki, kakšni smo danes. Morda nekaj podobnega počnemo tudi mi. Nemalokrat slišimo, da smo nekoga navdušili za potovanje. Slišali smo tudi že: »Vi ste krivi, da sva odpotovala po svetu!« Tovrstne krivde ni težko sprejeti. Na tem mestu priznam; kljub temu, da sem zgoraj zapisal, da je biti dober vzor izjemno zahtevna in odgovorna naloga, se za to ne trudim. Ne trudim(-o) se biti dober vzor. Preprosto potujemo po svojih najboljših močeh in v skladu s svojimi interesi ter zmožnostmi. Če je to dovolj, da smo komur koli vzor, nam je to v čast. Ko delimo izkušnje s potovanj na teh straneh, v knjigi, na potopisnih predavanjih in še kje, je to le naravna pot oziroma logična posledica naših potovanj. Nikoli obratno. Nikoli ne potujemo zato, da bi lahko povedali, kje smo bili in kaj smo doživeli.

Lepo je, če si potem, ko pri sebi odkrijemo, kaj nas veseli in izpopolnjuje, poiščemo vzornika. A nikakor mu ne sto odstotno slediti in verjeti vsemu, kar pove, napiše ali naredi. Povsem dovolj je v vzorniku najti tisti manjkajoči košček v našem mozaiku, ki je potreben, da se končno odločimo in začnemo uresničevati to, v kar verjamemo.

2009-Malezija_39 Naša vzornica v srčnosti, Maša. Malezija 2009.

Uresničimo sanje

O čem sanjarimo? O neizmernem bogastvu. Brezpogojni ljubezni. Zavidljivem uspehu. Rajskem potovanju. Sanjarimo o soncu, ki bi pregnalo sive oblake, ki nas tiščijo k tlom. Sanjarimo o nedosegljivem v upanju, da nas bo to osrečilo. Skratka, sanjarimo, da bi se nam uresničile neke želje, ki se v nekem trenutku zdijo nedosegljive. Najbrž to na nek način počnemo vsi. Vsi imamo svoje želje, o katerih sanjarimo in upamo, da se bodo nekoč uresničile. S tem, da se nekateri z dejstvom, da zakopane skrinje z zlatniki ne bodo našli, sprijaznijo prej, nekateri kasneje. Najbrž pa so tudi takšni, ki se s tem nikoli ne sprijaznijo in še vedno mislijo, da bodo nekega dne zadeli na loteriji.

Seveda sanj drugih, tako kot verskih prepričanj, ne gre obsojati. Najsi bodo sanje nekoga še tako daljnosežne, so njegove. So njegovo upanje na to, da bo njemu nekoč bolje. In, če s svojimi sanjami ne posega v naše pravice, ni prav, da mi z razblinjanjem njegovih sanj posegamo v njegove. Razen izjemoma. Na primer, kot starši smo odgovorni za to, da občasno posežemo v sanje svojih otrok in jih razblinimo, kadar so otroci preveč zasanjani. A to je že druga zgodba.

Kruta resnica je, da se sanje ne uresničijo same po sebi, temveč se moramo za to, da jih materializiramo, presneto potruditi. Največkrat sami. Podobno kot uspeh, za katerega je videti, kot da se je zgodil čez noč, v resnici pa je plod dolgoletnega truda. Avtor Igre prestolov, George R. R. Martin zase pravi, da je njegov »uspeh čez noč« rezultat štiridesetletnega dela. Po drugi strani pa (še en priznan pisec) Paulo Coelho, pravi: »Nikoli ne prenehajmo sanjati! Sanje so hrana za dušo.« Jaz to razumem tako, da je po eni strani treba sanjariti, po drugi pa ostati na trdnih tleh in se truditi, da sanje dosežemo.

Ni nas malo, ki sanjamo o rajskem potovanju. Sanjskih destinacij in razkošnih načinov, na katere bi si želeli potovati, na tem svetu ne manjka. A za nobene nedoživete sanje nisem slišal toliko razlogov oziroma izgovorov, kot za sanje o potovanjih. Žal je tako, da sanjskega potovanja največkrat ne dosanjamo, ostanejo le nedoživete sanje. Domnevam, da se nam zgodi življenje. Preprosto. Sanjsko potovanje zameglijo tegobe vsakdana in doseganje drugih ciljev, za katere racionalno sklepamo, da imajo trajnejšo vrednost, kot sanjsko potovanje. Ampak, ali je kdaj kdo, ki je denar (raje, kot za potovanje) namenil novemu avtu, oblekam in drugim minljivim materialnim dobrinam, gledal fotografije avta ali oblek za nazaj z nostalgijo in se ob tem spominjal nepozabnih trenutkov? Dvomim.

Sanjajmo, sanjarimo, a bodimo realni in se zavedajmo, da se nam bodo sanje uresničile le, če se bomo zanje trudili. Čas beži in prehitro se lahko znajdemo tam, kjer se je našel Bora Đorševič, ki v pesmi Poslednja pesma o tebi ugotavlja »Izgleda da sam uzalud stario ništa od snova nisam ostvario!«

2007-vietnam_07.JPG Vietnam 2007

Postpopotniško okrevanje

Potovanje po Svilni poti je zahtevalo daljše okrevanje, kot ga potovanja po vrnitvi domov zahtevajo sicer. Razen res dolgih potovanj, ko se človek zlahka ne sestavi in vrne v »normalno« življenje, je okrevanje po potovanju dokaj hiter proces. Vsakdo, ki je že kdaj potoval, je po vrnitvi domov najbrž občutil, da se mora prilagoditi na vsakodnevni ritem. Najbrž vsak na svoj način. Po naših izkušnjah velja, da daljša, kot je odsotnost od doma in bolj, ko smo se na potovanju predajali nenavadnemu, daljše in zahtevnejše je okrevanje. Prišli smo tudi tako daleč, da smo po vrnitvi s potovanja domov doživeli kulturni šok. Varno zajetje doma je bilo namreč tako drugačno od vsega nenavadnega in negotovega, kar smo na potovanju doživeli, da smo se morali na urejenost in spokojnost domačega okolja prav privaditi.

Pri okrevanju od potovanja se mi zdi zelo pomembno, da si vzamemo čas za to, da potovanje predelamo. Da razmislimo o vsem dobrem in slabem, kar se nam je na potovanju pripetilo, o vseh lepotah, ki smo jih videli, vseh prijetnih izkušnjah, ki smo jih doživeli, vseh prijetnih pogovorih, ki smo jih imeli s sopotniki ali ljudmi, ki smo jih na potovanju srečali, skratka o vsem. O lepem in grdem, o dobrem in slabem. Na ta način si z izkušnjami, ki smo jih na potovanju pridobili, obogatimo dojemanje sveta in to védenje ohranimo na daljši rok. Sicer nam preti, da spomini na potovanje prehitro zbledijo, česar si najbrž ne želimo. Takšna je vsaj naša izkušnja. Še tako »slabo« potovanje je vredno, da ga ohranimo v spominu. Če ne zaradi česarkoli drugega zato, da nam je v opomin pri načrtovanju bodočih potovanj.

Sam se trudim, da se po vrnitvi s potovanja nekaj časa zadržim v fazi okrevanja po potovanju in da prehitro ne zapadem v domačo rutino. Razen seveda, ko bi si želel čim prej vrniti se v rutino, a ne spomnim se, da bi to kdaj storil. Pravzaprav niti ne poznam razloga, da bi se. Jasno pa je, da nas najpogosteje takoj po vrniti s potovanja čakajo obveznosti. Vrnemo se v službo in šolo ter s tem rutino, v kateri ni prostora za okrevanje oziroma predelavo vtisov s potovanja. Tako lahko že do srede pozabimo, da smo še v nedeljo zjutraj z rikšo drveli skozi Chennai. Kar je vsekakor škoda. Zato si je treba prostor oziroma čas za predelavo vtisov po potovanju preprosto vzeti. Čas, ki ga za to porabimo ni nič manj pomemben od časa, ki smo si ga vzeli za načrtovanje potovanja in samo potovanje.

Postpopotniško okrevanje je lahko izjemno prijetno stanje. Urejamo fotografije s potovanja, zberemo dnevniške zapise, pripravimo kakšno predstavitev za družino ali prijatelje ter podelimo mnenje z drugimi popotniki, ki jih poznamo doma. Ob tem se predajamo udobju in luksuzu, ki nam ga nudi domača hiša ali stanovanje, ki je (po naših izkušnjah) najboljši hotel na svetu. Nekako tako, kot sem zapisal po vrnitvi s potovanja po Laosu in Kambodži: »Naša hiša je najboljši hotel, naša kuhinja je najboljša restavracija, vožnja z našim avtom pa je udobnejša od vožnje na kateremkoli javnem prevoznem sredstvu. A obveznosti, ki jih imamo doma, nam odrejajo, kako naj izrabimo čas. Medtem, ko nam je na potovanju na razpolago ves čas tega sveta.«

Laos-2012_76

Kdor potuje, greši

Potovati v lastni režiji; aktivno se angažirati z vsem, kar je povezano s potovanjem, vključno z načrtovanjem in organizacijo potovanja. Potovati organizirano; prepustiti del ali celoten angažma nekomu drugemu. Saj se razumemo. Vsak od omenjenih načinov ima svoje prednosti in slabosti. Zraven tega smo vsi, ki potujemo, enkrat popotniki, drugič turisti in tretjič dopustniki. To lahko počnemo solo, z družino, s prijatelji ali v skupini. Načinov, kako se lotiti in preživeti oddih, je ogromno. A zdi se mi, da od vseh razlik najbolj izstopa razlika med potovanji v lastni režiji in med organiziranimi potovanji. Ključna razlika je namreč v tem, da se na potovanju v lastni režiji lahko zaneseš le nase. Ni vodnika, agencije ali predstavnika, na katerega bi se zanesel ali se mu prepustil ali se nanj, v primeru težav, znesel. Praktično vse moraš postoriti sam. Ne le zase, tudi za tiste, ki potujejo s teboj, če si tisti, ki sprejema odločitve. Torej raje kot nekemu profesionalcu zaupaš samemu sebi. Zaupati ti morajo tudi tisti, ki potujejo s teboj. Kar seveda pomeni, da nosiš odgovornost. Odgovoren si, da zadevo spelješ od začetka do konca. Pri čemer ni dovolj le, da s potovanja pripelješ sebe in druge domov, temveč si odgovoren tudi za izkušnjo, ki si je bil oz. ste je bili deležni na potovanju.

Najlepši primer zgoraj zapisanega je družina, kjer je odgovornost razdeljena na starša. A starši smo tako ali tako odgovorni za otroke v vsakodnevnem življenju, zato to na potovanju ali oddihu ni nič novega ali posebnega. Razlika pa je seveda v tem, da smo v nevsakdanjih situacijah izpostavljeni drugačnim preizkušnjam, kot smo jih vajeni v vsakodnevni rutini in doma. Odvisno predvsem od tega, koliko se na potovanju izpostavljamo oziroma koliko smo drzni. Bolj kot se izpostavljamo, bolj kot smo drzni, bolj se moramo angažirati, da potovanje odgovorno speljemo. Kar je pri potovanjih v eksotične dežele neprimerno večji zalogaj kot oddih na obali pri sosedih. A ne glede na to, kam in kako potujemo, je naša odgovornost enaka: zagotoviti ne le varnost, temveč se angažirati tudi za to, da se imamo na potovanju vsi lepo. Četudi smo se prepustili profesionalcu.

Kdor dela, greši. Tako pravijo. Podobno je s potovanji. Večji izziv, kot je potovanje, večja je verjetnost, da bo šlo kaj narobe. Mimogrede; to, da gredo stvari na potovanju narobe, ni vedno slabo, saj v kritičnih trenutkih sebe in druge spoznamo bolje, kot v urejenih razmerah. Pri tem velja omeniti, da stvari ne gredo po načrtu najraje takrat, kadar je potovanje do podrobnosti načrtovano vnaprej. Bolj natančno kot je itinerar dodelan, večja je verjetnost, da bo šlo kaj narobe, saj je nemogoče predvideti vse situacije, ki utegnejo poseči v še tako skrbno pripravljen načrt. Po drugi strani pa odprt itinerar, ko potujemo po načelu pot je cilj, dopušča precej več napak. V obeh primerih, kadar potovanje načrtujemo do potankosti ali kadar ga ne načrtujemo, bomo na potovanju naredili kakšno napako, ki nam bo bolj ali manj zagrenila (ali obogatila) potovanje. Takrat se spomnimo na dvoje; prvič, da so naše napake in njihove posledice le tako hude, kot se sami odločimo, da so in drugič, da si znamo to, da smo grešili, odpustiti. Najudobneje pa je, da naš faktor popolnoma izločimo iz te enačbe in organizacijo ter izvedbo potovanja prepustimo nekomu drugemu (kot pravijo naši sosedje: pređi brigu na drugoga). Najraje profesionalcu. A tudi on je človek. Tudi on dela napake. Vprašanje pa je ali smo tako kot sebi, napake pripravljeni odpuščati tudi njemu.

Epilog potovanja po Srednji Aziji

Sedemindvajset dni sva z motorjem potovala po svilni poti. Od osem tisoč kilometrov sva jih dobršen del prevozila po pustih ravnih cestah, kjer nisva videla ničesar markantnega in le majhen delež skozi kraje, ki so se nama vtisnili v spomin. V tem kontekstu je tole potovanje podobno marsičemu; obdobja, ko doživljamo nekaj lepega, srednja_azija_2017_068-jpg so precej krajša od obdobij, skozi katera se le prebijamo. To, kako in koliko se angažiramo, da razmerje med temi obdobji spremenimo sebi v prid, je odvisno predvsem od nas. Tako je potovati po nekaterih deželah čisti užitek, v drugih pa se je za to, da najdemo vsaj malce smisla v našem početju, treba presneto potruditi. Precej redko pa se zgodi, da potovanje, ne glede na to, kako krasno ali težavno je, zaznamuje en sam dogodek. Če je pozitiven, zasenči vse tegobe, ki smo jih na potovanju dali skozi, če je negativen, seveda obratno.

Od neljubega dogodka, ki me je za dvanajst dni spravil v kirgizijske bolnišnice in zasenčil vse drugo, kar sva doživela na svilni poti, je minilo tri mesece. Dovolj, da so se sence, ki jih je na naju pustilo pomanjkanje pozitivnih vtisov, razblinile. Sedaj namreč na potovanje po svilni poti gledava manj neprizadeto, morda celo objektivno. A naj skušam biti še tako selektivno pozabljiv in se spomniti le lepih trenutkov, ki sva jih na poti doživela, moram priznati, da imam s tem težave. Ne bi rad zvenel pesimistično ali negativno, zato bom zapisal takole: potovati z motorjem po svilni poti je lahko krasna dogodivščina, če nas to, da od potovanja prejmemo precej manj, kot vanj vložimo, ne moti.

A vendar, zakaj ne bi zapisal tega, kar sem ob koncu potovanja po Srednji Aziji v resnici občutil? Zame, kot bralca, je iskrena izpoved vredna več kot vso drugo besedičenje. Morda še za kogar. Takole sem zapisal v dnevnik:
»Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«

Vsekakor najina izkušnja ne pomeni, da Srednje Azije ni vredno obiskati. Nekateri od tamkajšnjih krajev so resnično edinstveni na svetu in kot takšni izjemno zanimivi ter vredni obiska. A ne na tak način in v takšnem času ter obsegu, kot sva to naredila midva. Zraven tega ne želim ponoviti napake, ki sem jo naredil po obisku Kitajske, ko sem zapisal, da se tja več ne želimo vrniti in se od nje poslovil z Adijo Kitajci, pa brez zamere. Danes bi namreč z veseljem ponovno obiskal Kitajsko. Zato se od Srednje Azije poslavljam le do naslednje priložnosti, da se bolje spoznamo. A če ta priložnost ne pride, mi ne bo prav nič žal.

Kirgizistanska odisejada

Od vseh stanov; Kazah, Uzbeki, Tadžiki, Turkmeni in Kirgizi se mi zdi, da je prav zadnji največji magnet, ki vabi navdušence nad neokrnjeno pokrajino, da obiščejo Srednjo Azijo. Visokoležeča dežela nima neskončnih puščav, kot jih ima Kazahstan in pravljičnih mest, kot je Samarkand v Uzbekistanu. Temveč je porasla z razkošnimi gozdovi, travnato stepo in prisrčnimi ljudmi, kar jo naredi resnično posebno in pristno privlačno.

Če bi pot v tiste kraje ponovno načrtoval, bi deset dni, ki sva ji porabila, da sva se prebila skozi Ukrajino, Rusijo in Kazahstan, raje namenil Kirgiziji. Sicer sva bivanje v Kirgiziji resda za deset dni podaljšala, a proti svoji volji in ne na način, kot sva si želela.

Seveda tudi v Kirgizistan ni vse tako, kot je videti na prvi pogled ali slišati na daljavo. Na vrhu enega od gorskih prelazov sva srečala mlado Kanadčanko na kolesu. Ko me je prosila, da jo fotografiram, da ovekoveči kolesarski dosežek, nama je zaupala bridko izkušnjo. S prijateljem sta prenočila v jurti, tradicionalnem bivališču nomadov, ki je pravzaprav šotor in je ena izmed največjih atrakcij v teh krajih. Prenočevanje v jurti pri domačinih, namreč. No, povedala je, da so jima med tem, ko sta spala, izmaknili nekaj dragocenosti in denarja, kar sta opazila šele naslednji dan, ko sta bila že daleč proč. Še en razlog, zaradi katerega najraje potujeva kot polžka in svojo hiško nosiva s seboj.

Potovati skozi tuje dežele, ne da bi si vzeli čas za stik s pristnimi domačini, nekako nima pravega smisla. Neznanje jezika ni nobena ovira, vse se zmenimo.
srednja_azija_2017_061
Otroci in v ozadju njihov dom. Kamor so nas seveda povabili in sva poskusila kurut, kroglice iz posušenega jogurta. Glb.
srednja_azija_2017_062
srednja_azija_2017_063
Zavite ceste, ki se vijejo visoko čez gorske prelaze z razgledi na gorovja, ki se jih ni mogoče naveličati.
srednja_azija_2017_064
srednja_azija_2017_065
srednja_azija_2017_066
srednja_azija_2017_067

Na tem mestu se je najino potovanje po Kirgiziji nepričakovano prekinilo. Odisejada se je šele pričela…

Slaba dobrodošlica v Kirgizistanu

Končno Kirgizija! Dolgo in daleč sva potovala, da sva prispela do zadnje dežele na najini poti skozi Srednjo Azijo. Toliko sva prepotovala, da se nama 4600 metrov visok gorski prelaz med Tadžikistanom in Kirgizistanom ni zdel nič zahtevnega. Še mejo sva prestopila brez zapletov.

Skriti potnici na strehi terenca na meji: srednja_azija_2017_054
Zvedavi otroci: srednja_azija_2017_055

Prvič naju je ujel dež in sva želela na hitro poiskati prenočišče. V teh odročnih krajih so na voljo le prenočišča pri domačinih. Sabrina si je ogledala nekaj teh Homestay-ev, a so bili v obupnem stanju. Poljskih WC-jev sva se že privadila in tudi sicer sva vajena zanikrnih sob, a tokrat nisva bila pri volji in s sebe sva želela sprati umazanijo. Dež je še kar padal, ko sva poizvedovala pri domačinih, kje bi lahko prespala, dokler nisva pristala v dokaj lični hiši. Glede na lokalne razmere, seveda. Na tem mestu moram omeniti, da smo na potovanjih po svetu že večkrat spali pri domačinih. Homestay bi naj bil najboljši način spoznavanja domačinov. O ja, smo jih spoznali! Dovoljkrat, da se tega, razen ko resnično ni drugih možnosti, več ne poslužujemo. Na primer, v Bukhari so naju “gostoljubni gostitelji”, ker sva šla skozi verando do sobe obuta, namesto, da bi obula copatke, tako okarali, da sva ostala brez besed. To sva si tako zapomnila, da mi je včeraj Sabrina, ko je nek prodajalec v trgovini osuplo reagiral, ker je napačno ravnala z nekim artiklom, doma povedala, da je podoživela izkušnjo “s copatki”.

Podobno sta se gostiteljici lične hiše v Sary Tash, kjer sva ostala prvo noč v Kirgiziji, do naju vedli, kot čemerni vzgojiteljici do porednih otrok. Le kdo takšnim gostiteljem v recenzijo zapiše, da so prijazni? Vrhunec gostoljubja sva doživela naslednje jutro, ko sva odhajala. Ko sem gostiteljici za nočitev in hrano v vrednosti 40 dolarjev, plačal s štirimi bankovci po 10 dolarjev, namesto s sto dolarskim, kot je zahtevala, je vzkipela. Češ, da so 10 dolarski bankovci vredni manj in da naj plačava s sto dolarskim in nama bo vrnila 60 dolarjev. A dolarske stotake hraniva na skrivnem mestu za rezervo oz. vsak primer. Zraven tega sta bila v najinih očeh tako njen način kot njen argument neupravičena. Tako sem na mizo odložil štiri desetake in sva odšla. Prišla je za nama do motorja in zažugala: » Gresta v Osh? Bom uredila, da bosta imela na poti težave!« Bila sva šokirana. Kaj takšnega nama ni še nihče rekel; pa verjemite, da sva se na potovanjih soočila z nešteto konflikti. Kot, da niso to že dovolj težavni kraji za potovanje z motorjem, sva dobila zraven še prekletstvo zmešane babnice. Odpeljala sva se in črnih scenarijev, v smislu, da naju bo kdo zrinil s ceste, ki so se nama obema motali po glavah, ni manjkalo. Pred nama je bilo pol dneva vožnje po samotni pokrajini preko gorovij in če bi kdo res želel, bi nam z lahkoto zagrenil pot.

Popoldan sva prišla do Osha, prvega mesta po enem tednu in se odločila, da se tukaj ustaviva za dva dni, pozabiva na uroke in nabereva moči za zadnjo etapo potovanja. Seveda nisva počivala, ampak sva čas izrabila za pohajkovanje po mestu. Najraje po tržnici, kajpada:
srednja_azija_2017_056
srednja_azija_2017_057
srednja_azija_2017_058
Lokalne dobrote: srednja_azija_2017_060
Tole pa poznamo iz Indije: peč tandori, v kateri se pečejo samose. Le da jim tukaj pravijo samse. srednja_azija_2017_059

Jezero treh idiotov v Tadžikistanu

Včasih nas je tako preprosto prepričati, da odpotujemo na drugi konec sveta zaradi fotografije ali prizora, ki smo ga videli v filmu. Sabrina se spomni fotografije Machu Picchu, ki sta nama jo kazala znanca pred davnimi časi, ko sta potovala po tistih krajih. Ta fotografija nas je do Machu Picchu pripeljala precej let kasneje, ko smo ga na enoletnem potovanju obiskali v živo.

Podobnih fotografij in drugih sprožilcev, zaradi katerih smo prepotovali del sveta, je bilo v naši popotniški karieri kar nekaj. Najmočnejši od vseh je bil prizor iz indijskega filma Trije idioti. Zadnje scene filma se namreč odvijajo na eni izmed najbolj krasnih lokacij, kar smo jih videli na filmu. Jezero Pangong Tso v Ladakhu leži na nadmorski višini 4300 metrov in je tako odročno, da sva s Sabrino potrebovala štiri leta, da sva ga obiskala v živo. Žal nama vreme v Kašmirju takrat ni bilo naklonjeno in je bilo jezero videti tako povprečno, da sva bila dokaj razočarana. Jezero, v filmu posneto v idealnih vremenskih razmerah pod modrim nebom, se je bleščalo v najčudovitejših odtenkih modre, ki si jih je mogoče predstavljati. A žal le v filmu. Na oblačen dan, ko sva jezero obiskala midva, je bilo takšno, da fotografij nisem niti objavil.

A zgodi se, da ti to, kar si dovolj želiš, pride samo naproti, če si dovolj potrpežljiv. Tako sva v Tadžikistanu našla najino jezero treh idiotov, ne da bi ga iskala. Zadnje kilometre potovanja po Tadžikistanu sva na podobni nadmorski višini, okrog 4000 metrov prišla do prizora, ki nama je vzel sapo. Jezero, iz katerega se strmo dvigajo visoka gorovja, se je pod modrim nebom lesketalo v najmodrejši barvi, kar obstaja. Od same zatopljenosti v prizor sem se pozabil ukvarjati s fotografiranjem in nisem naredil nobene dovolj dobre fotke, s katero bi pokazal veličastnost trenutkov, ki sva jih doživela ob najinem jezeru treh idiotov. Naj bo dovolj, včasih je treba verjeti na besedo.

Bližnje srečanje z Afganistanom

Na svilni poti sva z motorjem prevozila sedem mej med osmimi državami. Razen na prvi meji sva za prestope porabila več ur, da sva izpolnila vso potrebno dokumentacijo in opravila carinske preglede. Najzahtevnejšega carinskega pregleda sva bila deležna v Uzbekistanu, kjer so na seznamu prepovedanih uvoznih artiklov tudi vsakodnevne stvari. Na primer tabletke proti alergiji. Tako sem moral, ko sva Uzbekistan zapuščala, izprazniti vse kovčke, vse škatle, vse vreče in torbe, kar sva jih imela s seboj, da sta jih dva carinika temeljito pregledala. Vsako škatlico tabletk, ki sva jo imela s seboj, je vzel v roko in jo pregledal. Ko sva mislila, da je že konec, sta pripeljala še psa, ki je vse prevohal. Najtemeljitejši pregled, kar sva jih bila deležna v popotniški karieri. Našli in odvzeli nama niso ničesar, le pomahali so nama in naju spustili v Tadžikistan.

Majhna deželica (v primerjavi s sosedami) je ravno toliko odročna in divja, da je raj za motoriste in kolesarje, ki se radi podajamo v takšne kraje. Pamirska avtocesta je ena izmed najbolj znanih cest na svetu, ki vabijo entuziaste iz vsega sveta na preizkušanje lastnih zmogljivosti. Tako sva se tudi midva (predvsem jaz) čutila poklicane, da vidiva ali jo zmoreva.

Pamirske ceste sva se lotila v glavnem mestu, Dušanbe, kjer, razen okusnih šašlikov, nisva doživela ničesar omembe vrednega. Kot je v tej regiji navada, se je cesta kmalu zatem, ko sva zapustila območje bližine glavnega mesta, spremenila v kolovoz. Tako slab, luknjast in prašen, da sem resnično dvomil, da nama bo uspelo, če bo šlo tako naprej. Treba je vedeti, da je vodenje motorja z dvema potnikoma in polno prtljage po tako slabih cestah, dokaj naporno početje. Ne le zaradi samega manevriranja in izogibanja pastem, temveč tudi zaradi vročine in prahu. V motoristični opremi je pri hitrosti kakšnih 30 kilometrov na uro precej vroče, in ko zraven tega jahaš skozi oblake prahu, gostejše od megle, se pogosto vprašaš po smislu tega početja. »Prah in vročina! Crkujeva!« sem zapisal v dnevnik.

Pamirska cesta naju je vodila vzdolž reke, onkraj katere je Afganistan. srednja_azija_2017_045 Pet dni sva se vozila ob meji z Afganistanom, vesela, da sva na tej strani reke, saj je prašni kolovoz, v primerjavi s tem, kar je bilo videti onstran reke, videti kot avtocesta.

Seveda sva bila poplačana z razgledi, srednja_azija_2017_044
srednja_azija_2017_046
srednja_azija_2017_047 srednja_azija_2017_048 ki jih ni manjkalo. Prav ti razgledi in neskončna prostranstva so največji magnet, ki nezadržno privablja.

Obcestnih počivališč ni, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar imaš s seboj. srednja_azija_2017_049

Motorist iz Koreje, ki sva ga srečala, nama je povedal, da je na tem delu poti v mehkem pesku večkrat padel. Kar glede na to, kako naložen motor ima, ni nenavadno. srednja_azija_2017_053

A kljub tem sem se čez ta mehki pesek raje zapeljal sam. srednja_azija_2017_050

Hrana je bila sicer precej borna, kar je jasno, saj v teh krajih težko kaj zraste. A sva se je privadila in sva bila po dolgi vožnji vesela vsakega toplega obroka. Četudi je bila to le redka juha in več dni star trd kruh. srednja_azija_2017_051

Ko sva zapustila bližino Afganistana, sva končno zapustila tudi obupno slabe ceste in se kot otroka razveselila asfalta. A še vedno sva bila sredi neokrnjene narave. To seveda obožujeva in se je nikakor ne moreva naveličati. Zato sva tudi, ko sva prenočila v mestu, namesto v hotelski sobi, spala v šotoru. Kljub nadmorski višini 3619 metrov! srednja_azija_2017_052