Po sledeh velikanov v Srednjo Azijo

Aleksander Veliki, Džingiskan, Timur, Lenin, Stalin in Marko Polo. Največja imena, ki so skozi znano zgodovino spreminjala regijo, ki ji danes pravimo Srednja Azija. Glede na to, da so to regijo osvajali, oblikovali in prepotovali takšni velikani, je nedvomno nekaj posebnega. S Sabrino si greva končno pogledati, kaj je tam tako zanimivega. Končno zato, ker naju regija bivše Sovjetske zveze do sedaj ni privlačila. No, če sem iskren, naju zapuščina Sovjetske zveze ne privlači niti danes. A glede na tisočletno zgodovino predvidevava, da je tam precej več, kot le sovjetska zapuščina, saj je sovjetski jarem trajal manj kot stoletje. Sploh pa so dežele, skozi katere tokrat potujeva, zgolj kulisa samega potovanja.

Osrednji del avanturističnega potovanja z motorjem skozi tako težko dostopne dežele je namreč drugje. V premagovanju ovir, reševanju zapletov in soočanju z vsem, kar ti v tako odročnem in človeku neprijaznem okolju pride naproti. Nekaj izkušenj s podobno regijo sicer imava z motorističnega potovanja po Kašmirju, kjer sva po komaj prevoznih cestah premagovala gorske prelaze čez 5.000 metrov. A domnevava, da se razen same pokrajine, Tadžikistan in Kirgizistan precej razlikujeta od Indije.

A to so le domneve in pričakovanja, o katerih tako nerad pišem. Pričakovanja so namreč boter nejevolje. Zato se s tem, kaj pričakovati v deželah, kamor se podajava, ne obremenjujeva vnaprej. Meni zadostuje, da o deželi, kamor potujem, preberem kakšno knjigo in se seznanim z njeno zgodovino ter se naučim nekaj pozdravnih fraz, saj te odprejo več vrat kot vse druge predhodne priprave. Kaj več pa pred samim potovanjem ne naredim. Seveda poskrbim za logistiko, za katero upam, da nisem spregledal česar, kar bi nama utegnilo na potovanju povzročati težave. Bomo videli.

Sploh pa je besedičenje pred samim potovanjem odveč. Najprej potovati, nato govoriti!

Z motorjem po svileni poti

Somi, somoni, sumi, tenge, rublji, grivne, forinti in evri! Osem denarnih valut, osem dežel, osem tisoč kilometrov, Suzuki, Sabrina in jaz.

Tako je, s Sabrino se odpravljava na motoristično pustolovščino v Azijo! Štartava doma in se z motorjem zapeljeva do Srednje Azije. Pot naju bo vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, vse do Kirgizije oz. Kirgizistana. Na poti bova “oplazila” tudi Turkmenistan, Afganistan in Kitajsko ter se na nekaj sto kilometrov približala Kašmirju, ki sva ga predlani prevozila z Royal Enfieldom.

Za boljšo predstavo:

Odrineva čez deset dni, časa za potovanje pa imava en mesec. To je to!

Seveda bi se lahko na dolgo in široko razpisal o pripravah motorja, transporta, urejanju vizumov, cepljenj in drugih logističnih pripravah ter zapletih. Ali o vsem, kar naju morebiti čaka na tej pustolovščini, ki je na nek način zahtevnejša od moje lanske poti čez Afriko. A nekako so se letošnja potovanja, izleti in pustolovščine nagrmadili na kup, tako, da za obsežne priprave ter debate o tem, zakaj in kako, preprosto nisem namenil časa. V zadnjih šestih mesecih smo namreč mesec dni potovali po Indiji, se za prvomajske potepali po Siciliji, sledil je moj osemdnevni pohod čez Velebit in enotedenski oddih na morju. Pred vrati pa je že naslednja pustolovščina. Skratka, potujemo!

207.000 korakov čez Velebit

Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.

Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.

Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.

Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.

A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.

img_4935
img_4930
img_4929
img_4931
img_4932
img_4933
img_4934
img_4936
img_4937
img_4938

Peš čez Velebit

Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?

Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.

Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
zaloga hrane za osemdnevni pohod čez Velebit

Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.

Pestro popotniško leto

Izleti, pustolovščine, motoristični potepi, gore, morje, prestolnice in še kaj. Včasih se zdi, da nam ne uspe niti zadihati med enim in drugim potovanjem. Na srečo ni tako, saj bi nas v tem primeru potovanja obremenjevala, ne osvobajala. Sicer je res, da je bilo zadnjih dvanajst mesecev iz popotniškega vidika pri nas kar pestro: Afrika, Indija, Sicilija, Praga, večkrat na morje, v Bosno, Črna goro in še kam. A leto je dolgo in svet čudovit. Zakaj ga ne bi uživali?

Kar je pri tem (vsaj zame) zelo pomembno, je to, da se osredotočimo na potovanje ali izlet, na katerem smo v tistem trenutku in da takrat še ne razmišljamo o naslednjem podvigu ali izzivu. Kar ni preprosto, sploh kadar že natanko vemo, kam se podajamo prihodnjič. Gre namreč za to, da so večji in bolj avanturistični podvigi precej bolj mamljivi in spodbujajo večjo strast, kot krajši izleti. Saj je fino iti na morje in tega se zmeraj veselimo, a občutki, ki te prežemajo ob tem, ko se odpravljaš na resno preizkušnjo, so popolnoma drugačni. Najočitnejša razlika je v dozi strahu, ki je sorazmerna z zahtevnostjo potovanja; zahtevnejše kot so priprave, večji je strah, da bo kaj šlo po zlu. Sicer lahko skušaš strah ignorirati, a je racionalneje, da s pripravami zmanjšaš morebitno tveganje. Kar pomeni, da se moraš s pripravami ukvarjati, torej o potovanju razmišljati. Ampak če dovolimo, da nam priprave na naslednje potovanje zameglijo užitke potovanja, na katerem smo pravkar, smo zgrešili samo bistvo potovanj. Povrhu imam jaz zmeraj v ozadju idejo za kakšen nov izziv, tako, da moram te ideje brzdati.

A dovolj o tem, kje vse smo bili v minulih dvanajstih mesecih. Obdobje, ki je pred nami, bo še bolj pestro. V poletnih mesecih namreč načrtujemo tri podvige: prvega solo, s katerim se spopadem sam čez nekaj dni. Za osem dni se podajam sam v divjino. Peš. Na drugem, družinskem, bomo dopustovali. Tretji, ki se ga bova lotila s Sabrino, pa sodi v kategorijo najbolj avanturističnih, tistih, ki narišejo nasmeh okrog in okrog obraza že, ko pomislim nanje.

A tako, kot poskušam ne prehitevati z mislimi, se trudim ne prehitevati z objavami načrtov potovanj. Vsaj dokler se resnično vse ne postavi na pravo mesto, nekako ne vidim razlogov za to, da bi obelodanjal načrte, ki so še v zraku oziroma nekje v prihodnosti. Sem mnenja, da je treba najprej potovati in šele nato o tem govoriti. To se mi zdi danes, ko ima hvalisanje o načrtih za prihodnost večjo težo od tega, kar v resnici storimo, še posebej pomembno. Zato sam najraje pišem šele potem, ko so doživetja že doživeta in jih v miru predelam. Kar je pogosto šele doma. Tukajšnje objave so torej rezultat predelanih doživetij s potovanj. Kadar pa se s potovanj javimo v živo, pa je to najpogosteje v obliki “instant utrinkov” na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.

Le toliko, da se ne spozabimo in ne zamenjamo vzroka in posledice. Potujemo! Vse drugo sledi.

Z motorjem v Egipt

Od 54 afriških držav je bore malo takšnih, katerim sem se želel izogniti. Iz preprostega razloga, niso varne. Predvsem sever Afrike je arabska pomlad naredila tako rekoč neprevozen. Zato sem vrnitev domov načrtoval čez Savdsko Arabijo in Izrael. A po dveh zavrnitvah na Savsko-arabskih ambasadah sem obupal. Če sem želel Afriko prevoziti od pete do glave, mi ni preostalo drugega, kot da se podam v Egipt.

Kopenska meja med Sudanom in Egiptom že dolga leta slovi kot najtežja v Afriki. »Če ne boš plačal fikserju, ne boš prišel čez to mejo!« so me svarili redki in izkušeni popotniki, ki sem jih srečeval v Afriki. »Bom poskusil!« sem trmasto odgovarjal. Težave so se začele že na sudanski strani, ker me policist ni hotel spustiti naprej, ker nisem znal arabščine. »Arabic! Arabic!« je vpil vame. V takšnih situacijah ne preostane drugega, kot da počakaš, da se pojavi nekdo, ki je pripravljen pomagati. Na egiptovski strani je bila procedura uvoza motorja tako zahtevna, da je trajalo štiri ure, da sem obhodil vse uradnike in pridobil potrebne papirje. In je šlo. »Zakon, v Egiptu sem!« sem čestital samemu sebi. Menda tudi zato, da sem potlačil strah pred vsem, kar se v teh časih v Egiptu dogaja.

Ni trajalo dolgo, ko me je ustavila policijska kontrola. Vzeli so mi potni list in me pustili čakati. Oblečen v motoristična oblačila pod žgočim puščavskim soncem nisem zdržal dolgo in sem začel kazati nejevoljo. Kaj drugega ni šlo, saj nihče od petih policistov ni znal besedice angleščine. Ko mi je nek smrkavec s puško v policijski uniformi zabrusil: »Arabic!«, sem vedel, da me v Egiptu čakajo preizkušnje povsem novih razsežnosti. Podobnih kontrol in kontrol, kjer je bila tudi vojska z oklepniki, sem srečal še precej. Nekajkrat so mi vzeli potni list in telefonirali kaj vem komu, preden so mi ga vrnili, drugič pa so le zamahnili z roko. Nikjer se še zaradi prisotnosti policije in vojske nisem počutil tako ogroženega kot v Egiptu. Niti v Kolumbiji ali v Kašmirju! Tako so mi prišli čez glavo, da se nisem hotel pridružiti »varnemu« konvoju vozil na poti čez puščavo, ampak sem se peljal kar sam.

A vse slabo je za nekaj dobro, pravijo. Skorajda v popolni samoti sem si ogledal Abu Simbel, Luksor z dolino kraljev in piramide v Gizi. Imeti največja in najlepša čudesa starega sveta le zase je velik privilegij.
Deir el-Bahari, Egipt
osamljene piramide v Gizi
pogovor z domačinko

Zraven tega sem si za peščico dolarjev lahko privoščil hotele s petimi zvezdicami. Tako sem si v Luksorju delil cel luksuzni resort z menda petimi gosti. To je bil moj 60. dan v Afriki. osamljen v resortu v Luksorju
Egipt sem sicer želel prevoziti v čim krajšem času in po čim krajši poti, spet pa ne tako, da bi kar odbrzel mimo čudes sveta. Hotel sem videti tudi Rdeče morje in famozno Hurgado. Dan poprej sem rezerviral enega najdražjih resortov z največ zvezdicami v Hurgadi in se šel turista. Tistega s plastično zapestnico.

Na tem mestu sem imel Afrike dovolj, začelo se mi je muditi domov. Očitno je imela Afrike dovolj tudi Yamaha. Na zadnji etapi 17.430 kilometrov dolge poti je motor izgubil moč. Kljub polnemu plinu ga nisem spravil čez 100 na uro, poraba se je povečala iz 4 na 9 litrov. Do cilja pa sem imel še celih 700 kilometrov. Motor sem s svojim znanjem pregledal in poservisiral, a našel nisem ničesar. Seveda sem bil v skrbeh, saj je pot pred menoj vodila čez puščavo, kjer ni pametno obtičati. A je šlo. Počasi in z veliko porabo, a glavno da sem se peljal.

Znašel sem se v kaotičnem 20-milijonskem Kairu, vpričo katerega je drugih osem prestolnic, ki sem jih prevozil na poti čez Afriko, otroška igra. Sem pa imel sobo s pogledom na piramide v Gizi. Ko sem lastniku hotela rekel, da ne bom pustil motorja na cesti, je na stopnice, ki so vodile v hišo, vrgel nekaj blazin in z motorjem sem se zapeljal v dnevno sobo. Gost je kralj, še posebej, če je edini!

Zadnji dan poti čez Afriko sem urejal papirje za prevoz motorja in na koncu Yamaho pustil zdelano in umazano v kleti špediterja. Ni mi bilo prav, a to je bila edina pot domov. Šele ko sem uredil pot domov za motor, sem začel urejati pot domov zase. Pravzaprav sem jo »urejal« tako, da sem se brez letalske vozovnice zapeljal s taksijem na letališče, prepričan, da jo bom kupil tam. Ups! Na letališču letalskih vozovnic ne prodajajo. A živimo v časih, ko je telefon z dostopom do interneta izjemno orodje, s katerim se lahko izvlečeš iz še tako brezizhodne situacije. Po nekaj urah telefoniranja in brskanja sem tako uspel dobiti letalske vozovnice za domov. Sicer čez istanbulsko letališče, kjer je bil nekaj ur pred tem teroristični napad, a sem zaupal v teorijo, da strela ne udari dvakrat na isto mesto.

S tem sem zapustil dvanajsto afriško državo, Egipt in zaključil z dvomesečno motoristično pustolovščino čez Afriko od Capetowna do Kaira.

Tako kot danes zaključujem s pisanjem o Afriki. Seveda le do prihodnjega obiska črne celine.

Epilog

Nerazumljeni Sudan

Vračam se v Afriko (žal le po spominu)! Ostali sta mi namreč še dve izjemni deželi, ki sem ju obiskal na poti čez Afriko, o katerima bi želel nekaj povedati.

Nikoli si nisem mislil, da se bom podal v katero od dežel, ki so na tako slabem glasu kot Sudan. Celo tako daleč so zadeve zakomplicirane, da potem, ko enkrat obiščeš Sudan, več ne moreš preprosto v ZDA. V tem kontekstu sodi Sudan v isto kategorijo kot Irak, Iran in Sirija. Dežele, v katere se naj ne potuje. A ker se skušam ne spuščati v politiko in ostati kot popotnik neprizadet zaradi morebitnih političnih zapletov (seveda, koliko je to pač mogoče), si s tem nisem belil glave. Če so mi izdali turistični vizum, že ne more biti tako hudo, sem razmišljal. Sploh pa sem moral čez Sudan, če sem hotel zaključiti pot čez Afriko in priti domov.

Po formalnostih na meji, ki so v Afriki zmeraj nepredvidljive, sem se znašel v enajsti deželi na poti čez Afriko. Občutek, ko ti uspe zapusti eno deželo in vstopiti v drugo, je fenomenalen. Počutiš se, kot da si premagal najtežje birokratske ovire, kar se tiče obiska dežele. Čemur pričajo nešteta pričevanja popotnikov, ki niso imeli te sreče. Govorim seveda o prečkanju kopenskih meja z lastnim vozilom. Skratka, ko stopiš na tla še neosvojene in težko dostopne dežele, občutiš, da ti to, kar pravkar počneš, gre od rok.

Prvič na poti sem srečal dva motorista, s katerima smo se dogovorili, da ostanemo skupaj. Predvsem zaradi boljšega občutka, saj smo vsi imeli namen spati na divje v puščavi. Predsodkov o nevarnostih, ki prežijo nate v Sudanu, pač ne moreš povsem ignorirati. Zato smo bili veseli, da smo se Avstralec, Kitajka in Slovenec našli v Sudanu in »pazili« drug na drugega. In res, v troje je bilo preprosteje prepričati policijske in vojaške kontrole, da smo le popotniki. Ne eni od kontrol mi je policist z glave snel očala in si jih nadel. »Na meni so lepša!« se je režal in ni kazal namena, da mi jih vrne. Pa je moj novi avstralski prijatelj stopil z motorja do policista, mu snel moja očala, jih nadel meni in se zasmejal: »Neeee, njemu lepše sedijo!« Vsi skupaj smo se sicer zarežali, a bilo je jasno, da smo na tankem letu. Bilo je kot v napeti sceni iz filma. Hitro smo pohodili plin in odbrzeli naprej.

Prenočili smo na prostem, sami trije sredi ničesar, v puščavi. Izjemna izkušnja. A ko smo to ponovili nekaj dni kasneje in nekaj sto kilometrov severneje, smo ugotovili, da spanje v šotoru, ko se temperature spustijo na 40 stopinj, ni mogoče. Jaz sem sprva še poskušal, a po petih minutah sem bil premočen, zato sem se raje pridružil njima, ki sta ležala na betonski strehi. Spanja je bilo pri takšnih temperaturah bore malo.

Za prenočevanje smo izbrali mistične piramide Meroe:
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe

Do tukaj mi je vreme na poti čez Afriko dobro služilo, saj so bile temperature idealne, padavin pa skoraj nič. Šele v Etiopiji, kjer sem večino poti prevozil na višinah čez dva in tri tisoč metrov, me je konkretneje zazeblo in namočilo. A proti peklu, ki me je čakal v Sudanu, sta dež in mraz otroška igra. Sredi junija v saharski Afriki pač ne more biti drugače.

Po neprespani noči sem se poslovil od sopotnikov in pred sončnim vzhodom, da bi se izognil najhujši vročini, odbrzel naprej. Na prvi bencinski črpalki sem hotel kupiti vodo, a so bili vsi hladilniki zaklenjeni. Ramadan! Tega v Sudanu jemljejo skrajno resno; od zore do mraka brez hrane, pijače in še marsičesa. A dobri ljudje so me napotili v skrito trgovinico, kjer sem lahko kupil vodo, brez katere v takšnih razmerah resnično ni mogoče preživeti.

Vozil sem do poldneva, nato pa se ustavil in sklenil počakati do večera, da lahko nadaljujem. A ko sem se v najhujši vročini dneva znašel v nekem mestecu, so mi bila vsa vrata zaprta. Le nek mladenič, po rodu Etiopijec, me je sprejel v zaprt hotel, da sem lahko v senci čakal, da vročina mine. Mladenič mi je med drugim zaupal, da v štirih letih, odkar je tukaj, še ni deževalo. A po nekaj urah sem imel čakanja dovolj in se ob treh popoldan odpravil naprej. Največja napaka, kar sem jih naredil na poti čez Afriko! Pred menoj je bilo 200 kilometrov puščave do naslednjega kraja, jaz pa sam na motorju skozi pekel. Še avtov ni bilo, lokalci že vedo, zakaj. Bilo je čez 50 stopinj Celzija v senci, kaj šele na soncu, ki je sijalo s polno močjo. Vozil sem z zaprto čelado, v zaprti jakni in rokavicah, kar me je ščitilo pred zrakom, ki je bil tako vroč, kot bi vozil skozi krušno peč. Voda, ki sem jo vozil v plastenkah, je bila prevroča, da bi jo pil. Tako, kot sem bil zaskrbljen na tem delu poti, nisem bil še nikjer. A na srečo sem etapo prevozil brez težav in prispel do civilizacije. Bil sem tako zdelan, da sem se odločil, da naslednji dan ne grem nikamor. Cel dan sem počival v klimatizirani sobi, ven sem šel šele pred sončnim zahodom, ko je oživela tržnica, da sem si kupil večerjo. “V takšnih razmerah več ne vozim!” sem rekel sam pri sebi, vedoč, da bom že v naslednji deželi, Egiptu, moral požreti te besede.

Sudanci in Nubijci so zanimivi ljudje, a žal se kriza, ki jo doživlja dežela, vidi na vsakem koraku. Zraven tega živijo v eni najneprijaznejših pokrajin na svetu. Niti predstavljati si ne moremo, kako jim je. Tako so do tujcev upravičeno zadržani, a ko je led prebit, so izjemno ustrežljivi. Seveda le moški, v Sudanu niti z eno žensko nisem spregovoril (razen s Kitajko).
Sudan
Sudan
Nubijec

Kako zelo drugačni so od sosedov, sem spoznal šele, ko sem imel prvi stik z Egipčani.

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Prvomajske počitnice na Siciliji

Na potovanja v času prvomajskih počitnic se najpogosteje odpravljamo na bližnje destinacije; Ciper, Malta, Kanarski otoki, Sardinija in letos Sicilija. Pravzaprav gre za »koncentrirana« potovanja, kjer si v relativno kratkem času, od sedem do štirinajst dni, skušamo privoščiti čim več. Še največ sonca. In tega je bilo na Siciliji v izobilju. Palermo nas je namreč pričakal s poletnimi 30 stopinjami. Resda smo letos bili že v Indiji, a kje je že to…

Torej, Sicilija! Čudovita destinacija, zraven Dolomitov in Kalabrije ter morda Toskane, Sicilija za navdušence nad vsem, kar je italijanskega, ponuja največ. Zato smo tukaj že drugič. Zraven tega je daljni jug Italije obdarjen s toliko sonca, da so tamkajšnje tržnice že v času prvomajskih praznikov tako bogate kot naše šele dva meseca kasneje. Da dobrot, ki jih ponujajo, niti ne omenjam; na primer artičok, katerih šop desetih stane le dva evra. artičoke

Sicilija je resda dokaj drugačna od severa Italije, a mesteca so ravno tako nabita z znamenitostmi, do katerih vodijo poti mimo neštetih barov in gelaterij, tako da je tudi celodnevno pohajkovanje po mestih lahko prijetno. Seveda je poskrbljeno tudi za hrano, saj je polno lokalov, kjer strežejo paninije, arancine, brioše, lazanje, testenine, pice in podobno ulično hrano. čas za malico Povsod je mogoče najti senco ali prostor za sedenje, tudi na ogromnih trgih pred katedralami Siracusa in promenadah ob morju. Siracusa

V Italiji znajo res izjemno dobro poskrbeti za to, da se tako lokalni sprehajalci, kot tuji obiskovalci, odlično počutijo. Tudi cene niso prehude, razen v »prima fila« restavracijah. Mi smo zahajali v lokale, kjer smo za kosilo za vseh pet plačali 20 evrov, zelo poceni. Tudi za pet velikih sladoledov smo redko plačali več kot 10 evrov. Seveda je mogoče jesti tudi za precej več denarja, a mi si najboljše restavracije privoščimo v Indiji in podobnih državah. V Evropi to ne gre, sploh sedaj, ko nas je bilo pet. Smo pač letos prvič vzljubili arancine, nad katerimi sva se s Sabrino včasih zmrdovala. Arancini so ocvrte kepe riža, polnjene z nadevom iz mesa ali artičok ali malancani ali špinačo s sirom in tako naprej. Izvrstni so! arancini

Italijanski sladoledi si zaslužijo prav posebno mesto, a se bom raje zadržal in zapisal le, da so najboljši na svetu. Pojedli smo jih veliko. Zelo veliko. sladoled, Sicilija sladoled, Sicilija

Sicilije tokrat nismo prepotovali po dolgem in počez, kot smo to storili prvič, temveč smo obiskali le nekaj krajev in med njimi prevozili kakšnih tisoč kilometrov. Zadržali smo se v krajih Palermo, Cefalu, Enna, Catania in Siracusa.

Uspelo nam je narediti tudi tri krajše pohode po čudoviti naravi. Enkrat smo se podali v gore, Madonie, Sicilija drugič po soteski Pantalica in tretjič na Etno. Etna

Skratka, prvomajske počitnice za prste polizat!