Sedemmesečni post

Dolga zima je za nami. Končno!

Tako dolgih zim, kot je bila letošnja, nismo vajeni. A ne zaradi tega, ker je bila resnično dolga, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, temveč zaradi tega, ker je nismo presekali. Nismo odpotovali v južne kraje, kjer bi prezimili. Kot štorklje. Sicer ne v Afriki in ne za tri mesece, kot si to privoščijo štorklje, bi pa prav prišel enomesečni oddih na tropski plaži. No ja, tako dolgega lenarjenja ne bi zdržali, zato bi vmes skočili na kakšen vulkan, v tempelj ali na treking po čajni plantaži. Vmes bi kaj dobrega pojedli, tako trikrat na dan. Skratka, nekje na vročem soncu bi se imeli lepo. A pustimo sanjarjenje, kot rečeno, smo se to zimo pač imeli lepo doma.

Upam, da prehitro ne hvalim dneva pred večerom in da se zima ne vrne pred letošnjim decembrom. Dnevi postajajo toplejši in daljši, prihaja torej čas za predajanje užitkom, ki jih nudi narava v naši neposredni bližini, v Sloveniji z okolico. Seveda ima zima svoj čar, predvsem, če je bela, a ne gre je primerjati s cvetočim prihodom pomladi. To je čas, ko nas po zimskem spanju začne razganjati in bi želeli biti povsod ter početi vse. Dogodkom je najbolj izpostavljen mesec junij, ko se dogaja toliko, da se lahko človeku zmeša. To je nori čas, ko se človeku zahoče kislih kumaric.
Ampak, saj se znamo obvladovati in se udeleževati le tolikšnega števila dogodkov, kot jih zmoremo, da nam ne povzročajo več stresa, kot veselja, a ne?

Sploh pa je do junija še dva meseca, nima si smisla beliti glave s tem, kaj bo takrat. Dva meseca pomladnega časa pomenita neznansko paleto možnosti za predajanje pustolovščinam, izletom in potovanjem. S poudarkom na tem, da lahko to vse počnemo tako rekoč doma. Lokalno. Ni nam treba zapravljati časa in denarja za obisk eksotičnih dežel, ampak se lahko preprosto usedemo na kolo, zapeljemo do morja, podamo na sprehod ali lokalne resurse izkoristimo na drug način.

A dejstvo, da je tukaj pomlad, žal ne pomeni, da nam je sedemmesečni popotniški post lahko padel. Jasno, da ni. Saj je normalno, da tudi med postom hrepenimo po dobrotah, ki se jim v času posta odrekamo, mar ne? Le da se v času posta bolje obvladujemo, kot sicer. Če v času posta ne bi pogrešali dobrot, katerih se postimo, potem post ne bi bil post, ampak trajno stanje. Morda sem ponovno zašel preveč v podrobnosti. Skratka, eksotiko pogrešamo, čeprav se je postimo.

Ampak, pred vrati so prvomajski prazniki!

Pomladni razgled z Zelengore:
Zelengora

Petstotka!

17. julija 2009, 17 dni pred odhodom na enoletno potovanje, smo na teh straneh objavili našo prvo objavo. Ta, ki jo pravkar berete, je petstota. Petsto objav je že kar debel špeh, če ga prelijemo na papir in zvežemo v knjigo. Oziroma kakšnih deset tisoč tvitov, tako čez palec. A kar šteje, so seveda doživetja, na katerih sicer prazne besede temeljijo. Naši vtisi s potovanj, izletov, dogodivščin, preizkušenj in pustolovščin, ki jih predelamo in preko te strani delimo.

Če povem po resnici, sem se že večkrat vprašal, zakaj to počnem, zakaj vodim javni popotniški dnevnik. Potovanja sicer so tematika, ki je ni mogoče strniti v zaključeno celoto. Zraven tega je svet neskončen, če nanj gledamo v okviru enega življenja, saj ga je nemogoče obiskati vsega. Še tako priden popotnik ali pustolovec ne more odkriti in raziskati vseh kotičkov zemlje in preizkusiti vseh doživetij, ki se ponujajo. Morda je to razlog, zaradi katerega še kar upam, da nam uspe prečesati čim več sveta in vztrajati pri tem, da to, kar doživimo, tukaj zapišemo. Sploh pa še nisem našel dovolj dobrega razloga, da bi nehal pisati, zato bom, dokler ga ne najdem, vztrajal. Vztrajnost je pač tista temeljna lastnost, brez katere ni popotništva. Niti pisanja.

Tako dolgo že nismo potovali, da se mi zdi, da je bilo minulo leto borno, kar se tiče potovanj. A ko bolje pogledam, vidim, da je to daleč od resnice in da je za ta občutek najbrž kriva (pre)dolga odsotnost potovanj, ki jo v tem trenutku preživljamo. Lani smo namreč obiskali Indijo, Sicilijo, Prago, Velebit in še osem držav na poti po Srednji Aziji. To nikakor ni malo. Še en dober razlog za obstoj te strani in vztrajanje pri pisanju, saj imam tako kam pogledati, kje vse smo že bili. Saj ne, da bi pozabljal, spomnim se še vsake od 88 držav, ki smo jih obiskali, mi pa kdaj pa kdaj uide kakšna podrobnost, ki jo potem najdem tukaj.

Seveda pa so za vse skupaj pogoj potovanja. Predvsem nova in sveža potovanja, doživetja ter spoznanja, brez katerih ta popotniški dnevnik ne bi obstajal. Res pa je, da se pogosto zatekam k preteklim potovanjem, a najbrž je to razumljivo, saj ne moremo kar ves čas potovati. Zraven tega, ko potujemo, praviloma ne pišem, temveč pišem za nazaj, ko se vrnemo domov. Preprosto zaradi tega, ker smo na samem potovanju prezaposleni in zaradi tega, ker se misli postavijo na pravo mesto šele potem, ko se vrnemo domov in vtise predelamo.

Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!

Zbeži!

To je naslov filma z originalnim naslovom Get out, ki je letos prejel najprestižnejšo nagrado za najboljši izvirni scenarij. A ostanimo pri naslovu, ne pri vsebini, saj upam, da nam ne bo treba bežati iz takšnih razlogov, kot je moral bežati protagonist omenjenega filma. A od česa bi morali bežati? Od doma, službe, partnerja, otrok ali celo samega sebe? Bog ne daj! Zbežati bi morali od vse navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje. Ko bi to navlako le znali prepoznati in premogli dovolj razuma, da bi se jo naučili ignorirati.

Zbežimo od vsega, kar nam krade čas in odvrača našo pozornost od reči in ljudi, ki nam v življenju resnično nekaj pomenijo. Tako se bomo lahko bolje osredotočili na neposredno okolico, v kateri živimo, svoje najbližje in nenazadnje tudi nase.

To seveda ne pomeni, da je treba zbežati iz službe ali od doma ter razvitega sveta in se preseliti v svetilnik na otoku Vis. Je pa to vsekakor eden od načinov, na katerega se lahko naučimo živeti brez motilcev (naše) pozornosti. Ni pa nujno to najboljši ali najustreznejši način. Sploh pa je tovrsten popolni odklop preveč oddaljen od realnosti, v katero se slej kot prej vrnemo. Razen, če se odločimo za kariero svetilničarja. Boljši primer je morda duhovni oddih v spokoju indijskega ašrama, kamor je moderno hoditi na »umik«. A kaj, ko je spokojno okolje ašrama zaprt laboratorij, v katerem ni motilcev pozornosti in se, dokler smo tam, zlahka zlijemo z umirjenim okoljem. V ašramu lahko preživimo več tednov in ko se vrnemo domov, se nam zdi, da smo očiščeni. Pa smo res? Kruta resnica je, da se vrnemo v znano okolje, tisto, ki nas je izoblikovalo v dolgih letih, ko tam bivamo. Je realno pričakovati, da nas bo nekajtedenski oddih v popolnem okolju naučil ignorirati motilce pozornosti vsakdana?

Na srečo nič ni črno-belo. Tako lahko tudi znanja pridobljena v tako kratkem času, ki ga letno preživimo na potovanjih, izletih ali oddihu, uporabimo pri vsakdanjem življenju. Četudi je razmerje med »delovnimi« meseci in mesecem oddiha enajst proti ena, lahko na kratkem dopustu pridobljena znanja, nabrane moči ali polne baterije, kot rečejo dopustu, črpamo celo leto. A ker sem začel s tem, da bi zbežali od navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje, velja poudariti, da omenjeni scenarij deluje le, če tega, čemur želimo ubežati, ne nosimo s seboj na dopust. Saj to ne pomeni, da je treba pustiti doma našega najzvestejšega spremljevalca, telefon. Razen, če se mu ne znamo upreti, potem je vsekakor smiselno zbežati proč od telefona. Kariera svetilničarja, ki je nenehno online, je brez smisla. A ne velja enako za popotnika ali dopustnika?

Potemtakem menjava okolja ali pobeg ne prispevata k temu, da bi se bolje in trajneje posvetili neposredni okolici, v kateri živimo. Ni nam treba zbežati, le pozornost moramo vrniti pravim rečem in ljudem.

Na izlet ali potovanje se torej lahko podamo z razlogom, da od nečesa pobegnemo. Ampak, a nismo s tem zamenjali vzroka s posledico in namesto, da bi se s težavo soočili, ji skušamo zbežati? Potovanje naj ne bo varno pribežališče, h kateremu se zatekamo pred težavami vsakdana, temveč poligon, na katerem se urimo in učimo te težave premagovati na domačem terenu.

Trening na poligonu Torres del Paine, Čile 2009. 2008-argentina&chile_58.JPG

Preizkušanje lastnih meja po okusu drugih

Nazadnje sem pisal o preseganju lastnih meja in da je dobro, če smo previdni pri izbiri načina potovanja ali zahtevnosti pustolovščine. Hkrati pa pri tem ne smemo biti preveč zadržani, saj se razvijamo šele, ko v lastni glavi začrtane meje presegamo.

Danes smo dobesedno bombardirani z umetno lepimi ljudmi in nepristno mamljivimi doživetji. Sodobni mediji imajo neprimerno večji doseg kot pred nedavnim, saj jih prostovoljno nosimo celo na dlani. Na telefonu, napravi, ki je postala naš najzvestejši spremljevalec. Kako se naj potem nekdo, ki na Facebooku dnevno vidi nekaj deset ali celo sto krasnih fotografij rajskih plaž ali česarkoli izumetničeno lepega, odloči za potovanje po lastni presoji? Bi rekel, da kar težko. Seveda odvisno od tega, koliko smo za tovrstno leporečenje dovzetni. A dejstvo je, da gredo zadeve v zvezi s tem, od koga dobiti navdih in pristne informacije ter komu zaupati, v precej drugačno smer, kot smo je bili vajeni še pred nedavnim. Tradicionalne oblike prenašanja informacij in navdiha med popotniki in med tistim, ki to želijo postati, na srečo še obstajajo. Saj veste, ustno izročilo, potopisi, knjige in podobno. Morda se motim, a zdi se mi, da so to mediji, pri katerih je manjša verjetnost, da bodo informacije podane preko njih, zlagane, prenapihnjene ali namenjene zgolj samopromociji.

Kako torej najti pristne informacije o bodočem potovanju, na podlagi katerih se bomo podali na pustolovščino, na kateri bomo dosegali ter presegali lastne meje in to v okviru lastnih zmožnosti? Najprej moramo razčistiti, česar si sploh želimo in kaj od potovanja pričakujemo. Lahko si pomagamo tako, da se izprašamo. Nato razmislimo o tem, kaj zmoremo in koliko si upamo. V veliko pomoč so nam lahko tudi vzorniki, drugi popotniki, s katerimi imamo dovolj skupnega, da jim lahko zaupamo. Šele potem se lotimo poizvedovanja po informacijah o bodoči destinaciji. Bolj kot se bomo potrudili, da ločimo zrna od plevela in pristnost od promocije, bolj bodo te relevantne in verodostojne. Seveda tudi popotniki, ki na glas razglašamo lastna doživetja, nismo izjema. Zagotovo kdaj pretiravamo ali namenoma zamolčimo kakšno ključno podrobnost, ko pripovedujemo o tem, kaj smo doživeli v daljni in eksotični deželi. Zato je najbolje, da vse, kar o naši bodoči destinaciji izvemo vnaprej, vzamemo z rezervo. Sami z rezervo jemljemo tudi varnostna in zdravstvena priporočila, saj so zapisana tako, da nas od eksotičnih dežel odvrnejo. Razumljivo pa je, da tega početja ne moremo priporočati drugim, lahko le podamo lastno izkušnjo. A to, kako te informacije vplivajo na nekoga drugega in kako daleč čez njegove meje ga preženejo, so posledice njegovih lastnih odločitev.

Mi smo že kar nekajkrat nasankali, ko smo verjeli pričevanju drugih in se podali v domnevno čudovite kraje oziroma obiskali opevane znamenitosti, pa tam nismo našli ničesar, kar bi v nas zbudilo karkoli pozitivnega. Razen občutka, da moramo čim prej od tam. Še marsikaj hujšega se nam je pripetilo, ko smo slepo zaupali viru, ki mu ne bi smeli. Zato se mi zdi pomembno, da se pri načrtovanju bodoče destinacije potrudimo poiskati informacije, na podlagi katerih bomo na potovanju lastne meje preizkušali po lastnem okusu.

»Konec sveta« na Šrilanki, najbednejši treking vseh časov: 2010-Srilanka_014

Kje so naše meje?

Daljne dežele in naše vtise iz teh dežel skušam na teh straneh čim bolje opisati in to prenesti v ušesa potovanj željnih in morda še kogar. Hkrati pa se zavedam in to tudi večkrat zapišem, da je nemogoče, oziroma, da ne znam teh občutkov zapisati tako dobro, da bi tisti, ki to preberete, zavonjali, zatipali ali občutili. Vonj starega Delhija, ulični hrup Hanoja, neskončna prostranstva Argentine, prah Kazahstanskih step, brezup Afrike in prizore Himalaje. Fotografije in videoposnetki sicer pomagajo, saj pravijo, da povedo tisoč besed. A nič od tega nas (pravzaprav vas) ne pripelje nič bližje k pristnosti doživetja, ki ga opisujemo. Vseh, ki se znajdete tukaj, pač ne moremo vzeti s seboj na potovanje, kjer bi lahko vonjali, videli in tipali z lastnimi čuti. Sklepam, da zadostuje, da verjamete temu, kar tukaj zapišemo. Razumljivo, saj imamo ljudje različne prioritete (morda še kaj) v življenju in se vsi ne klatimo po svetu, ampak o tem raje beremo. Ali spremljamo od daleč na kakršen koli drug način.

Sam pri sebi vidim, da si skušam popotniške vtise drugih predstavljati tako, da jih primerjam z lastnimi vtisi. Seveda le od daleč, če so potovali po krajih, ki jih ne poznam ali se predajali dogodivščinam, ki jih nisem izkusil na lastni koži. Od daleč zato, ker si na primer tega, kako je skočiti s padalom in leteti po zraku, ne znam predstavljati. Najbližje skoku s padalom sem bil ob skoku v bazen s skakalnice. Pa je to sploh primerljivo? Najbrž ni. Ampak je skok v bazen moja lastna izkušnja in le preko nje lahko skušam podoživeti izkušnjo nekoga drugega. Četudi njegova niti približno ni podobna moji. Seveda pa imamo ljudje različno sposobnost vživljanja v doživljanje drugih. Nekaterim gre to bolje, drugim manj. Ob tem mi pred oči pride prizor naše Maše, ko gleda risanko ali film in se tako vživi, da kar poskakuje, kriči in joče. A Maša ima izjemno sposobnost čustvenega podoživljanja.

Ljudje se torej različno navdušujemo in drugače doživljamo iste dogodivščine ali potovanja. Zato si tudi svet in lastne meje drznemo preizkušati do različnih stopenj strahu, bolečine, tesnobe, nelagodja ali veselja. Kar je za nekoga že neznosna bolečina, je za drugega lahko šele segrevanje. Kar so lahko za nekega popotnika izjemno stresna doživetja, so za nekega drugega nepopisni užitki pristnega doživljanja tuje dežele, ljudi ali navad. To je nekako razumljivo, četudi se v kožo nekoga, ki je drznejši od nas, ne znamo vživeti in se nam zdi njegovo početje neracionalno in celo nevarno. Ampak, to je popolnoma človeško, da dejanja drugih ocenjujemo skozi svoje oči, oziroma, da sodimo po sebi. Tako spet izhajam iz sebe, ko pravim, da je biti objektiven o nečem, o čemer nimam pojma, bolj ali manj nemogoče. Lahko le povzemam mnenje drugih, ki o tem nekaj vedo. A internet je omogočil poplavo subjektivnih mnenj, ki ne temeljijo na lastnih izkušnjah, ampak so le povzetki povzetkov iz vseh koncev in krajev. Je torej dobro vedeti, komu zaupati in katerim informacijam verjeti, ko načrtujemo potovanje? Seveda! Saj nas prav te popačene informacije privedejo do tega, da se na potovanju soočimo s preizkušanjem meja, ki jim nismo kos ali jih ne želimo prestopiti.

Zato je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj. Naj si še tako mislimo, da razumemo njegov način doživljanja in potovanj, se lahko njegove in naše meje zelo razlikujejo. Zato se, preden se pustimo navdušiti za preveč drzno potovanje, vprašajmo, kje so naše meje in kako daleč čeznje si drznemo. A pri tem ne pozabimo, da potovanje, na katerem svojih meja in zmogljivosti ne damo na preizkušnjo, ni potovanje.

Anapurna treking v Nepalu: 2009-Nepal_34

Pričakovanja in spominjanja

Potovanja so zanimiva reč. Ena tistih, s katerimi se je mogoče napajati na dolgi rok. Potovanj, ki so za nami, se lahko še dolgo spominjamo, o potovanjih, ki so pred nami, pa lahko razmišljamo daleč vnaprej. Če delujemo na takšen način, se lahko le z enim dopustom letno »napajamo« celo leto, od dopusta, do dopusta. Prvo polovico leta potovanje načrtujemo, drugo polovico se potovanja spominjamo. Prebroditi se je treba le skozi tistih nekaj tednov, ko potujemo. Torej čas, ko se s potovanjem dejansko ukvarjamo.

Seveda ljudje k temu pristopamo različno in potovanja niso nekaj, s čimer bi se ves čas ukvarjali. Sam o potovanjih veliko več govorim in pišem, kot pa se z njimi ukvarjam oz. se jim predajam. Kljub temu, da imajo potovanja dokaj pomembno vlogo v naši družini, se z njimi ne ukvarjamo toliko, kot se morda zdi. Če seštejem izlete, dogodivščine in potovanja, jih spravimo skupaj morda za kakšna dva meseca letno (več ne upam priznati), ter k temu dodam čas, ki ga porabimo za načrtovanje in spominjanje, ugotovim, da nam ostaja ogromno časa. Torej časa, ki ga ne namenimo potovanjem ali dejavnostim, povezanim z njimi.

Spominjanja, v smislu sedenja na kavču in gledanja starih fotografij s potovanj, se lotimo tako redko, da ne vem več, kdaj smo to naredili nazadnje. O tem, da z načrtovanjem in pričakovanjem tega, kako bo na naslednjem potovanju, ne izgubljamo časa oz. se s tem ukvarjamo le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno, sem pisal že dovoljkrat. A ponovno sem pomislil na pričakovanja, ko sem pred nedavnim zasledil nek star zapis:
Koliko bolj napeto je bilo upanje, varčevanje, tako rekoč odtrgovanje od ust in nato dolgo čakanje na vplačano kragujevško limuzino kakor sáma posest muhaste lepotice! Toda čarobni trenutek je hitro minil.

Ne morem se nehati čuditi temu, da nas lahko pričakovanje nekega dogodka bolj vznemirja od dogodka samega. Saj menda vemo, da bo čarobni trenutek hitro minil, kot je minil za lastnika muhaste lepotice, stoenke. Ali ne?

Potemtakem, niso potovanja tista zanimiva reč, kot sem zapisal v uvodnem stavku. Zanimiv je naš pristop k rečem, dogodkom in ljudem, po katerih hrepenimo. Seveda to ni nič novega, kar so že zdavnaj ugotovili oglaševalci in drugi, ki naše potrebe po tem, da smo v stanju pričakovanja, spreminjajo v denar. Zanje, seveda.

Bi se torej naj manj spominjali minulih potovanj in manj navduševali naj prihodnjimi potovanji? Če za to ne tratimo dragocenih omejenih resursov, najbrž ne. Če pa zaradi sanjarjenja o preteklosti in hrepenenja po prihodnosti, ne znamo uživati v sedanjosti, lahko imamo težavico.

Na zadnjem sedežu motorja

Iz arhiva sem izbrskal (še neobjavljeni) prispevek, ki ga je Sabrina na lanski odisejadi čez Rusijo in Srednjo Azijo spisala o tem, kako doživlja vožnjo z motorjem. Eno je, biti motoristični zanesenjak in uživati v zbranosti in popolnosti trenutka, ki ju zahteva in daje upravljanje motorja, drugo je biti sopotnik. Ta le sedi in ne počne ničesar. No, naj Sabrina sama pove, kako doživlja cele dneve sedenja zadaj na motorju.

Rusija 16. 7. 2017, 600 kilometrov niča
Danes je peti dan najine poti. Prevozila sva madžarski, ukrajinski in pol ruskega dela poti. 2500 kilometrov mimo neskončnih polj, kjer se menjavajo rumene sončnice, šelesteče žito in koruza. Tu in tam jih za nekaj kilometrov prekinejo dišeči iglasti gozdovi, ki jim sledijo kolone vitkih brez. Krasno! Ampak šeststo kilometrov in deset ur samo tega, na zadnjem sedežu motorja? Misli prihajajo in odhajajo, se menjavajo, prekrivajo. Prvi dan, ko je vse novo, si ne vzameš časa za vse te misli. Drugi dan jim daš več prostora. Obdeluješ jih, privabljaš dobre in odganjaš slabe. Tretji dan si že predelal vse o družini, službi, prijateljih, opravljenem delu, obveznostih, ki te čakajo. Četrti dan prihajajo nove domislice in je fajn.

Danes je peti dan in tudi novih misli ni več. So le neskončna polja in gozdovi, ki so sicer lepi, ampak že dolgočasni. Vse sem že predelala. Naposlušala sem se Bajage in Balaševiča. Kaj naj še počnem, da bo prej minilo teh deset ur danes? Ni gostiln ob cesti, ni dobre hrane, ni ljudi, so le majhne hiške tu in tam. Nič se ne dogaja. Potem zažge sonce. Iz jutranjih 14 se povzdigne na 32 in več stopinj. Zdaj pa se dogaja! Slačiva si odvečne kose oblačil, vihava rokave, odpirava čelade, težko dihava in komaj čakava, da prideva na cilj. Pozno popoldne sva na cilju, v majhni hiški sredi iglastega gozda, v ruskem kraju, ki zveni kot češnja po angleško. Kako je fajn! Vse dolgočasje, vseh šeststo kilometrov niča je pozabljenih.

Rusija

Tako je pogosto na naših potovanjih, da se več časa, kot z znamenitostmi dežele, ki jo obiskujemo, ukvarjamo sami s seboj in da je najlepši del dneva večer, ko utrujeni od potovanja sedemo in ne počnemo ničesar. Le občasno se vprašamo, zakaj? Zakaj nam je to potrebno? Kaj počnemo tukaj, v tem boguzahrbtju, v teh nemogočih pogojih, kjer ni ničesar izven nas, kar bi nas navduševalo? Odgovore na ta vprašanja sicer imam, a jih raje držim zase, saj se bojim, da zunaj moje glave ne bi poželi razumevanja. Saj menda nam ni treba vsega izdati, mar ne?

Spodbujanje popotniškega teka

Pred nedavnim sem pisal o tem, da je potrebna le malenkost, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se sanjač odloči za potovanje in postane popotnik. A tudi tisti, ki imamo že kar nekaj popotniške kilometrine za seboj, potrebujemo poriv, da se odločimo za potovanje. Sanjač oziroma tisti, ki še ni potoval, potrebuje seveda drugačno spodbudo, kot izkušen popotnik. A vsi potrebujemo nekaj. Karkoli, kar v nas vzbudi željo, da bi potovali. Neke vrste iskrico, ki bo zanetila ogenj neustavljive strasti do potovanja. Tisto strast, vpričo katere preslišimo ovire, ki jih postavlja razum in poslušamo srce. Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. To sem zapisal v Ekvadorju, po vzponu na šesttisočak Cotopaxi.

Nekaj iskric za pomoč pri prebujanju strasti po potovanjih:

Rajska plaža? (Mehika 2006) 2006-mehika_03.JPG
Zgodovinska znamenitost? (Kitajska 2010) 2010-Kitajska_106
Naravna znamenitost? (Namibija 2016) Dead Vlei, Namibija
Srečanje s povsem tujo kulturo? (Iran 2011) 2011-iran_60
Sončni vzhod ali zahod za pravljično kuliso? (Indonezija 2009) 2009-Indonezija_11
Predajanje skrivnostnim čarom sveta? (Sudan 2016) Sudan, piramide Meroe
Blišč velemest? (New York 2010) 2010-NewYork_06
Interakcija s pristnimi ljudmi? (Kitajska 2010) 2007-vietnam_19.jpg
Safari? (Zambija 2016) zebre se ne pustijo motiti
Neskončna prostranstva? (Argentina 2009) 2008-argentina&chile_24.JPG
Občutek samote in neodvisnosti? (Avstralija 2010) 2010-Avstralija_080
Želja po razumevanju drugačnosti? (Laos 2012) laos-2012_26
Preizkušanje lastnih meja in vzdržljivosti? (Ekvador 2010) 2010-Ekvador_26
Razvajanje brbončic s poskušanjem eksotičnih dobrot? (Indija 2016) Thali, kralju okusov

Vas je katera od fotografij dovolj navdušila, da ste pripravljeni preslišati razum in prisluhniti srcu?

Kje najti veselje do pustolovščin

Kdo najbolje pozna občutek za pustolovščino? Kdo je najbolj zvedav in najmanj obremenjen s strahovi in predsodki? Koga je najlažje navdušiti, da poskusi nekaj novega oz. ga sploh ni treba navduševati, saj ima poskušanje novega že vgrajeno v zavest? Otroci, seveda! Majhni ljudje, katerih svet je svet neskončnih možnosti, navdušenja, odkrivanja neznanega in privlačnih nevarnosti. Saj se spomnimo tega občutka, a ne? Če se slučajno ne, se ozrimo naokrog po otrocih, ki jih najbrž ne manjka, če dovolj dobro pogledamo. Mlajši kot so otroci in manj kot jih starši pri odkrivanju omejujemo, večji pustolovci so. Ne bi rad, da to zveni napačno ali celo depresivno, ampak dejstvo je, da z odraščanjem ta občutek bolj ali manj izgubimo. To je nekako logična posledica odraščanja, saj se s svetom vedno bolj spoznavamo in nam z leti zmanjkuje sprožilcev, ki bi v nas spodbudili skušnjavo, da se podamo v pustolovščino. Pravzaprav je to, da odrastemo, nekaj najslabšega, kar nas doleti v življenju (v kontekstu izgube obdobja nedolžnosti, brezskrbnosti in navduševanja nad novim in neznanim). Odraščanje pač prinaša družino, službo in druge resne oziroma življenjske skrbi ter z njimi odgovornosti in disciplino. Tako svet, ki se nam je nekoč zdel neskončno velik, postaja vse manjši in manjši. Kar nam celo ustreza, saj si s tem, ko izločamo neznano, svoj svet naredimo bolj obvladljiv. To je svet, v katerem je občutek za pustolovščino izrinila potreba po obvladovanju oziroma rutini. Odločitev, da želimo živeti v takšnem svetu, je najverjetneje naša.

Na srečno nič ni črno-belo. Četudi smo v nekem obdobju odraščanja na lasten čut za pustolovščino pozabili, to nujno ne pomeni, da smo ga izgubili. Le zbuditi ga moramo, kar pa ni najbolj preprosto, če smo nazadnje šli od doma v neznan gozd bosi in brez telefona pred več kot dvajsetimi leti, preden nas je doletelo »resno« življenje in spremljanje črne kronike. Da nekoliko karikiram. A vendar nič ni izgubljeno, če sploh pridemo tako daleč, da si želimo zbuditi pozabljen čut za pustolovščino. To je seveda prvi pogoj; da v nas tli neka želja ali ideja, da bi si po dolgem času nekaj drznili in se lotili podviga, ob katerem bi nam vztrepetalo srce. Brez tega na to, da bi se predajali pustolovščinam, najbrž niti ne pomislimo.

Veselje do pustolovščin je torej nekje v nas. Če ga želimo najti, je vse, kar moramo storiti to, da dovolj dobro pogledamo vase. Ali morda malce naokrog, če za to, da se nečesa lotimo, potrebujemo zunanji dražljaj. Potem, ko ta čut prebudimo in ozavestimo, smo že na dobri poti. A ne se veseliti prehitro, saj se na tem koraku resno delo šele prične. Potem, ko smo našli veselje do pustolovščin, namreč potrebujemo tisti konkretno reč, s katero vse skupaj materializiramo. Pogum!

Maša in Sara na obronkih Tibeta kakšne 4 tisočake nad morjem: 2010-kitajska_90

Brzdanje popotniške strasti

Saj poznate tisto stanje, ko se lačni odpravimo po nakupih? Ko hodimo med policami s hrano sestradani in se nam lušta vsega? Tudi »dobrot«, ki jih siti ne bi niti pogledali. V podobnem stanju se znajdemo tudi popotniki, ko zaradi predolgega obdobja mirovanja hrepenimo po tem, da bi odpotovali. Nekam, kamorkoli. Samo zato, da gremo. Ker smo že tako močno sestradani tujega, da se nam meša (da ne bo nesporazuma; ne gre za pobeg od domačega, s potovanjem tega ni mogoče rešiti, naveličanost s poznanim zahteva drugačne pristope). Neustavljiva sla po potovanju je pravzaprav kritično stanje, v katerem smo izpostavljeni neracionalnim odločitvam. Saj nas strast po potovanju zaslepi do te mere, da ni več pomembno to, kam in kako bomo potovali, temveč le to, da odpotujemo. Tako, kot nas lakota zaslepi do te mere, da ni več pomembno, kaj bomo pojedli, ampak le to, da se nasitimo. A s tem si nahranimo le lačne oči in napolnimo usta, ne da bi zadovoljili telo in duha. Podobno neumnost naredimo, ko se sestradani potovanja odločimo za nakup letalskih vozovnic zgolj zato, da zadovoljimo strast po tem, da odpotujemo.

Pri vsem tem je najbolj zanimivo to, da je pogosto dovolj že samo nakup letalskih vozovnic ali potovalnega aranžmaja. Niti ni treba odpotovati, da zadovoljimo te strasti po potovanju, ampak nam zadostuje, da v sicer neznano prihodnost zakoličimo termin potovanja. Torej to, da vemo, kam in kdaj bomo odpotovali. Četudi je termin šele čez pol leta. Na tem mestu analogija s sestradanim nakupovalcem seveda preneha, saj nas to, da smo kupili poln voziček hrane, ne zadovolji, ampak je treba nekaj dejansko dati v usta. (Postajam lačen, dovolj o hrani!)

Saj vem, da pogosto omenjam, da je prav, da smo neracionalni, a ne v tem kontekstu. Časa in denarja, ki ga namenjamo potovanjem, imamo seveda omejeno količino (kot vsega drugega). Zato je škoda, da te dragocene vire tratimo za potovanje, ki bo nasitilo le naše lačne oči, ne pa tudi telo in duha. To dosežemo le z brzdanjem popotniške strasti, saj lahko le tako izberemo takšno potovanje, ki si ga bomo, bolj kot po fotografijah, zapomnili po trenutkih, ko nam je od navdušenja vzelo dih.

Moram pa priznati, da nam je kar težko najti destinacijo, ki prestane prvega od petih testov: Ali nam bo ta destinacija dovolj zanimiva? Ups, ponovno se moram vrniti hrani! Torej, ko se znajdemo pred polno mizo, ki se tare pod raznovrstnimi dobrotami, ne vemo, kje začeti. Jaz sem držim pravila, da je treba začeti pri jedeh najbolj blagega okusa in postopoma segati po močnejših jedeh, najbolj aromatične pa pustiti za konec. Namreč, če začnemo pri najbolj aromatičnih, sladkih ali pikantnih, nas ti močni okusi preplavijo do te mere, da jedi blagega okusa sploh ne bomo okusili. Podobno je s potovanji. Naše popotniške brbončice so vajene tako tistih, ta najbolj blagih, kot tudi takšnih, močno začinjenih. Morda je to paradoks, a uživanja v najpreprostejših izletih in bližnjih potovanjih “blagega okusa” smo se naučili v najbolj eksotičnih daljnih deželah.

Da se vrnem nazaj k témi; če bi zapisal, da tudi naša strast vzplamteva enako ob pomisli na bližnji izlet, kot ob pomisli na potovanje po eksotični deželi, bi se lagal. Zato si želim, da nam uspe popotniško strast obdržati in jo hkrati obrzdati ter tako izbrati popolno destinacijo za naše naslednje potovanje.

Nebrzdana radost v Laosu: laos-2012_25