Adelante muchachos!

Karibi, morje, plaža, hotel in restavracija, več ne rabimo. Vse to smo našli, a ne na enem mestu. Našli smo plažo, ki ima vse, razen morja, kjer bi se kopal 2010-kolumbija_27
in plažo, ki nima ničesar, razen morja, kjer bi se kopal. 2010-kolumbija_26
Na vsaki plaži smo vztrajali dva dni, več ni šlo. Sedaj potujemo na jug, čez bolj nevaren del Kolumbije. Potujemo le podnevi, Sabrina si je denar všila v modrc, jaz ga imam skritega na več mestih. A tako ravnamo le zaradi priporočil drugih, slabe izkušnje še nismo imeli. No, nekaj dni nazaj je v gneči nekdo hodil tik za mojim hrbtom. Šele ko sem se drugič ozrl in ustavil, me je prehitel. Odprl je zadrgo mojega nahrbtnika, a na srečo mu ni uspelo ničesar izmakniti. Kolumbija ponuja precej bolj resne kriminalce kot ulični zmikavti, takšne, ki jih ne želimo srečati. Ne vem zakaj je Kolumbija ena izmed najnevarnejših držav na tem koncu sveta. Televizijski spored na nasilje morda ne vpliva, a nekaj le pove. Preteklo soboto pred predsedniškimi volitvami, smo zvečer v sobi prižgali televizor. Na različnih kanalih so se hkrati vrteli filmi Platoon, Gladiator, Highlander, Scarface, Leon in še vsaj pet manj znanih akcijskih filmov z veliko krvi. A Kolumbijci, ki jih srečujemo mi, so večinoma vljudni, radi govorijo, se smejijo in so prijetni sogovorniki.

V Kolumbiji smo doživeli nekaj zanimivih voženj. Zadnjič nas je en norec za volanom avtobusa tako vozil, da sva se s Sabrino dobesedno tresla od strahu. Po tem nekaj časa nismo želeli na avtobus, smo šli raje na letalo. Nobena turbulenca v letalu ne more biti tako grozljiva, kot pogled iz drvečega avtobusa po vijugasti cesti nad tisoč metrov globokim prepadom. Na Karibih smo prečkali morje v majavem in tako starem čolnu, da so se deske lomile, ko si stopil na njih. Na oddaljeno plažo so nas peljali s tremi motorji: na enem sta bila dva velika nahrbtnika, na drugem Sara in Sabrina, na tretjem pa Maša in jaz. 2010-kolumbija_29
Ko smo se vračali, nas je ujel tak naliv, da se je cesta spremenila v blatno kopel z vodo do kolen, iz katere smo morali motorje izvleči.

Privoščili smo si tudi rafting. Dogovorjeni smo bili za 9. uro zjutraj, a so prestavili na 11. uro, ker je bila reka zaradi obilice dežja predivja. A dve uri kasneje pa bo mirna, smo vprašali? Kakorkoli, pred poldnevom smo bili že v čolnu. A le jaz in trije vodniki, ker so nam šele tam povedali, da so brzice (četrte stopnje, če to komur kaj pove, meni ne) in da je za punce bolje, da se vkrcajo malo nižje ob toku. »Adelante muchacos!« je vpil krmar, ko smo veslali po brzicah in se vsakič, ko smo jih premagali, tolkli z vesli in s pestmi. Pozabil sem že, kakšen adrenalinski užitek je spust po divji reki. Tudi punce so uživale in kričale, ko smo jih kasneje pobrali in se skupaj spustili po manj divjem delu reke.

Še to: ne vem kaj me izdaja in zakaj, v tujih deželah se mi redno dogajata dve nenavadni stvari. Prva je, da me sprašujejo za smer, kot da sem tam domačin. V New Yorku so me celo dvakrat, a ene sem žal na podzemni usmeril v napačno smer. Druga stvar pa je, da mi ponujajo drogo. In to tako diskretno, da Sabrina, ki je tik ob meni, sploh ne opazi. Nekaj dni nazaj, me je tip na ulici vprašal od kod sem. Ko sem mu povedal, je naredil grimaso, kot da vleče smrkelj v nos in rekel: »Imam! Rabiš?«

Všeč si mi, Kolumbija

Končno! Latinska Amerika, topel zrak, vesela španska govorica, poskočna glasba na vsakem koraku, hrustljave empanade in prava kava (pomanjkanje prave kave trpim že skoraj vseh devet mesecev in pol). Ampak Kolumbija ponuja veliko več, prekrasne, mehke, svetlo zelene travnike, na katerih se pasejo lepe črno bele krave (zato je mleka in sira tukaj v izobilju). Tukaj rastejo bujne tropske rastline, obilo eksotičnega sadja in dišeče mimoze. Ljudje so prijazni in veseli, hiše živo obarvane, hrana je izdatna in okusna, morje toplo, karibsko. Všeč mi je »me gusta«, bi rekli Kolumbijci. Še čas mi odgovarja. Dokler nismo premagali dvanajsturne časovne razlike glede na azijski čas, smo se zbujali okrog šeste ure zjutraj in zvečer okrog osme ure zaspali. Po dveh tednih smo se privadili in pozabili, da sta bila v Aziji dan in noč zamenjana. Človek je prilagodljivo bitje, če le želi.

Za protiutež zgornji hvalnici je bil prvi stik z Bogoto kar strašljiv. Pričakale so nas prazne ulice, zaklenjena vrata in okna za kovinskimi mrežami. Videli smo celo stanovanjske bloke zavarovane z električno ograjo. V hotel si lahko vstopil le tako, da si pozvonil in ti je prišel nekdo odklenit. Nenavadno in neprijetno. Verjamem, da imajo dobre razloge za tako močno zaščito pred vsiljivci. 2010-kolumbija_25

Kadar smo na potovanju srečali oborožene osebe, mi je bila njihova prisotnost neprijetna. V Bogoti pa sem jih rada videla, v njihovi bližini sem imela celo občutek varnosti. Enako je ugotovila tudi Sara. Vojaki in policisti v Bogoti so na vsakem vogalu. Na ta način je vlada v zadnjem desetletju dosegla mir in varnost skoraj po celi državi, obstajajo le še manjša področja, ki jih nadzirajo gverilci. Danes sodi Kolumbija med razvitejše države v Južni Ameriki in v teh dneh se pripravljajo na predsedniške volitve. Upam, da bo izid ugoden.

Nisem pričakovala, da bo Kolumbija tako lepo zelena. Ekvator je blizu in dežuje vsak dan. Deževalo je tudi, ko smo se povzpeli na sveto laguno Guatavita, ki leži na tri tisoč metrih. Vodnik nam je povedal zgodbo o ljudeh izumrlega plemena Muisca, ki so v laguno ob obredih metali izdelke iz zlata. Zlato, ki naj bi ležalo na dnu lagune buri domišljijo iskalcev zakladov že stoletja. Draga izkopavanja in celo izsuševanje lagune namreč niso nikomur prinesla bogastva, le izgubo in razočaranje. Tudi naša Maša je tukaj doživela razočaranje, saj ob laguni ni bilo nobenega pravega Indijanca, pa tako željno jih je pričakovala. 2010-Kolumbija_18

Obiskali smo muzej Fernanda Botera, katerega strast je bila slikanje velikih žensk, velikih moških in velikega sadja. Ampak prevladovale so seveda ženske. 2010-Kolumbija_20

Pomanjkanje zelene barve v zadnjih mesecih je bilo tako veliko, da se kar nisem mogla načuditi prelepi naravi, ki nas je obdajala na poti med Bogoto in karibskim morjem. 2010-Kolumbija_03

Stare vasice s kamnitimi uličicami, skrite med zelenimi hribčki. 2010-Kolumbija_11

Nasmejani ljudje ponujajo svoje dobrote za pokušino, prodajajo velikansko zelenjavo in sočno sadje vseh barv ter pečejo meso, ki je tukaj najbolj pomembna hrana. 2010-Kolumbija_06

2010-Kolumbija_07
Večkrat mi je v Kolumbiji ob prekrasni zeleni naravi in obilici sočnega sladkega sadja, prišel na misel stavek, ki sem ga prebrala v neki knjigi »Life is meant to be abundant«, življenje je ustvarjeno, da bi bilo bogato. Bogato z lepo naravo, sočnim sadjem, dobrimi ljudmi, novimi priložnostmi, norimi idejami… Mogoče nas to kar želimo ne čaka za prvim ovinkom, ampak je nekje tukaj v našem življenju. Iskati je treba. Mi si v tem trenutku bogatimo življenja na karibskem morju. Pa lep pozdrav od nas. 2010-Kolumbija_02
Več v galeriji.