Poceni po Skandinaviji

O tem, da je potovati po Skandinaviji preprosto, o čemer sem pisal zadnjič, menda ni dvoma. Da pa je lahko poceni, je najbrž precej težje verjeti. Stroški potovanja so bolj kot marsikje drugje, v Skandinaviji odvisni od preferenc posameznika do hrane, prevoza in spanja. Seveda je mogoče denar v Skandinaviji zapravljati še za marsikaj drugega. Ampak osredotočimo se na to, kar je za potovanje najnujnejše; torej, da jemo, potujemo in spimo. Resda je to troje moč početi na enem mestu celih 14 dni ali koliko pač traja dopust, ampak potem ne govorimo o potovanju.

Kako torej poceni potovati po Skandinaviji?

Začnimo pri prevozu, ki je če gremo na pot iz Slovenije z motorjem, avtomobilom ali avtodomom, največji strošek. Že če želimo obiskati le norveške fjorde, moramo prevoziti dobrih štiri tisoč kilometrov. A pot do Norveške je preprosta in ceste odlične, tako, da je mogoče do meje priti v manj kot 20 urah. Na srečo cestnin ni treba plačevati skoraj nikjer. Največji strošek je gorivo in trajekt iz Danske. Stroški vožnje po Norveški so visoki. Bencin je najdražji v Evropi, skoraj 2€ liter. Trajekti sicer niso pretirano dragi (manj kot 10€), jih je pa ogromno. Cestnine in predori se plačajo izjemoma, večinoma so zastonj.

Stroški prevoza so seveda odvisni od tega koliko znamenitosti želimo obiskati. Vožnja med fjordi je najdražja, saj je tam največ predorov in trajektov. Po drugi strani, pa je veliko manj vožnje med fjordi, kot pa če potujemo do Nordkappa. Tudi pokrajina je po mojem mnenju neprimerno bolj zanimiva med fjordi, kot na severu Norveške. Z izjemo Lofotov, ki so pravljično lepi. Odločitev, da namesto na Nordkapp zavijem med fjorde, je bila najboljša na tem potovanju. Kakorkoli, jasno je, da so stroški prevoza odvisni predvsem od števila prevoženih kilometrov.

Naslednji največji izdatek za potovanje po Skandinaviji gre za prenočevanje. Kar pa ni nujno. Na Norveškem, Švedskem in Finskem je namreč dovoljeno kampirati izven kampov. Brezplačno. Izven naselja je dovoljeno postaviti šotor skorajda kjerkoli. Seveda je tudi veliko avtokampov, ki pa imajo zelo različne cene. Ponekod sem kot motorist z majhnim šotorom plačal enako ceno za kamp, kot družina z avtodomom. Za spanje v hiški za dve osebi sem odštel 30€.

Za konec pa še strošek za hrano, ki se lahko giblje od 10 do več kot 100€ na dan po osebi. O cenah v restavracijah nima smisla pisati, so enostavno astronomske. Je pa hrano mogoče kupiti v trgovinah in kuhati. Seveda je najbolje, če želimo potovati poceni, nekatera osnovna živila nabaviti že doma in jih vzeti s seboj. Tako sem naredil jaz.

V povprečju sem za 540 kilometrov vožnje dnevno, porabil 50€, 15€ za spanje in prav toliko za hrano. Manj bi porabil, če bi prevozil manj kilometrov in če bi večkrat spal na prostem. Na račun hrane bi težko prihranil. Torej z 80€ na dan sem prepotoval najdražje dežele Evrope. Če bi bila na motorju dva, znesek zagotovo ne bi bil višji od 50€ po osebi na dan. Če pa želite potovati še ceneje, sedite štirje v avto, vrzite vanj šotor, napolnite prtljažnik s hrano in smer sever!

Če prav pomislim, to niti ni tako slaba ideja, le moje tri punce še prepričam…

Preprostost potovanja po Skandinaviji

Prevoz. Hrana. Spanje. Tri ključne stvari, s katerimi se ukvarjam na potovanjih, vse ostalo je, kar se tiče potovanja samega, manj pomembno. Kakorkoli in kamorkoli potujemo, redko mine dan, da se s temi tremi rečmi ne srečamo. In po tem, koliko truda moram vložiti v organizacijo prevoza, hrane in spanja, ocenjujem, kako preprosto oz. zahtevno je potovati po neki deželi.

Potovati po Skandinaviji je otročje lahko.

Kar se tiče prevoza, je prometna infrastruktura urejena do najmanjše podrobnosti. Ne le za motoriste, tudi za tiste v avtomobilih, avtodomih in na kolesih. Resda ni avtocest, kar pa je za potovanje po deželi tako ali tako bolje. Kraji so tako dobro označeni, da avtokarte sploh ne potrebuješ. Na poti po Skandinaviji sem imel s seboj GPS navigacijo, ki pa sem jo uporabil le v večjih mestih, drugače sem se ravnal le po cestnih oznakah. Informativne table z zemljevidi in podatki o okoliških zanimivostih so povsod. Tudi turistično informacijskih centrov, dobro založenih z informacijami, je polno. Tako, da se je treba potruditi, kadar se želiš hotel izgubiti.
Na Norveškem so pomembnejše prometne oznake tudi v angleščini, med tem, ko na primer na Finskem, razen v Finščini, težko kaj prebereš. A cestne oznake so jasne. Tudi kar se tiče sporazumevanja z ljudmi ni težav; povsod govorijo angleško, še v najbolj odročnih krajih. Angleško sem slišal govoriti ljudi, katerih angleščina ni materni jezik že marsikje po svetu, a tako dobro, kot v Skandinaviji ne govorijo nikjer.

Tudi s hrano ni težav. Predvsem s tisto, ki se kupi v supermarketih, ti so v vsaki vasi. Kako pa je s prehranjevanjem v restavracijah, ne bi vedel. V Danski, Norveški in Švedski niti enkrat nisem jedel v restavraciji. Glede na to, koliko mi, kadar potujem, pomenijo lokalne specialitete, je pravi čudež, da me v teh deželah prav nič ni mikalo. Za to so krive visoke cene v restavracijah in veselje do tega, da sem si kuhal sam. A le do Finske, tam so cene padle. Pa tudi tega, kar sem si kuhal sam, sem se malo naveličal in tako začel zahajati v restavracije.

Najlažje pri potovanju po Skandinaviji, pa je poiskati prostor za spanje. Dovoljeno je spati kjerkoli na prostem, dokler si tristo metrov proč od najbližje hiše. Tistim, ki to ne odgovarja, so na voljo avtokampi. Ti so v večini zelo dobro opremljeni. In če se komu ne ljubi postavljati šotora, lahko spi v majhnih hiškah (pri nas bi jim rekli bungalovi), ki so voljo povsod. Kako je v skandinavskih hotelih, nimam pojma!

Potovati po Skandinaviji je torej preprosto. O tem, da je pokrajina izjemno čudovita sem tako že pisal. Tudi vreme zna biti sončno. Preprosto, čudovito in sončno. Si od potovanja lahko želimo še kaj več? Zato me čudi, zakaj več ljudi ne obišče tega čudovitega in niti ne tako oddaljenega dela Evrope. Upam da ne zaradi mita, ki pravi, da je tam vse zelo drago. Potovati po Skandinaviji je lahko prav poceni. A o tem več prihodnjič.

Vtisi samotnega motorista

Rdeča nit potovanja po Skandinaviji je bila, kot sem zapisal zadnjič, vožnja z motorjem. In užitki v vožnji niso prav nič manjši, če na motorju sedita dva. S tem se marsikateri motorist ne bi strinjal, a na dovolj velikem in močnem motorju za sopotnika sploh ne veš. Razlogi, zakaj sem se na pot odpravil sam, so drugje.

Pred odhodom, ko sem komu povedal, da grem sam z motorjem v Skandinavijo, se je marsikdo začudil. Ne zaradi tega, ker grem z motorjem. Ne zaradi tega, ker grem tako daleč na sever Evrope. Ampak zaradi tega, ker grem sam. Večini ljudi, s katerimi sem govoril, to ni šlo v račun. Nekaj dni pred odhodom sem se skorajda vdal pritisku in od poti odstopil, a me je Sabrina prepričala, naj grem.

“Kaj pa, če se kaj zgodi?”, so nekateri vprašali.

Seveda, vedno se lahko kaj zgodi. Lahko se pokvari motor, lahko se poškodujem, lahko… kaj vem kaj. Možnih neprijetnih situacij je nešteto in zavarovati se pred vsemi je nemogoče. Sploh pa se nočem. Če bi se neprijetnih situacij in s tem izzivov, s katerimi se je ob tem treba spoprijeti, izogibal, se tovrstnih podvigov ne bi niti loteval. In pri tem bi mi bila družba bolj v breme, kot v korist.

Vsekakor pa najraje potujem skupaj s Sabrino, da si deliva občutke in radosti na potovanjih, ter z deklicama, da ju opazujem kako dojemata tuj svet. A tokrat sem želel preizkusiti, če zmorem potovati sam. Želel sem doživeti, kako je, ko potuješ sam. Želel sem vedeti, kako je, ko tri tedne skrbiš le zase. Saj na podoben način, samozadostno oz. neodvisno smo potovali eno leto kot družina, sedaj pa sem želel poskusiti popolnoma sam.

Občutiti samozadostnost, neodvisnost in popolno svobodo, ki jo nudi samostojno potovanje, je nekaj resnično izjemnega. Kot najbrž ve vsak popotnik, ki najraje potuje sam. A to je šele polovica resnice, zaradi katere je bilo to potovanje fantastično doživetje. Druga polovica doživljanja in občutkov je izhajala iz načina potovanja. Bruuuuuuuuuuummmmm!

Ja, motor. Ne poznam nobenih občutkov, podobnih tistim, ki jih daje vožnja motorja. Med vožnjo motorja povsem drugače doživljaš svet okoli sebe. Občutki so bolj intenzivni in direktni. Med vožnjo ne poslušaš radia, ne govoriš z nikomer, le gledaš in oprezaš. Pozornost na višku. Popolna predanost trenutku.

To je to; doživljanje svobode pri samostojnem potovanju in občutki pri vožnji motorja. To dvoje skupaj se odlično dopolnjuje. Zato sem se ves čas potovanja tudi počutil odlično! Kljub tem, da sem vozil ves dan, dan za dnem. Da me je tiščala čelada in da so mi drvenele dlani. Da sem bil prezebel, premočen in prepoten. Da sem se na Norveškem počutil kot revež. Da sem pogrešal svoje punce. A niti za trenutek nisem bil utrujen. Niti za trenutek nisem bil naveličan. Niti osamljen. Nič mi ni bilo težko. Užival sem v samoti in vožnji motorja.

Verjamem, da tistim, ki še nikoli niso potovali sami iz lastnega vzgiba ali občutili kako je voziti motor, to zveni nezaslišano, morda neresnično. Poskusite, saj potovati sam ni težko, voziti motor pa je še lažje. Le na eno malenkost je treba biti pozoren preden se tovrstnega podviga lotiš: potrebuješ dovolj močno željo in voljo do uresničitve.

Epilog potovanja z motorjem po Skandinaviji in Baltiku

Za menoj je devetnajstdnevna vožnja z motorjem do skrajnega severa Evrope in nazaj. Peljal sem se čez enajst držav in obiskal sedem prestolnic, ki jih še nisem videl. Prevozil sem 9.252 kilometrov in sedemnajstkrat postavil šotor. Kihnil sem desetkrat, motor pa niti enkrat. A to so le številke.

Okvirne poti, ki sem si jo začrtal, sem se držal le toliko, da sem obdržal pravo smer. Pot, ki sem jo opravil: skandinavija_pot

Kraje, ki sem jih obiskal in ceste po katerih sem vozil, sem izbiral sproti. Odvisno od informacij, ki sem jih dobil v vodnikih ali turističnih uradih, velikokrat pa tudi kar na pamet. Iz začrtane poti sem najbolj zašel, ko sem v Oslu namesto na sever zavil na jugozahod, med fjorde. Najboljši obvoz, kar sem jih kdaj napravil.

Izračun, ki sem ga naredil, preden sem se odpravil od doma, “če dnevno vozim osem ur in spim sedem, mi ostane prostih celih devet ur” se je izšel bolj v grobem.

Moj dan je izgledal približno takole:

Zbudil sem se zgodaj, si pripravil in pojedel zajtrk. Nato sem pospravil šotor, uredil motor in sebe ter se odpeljal. Čez dan sem se ustavljal kjerkoli se mi je zljubilo, se razgledoval in si v trgovini kupil kaj za kosilo. Po kosilu sem se znova vozil in šele proti večeru poiskal kamp ali pa taboril kje ob cesti. Postavil sem šotor, poklical domov, si skuhal večerjo, načrtoval pot za naslednji dan in bral Shantaram, dokler nisem zaspal.

Vozil sem vsak dan, ne glede na vreme. Prve štiri dni je deževalo vsak dan in bilo je zelo mrzlo. Tudi, ko ni deževalo, sem imel na sebi dežno opremo, da me ni tako zeblo. Tudi ponoči v šotoru me je zeblo. Šotor sem postavljal in podiral v dežju. Kuhal sem v šotoru. Bil sem na začetku poti in strah me je bilo, kaj me šele čaka na severu. A Norveška se je izkazala tudi z vremenom, celih sedem dni, ko sem bil tam, je vsak dan sijalo sonce. Z dežjem sem se ponovno soočil na Finskem. Edini dan, ko mi je bilo vroče, je bil zadnji dan, petnajsturna vožnja od Varšave do doma.

O tem, kaj vse sem videl in doživel sem nekaj že napisal. Zaenkrat o tem več ne bom, je vtisov preprosto preveč. Tisto, kar me je najbolj pritegnilo, sem fotografiral in objavil v galeriji. Sploh pa se na to potovanje nisem odpravil zato, da bi spoznaval dežele in ljudi. Rdeča nit potovanja je bil užitek ob vožnji z motorjem. Dežele, ki sem jih obiskal, so bile le kulisa za samo pot. Seveda pa je res, da je užitek ob vožnji skozi lepo pokrajino neprimerno večji, kot ob vožnji skozi puste kraje. Zato sem tudi izbral ta konec Evrope, za katerega sem se sedaj končno na lastne oči prepričal, kako čudovit je.

Sedaj, ko gledam prevoženo pot in razmišljam o tem, kako je vse skupaj potekalo, sem prišel do spoznanja, da sem v resnici obiskal le Norveško. Skozi drugih deset dežel sem se zgolj peljal. Saj tudi tam sem obiskal vse zanimivosti, ki so me pritegnile, a vtise o njih so zasenčile lepote Norveške. Naravne lepote te nesramno bogate in pregrešno drage države so me očarale. Tako so me navdušile le še tri, od vseh dežel, kar sem jih že kdaj obiskal.

Prvo samostojno potovanje z motorjem, ki sem ga opravil, je bilo fantastično doživetje. A ne toliko zaradi lepot, ki sem jih na poti videl, kot zaradi načina potovanja; sam in to z motorjem. Več o tem prihodnjič.

Čez Baltik skozi Talin, Rigo, Vilno in Varšavo

S trajektom sem zapustil Skandinavijo in se znašel na Baltiku, še vedno dobrih dva tisoč kilometrov od doma. Sedaj končno vem kje in katere dežele ležijo v tem daljnem kotičku Evrope in katere so njihove prestolnice. Vse tri so, podobno kot Slovenija, mlade države. Tudi po velikosti in številu prebivalstva so nekako primerljive. A tukaj se podobnosti s Slovenijo, koliko jih je meni uspelo najti, končajo.

Kljub temu, da sem si vzel čas in več ur prebiral vodnike in spletne strani o treh omenjenih Baltskih državah, nisem našel skorajda ničesar, zaradi česa bi bil pripravljen zaviti s smeri proti domu. V vsakem mestu sem tudi stopil do turističnega urada, jih povprašal po znamenitostih in si tiste, ki so se mi zdele zanimive, ogledal. A kaj veliko o Baltiku nimam za povedati.

Naj raje govore fotografije:

Srednjeveški Talin: Skandinavija-096


Skandinavija-095


Skandinavija-092

Trg v Rigi: Skandinavija-091

Stara Varšava: Skandinavija-088

Nova Varšava: Skandinavija-087

Lepa mesta. A tisto, kar jih povezuje je precej lepše: Skandinavija-090


Skandinavija-089

Vtisi o Finski

Tako, kot me je Norveška navdušila, me Finska ni. Po tej deželi, za katero pravijo, da je velik gozd, v katerem se skriva pet milijonov prebivalcev, sem v petih dneh prevozil dva tisoč kilometrov. Od Laponske na skrajnem severu, skoraj do ruske meje na vzhodu, do prestolnice na skrajnem jugu. Ustavil sem se v skoraj vseh krajih na turističnem zemljevidu Finske, ki so zveneli zanimivo, pa moram reči, da nisem videl veliko lepot, ki bi me pritegnile.

No, skoraj. Laponska je res posebna; prostrani gozdovi, jezera in nikjer žive duše.
Skandinavija-078
Skandinavija-079
Naselja niso razpršena, kot na Norveškem, kjer so skoraj povsod ob glavnih cestah hiše. Na severu Finske med naselji, razen jelenov, ni nikogar. Srečal sem celo jelenčka, ki bo letos vlekel Božičkove sani in mi je obljubil, da nas obišče.
Skandinavija-076
Med vožnjo sem moral biti zelo pozoren, saj je bilo jelenov veliko ob in na cestah. A jelen je pravi malček v primerjavi z losom, velikanom, katerih pleča merijo tudi čez dva metra. Tega mogotca žal, oziroma na srečo, nisem imel priložnosti srečati. Razen v muzeju, kjer se nisem mogel načuditi njegovi velikosti.

Tudi Helsinki so me navdušili bolj kot ostale prestolnice v Skandinaviji, ki sem jih videl. Preprosto in prijetno mestece, za katerega sem si vzel ves dan časa. Ne razumeti narobe, a najboljša stvar, kar sem jo videl v Helsinkih, je bila podmornica. Tehnik v meni si je že dolgo želel obiskati notranjost podmornice in danes se mi je želja uresničila. Tako dolgo sem bil noter, da sem se menda z glavo butnil v vsako izboklino na stropu. Si predstavljate, da plujete sto metrov pod morsko gladino v nepredušno zaprtem železnem tulcu, ki povrhu strelja torpeda (na sliki) premera 500 milimetrov!? Noro!

Skandinavija-084

Domačini na Finskem so se mi zdeli bolj priljudni, kot drugje v Skandinaviji. Kot vedno na potovanju, ko opazujem domačine, se je tudi tokrat izkazalo, da so v manj razvitih deželah ljudje prijaznejši. Finska je namreč najmanj razvita dežela v regiji. Zanimiva se mi je zdela njihova govorica. Večkrat se mi je zazdelo, da slišim slovenščino. Šele, ko sem bolje prisluhnil, sem slišal, da govorijo finsko.

Kaj več o Finski pa težko napišem. Saj ne, da je nezanimiva, daleč od tega. A naravnim lepotam, ki so me tako navduševale na Norveškem, se je težko postaviti ob bok. Če bi se najprej podal na Finsko in nato na Norveško, bi bil zagotovo drugačnega mnenja. A kot popotniški cilj bi Finsko, če odmislim naravne lepote, postavil na prvo mesto med deželami, ki sem jih obiskal v Skandinaviji.

Ko na Finskem dežuje, na motorju ni najlepše

Danes, v četrtek je trinajsti dan, odkar sem na poti. Sem nekje sredi Finske. Zjutraj je začelo deževati. Sedaj, ko to pišem, je ura osem zvečer in še vedno dežuje. A sem na suhem. Kljub močnemu dežju sem ves dan vozil, naredil sem 400 kilometrov. Na sebi sem imel vso dežno opremo, pa sem kljub temu po par urah začutil mokroto na telesu. Zraven tega je bilo še precej hladno. Povrh vsega sem zaklenil še edino kreditno kartico, ki jo imam s seboj. Bil sem čisto poklapan. Poklical sem Sabrino in se ji potožil. Rekla mi je, da naj grem spat nekam noter, naj ne spim v šotoru, kot vsako noč do sedaj. Ubogal sem jo in v kampu najel majhno kočico s pečko. Kako sem si oddahnil, ko sem stopil vanjo, saj sem ta dan prvikrat stopil na suho. S sebe sem slekel, verjeli ali ne, 18 kosov oblačil! In vse je bilo mokro.

A jutri je nov dan, bo že bolje. (In res je bilo. Danes, v petek je skoraj ves dan sijalo sonce. Močan, a kratek naliv me je namočil le dvakrat.)

Predvčeraj sem si v kampu privoščil pravo finsko savno. Na Finskem! Možakarja sem vprašal ali so kakšna posebna pravila, ki sem jih moram držati. Pa je rekel: »Ne, noter bodi eno uro in pojdi ven!«

Vstopil sem v majhno leseno kolibo. V enem prostoru je bil velik čeber s hladno vodo, v drugem pa savna. In to ne finska savna, ki smo jih vajeni pri nas. Prostor je bil velik štiri kvadratne metre, obložen z azbestnimi ploščami. V njem sta bili dve klopci, kotel z vročo vodo, zaboj z drvmi in peč na drva! Savna, ki sem si jo privoščil danes je bila sodobnejša. Najboljše pri njej pa je bilo hladno jezero, v katerega sem skočil med savnanjem.

Aja, predvčeraj sem po prevoženih več kot 5.000 kilometrih proti severu, obrnil krmilo in se obrnil nazaj proti domu. Prišel sem do skrajnega severa Evrope, od koder je do severnega tečaja le kakšnih dva tisoč kilometrov. Precej daleč od doma. Na rt Nordkap se nisem šel odštemplat, obrnil sem se tik pred njim. Pot je cilj.

V polarni krog in na Lofotske otoke

Vožnja proti severu Norveške, je v primerjavi z vožnjo med fjordi, enolična. Ceste so sicer za vožnjo čudovite, a okolica ne ponuja ničesar dovolj zanimivega, da bi se ustavil. Zato sem kar zdrvel skozi srednji del države. Mimogrede, Norveška je tako velika, da je od Osla do Rima bližje, kot je od Osla do severa države!

Še ena meja, ki sem jo prečkal, je polarni krog. To je meja, do koder seže polnočno sonce ob poletnem solsticiju in meja do katere seže tema polarne noči ob zimskem solsticiju. Povedano drugače, v teh krajih sonce poleti sploh ne zaide, pozimi pa ne vzide. To je del našega planeta, kjer ljudje živijo v zelo posebnih klimatskih pogojih. Nisem si mislil, da me bo, ko bom to mejo dosegel na motorju, to tako prevzelo. Bil sem čisto iz sebe! Skandinavija-071

Za Lofotske otoke sem prvič slišal pred par leti na predstavitvi knjige Nepozabni sprehodi po svetu ali nekaj podobnega. In zdaj sem tukaj, na teh pravljičnih otočkih na skrajnem severu Evrope. (Spet bom kregan, ker si te čudovite otočke ogledujem sam…)

Pogled na temne skale, ki se strmo dvigajo iz morja je presunljiv. Veriga otokov je dolga sto kilometrov in pogled nanjo je fenomenalen. Prvič v življenju sem videl ledenike le kakšnih sto metrov nad morjem.

Trajekt je pristal zvečer in odločen sem bil, da prespim zunaj kampa. Šotor sem postavil kar ob cesti med morjem in gorami pod budnim očesom polne lune. Skandinavija-067

Naslednji dan sem se ves dan vozil po otokih in se čudil lepotam. Tako se mi je smejalo od vsega lepega, da ne znam povedati. Bil sem presrečen, da sem se odločil za to pot. Naj raje govorijo fotografije:

Skandinavija-066 Skandinavija-065 Skandinavija-063 Skandinavija-059 Skandinavija-057 Skandinavija-055

Skandinavija-049
Več v galeriji.

Navdušen nad fjordi

V Oslu sem se odločil, da namesto naravnost na sever, zavijem na zahod, med fjorde. O Oslu nimam kaj za povedati, saj sem se tam zadržal le toliko, da sem menjal denar in nekaj ur vedril v turističnem uradu. Po turističnem središču sem se sicer sprehodil, kaj več pa ne.

Noč me je ujela visoko v hribih, kar sem opazil šele naslednji dan, ko sem se spustil v dolino, kjer je bilo veliko topleje. Hribi so tukaj že na nekaj sto metrih višine, gozdna meja je na okrog tisoč metrov in tam so že ledeniki. Šotor sem postavil, kar na obcestnem postajališču.

Naslednji dan se je začelo to, po kar sem prišel. Ceste se vijejo gor in dol, levo in desno, na eni strani so modra ledeniška jezera, na drugi gozdovi, skratka pravljica. V enem trenutku se peljem skozi gozd, naredim par ovinkov navzgor in že sem v gorah. Nato par ovinkov navzdol in že se vozim čez fjord. No, s trajektom, čez most, ali pa skozi tunel. Ti so strašni: včeraj sem se peljal skozi 11 kilometrskega, ki je bil delno neosvetljen. Na moji strani ceste ni bilo nikogar, nasproti pa so ves čas vozili avti in me zaslepljevali in to 11 kilometrov! Težko je ohranjati smer na motorju v takšnih razmerah. Ko sem zapeljal iz tunela, sem si oddahnil, a že čez minuto, je bil naslednji, le pet kilometrski. Pred 25 kilometrskim, ki je mimogrede, najdaljši tunel na svetu, pa sem raje zavil čez gore, a ne zaradi neprijetne vožnje skozi tunel, temveč zaradi razgledov.

Od jutra do večera se vozim, tudi po dvanajst ur. Seveda se vmes ustavljam, da se razgledam in kaj pojem, a v glavnem vozim in uživam. Fotografije prihodnjič.