Z motorjem v Egipt

Od 54 afriških držav je bore malo takšnih, katerim sem se želel izogniti. Iz preprostega razloga, niso varne. Predvsem sever Afrike je arabska pomlad naredila tako rekoč neprevozen. Zato sem vrnitev domov načrtoval čez Savdsko Arabijo in Izrael. A po dveh zavrnitvah na Savsko-arabskih ambasadah sem obupal. Če sem želel Afriko prevoziti od pete do glave, mi ni preostalo drugega, kot da se podam v Egipt.

Kopenska meja med Sudanom in Egiptom že dolga leta slovi kot najtežja v Afriki. »Če ne boš plačal fikserju, ne boš prišel čez to mejo!« so me svarili redki in izkušeni popotniki, ki sem jih srečeval v Afriki. »Bom poskusil!« sem trmasto odgovarjal. Težave so se začele že na sudanski strani, ker me policist ni hotel spustiti naprej, ker nisem znal arabščine. »Arabic! Arabic!« je vpil vame. V takšnih situacijah ne preostane drugega, kot da počakaš, da se pojavi nekdo, ki je pripravljen pomagati. Na egiptovski strani je bila procedura uvoza motorja tako zahtevna, da je trajalo štiri ure, da sem obhodil vse uradnike in pridobil potrebne papirje. In je šlo. »Zakon, v Egiptu sem!« sem čestital samemu sebi. Menda tudi zato, da sem potlačil strah pred vsem, kar se v teh časih v Egiptu dogaja.

Ni trajalo dolgo, ko me je ustavila policijska kontrola. Vzeli so mi potni list in me pustili čakati. Oblečen v motoristična oblačila pod žgočim puščavskim soncem nisem zdržal dolgo in sem začel kazati nejevoljo. Kaj drugega ni šlo, saj nihče od petih policistov ni znal besedice angleščine. Ko mi je nek smrkavec s puško v policijski uniformi zabrusil: »Arabic!«, sem vedel, da me v Egiptu čakajo preizkušnje povsem novih razsežnosti. Podobnih kontrol in kontrol, kjer je bila tudi vojska z oklepniki, sem srečal še precej. Nekajkrat so mi vzeli potni list in telefonirali kaj vem komu, preden so mi ga vrnili, drugič pa so le zamahnili z roko. Nikjer se še zaradi prisotnosti policije in vojske nisem počutil tako ogroženega kot v Egiptu. Niti v Kolumbiji ali v Kašmirju! Tako so mi prišli čez glavo, da se nisem hotel pridružiti »varnemu« konvoju vozil na poti čez puščavo, ampak sem se peljal kar sam.

A vse slabo je za nekaj dobro, pravijo. Skorajda v popolni samoti sem si ogledal Abu Simbel, Luksor z dolino kraljev in piramide v Gizi. Imeti največja in najlepša čudesa starega sveta le zase je velik privilegij.
Deir el-Bahari, Egipt
osamljene piramide v Gizi
pogovor z domačinko

Zraven tega sem si za peščico dolarjev lahko privoščil hotele s petimi zvezdicami. Tako sem si v Luksorju delil cel luksuzni resort z menda petimi gosti. To je bil moj 60. dan v Afriki. osamljen v resortu v Luksorju
Egipt sem sicer želel prevoziti v čim krajšem času in po čim krajši poti, spet pa ne tako, da bi kar odbrzel mimo čudes sveta. Hotel sem videti tudi Rdeče morje in famozno Hurgado. Dan poprej sem rezerviral enega najdražjih resortov z največ zvezdicami v Hurgadi in se šel turista. Tistega s plastično zapestnico.

Na tem mestu sem imel Afrike dovolj, začelo se mi je muditi domov. Očitno je imela Afrike dovolj tudi Yamaha. Na zadnji etapi 17.430 kilometrov dolge poti je motor izgubil moč. Kljub polnemu plinu ga nisem spravil čez 100 na uro, poraba se je povečala iz 4 na 9 litrov. Do cilja pa sem imel še celih 700 kilometrov. Motor sem s svojim znanjem pregledal in poservisiral, a našel nisem ničesar. Seveda sem bil v skrbeh, saj je pot pred menoj vodila čez puščavo, kjer ni pametno obtičati. A je šlo. Počasi in z veliko porabo, a glavno da sem se peljal.

Znašel sem se v kaotičnem 20-milijonskem Kairu, vpričo katerega je drugih osem prestolnic, ki sem jih prevozil na poti čez Afriko, otroška igra. Sem pa imel sobo s pogledom na piramide v Gizi. Ko sem lastniku hotela rekel, da ne bom pustil motorja na cesti, je na stopnice, ki so vodile v hišo, vrgel nekaj blazin in z motorjem sem se zapeljal v dnevno sobo. Gost je kralj, še posebej, če je edini!

Zadnji dan poti čez Afriko sem urejal papirje za prevoz motorja in na koncu Yamaho pustil zdelano in umazano v kleti špediterja. Ni mi bilo prav, a to je bila edina pot domov. Šele ko sem uredil pot domov za motor, sem začel urejati pot domov zase. Pravzaprav sem jo »urejal« tako, da sem se brez letalske vozovnice zapeljal s taksijem na letališče, prepričan, da jo bom kupil tam. Ups! Na letališču letalskih vozovnic ne prodajajo. A živimo v časih, ko je telefon z dostopom do interneta izjemno orodje, s katerim se lahko izvlečeš iz še tako brezizhodne situacije. Po nekaj urah telefoniranja in brskanja sem tako uspel dobiti letalske vozovnice za domov. Sicer čez istanbulsko letališče, kjer je bil nekaj ur pred tem teroristični napad, a sem zaupal v teorijo, da strela ne udari dvakrat na isto mesto.

S tem sem zapustil dvanajsto afriško državo, Egipt in zaključil z dvomesečno motoristično pustolovščino čez Afriko od Capetowna do Kaira.

Tako kot danes zaključujem s pisanjem o Afriki. Seveda le do prihodnjega obiska črne celine.

Epilog

Nerazumljeni Sudan

Vračam se v Afriko (žal le po spominu)! Ostali sta mi namreč še dve izjemni deželi, ki sem ju obiskal na poti čez Afriko, o katerima bi želel nekaj povedati.

Nikoli si nisem mislil, da se bom podal v katero od dežel, ki so na tako slabem glasu kot Sudan. Celo tako daleč so zadeve zakomplicirane, da potem, ko enkrat obiščeš Sudan, več ne moreš preprosto v ZDA. V tem kontekstu sodi Sudan v isto kategorijo kot Irak, Iran in Sirija. Dežele, v katere se naj ne potuje. A ker se skušam ne spuščati v politiko in ostati kot popotnik neprizadet zaradi morebitnih političnih zapletov (seveda, koliko je to pač mogoče), si s tem nisem belil glave. Če so mi izdali turistični vizum, že ne more biti tako hudo, sem razmišljal. Sploh pa sem moral čez Sudan, če sem hotel zaključiti pot čez Afriko in priti domov.

Po formalnostih na meji, ki so v Afriki zmeraj nepredvidljive, sem se znašel v enajsti deželi na poti čez Afriko. Občutek, ko ti uspe zapusti eno deželo in vstopiti v drugo, je fenomenalen. Počutiš se, kot da si premagal najtežje birokratske ovire, kar se tiče obiska dežele. Čemur pričajo nešteta pričevanja popotnikov, ki niso imeli te sreče. Govorim seveda o prečkanju kopenskih meja z lastnim vozilom. Skratka, ko stopiš na tla še neosvojene in težko dostopne dežele, občutiš, da ti to, kar pravkar počneš, gre od rok.

Prvič na poti sem srečal dva motorista, s katerima smo se dogovorili, da ostanemo skupaj. Predvsem zaradi boljšega občutka, saj smo vsi imeli namen spati na divje v puščavi. Predsodkov o nevarnostih, ki prežijo nate v Sudanu, pač ne moreš povsem ignorirati. Zato smo bili veseli, da smo se Avstralec, Kitajka in Slovenec našli v Sudanu in »pazili« drug na drugega. In res, v troje je bilo preprosteje prepričati policijske in vojaške kontrole, da smo le popotniki. Ne eni od kontrol mi je policist z glave snel očala in si jih nadel. »Na meni so lepša!« se je režal in ni kazal namena, da mi jih vrne. Pa je moj novi avstralski prijatelj stopil z motorja do policista, mu snel moja očala, jih nadel meni in se zasmejal: »Neeee, njemu lepše sedijo!« Vsi skupaj smo se sicer zarežali, a bilo je jasno, da smo na tankem letu. Bilo je kot v napeti sceni iz filma. Hitro smo pohodili plin in odbrzeli naprej.

Prenočili smo na prostem, sami trije sredi ničesar, v puščavi. Izjemna izkušnja. A ko smo to ponovili nekaj dni kasneje in nekaj sto kilometrov severneje, smo ugotovili, da spanje v šotoru, ko se temperature spustijo na 40 stopinj, ni mogoče. Jaz sem sprva še poskušal, a po petih minutah sem bil premočen, zato sem se raje pridružil njima, ki sta ležala na betonski strehi. Spanja je bilo pri takšnih temperaturah bore malo.

Za prenočevanje smo izbrali mistične piramide Meroe:
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe

Do tukaj mi je vreme na poti čez Afriko dobro služilo, saj so bile temperature idealne, padavin pa skoraj nič. Šele v Etiopiji, kjer sem večino poti prevozil na višinah čez dva in tri tisoč metrov, me je konkretneje zazeblo in namočilo. A proti peklu, ki me je čakal v Sudanu, sta dež in mraz otroška igra. Sredi junija v saharski Afriki pač ne more biti drugače.

Po neprespani noči sem se poslovil od sopotnikov in pred sončnim vzhodom, da bi se izognil najhujši vročini, odbrzel naprej. Na prvi bencinski črpalki sem hotel kupiti vodo, a so bili vsi hladilniki zaklenjeni. Ramadan! Tega v Sudanu jemljejo skrajno resno; od zore do mraka brez hrane, pijače in še marsičesa. A dobri ljudje so me napotili v skrito trgovinico, kjer sem lahko kupil vodo, brez katere v takšnih razmerah resnično ni mogoče preživeti.

Vozil sem do poldneva, nato pa se ustavil in sklenil počakati do večera, da lahko nadaljujem. A ko sem se v najhujši vročini dneva znašel v nekem mestecu, so mi bila vsa vrata zaprta. Le nek mladenič, po rodu Etiopijec, me je sprejel v zaprt hotel, da sem lahko v senci čakal, da vročina mine. Mladenič mi je med drugim zaupal, da v štirih letih, odkar je tukaj, še ni deževalo. A po nekaj urah sem imel čakanja dovolj in se ob treh popoldan odpravil naprej. Največja napaka, kar sem jih naredil na poti čez Afriko! Pred menoj je bilo 200 kilometrov puščave do naslednjega kraja, jaz pa sam na motorju skozi pekel. Še avtov ni bilo, lokalci že vedo, zakaj. Bilo je čez 50 stopinj Celzija v senci, kaj šele na soncu, ki je sijalo s polno močjo. Vozil sem z zaprto čelado, v zaprti jakni in rokavicah, kar me je ščitilo pred zrakom, ki je bil tako vroč, kot bi vozil skozi krušno peč. Voda, ki sem jo vozil v plastenkah, je bila prevroča, da bi jo pil. Tako, kot sem bil zaskrbljen na tem delu poti, nisem bil še nikjer. A na srečo sem etapo prevozil brez težav in prispel do civilizacije. Bil sem tako zdelan, da sem se odločil, da naslednji dan ne grem nikamor. Cel dan sem počival v klimatizirani sobi, ven sem šel šele pred sončnim zahodom, ko je oživela tržnica, da sem si kupil večerjo. “V takšnih razmerah več ne vozim!” sem rekel sam pri sebi, vedoč, da bom že v naslednji deželi, Egiptu, moral požreti te besede.

Sudanci in Nubijci so zanimivi ljudje, a žal se kriza, ki jo doživlja dežela, vidi na vsakem koraku. Zraven tega živijo v eni najneprijaznejših pokrajin na svetu. Niti predstavljati si ne moremo, kako jim je. Tako so do tujcev upravičeno zadržani, a ko je led prebit, so izjemno ustrežljivi. Seveda le moški, v Sudanu niti z eno žensko nisem spregovoril (razen s Kitajko).
Sudan
Sudan
Nubijec

Kako zelo drugačni so od sosedov, sem spoznal šele, ko sem imel prvi stik z Egipčani.

Očarljiva in slastna Etiopija

»Neočarljiva od daleč, umazana in razpadajoča od blizu, zaudarjajoča po neumitih ljudeh in bolestnih živalih, kjer je vsak zid zasmrajen z urinom in vsaka ulica založena s smetmi. Glasna glasba, hupanje avtomobilov, izpušni plini in nadležneži z žugajočimi prsti, ki svarijo: “Slabi ljudje so tam!”. Afriška mesta se zdijo kot bedna improvizirana mravljišča, ki privlačijo reveže in obupance iz divjine ter jih spreminjajo v tatove in prevarante. Goljufanje je pogosto edini način za preživetje v mestih, kjer plemenska pravila ne veljajo. Edino sankcioniranje izvajajo policisti, sloj ljudi, ki v Afriki niso kaj več kot licencirani tatovi.« To so besede pisca, Paula Therouxa, ki jih je zapisal o Addis Abebi na enem izmed potovanj čez Afriko (kjer je sicer preživel več let).

“Kaj počnem tukaj?” Neodgovorljivo vprašanje, ki si ga je v nenavadnem etiopskem mestu, Harar, dobrih sto let pred njim zastavil Arthur Rimbaud, francoski pesnik in popotnik.

Skratka, Etiopija je dežela, kjer se tudi izkušenemu popotniku, ki misli, da je videl vse, razširijo obzorja. Sam sicer nisem tako kritičen do krajev in ljudi, ki jih obiskujem in srečujem na potovanjih ter svojih občutkov ne znam tako ubesediti, si pa vprašanje, kaj počnem tukaj, pogosto zastavim, ko se znajdem/-o tam, kamor človek zdrave pameti nima kaj iskati. V Etiopiji sem si to vprašanje zastavil, ko sem zaradi gumidefektov, ki so se vrstili dan za dnem, skorajda obupal. A vedno znova sem našel nekaj, kar me je dovolj presunilo in streznilo, da sem v svojem početju našel smisel. Etiopija je nedvomno dežela, kjer smo popotniki (ki potujemo v lastni režiji ali celo sami) na preizkušanju meja lastnih zmogljivosti. Kako daleč si upamo, koliko zmoremo in zdržimo, preden si priznamo, da smo šli predaleč?

V prestolnici sem ostal dva dni in jo prepešačil po dolgem in počez. Pešačenje je nedvomno najboljši način za spoznavanje mest in odkrivanje pristnih kotičkov. Teh v Addis Abebi ne manjka. Tam sem prvič v Afriki jedel v vrhunski restavraciji. Mize so se šibile pod težo izvrstnih lokalnih etiopskih dobrot. mizica pogrni se v Etiopiji

Medtem ko je bila hrana v lokalnih restavracijah bolj borna, oziroma sem težje našel kaj zase. Na primer v slaščičarni, ki sem se je tako razveselil, ko sem zagledal baklave. Sedel sem v poln lokal in naročil, kar so jedli vsi drugi, baklavo. A ko sem jo poskusil, sem ugotovil, da je brez nadeva, oziroma, da jo sestavljajo le rezine testa oblite s sladkorjem. baklava po etiopsko Kakšni orehi ali pistacije, le testo in sladkor! A potrudil sem se in pojedel do konca, kot vsi v lokalu.

Etiopska kuhinja slovi kot okusna, zato sem bil odločen, da poskusim čim več lokalnih specialitet. Tovrstnim jedem se sicer izogibam, a kadar gre za višje cilje, jem tudi meso. Tako sem poskusil tudi jed, ki sem jo v Etiopiji videl najpogosteje, tibs. Pečeno meso s čilijem. tibs s čilijem A bilo je malce premočno za moj okus. Pa ne zaradi čilija.

Zaradi radovednosti me je eksperimentiranje z okusi Etiopije pripeljalo tako daleč, da sem poskusil še nekaj, čemur se izogibam, pravzaprav ne pijem nikoli. Kavo! Pristno, sveže pečeno in kuhano etiopsko kavo. etiopska kava Bila je v redu, a ne dovolj, da bi o kavi spremenil mnenje. Zame je namreč zmagovalec vseh pijač sveže iztisnjen sok. Če je iz svežega manga, je neprekosljiv. mango v kozarcu

Na tem potovanju sem bil omejen s časom (jasno) in Etiopijo sem moral zapustiti prej, kot sem želel. Sicer sem obiskal kar nekaj krajev in videl več čudes kot v večini drugih dežel na poti čez Afriko, a Etiopija ponuja še veliko več. Nisem obiskal niti nenavadnega mesta Harar, niti severa dežele, kjer je toliko čudes, da mi je kar žal, da sem jih izpustil. Podal se nisem niti na skrajni vzhod proti Somaliji, niti na skrajni zahod proti Južnemu Sudanu. Najbrž jasno, zakaj. Po drugi strani pa imam sedaj dober razlog, da se tja vrnem. Le Sabrino še prepričam, da je Afrika kul…

Dolina reke Omo, Etiopija

»Z vodo iz vedra se že ne bom umival!« sem si rekel, ko voda s tuša ni pritekla. Naivnež, v Etiopiji sem! Zdržal sem le en dan, ko je voda, ki sem jo s plastenko zajemal iz vedra in polival po sebi, še kako prijala. Za bojazni o parazitih, E. Coli in drugih v vodi prisotnih grozotah, nekako nisem imel prostora. Spal sem v nekem hotelu, a sem jih prosil, če lahko, namesto v zadušljivi in umazani sobi, šotorim na travici. Seveda se jim je to zdelo neumno, a so mi dovolili. Nobena afriška soba ni tako čista kot notranjost mojega šotora.

Šele na tem delu poti čez Afriko sem se pričel zavedati resnosti in težavnosti podviga, ki sem se ga pravkar loteval. Dnevno sem se ukvarjal z nadlogami v vseh mogočih živih in neživih oblikah ter nenazadnje tudi s tem, da ni bilo vode in elektrike, kaj šele interneta ali telefonskega signala. A najbolj od vsega sem pogrešal varno zatočišče, kamor bi se umaknil pred vsemi neprijetnostmi. Zato so mi bile popoldanske urice, ko sem se lahko ob šotoru lotil kuhanja, poslušanja glasbe in drugih rutinskih opravil, zelo pomembne. priprava večerje

Tako je okolica doline Omo na jugu Etiopije postala moj najdaljši postanek v Afriki. Tri dni sem prebil v tem zakotju, kjer se je čas ustavil in nič ne kaže na to, da se bo kmalu karkoli spremenilo. Obiskal sem več plemenskih skupnosti in se čudil razmeram, v katerih živijo. Fantastičen svet. Seveda zame kot opazovalca, kako ga doživljajo oni, ne bi upal soditi.

Etiopijci so vsekakor najbolj drugačni ljudje od vseh, ki sem jih imel priložnost spoznati na potovanjih po svetu. Med vožnjo skozi vasi (bolj ali manj večji del poti) so se ljudje vame zaganjali, name vpili, plesali, kazali, naj se ustavim, zamahovali proti meni z motiko in bičem. Skratka počeli so vse mogoče, razen tistega ne, kar sem na nek način pričakoval; da bi me kamenjali. Na kamenjanje so me namreč opozarjali tisti, ki so Etiopijo že prepotovali. »Kako?« Sem bil začuden, ko sem to prvič slišal. »Ja, ko te zagledajo, da se pripelješ, vržejo vate kamen!« Neverjetno, to moram videti, sem pomislil. A najbrž sem imel sem srečo, da so predmeti, s katerimi so me strašili, ostali v njihovih rokah ali me zgrešili. Ampak, da ne bo zvenelo, kot da so vsi Etiopijci strašni, to nikakor ne drži. Ko sem se kje zaustavil in so me obstopili, so bili vedno zvedavi in prijazni. Razen enkrat, ko sem moral pred hitrimi prsti pobegniti. Ustavil sem na mostu čez reko, kjer je v vodi stalo nekaj deset žena, ki so prale perilo. Čudovit prizor. A še preden sem uspel izvleči telefon, da bi naredil nekaj posnetkov, me je obstopila gruča deklet. Bile so najstnice, stare nekje do 15 let. Takrat sem naredil napako in odprl torbo, v kateri sem imel bonbone za obdarovanje radovednih otrok. V hipu, ko sem torbo odprl, so pritisnile name z vseh strani in začele grabiti po odprti torbi. V njej sem imel tudi dokumente, najpomembnejšo reč na tej dolgi poti, zato se je tukaj hec nehal. Uporabil sem silo, da sem zvlekel njihove ročice iz torbe in komolce, da sem jih odgnal od sebe in motorja (s katerega nisem niti sestopil), ga pognal in pobegnil. Kot v risanki! Glede na to, da je v teh krajih plenjenje eden od načinov za preživetje, sem jo dobro odnesel. Tega, kako sem “neustrašni motorist na poti čez Afriko” pobegnil pred etiopskimi najstnicami, zlepa ne bom pozabil.

Nekaj vtisov iz enega najbolj fotogeničnih koncev sveta. Še tole: za poziranje nisem plačeval, saj tega ne počnem. Razen izjemoma, ko to zahtevajo razmere (ali mladenič na prvi fotografiji, ki mu čez ramo visi Kalašnikov).
pastir s Kalašnikom
otroci z juga Etiopije
otroci z juga Etiopije
pastir s piščaljo
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija

Obisk plemena Borana v Etiopiji

Se morda še kdo spomni časov pred hiper-trgovinami, ko se je raznorazno blago prodajalo na sejmih? Ti časi marsikje obstajajo še danes in to v obliki, ki smo jo mi že pozabili. Tam se na sejmih ne kupujejo le košare in doma pridelana zelenjava, temveč tudi živina, oblačila, elektronika in druge gospodinjske potrebščine. V teh odročnih krajih, ki so daleč vsaksebi, je pogosto tako, da je sejem enkrat ali dvakrat tedensko, saj je pot od doma do sejma predolga, da bi se nanjo podali vsak dan. Gre se enkrat na teden in takrat se kupuje ter prodaja.

V Etiopijo sem prišel skozi zadnja vrata, z juga, a namesto naravnost na sever, sem zavil proti zahodu. Južna Etiopija namreč skriva zaklade, za katere se preostalemu svetu zdi neverjetno, da v resnici obstajajo. To so plemena, ki živijo v skladu z običaji iz pradavnine in se ne pustijo motiti napredku in civilizaciji. Že prvi dan sem imel srečo in v kraju Elwoye (ki je tako odročen in majhen, da ga ni na zemljevidu) naletel na sejem plemena Borana. To so nomadi, ki se ukvarjajo predvsem z iskanjem koščka zelenja v tej sušni pokrajini, na katerem bi napasli suhljate kamele, govedo in koze, ki jim omogočajo preživetje.

Ustavil sem kar sredi prašnate poti v vasici, ki je na semnji dan žarela od pisanega vrveža. Takole so me obstopili: tržnica plemena Borana, Etiopija

Možakar na fotografiji me je ogovoril v angleščini in se ponudil, da me popelje naokrog. A ker so me vsi, ki sem jim omenil, da grem v Etiopijo, svarili pred hitrimi prsti otrok, sem bil v skrbeh, kje pustiti motor, natovorjen z mojo kramo. Vodnik se je dogovoril z nekim možakarjem, ki je imel majhno prodajalno, da bo pazil na motor in odšla sva na ogled sejma.

Kakšen raj za popotnika, zaiti v tako odročen predel sveta in biti priča življenju tako pristnih ljudi! Eden od vrhuncev moje Afrike. Ženske temnih, skoraj črnih obrazov, zavite v fluorescentna oblačila; takšen kontrast, da se jih nisem mogel nagledati. Z obrazi, ki ne sodijo niti na jug Afrike, niti na sever, v Arabski svet, nekaj povsem drugačnega, česar do sedaj še nisem videl. Jasno, to je vendar Etiopija, svet zase.
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijke
Etiopijke
Etiopijke
Etiopijke
V usnjenih čutarah, ki jih imajo pred seboj, je mleko. Nisem ga poskusil.
tržnica plemena Borana, Etiopija

Etiopija, afriška Indija

Končno sem tudi jaz prišel na vrsto, da na lastni koži občutim, da so prestopi mej v Afriki med najzahtevnejšimi na svetu. Kopnih mej smo na potovanjih po svetu prestopili že kar nekaj, tudi v Aziji in v Amerikah, a večjih težav do sedaj še nismo imeli. Seveda pa so prestopi mej peš ali z lastnim vozilom nekaj povsem drugega. Kaj šele, če z letalom pristaneš v civilizirani prestolnici. To je nekaj povsem drugačnega, kot prečkanje kopenske meje, ki so daleč od razvitih mest. Na primer med Kenijo in Etiopijo. Tam sem se znašel v času malice, kajpada. A ko so se kenijski uradniki vrnili na delovna mesta, je postopek gladko stekel. Očitno je to, da te raje iz države pustijo ven kot noter, tudi v Afriki podobno kot pri nas. A to, da so me izpustili iz Kenije, še zdaleč ne pomeni, da so me sprejeli v Etiopijo.

Tako sem se znašel v deseti in najbolj pričakovani državi na poti čez Afriko, v Etiopiji. Kjer ni bilo elektrike. Sedel sem na klopci pred pisarno uradnika na meji in čakal, da se vrne elektrika, ki bi pognala računalnik, potreben za vnos mojih podatkov v emigracijsko bazo tujcev v Etiopiji. Čez kakšno uro so se me usmilili in vklopili generator in s tem sem opravil. A težave so se tukaj šele pričele, saj sem naletel na carinika, ki je trdil, da moj Karnet (carinski dokument za motor) ni veljaven in da moram plačati uvozno dajatev. Česar seveda nisem hotel, saj je bil znesek vrtoglav. Ker nisva našla skupnega jezika, sem zahteval, da greva do šefa. Tam je carinik še vedno trdil, da so se predpisi v Etiopiji spremenili, jaz pa sem trdil, da se niso in si izmislil, da je »moja žena klicala na ministrstvo v Adis Abebo, kjer so ji povedali, da je karnet veljaven.« Jasno, da sem se lagal, a z resnico v Afriki ne prideš vedno daleč. Nato se je carinik sporekel s šefom. Amharščine ne razumem, a zdelo se mi je, da mu je šef rekel, da me spusti, on pa ni hotel. Na mojo srečo je avtoriteta prevladala. Bil sem se v Etiopiji!

Že prvi dan mi je postalo jasno, zakaj tako malo tujcev obišče to nikoli kolonizirano afriško deželo. Dobil sem vtis, da je (podobno kot Indija) zelo drugačna od drugih dežel. Kar je zame, kot popotnika, največji magnet. Od tega, da nisem mogel dvigniti denarja, da so bencin prodajali po 40 odstotkov višji ceni od uradno zapisane na ceniku, do tega, da sem moral jesti z rokami, ki so mi še dva tedna kasneje, v Sudanu, smrdele po (sicer odlični) shiro wat.

Prvi dan v Etiopiji sem sam pri sebi po tihem upal, da je prvi vtis napačen in da bo, potem ko zapustim zloglasno obmejno mesto Moyale, bolje. Odročni obmejni kraji v Afriki so namreč zbirališče vsega najslabšega. O Moyale je pisec Paul Theroux zapisal: »Border towns in African countries were awful places, known for riffraff and refugees and people sleeping rough, famous for smugglers and backhanders, notorious for bribery and delay, nitpicking officialdom, squeezing policemen, pestering moneychangers, the greatest risks, and the crummiest hotels.«
Natanko takšna je bila tudi moja izkušnja, zato sem zjutraj spakiral in pobegnil proti notranjosti Etiopije, kot da mi gori za petami. Tam me je čakal svet popolnoma drugačen od do sedaj videnega.

Prvi, drugi, tretji, četrti… gumidefekt v Afriki

V Keniji sem opravil prvi in edini servis motorja na poti čez Afriko. Saj bi naj na celotni celini le Nairobi premogel enega spodobnega serviserja motorjev. Seveda to ne drži, kar sem občutil na lastni koži oz. plehu. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, bi najbrž prišel lažje čez Afriko brez tega servisa. A tega, kar je bilo, ni mogoče spremeniti, zato o tem nima smisla razpredati. Skratka, na servisu sem zamenjal tudi zadnjo gumo, ki so jo afriška brezpotja dodobra zdelala. zdelana zadnja guma

Po »tehničnem» postanku v Nairobiju, saj si tam nisem ničesar ogledal, sem se odpravil tja, kamor se ne sme, proti severu Kenije. A kot sem omenil že zadnjič, je bila zame to edina pot proti Etiopiji, deželi, ki me je od afriških najbolj mikala. Severni del Kenije je ena sama puščava, zato je bilo treba ta del poti dobro načrtovati v smislu oskrbe z gorivom in vodo. (Zanimivo, a ne? Ko se odpravljamo na morje v Istro, imamo dolge sezname z desetinami potrebščin, brez katerih si ne znamo predstavljati desetdnevnega oddiha ob morju. Ko se znajdem sredi Afrike, v eni izmed najbolj neprijaznih pokrajin na svetu, odvisen le od samega sebe, razmišljam le o tem, da bom imel dovolj vode in goriva.)

Na mojo žalost oz. veselje so cesto proti Etiopiji pred kratkim asfaltirali, tako da so potovanje skozi enega najnevarnejših predelov Kenije skrajšali iz sedem na dva dni. S tem so zmanjšali pridih avanturizma, a tudi število oboroženih napadov na popotnike, kar je vsekakor pozitivno.

Tako ga lepo šibam po prazni ravni cesti, puščavna pokrajina dokler seže oko in nikjer žive duše, sam v kenijski puščavi
skratka, raj za avanturistično motoristično potovanje. A seveda le, dokler se nič ne pripeti. Tokrat se je!

Zapis iz dnevnika:
»Naenkrat sem začutil, da me zanaša. Takoj mi je bilo jasno, da imam prazno gumo (čeprav se mi je to zgodilo prvič v življenju). S polno močjo sem zavrl na sprednjo zavoro, da bi se teža iz zadnjega kolesa prenesla na prednje, saj ni manjkalo veliko, da bi me pri kakšnih 120 kilometrov na uro začelo metati po cesti. Ustavil sem se in se v hipu zavedel situacije. Hudo sem se ustrašil! Ne spomnim se situacije, ki bi me nazadnje tako pretresla. Ko sem stopil z motorja, sem se ves tresel. Tako mehka kolena sem dobil, da sem se moral prijeti motorja, res hudo. Čez glavo mi je zletelo sto scenarijev, a sem se v nekaj minutah obvladal in se sistematično lotil dela.»

Po kakšnih dveh urah trdega dela in pomoči nekega možakarja, ki se je pripeljal mimo, sem se odpeljal naprej. Bil sem presrečen, da mi je uspelo sneti kolo in gumo, zamenjati zračnico in vse skupaj vrniti nazaj na pravo mesto. Hkrati pa sem bil prestrašen, saj sem se zavedel, kako ranljiv sem, tam bogu za hrbtom, sam v Afriki. V prvi vasi sem se ustavil, saj sem videl nekoga na mopedu in sem upal, da mi pomaga zakrpati zračnico, ki sem jo potreboval za rezervo. Izkazalo se je, da je vaški učitelj v plemenu Samburu. V senci pod drevesom se nama je pridružilo še nekaj fantov, tudi vaška policaja, ki sta me presunila s pojavo. Čisto prava, pravcata afriška bojevnika, opremljena zares, ne zaradi festivala ali poziranja pred kamerami. Bila sta namreč zadolžena za varnost v plemenu.
Samburu bojevnika

Naslednji dan sem imel ponovno gumidefekt. Dan zatem tretjega. Dan zatem četrtega. Vsak dan sem klical domov, tokrat prvič Sabrini nisem upal povedati, kaj se mi dogaja. Psihično sem bil dokaj zdelan, saj sem mislil, da je zame pot čez Afriko zaključena. A sem nadaljeval.

Več prihodnjič.

Meals on wheels v Keniji

Kenija=Safari=Afrika! S tem predsodkom sem se podal v Afriko, saj se je večina mojega vedenja o črni celini iz knjig in filmov nanašala prav na to državo. Saj ni nobena skrivnost, da gre za eno najbolj priljubljenih afriških dežel za obisk safarijev. Zato sem nekako naivno pričakoval, da bom tam videl turiste. Pa jih nisem. Kljub temu, da sem čez Kenijo prevozil kakšnih 1500 kilometrov, v šestih dneh nisem srečal skoraj nobenega tujca. Jasno, dežela je gromozanska in jaz sem se izogibal običajnim potem. Kot po navadi sem želel obiskati čim bolj odročne kraje, še neokužene z množičnim turizmom, kar v Afriki ni težko. Množični turizem v Afriki je omejen na nekatere znamenitosti, v glavnem si kot popotnik bolj ali manj edini tujec.

A prostranstva Kenije so tako razsežna in odročna, da se tja, kamor me je mikalo, nisem upal podati. Ko sem prvič slišal za jezero Turkana, mimo katerega so speljana brezpotja vse do Etiopije, sem si ga želel obiskati. Kar nekaj časa sem se spogledoval z idejo, da bi se sam podal v to divjino. To bi pomenilo da bi se podal v tako odročne in nedostopne kraje, iz katerih je možnost vrnitve v civilizacijo, oziroma reševanja v primeru težav, majhna. Ne le zaradi odročnosti in nedostopnosti, ampak tudi zaradi plemen, ki živijo v skladu z lastnimi pravili, ki z državnimi zakoni nimajo veliko skupnega. Skratka to so kraji, kamor se nihče ne podaja sam. A šele ko sem prebral, da tamkajšnja brezpotja »žrejo Landroverje za zajtrk«, v smisli težavne prehodnosti terena, sem od ideje, da obiščem jezero Turkana, odstopil.

Daleč od tega, da bi s tem bilo mojih skrbi, glede varnosti potovanja čez Kenijo, konec. Severna Kenija namreč meji na Južni Sudan in Somalijo, menda dve najbolj zloglasni afriški državi. A druge poti kot čez sever Kenije zame ni bilo. Seveda bi lahko motor (in sebe) v Nairobiju dal na letalo ali v Mombasi na ladjo, a o tej opciji nisem razmišljal. Afriko sem želel prevoziti od začetka do konca in bil sem pripravljen sprejeti morebitna tveganja, ki so me čakala na poti. Seveda v okvirjih, ki so se mi v trenutku sprejemanja odločitev zdeli primerni oziroma racionalni. Ob tem naj omenim, da je med tem, kar sem nam zdi racionalno, ko potovanja načrtujemo in o tem, kar se nam zdi racionalno, ko se odločamo na samem potovanju, gromozanska razlika. Strahovi o tem, kar se nam na potovanju utegne pripetiti, so, dokler smo doma, neprimerno večji kot takrat, ko že potujemo. Temu primerne so bile tudi moje odločitve v Afriki. A to, kar me je čakalo na divjem severu Kenije bom pustil za prihodnjič, naj raje zapišem, kar me je čakalo ob prihodu v Kenijo.

Čakali so me najlepši kraji na svetu, Serengeti, Tsavo, Kilimandžaro, Masai Mara. Resnično sem tako mislil, a se hkrati zavedal, da jih z motorjem ne smem obiskati (»You don’t wan’t to be meals on wheels«, je nek čuvaj parka odgovoril motoristu, ki je vprašal, če se lahko pelje skozi živalski rezervat) in da nimam niti toliko časa, da bi jim ga namenil toliko, kot si ga zaslužijo. A vendar sem po tihem upal, da bom videl vsaj kanček tega, o čemer sem mislil, da so najlepši kraji sveta. In sem ga. Dobesedno na pamet sem se zapeljal proti rezervatu Masai Mara, kjer prebiva »velikih pet«. Vanj sicer nisem mogel zaradi čuvajev, ograje in zdrave pameti, a sem kljub temu videl precej več kot sem pričakoval:

Kislo mleko v Keniji

Glede na to, kar sem videl na potovanjih širom sveta čez vseh pet celin, bi rekel, da je Afrika najplodnejša celina. Najplodnejša v smislu pridelave hrane, čeprav je najplodnejša tudi v smislu prirasta prebivalstva. Nenazadnje je tudi zibelka človeštva, torej celina, kjer bi naj nastalo prvo človeško življenje. A od tega je že zelo daleč. Tako daleč, da danes za predelavo hrane niso več pomembni pogoji kot dobra zemlja, voda in podnebje (česar ima Afrika v izobilju), ampak denar. Tega pa v Afriki ni, zato so tamkajšnje trgovine prazne, pravzaprav v glavnem trgovin niti ni. Pri nas pa lahko sredi zime že v vsaki malce večji vasi kupimo živila, ki so bila pridelana tisoče kilometrov od Slovenije. A to so že razsežnosti globalizacije, ki presegajo mojo domišljijo.

Skratka, v Afriki sem jedel, kar sem dobil oziroma, kar je bilo na razpolago. Izbira ni bila velika, je bila pa eksotična. Slastnega sadja in zelenjave sem se najedel kot že dolgo ne. Sem pa občasno pogrešal kaj od doma. Zelo sem bil navdušen, ko sem vstopil v Kenijo in tam zagledal trgovinico, v kateri so prodajali kislo mleko in kruh. Zapeljal sem se ven iz mesta, se ustavil v senci velikega drevesa in se kot sestradanec lotil kruha in kislega mleka. Kakšno razkošje! Kar stoje ob prašni cesti sem jedel in nič me ni motilo. A le dokler ni zazvonilo in se je iz šole, ob kateri sem stal, usulo polno otrok. Takrat sem moral s kosilom zaključiti in »restavracijo« zapustiti. Saj, kot sem že omenil, je zunaj v Afriki vpričo drugih, nemogoče jesti. Čeprav kislega mleka s kruhom doma nikoli ne jem, je to na potovanjih po eksotičnih deželah nekaj najbolj slastnega. Domača dobrota, s katero se resetiramo potem, ko se na potovanjih preobjemo lokalnih jedi. Na primer v Iranu, kjer mi je od vseh slastnih obrokov, ki smo jih v tej čudoviti deželi pojedli, najbolj v spominu ostal jogurt s kruhom, ki smo ga večerjali na strehi v Yazdu. Takrat sem zapisal:
Ko je vročina popustila, smo odšli na kratek sprehod. Našli smo pekarno, kjer smo pri delu opazovali peke, kako pečejo kruh v peči na drva, tandori. Kupili smo kruh in v sosednji štacuni vedro navadnega jogurta ter se vrnili v hotel. Bil je že večer in ni bilo več vroče, zato smo se povzpeli na ravno streho hotela. Svetlobo so nam dajali reflektorji, ki so osvetljevali bližnji minaret. Posedli smo na preproge, na sredino postavili vedro jogurta, trgali topel kruh in ga namakali v jogurt. Topel kruh in jogurt pod zvezdami na strehi palače iz blata – najboljša večerja v Iranu.

Prvo noč v Keniji sem prebil na dvorišču nekega krščanskega doma oziroma hostla. Dovolili so, da se kar z motorjem zapeljem skozi vhodna vrata in mi namenili najlepši košček travice, da sem na njej parkiral in postavil šotor. Tudi tukaj sem bil deležen pristnega afriškega gostoljubja in prijaznosti. Vsi gostje hostla so me prišli pozdraviti in se rokovati z menoj. Klepetanja, fotografiranja in izmenjavanja Facebook naslovov kar ni hotelo biti konec.
afrika_102

Še na večerjo so me povabili. Afriško, jasno: čapati, riž, sukuma wiki in korenček s fižolom.
afrika_103

Ko sem vse skupaj poplaknil z veliko skodelico kenijskega čaja z mlekom, sem se zadovoljen usedel pred šotor in razmišljal o tem, da sem že v deveti afriški državi na tej poti.

Nazaj v Afriko

Včasih nas kdo vpraša, kam bomo potovali sedaj, ko smo povsod že bili in videli ves svet. Na to vprašanje odgovorimo, da je svet prevelik in da smo še daleč od tega, da bi videli vsega. Da je ogromno dežel, ki jih še nismo obiskali in da nam destinacij zlepa ne bo zmanjkalo. To je sicer res, ni pa to vsa resnica. Jasno, saj ne moremo kar vsepovprek potovati, temveč se moramo prilagajati. Prilagajamo se temu in onemu, tako, da je izbor destinacij precej ožji, kot je slišati. Posledica tega je, da nekatere destinacije obiščemo večkrat. S tem ne mislim, da se vedno znova vračamo v iste kraje, temveč dežele. V Indiji smo bili štirikrat in tam obiskali na desetine različnih krajev, a le dva od njih večkrat. Še tadva le zaradi logistike.

Podobno je z Afriko. Tja se lahko vračam še velikokrat, ne da bi ponovno obiskal kraje, ki sem jih na lanski motoristični avanturi od Cape Towna do Kaira. A tokrat se vračam tja, kjer sem že bil. V iste kraje. Na isto pot. V isti čas. A le v glavi in na teh straneh. Z opisovanjem Afriške pustolovščine sem namreč zaključil predčasno, preden smo se podali v Indijo. Zanimivo, a tudi meni ne gre v račun, da v več kot pol leta nisem uspel o Afriki zapisati vsega, kar sem doživel na dvomesečni pustolovščini. Kaj vsega, niti povzetkov v prispevkih! Tako sem s pisanjem zaključil šele na polovici poti, menda v Ugandi, tam nekje na 10.000 kilometrih. Do Cilja v Aleksandriji jih še imam kakšnih 7.000, štiri velike dežele in veliko za povedati.

Skratka, vračam se v Afriko!