Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Najugodnejše bližnje destinacije

Popotniške ideje so vedno dobrodošle. Jasno, da jih je nemogoče realizirati takoj, ko se nam porodijo ali zanje izvemo, a lahko si jih shranimo za primernejši čas. Razen, če smo se odločili, da je to, kar pride do nas iz televizije, interneta in časopisov dovolj, kar moramo vedeti o svetu, zato nikdar nikamor več ne bomo odpotovali in o popotovanjih ne želimo več ničesar izvedeti. A ker je takšnih, ki se nismo tako odločili, najbrž še veliko, kakšna popotniška ideja za prihajajoče mesece in leto ne bo odveč.

Začnimo tam, kjer se najraje izgovarjamo, da nas žuli čevelj. Pri denarju. Jasno, da so potovanja povezana, pravzaprav neposredno odvisna od denarja, zato je to pogosto prva ovira, na katero naletimo. A še v tako tanki denarnici se najde za izlet, če je le volja. Četudi je to le par evrov za bencin, ki ga potrebujemo, da se zapeljemo do najbližjega hriba, reke, morja, mesta, skratka kraja ali izletniške točke. V Sloveniji imamo na voljo toliko krajev za pohajkovanje, da je nemogoče obiskati vse. Zraven tega so tako raznoliki, da se jih je nemogoče naveličati. A to vemo že vsi, manjka nam le motivacije, da postanemo popotniki v lastni deželi, o čemer sem pisal nazadnje.

Če smo pripravljeni za potovanja nameniti le malce več denarja, pa se lahko začnemo spogledovati tudi s kraji onkraj meja Slovenije. A, če smo omejeni z debelino denarnice, se raje kot s severom in zahodom, spogledujmo z vzhodom in jugom, tam je precej ceneje. Kar tudi že vemo.

Bivša Jugoslavija, pojdite zdaj! Je naslov prispevka, ki nagovarja k obisku Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Makedonije in Kosova. Da nostalgije, ki daje marsikoga, ki razpada Jugoslavije še danes ni prebolel, niti ne omenjam. A ker malo provokacije ne škodi, bi tistim, ki menijo, da bi nam bilo danes v Jugoslaviji bolje, kot nam je v samostojni Sloveniji, priporočal, da obiščejo npr. Novi Sad, Bitolo, Tuzlo ali katero drugo mesto »bivše juge«, da vidijo, kako je tam danes.

A nostalgijo na stran, omenjene deželo so vse po vrsti čudovite popotniške destinacije. Modro morje, prostrana gorovja, globoki kanjoni neokrnjenih rek, balkanska kulinarika, živ mestni utrip in pristno gostoljubje, so le nekatera od izjemnih doživetij, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje, kot na Balkanu.

Zaliv Prapratno, Pelješac 2015-dalmacija_06

Štrbački Buk, reka Una 2015-dalmacija_21

Mestni park, otok Rab 2014-Jadran_21

Mostar 2014-Balkan13

Jajce 2014-Balkan01

Reka Tara 2014-Balkan03

Istra Parenzana

Durmitor Balkan-2013_23

Klasična petka 2014-Balkan17

Če morda kdo še ni povsem prepričan, da so te dežele resnično vredne obiska, naj še enkrat pogleda zgornje fotografije.

Epilog potovanja po Balkanu

Dvotedenska motoristična avantura skozi deset balkanskih (nekaterih bolj, drugih manj) držav je bila najlepše potovanje, kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok. Čeprav najlepše ni ravno prava beseda, s katero bi to potovanje opisal. Saj na poti nisva videla toliko lepot, da bi lahko bilo to potovanje najlepše. Sploh pa lepot (naravnih ali kulturnih) nisva niti iskala, niti jih nisva toliko videla. Ustreznejša beseda, s katero bi to potovanje bolje opisal, bi bila najtežje. A tudi ta ni pravilna, saj nama v resnici ni bilo težko. Res je, da sva (razen na Lesbosu) vseh štirinajst dni presedela na motorju. Da nama je bilo pogosto vroče, da sva bila prepotena, premočena, utrujena in zdelana. A te tegobe so del vsakega resnega potovanja, zato nanje ne gledava, kot na nekaj, zaradi česar bi nama bilo težko. Sploh pa sem to, da ne potujemo zaradi tega, da bi nam bilo lahkó, zapisal že neštetokrat. Mislim, da bi za to potovanje lahko zapisal, da je bilo najboljše (kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok).

Ko sva se vozila skozi nekatere predele teh dežel, sem se velikokrat spomnil na stavek: »Tudi to, da ni ničesar za videti, je treba videti!« Marsikje resnično ni bilo ničesar, zaradi česa bi se bilo vredno ustaviti in se razgledati naokrog. A ker sva to nekako že pričakovala, preden sva se na pot odpravila, naju to niti najmanj ni motilo. Nekatere od teh dežel so namreč najrevnejše dežele v Evropi, in pričakovati »lepote«, bi bilo nerealno. Kar pa ne pomeni, da lepot, vrednih obiska, ni. Ravno nasprotno, veliko jih je, in to zelo posebnih. A se je za to, da jih obiščemo, treba potruditi. Vsekakor pa je bilo dežele vredno obiskati, saj česar podobnega Romuniji ali Albaniji, nisva še nikjer videla. Socialistični režim, ki se je sicer končal pred več kot dvajsetimi leti, je v teh deželah pustil sledi, ki jih ne gre kar tako izbrisati. Najbrž je k temu pripomoglo še marsikaj drugega, a to so preveč resne teme za popotniške vtise.

Potovanje je bilo torej naporno, v deželah, ki sva jih obiskala, pa ni bilo veliko lepega za videti. Le kako je lahko takšno potovanje najboljše?

Odgovor je povsem preprost: zaradi načina potovanja in družbe! O občutkih, ki me prežemajo, ko se peljem z motorjem, sem se razpisal po vrnitvi iz motorističnega izleta po Skandinaviji – popolna predanost trenutku, zato se ne bom ponavljal.

Da pa so bili tudi trenutki, ko nisem sedel na motorju, popolni, je poskrbela Sabrina. Glede na to, da ima Sara celih 14 let, to pomeni, da si že tako dolgo nisva vzela daljšega oddiha le za naju, saj sva takorekoč ves čas z otroki. In tokrat sva prvič pa 14 letih dva tedna preživela popolnoma sama. Dva tedna sva bila na voljo le drug drugemu in nikomur drugemu. Popolno.

To sta torej razloga, zaradi katerih je bilo to potovanje najboljše. Vse ostalo je bila le kulisa, pa še ta je bila boljša, kot sva si drznila pričakovati.

Od Bolgarije do Albanije v fotografijah

Galerija utrinkov iz Bolgarije, Turčije, Grčije in Albanije:

Kot tudi drugje po svetu, so naju tudi v Bolgariji najbolj pritegnile tržnice:
Balkan-2013_57
Balkan-2013_56

Obisk turškega bazarja je nepogrešljiv,
Balkan-2013_55
kot tudi sprehod po mestu,
Balkan-2013_54
ogled mošeje,
Balkan-2013_53
Troje
Balkan-2013_52
in turške plaže.
Balkan-2013_51

Idila na Lesbosu
Balkan-2013_49
in rent a car po grško.
Balkan-2013_50

Albanske ceste so nekaj resnično posebnega,
balkan-2013_59
A ne tako kot plaže.
balkan-2013_60
balkan-2013_61
balkan-2013_62
Pri prijaznem možakarju ob cesti sva se založila z letno zalogo origana.
balkan-2013_63
Tako pa izgledajo stare in ohranjene albanske vasice,
balkan-2013_64
in tržnica, ki bi naj bila po besedah nekaterih zadnja avtentična tržnica v tem delu sveta, drugi pa pravijo, da je vse, kar tam prodajajo, narejeno na Kitajskem.
balkan-2013_65
Zajtrk v Albaniji s hrvaškim mlekom in slovenskimi kosmiči. (Mleka nisva vozila s seboj, kosmiče pa.)
balkan-2013_66

Več v galeriji.

Potovanje po Balkanu skozi želodec

Za začetek naj povzamem eno izmed ključnih sestavin potovanja po Balkanu, hrano. Iskanje in preizkušanje novih okusov na naših potovanjih je namreč pogosto tisti magnet, ki nas v neki konec sveta privlači bolj, v drugega pa manj. A dokler ne vemo, kakšna hrana se kje uživa, tega ne moremo niti vedeti. Sicer smo jedli dobro in slabo že na vseh petih celinah, a kamorkoli odpotujemo, vedno najdemo nove okuse in jedi, ki jih še nismo preizkusili. Tiste ta najboljše se nato občasno znajdejo tudi na naši domači mizi.

Na potovanju po Balkanu sva naletela na veliko dobrot. Precej sva jih že poznala, a način priprave se razlikuje od države do države. Tako na primer burek pripravljajo drugače v Turčiji, Albaniji, Črni gori, Bosni in še kje. Mimogrede, povsod (razen v Bosni) mu pravijo burek, tudi če je s sirom ali špinačo.

Romunska ponev.
Balkan-2013_29

Bolgarska solata, pečena polenta in baklava.
Balkan-2013_30

Balkan-2013_31

Balkan-2013_32

Turški burek, pečena zelenjava z jogurtom, golaž, gratinirani jajčevci in kofte.
Balkan-2013_33

Balkan-2013_34

Balkan-2013_35

Grška okra, jajčevci, tzatziki in klasični zajtrk.
Balkan-2013_36

Balkan-2013_37

Balkan-2013_38

Albanski “mish ne hell” ali jagnje na žaru.
Balkan-2013_39

Črnogorska jagnjetina in kislo mleko.
Balkan-2013_40

Balkan-2013_41

Bosanski čevapčiči.
Balkan-2013_42

Balkan-2013_43

In stojnice.
Balkan-2013_44
Balkan-2013_45
Balkan-2013_46

Potovanje po Črni gori

Ko sva prestopila albansko-črnogorsko mejo, in nama je črnogorski policist zaželel: »Sretan put!«, sva se počutila, kot da sva v znanem okolju. Čeprav v Črni gori skupaj še nisva bila. A vse se nama je zdelo tako domače, bolj kot v katerikoli drugi državi, ki sva jo obiskala na tem potovanju. Jugoslavija je v nas očitno pustila trajnejše sledi, kot si mislimo.
balkan-2013_28

Črna gora kljub temu, da je manjša celo od Slovenije, ponuja izjemne naravne lepote. Od petih narodnih parkov, sva se odločila, da obiščeva tri. Najprej sva se zapeljala do Skadrskega jezera in obiskala ne le jezero, temveč tudi okoliške gore, vse do tja, od koder pravijo, da je najlepši razgled v Črni gori.
Balkan-2013_16

Nato sva si privoščila kosilo v bivši prestolnici in se zapeljala proti morju. Ker naju niso pustili na polotok-hotel Sveti Štefan,
Balkan-2013_18
sva odšla v Budvo in se sprehodila po enem najlepših starih mest na Jadranu. A na morju nama je bilo prevroče in sva se vrnila v hribe po izjemno atraktivni cesti od Kotorja do Njegošev.
Balkan-2013_19
Tam sva obiskala naslednji narodni park, Lovčen in si privoščila domači pršut in sir, nato pa sva se lotila iskanja prenočišča. Tega sva komaj našla in to nekaj kilometrov severno od Podgorice. Tako, kot prestolnicam vseh drugih držav, ki sva jih na tej poti obiskala, sva se izognila tudi tej.

Ko sva se začela voziti naslednje jutro, se nama niti sanjalo ni, da bova ves dan obkrožena s toliko naravnimi lepotami. Najprej sva se celi dve uri vozila vzdolž kanjona reke Morače,
Balkan-2013_20
ki jo je nato zamenjala opevana Tara.
Balkan-2013_21
Cesta je speljana ob tej čudoviti reki vse do gromozanskega mostu, celih 172 metrov nad reko.
Balkan-2013_22
Tam sva zavila proč od reke in se zapeljala do Žabljaka, baje najvišje ležečega kraja na Balkanu. Tako sva se znašla v gorskem svetu Durmitorja in si tam privoščila pravo domačo pojedino.

Lepot (in dobrot) za ta dan kar ni hotelo biti konec. Pred nama je bil gorski svet, in to tako čudovit, da mu je težko najti primerjavo. Zapeljala sva se namreč po 42 kilometrski cesti od Žabljaka čez Trso do Plužin. Kot se je kasneje izkazalo, sva bila menda edina, ki sva sem prišla po naključju, pot je namreč precej znana. Kakorkoli, znašla sva se na ozki asfaltni cesti, ki naju je zavoj za zavojem vodila čez gore. Pokrajina je tako čudovita, da je to z besedami nemogoče opisati. Kar nisem se mogel naužiti lepot in sem kar ustavljal, da sva lahko srkala vase ta čudoviti svet.
Balkan-2013_23
Balkan-2013_24
Balkan-2013_25

Ko sva se spustila v dolino in sva mislila, da so naravne lepote končno za nama, sva se znašla v tretjem kanjonu. Kanjonu reke Pive. Sledila je še ena čudovita vožnja po slikoviti cesti vzdolž reke, vklesana v skale skozi tunele in čez mostove.
Balkan-2013_26
Balkan-2013_27

Vse do Bosne in Hercegovine.

Zadnji večer štirinajstdnevnega potovanja sva se ustavila v prvi prestolnici na poti, v Sarajevu. Tam sva si privoščila veliko dobre hrane, sprehod po Baščaršiji in počitek pred vožnjo domov, ki naju je čakala naslednji dan.

Čez Albanijo

Albanijo sva prevozila od skrajnega juga, kjer sva prečkala grško-albansko mejo, do severa, kjer sva ob Skadarskem jezeru prečkala albansko-črnogorsko mejo. Dežela je v resnici precej večja, kot je videti na zemljevidu. Tako se nama je zdelo, saj sva parkrat zavila z glavnih poti na stranske in tam so razdalje povsem drugačne, kot na glavnih prometnih povezavah. Hitrost vožnje je tam tri do štirikrat manjša, saj so ceste tako slabe, da je to nemogoče opisati. Na srečo so glavne ceste dobre in sva se, potem, ko sva videla, v kakšnem stanju so lokalne ceste, držala magistralk. Kadar ves dan krmariš rahlo preobtežen motor in se voziš, je to, v kakšnem stanju so ceste, izjemnega pomena.

Kakorkoli, v Albanijo se nisva pripeljala zaradi cest, ampak zaradi vsega tistega, kar je okrog njih. Južni del je bil videti precej pust, a le do prvega večjega mesta, Sarandë. Tam sva dobila prve vtise na turizem ob albanski jadranski obali. Moderno mestece z dolgo mestno plažo posejano z pisanimi dežniki in lokali, v ozadju pa moderni hoteli in bloki. Priznam, da je vse skupaj precej bolj moderno, kot sem si predstavljal. Še dobro, da sva prišla, in se prepričala na lastne oči.

Sledila je vožnja po eni izmed najlepših panoramskih cest vzdolž obale Jadrana. Cesta se vije čez strmo obalo, mimo plaž, skozi vasi in čez 1000 metrov visok gorski prelaz, od koder je čudovit razgled. Resnično ena izmed najimenitnejših voženj na tej poti. Tukaj sva tudi odkrila opevane albanske plaže, ki sem jih pred časom na teh straneh omenjal tudi sam. Tako popolno zaokroženih zalivčkov s tako biserno čistim in turkiznim morjem ni nikjer drugje na Jadranu (fotografije objavim kasneje, kot sem omenil, nimam prave opreme). Peljala sva se mimo treh dolgih plaž, potem pa sva imela razgledovanja dovolj, se ob eni plaži ustavila in osvežila v morju.

Prespala sva v večjem mestu, Vlorë, ki je še eno obmorsko letovišče. Kasneje sva ugotovila, da to, v primerjavi z mestom Drač (kamor sva zašla po naklučju, ko sva sledila cestnim oznakam za Tirano), ni nič. Drač je menda najsodobnejše obmorsko mesto na tej strani Jadrana. Ti kraji naju ne privlačijo, zato sva se odravila v notranjost Albanije in si ogledala dvoje starodavnih mest, kjer je utrip življenja počasnejši in ne monden.

Vem, da se ponavljam, ampak ne morem drugače, kot da povem, da so ljudje zelo prijazni. V Albaniji na svoj način še bolj, kot drugje. Zelo so nama bili všeč, sploh kadar smo premagali jezikovno bariero in se zaklepetali v italijanščini, ki jo znajo bolje, kot midva. Edini misterij, na katerega nisva dobila odgovora, ki bi se nama zdel dovolj verjeten, so Mercedesi. Toliko novih prestižnih in dragih avtomobilov na enem kupu še nisva videla. Temu, da Albanci tako radi vozijo ogromne Mercedese, ker so vzdržljivi in primerni za niihove ceste, ne verjemem.

Drugi dan v Albaniji sva prespala v čudovitem naravnem okolju, ob Skadarskem jezeru. Včerajšnji dan pa sva začela v Črni gori.

Na Lesbos in čez Grčijo

V Turčiji sva, kljub velikim upom, da bova v bližini Troje odkrila skriti raj na zemlji, prespala le eno noč. Raj, ki sva ga iskala, nama je očitno ostal skrit. Potem, ko sva si ogledala znamenito Trojo, sva se odpravila v iskanje plaže, kjer bi si privoščila kakšen dan počitka. A potem, ko sva končno našla neko obalno vasico, nama tam ni bilo všeč. Že med vožnjo naju je motil veter, ki je sila močno pihal, in ni hotel pojenjati niti zvečer. Nato naju je želel v neki gostilni brez cenika naplahtati natakar, da sva jo zapustila, preden sva si naročila večerjo. Prenočila pa sva v divjem kampu, v katerem gostov že dolgo niso imeli. Skratka, ta del Turčije ni raj po najinem okusu, zato sva jo raje popihala. A še preden sva Turčijo z večernim trajektom zapustila, sva obiskala pristno turško obalno mestece, ki naju je navdušilo. Najprej z božansko hrano, nato pa še s prelepo plažo, kjer sva si privoščila kopanje.

Tako sva se nenadoma znašla na Lesbosu, tretjem največjem grškem otoku s 360 kilometri obale. Ko sva pristajala se je že mračilo, a sva kljub temu opazila, da so griči in hribi vse do vrhov porasli z oljkami. Prav neverjetno, kamorkoli se ozreš, je vse poraslo z oljkami. Zraven oljk je Lesbos znan tudi po janežu, oziroma po žganju Ouzo, ki ga iz njega pridelujejo. Kakorkoli, Lesbos naju je očaral. Izbrala sva si dober hotel za smešno nizko ceno s čudovitim razgledom, plažo s popolno turkiznim morjem in restavracijo, v kateri naju je šef razvajal z grškimi specialitetami, ki jih še nisva nikoli poskusila. Daleč od girosa in suvlakija. Tako sva si na najini motoristični pustolovščini skozi deset dežel privoščila edini dvodnevni oddih v istem kraju in se dodobra odpočila.

Zvečer sva se vkrcala na ogromni trajekt, popolnoma novo ladjo, ki se je bahala z napisom 2012 – MADE IN KOREA. Ko sva se zbudila, se je pravkar pričelo daniti in pristajali smo v Pireju, osrednjem grškem pristanišču. Da bi ušla jutranji gneči skozi Atene, sva se podvizala in jo mahnila čez korintski prekop, čez Peloponez do Patre in nazaj na celino vse do Igoumenitse, kjer sva se utaborila. Jutri pa naju čaka nekaj povsem novega, Albanija.

Čez Romunijo in Bolgarijo do Turčije

V Romuniji sva bila dan več, kot sva pričakovala. Morda so temu krive slabe ceste, morda čudovita romunska pokrajina in njene znamenitosti, morda hrana, ali pa kaj drugega. Skratka, če pred nama ne bi bila dolga pot, bi najbrž ostala še kakšen dan. Po pravici povedano, najraje zaradi hrane, saj si tako okusne hrane v tako dobrih restavracijah že dolgo nisva privoščila. Kjerkoli in karkoli sva jedla, je bilo izjemno okusno. Glede razloga, ki me je pritegnil v ta konec sveta, pa sedaj, ko sem jo videl in prevozil, lahko rečem, da je bila že samo ta cesta dovolj dober razlog za obisk Romunije.

Transfăgăraşan Highway
image_4

V Bolgariji sva si za obisk izbrala le eno regijo, ki se imenuje Stara planina. Ves dan sva se vozila po hribih in to po takšnih cestah in skozi takšne vasi, za katere si nisva mislila, da v Evropi še obstajajo. Hiše pokrite s kamnom, ulice tlakovane, sredi vasi vodnjaki, na cestah pa Lade in konjske vprege. Pred hišami sedijo in kramljajo le starejši ljudje, mladina je najbrž pobegnila v mesto (upam, da so tam našli to, kar so želeli najti). Spanje sva si privoščila v nekoč (po arhitekturi sodeč v socializmu) najbrž elitnem hotelu v mestu Veliko Tarnovo. Šotor tudi tokrat ni prišel v poštev, saj vsak dan dežuje. Ne hudo, na srečo le popoldanske nevihte. Nekaterim se uspeva izogniti ali se pred njimi skriti, vsem pa ne. Sva pa izkoristila hotelsko klimo in posušila premočena oblačila. A naslednji dan, le nekaj kilometrov pred Turčijo, sva našla čudovit kamp in prenočila v šotoru, kot se spodobi.

Prestop bolgarsko-turške meje je bil dolgotrajen, saj so nama potne liste, prometno dovoljenje in zeleno karto nevemkolikokrat pregledali. Ko sem mislil, da sva že v Turčiji, sem se policistu, ko nama je vrnil potne liste, zahvalil v turščini, on pa me je pogledal in odzdravil nazaj v turščini. Nato pa se je zasmejal in rekel, da je tukaj še vedno Bolgarija,  da je Turčija tam naprej.

Turčija je čudovita, kar vedno znova ugotavljava. Že v prvem mestu, v katerem sva se ustavila, naju je pričakal muzezin, ki je vabil k molitvi. Pravzaprav sva se razveselila bazarja in turških dobrot. Prva stvar, ki sva jo opazila, je bila, da je bilo mesto polno življenja, povsod ljudje, ki hitijo po opravkih, nekaj delajo, prodajajo, klepetajo, skratka živ svet. To povdarjam zato, ker so bila mesta v prejšnjih dveh deželah, ki sva ju obiskala, bolj ali manj pusta. Naslednja stvar, ki naju je v Turčiji začudila, so bile ceste, ki so tako dobre, da nisva mogla verjeti svojim očem (in amortizerjem). Da pa nič ni zastonj, sva ugotovila takoj, ko sva prvič zavila na benzinsko črpalko; liter benzina stane skoraj 2€, kar je v primerjavi z 1,3€, koliko sva plačevala zanj v Bolgariji, rop!

Dežele, ki jih na tem potovanju obiskujeva oz. se voziva skoznje, tečejo hitro, kot kilometri na hondinem števcu. Zato sedaj nisva več v Turčiji, ampak sva zahvaljujoč Sabrinini ideji, zašla s poti. Pravkar sva na trajektu za grški otok Lesbos. Kako in kam naju bo zaneslo naprej, pa prepuščava Grkom.

Brez računalnika ne morem urediti fotografij. Za prvo silo jih je nekaj na voljo v galeriji.