Čez Albanijo

Albanijo sva prevozila od skrajnega juga, kjer sva prečkala grško-albansko mejo, do severa, kjer sva ob Skadarskem jezeru prečkala albansko-črnogorsko mejo. Dežela je v resnici precej večja, kot je videti na zemljevidu. Tako se nama je zdelo, saj sva parkrat zavila z glavnih poti na stranske in tam so razdalje povsem drugačne, kot na glavnih prometnih povezavah. Hitrost vožnje je tam tri do štirikrat manjša, saj so ceste tako slabe, da je to nemogoče opisati. Na srečo so glavne ceste dobre in sva se, potem, ko sva videla, v kakšnem stanju so lokalne ceste, držala magistralk. Kadar ves dan krmariš rahlo preobtežen motor in se voziš, je to, v kakšnem stanju so ceste, izjemnega pomena.

Kakorkoli, v Albanijo se nisva pripeljala zaradi cest, ampak zaradi vsega tistega, kar je okrog njih. Južni del je bil videti precej pust, a le do prvega večjega mesta, Sarandë. Tam sva dobila prve vtise na turizem ob albanski jadranski obali. Moderno mestece z dolgo mestno plažo posejano z pisanimi dežniki in lokali, v ozadju pa moderni hoteli in bloki. Priznam, da je vse skupaj precej bolj moderno, kot sem si predstavljal. Še dobro, da sva prišla, in se prepričala na lastne oči.

Sledila je vožnja po eni izmed najlepših panoramskih cest vzdolž obale Jadrana. Cesta se vije čez strmo obalo, mimo plaž, skozi vasi in čez 1000 metrov visok gorski prelaz, od koder je čudovit razgled. Resnično ena izmed najimenitnejših voženj na tej poti. Tukaj sva tudi odkrila opevane albanske plaže, ki sem jih pred časom na teh straneh omenjal tudi sam. Tako popolno zaokroženih zalivčkov s tako biserno čistim in turkiznim morjem ni nikjer drugje na Jadranu (fotografije objavim kasneje, kot sem omenil, nimam prave opreme). Peljala sva se mimo treh dolgih plaž, potem pa sva imela razgledovanja dovolj, se ob eni plaži ustavila in osvežila v morju.

Prespala sva v večjem mestu, Vlorë, ki je še eno obmorsko letovišče. Kasneje sva ugotovila, da to, v primerjavi z mestom Drač (kamor sva zašla po naklučju, ko sva sledila cestnim oznakam za Tirano), ni nič. Drač je menda najsodobnejše obmorsko mesto na tej strani Jadrana. Ti kraji naju ne privlačijo, zato sva se odravila v notranjost Albanije in si ogledala dvoje starodavnih mest, kjer je utrip življenja počasnejši in ne monden.

Vem, da se ponavljam, ampak ne morem drugače, kot da povem, da so ljudje zelo prijazni. V Albaniji na svoj način še bolj, kot drugje. Zelo so nama bili všeč, sploh kadar smo premagali jezikovno bariero in se zaklepetali v italijanščini, ki jo znajo bolje, kot midva. Edini misterij, na katerega nisva dobila odgovora, ki bi se nama zdel dovolj verjeten, so Mercedesi. Toliko novih prestižnih in dragih avtomobilov na enem kupu še nisva videla. Temu, da Albanci tako radi vozijo ogromne Mercedese, ker so vzdržljivi in primerni za niihove ceste, ne verjemem.

Drugi dan v Albaniji sva prespala v čudovitem naravnem okolju, ob Skadarskem jezeru. Včerajšnji dan pa sva začela v Črni gori.

Na Lesbos in čez Grčijo

V Turčiji sva, kljub velikim upom, da bova v bližini Troje odkrila skriti raj na zemlji, prespala le eno noč. Raj, ki sva ga iskala, nama je očitno ostal skrit. Potem, ko sva si ogledala znamenito Trojo, sva se odpravila v iskanje plaže, kjer bi si privoščila kakšen dan počitka. A potem, ko sva končno našla neko obalno vasico, nama tam ni bilo všeč. Že med vožnjo naju je motil veter, ki je sila močno pihal, in ni hotel pojenjati niti zvečer. Nato naju je želel v neki gostilni brez cenika naplahtati natakar, da sva jo zapustila, preden sva si naročila večerjo. Prenočila pa sva v divjem kampu, v katerem gostov že dolgo niso imeli. Skratka, ta del Turčije ni raj po najinem okusu, zato sva jo raje popihala. A še preden sva Turčijo z večernim trajektom zapustila, sva obiskala pristno turško obalno mestece, ki naju je navdušilo. Najprej z božansko hrano, nato pa še s prelepo plažo, kjer sva si privoščila kopanje.

Tako sva se nenadoma znašla na Lesbosu, tretjem največjem grškem otoku s 360 kilometri obale. Ko sva pristajala se je že mračilo, a sva kljub temu opazila, da so griči in hribi vse do vrhov porasli z oljkami. Prav neverjetno, kamorkoli se ozreš, je vse poraslo z oljkami. Zraven oljk je Lesbos znan tudi po janežu, oziroma po žganju Ouzo, ki ga iz njega pridelujejo. Kakorkoli, Lesbos naju je očaral. Izbrala sva si dober hotel za smešno nizko ceno s čudovitim razgledom, plažo s popolno turkiznim morjem in restavracijo, v kateri naju je šef razvajal z grškimi specialitetami, ki jih še nisva nikoli poskusila. Daleč od girosa in suvlakija. Tako sva si na najini motoristični pustolovščini skozi deset dežel privoščila edini dvodnevni oddih v istem kraju in se dodobra odpočila.

Zvečer sva se vkrcala na ogromni trajekt, popolnoma novo ladjo, ki se je bahala z napisom 2012 – MADE IN KOREA. Ko sva se zbudila, se je pravkar pričelo daniti in pristajali smo v Pireju, osrednjem grškem pristanišču. Da bi ušla jutranji gneči skozi Atene, sva se podvizala in jo mahnila čez korintski prekop, čez Peloponez do Patre in nazaj na celino vse do Igoumenitse, kjer sva se utaborila. Jutri pa naju čaka nekaj povsem novega, Albanija.

Čez Romunijo in Bolgarijo do Turčije

V Romuniji sva bila dan več, kot sva pričakovala. Morda so temu krive slabe ceste, morda čudovita romunska pokrajina in njene znamenitosti, morda hrana, ali pa kaj drugega. Skratka, če pred nama ne bi bila dolga pot, bi najbrž ostala še kakšen dan. Po pravici povedano, najraje zaradi hrane, saj si tako okusne hrane v tako dobrih restavracijah že dolgo nisva privoščila. Kjerkoli in karkoli sva jedla, je bilo izjemno okusno. Glede razloga, ki me je pritegnil v ta konec sveta, pa sedaj, ko sem jo videl in prevozil, lahko rečem, da je bila že samo ta cesta dovolj dober razlog za obisk Romunije.

Transfăgăraşan Highway
image_4

V Bolgariji sva si za obisk izbrala le eno regijo, ki se imenuje Stara planina. Ves dan sva se vozila po hribih in to po takšnih cestah in skozi takšne vasi, za katere si nisva mislila, da v Evropi še obstajajo. Hiše pokrite s kamnom, ulice tlakovane, sredi vasi vodnjaki, na cestah pa Lade in konjske vprege. Pred hišami sedijo in kramljajo le starejši ljudje, mladina je najbrž pobegnila v mesto (upam, da so tam našli to, kar so želeli najti). Spanje sva si privoščila v nekoč (po arhitekturi sodeč v socializmu) najbrž elitnem hotelu v mestu Veliko Tarnovo. Šotor tudi tokrat ni prišel v poštev, saj vsak dan dežuje. Ne hudo, na srečo le popoldanske nevihte. Nekaterim se uspeva izogniti ali se pred njimi skriti, vsem pa ne. Sva pa izkoristila hotelsko klimo in posušila premočena oblačila. A naslednji dan, le nekaj kilometrov pred Turčijo, sva našla čudovit kamp in prenočila v šotoru, kot se spodobi.

Prestop bolgarsko-turške meje je bil dolgotrajen, saj so nama potne liste, prometno dovoljenje in zeleno karto nevemkolikokrat pregledali. Ko sem mislil, da sva že v Turčiji, sem se policistu, ko nama je vrnil potne liste, zahvalil v turščini, on pa me je pogledal in odzdravil nazaj v turščini. Nato pa se je zasmejal in rekel, da je tukaj še vedno Bolgarija,  da je Turčija tam naprej.

Turčija je čudovita, kar vedno znova ugotavljava. Že v prvem mestu, v katerem sva se ustavila, naju je pričakal muzezin, ki je vabil k molitvi. Pravzaprav sva se razveselila bazarja in turških dobrot. Prva stvar, ki sva jo opazila, je bila, da je bilo mesto polno življenja, povsod ljudje, ki hitijo po opravkih, nekaj delajo, prodajajo, klepetajo, skratka živ svet. To povdarjam zato, ker so bila mesta v prejšnjih dveh deželah, ki sva ju obiskala, bolj ali manj pusta. Naslednja stvar, ki naju je v Turčiji začudila, so bile ceste, ki so tako dobre, da nisva mogla verjeti svojim očem (in amortizerjem). Da pa nič ni zastonj, sva ugotovila takoj, ko sva prvič zavila na benzinsko črpalko; liter benzina stane skoraj 2€, kar je v primerjavi z 1,3€, koliko sva plačevala zanj v Bolgariji, rop!

Dežele, ki jih na tem potovanju obiskujeva oz. se voziva skoznje, tečejo hitro, kot kilometri na hondinem števcu. Zato sedaj nisva več v Turčiji, ampak sva zahvaljujoč Sabrinini ideji, zašla s poti. Pravkar sva na trajektu za grški otok Lesbos. Kako in kam naju bo zaneslo naprej, pa prepuščava Grkom.

Brez računalnika ne morem urediti fotografij. Za prvo silo jih je nekaj na voljo v galeriji.

Po Transilvaniji

Za nama je tretji dan, kar se voziva po Romuniji. Glede na to, da gre za ogromno deželo (precej večjo, kot sem pričakoval), sva se osredotočila le na njen osrednji in hkrati najznamenitejši del – Transilvanijo.

Road trip je pač takšne vrste potovanje, katerega rdeča nit in poglavitna dejavnost je potovanje samo. In ker to počneva z motorjem, kot najljubšim prevoznim sredstvom, je vse skupaj toliko lepše. V resnici se ves dan voziva. Ustaviva se le, da nahraniva sebe ali Hondo, si kaj ogledava, nato pa odbrziva naprej. Ustavila in ogledala sva si le znamenitosti, ki so se nama zdele najprivlačnejše, drugače pa to deželo doživljava bolj ali manj iz “sedla”. Če tovrstnega načina potovanja ne poznate, ga je nemogoče razumeti.

Kar se tiče razmer na cesti, je Romunija izjemno (kako naj to napišem) naporna dežela. Spomnil sem se na izkušnjo iz Poljske, kjer je bilo tako naporno voziti. Gre za to, da so ceste v zelo slabem stanju, avtocest ni (motoristi jih sicer ne maramo, a ko je treba delati kilometre, pridejo prav), promet pa je sestavljen iz neskončnih kolon samih tovornjakov. Če kdo misli, da gre skozi Slovenijo veliko tovornjakov, jih naj pride preštevati v Romunijo! Ceste so v tako obupnem stanju, da je to nemogoče opisati. Danes sva v Romuniji tretji dan, in sva se prvič peljala po lepi urejeni cesti brez lukenj, kolesnic ali gradbišč. Kar se tiče vozniške kulture, je ta precej drugačna, kot pri nas. Še dobro, da me je policist opozoril, da romunski vozniki niso vajeni motoristov, teh je v Romuniji res zelo malo.

V Romuniji nama je zelo všeč hrana. Kjerkoli sva se ustavila in kaj pojedla, je bilo zelo okusno in lepo postreženo. Priznam, da tega nisva pričakovala. Imela sva srečo in sva našla vse lokalne dobrote, ki sva jih želela poskusiti: polento s sirom, čorbo, bograč, čevapčiče … K pici ali testeninam, ki jih ponujajo povsod, se nama še ni bilo treba zateči. Povrhu vsega je hrana tako poceni, da sva včeraj trikrat jedla v restavraciji. To si lahko privoščiva zelo redko. Na zahodu je to nemogoče.

Toliko zaenkrat. Več vtisov o Romuniji, ko opraviva še vožnjo, zaradi katere me je ta konec sveta pravzaprav pritegnil.

Z motorjem po Balkanu

Pred slabim letom, ko sva se s Sabrino odpravljala na potovanje z motorjem, in nama jo je zagodlo vreme, sem zapisal:
»Torej bo tudi tokratno potovanje nekaj povsem drugačnega; sama in to z avtom ter šotorom. Kam? Čez Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Albanijo, Črno Goro, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Slovenijo. Skozi regijo, imenovano Zahodni Balkan.«

Takrat sva nameravala obiskati omenjene države z motorjem, a sva si zaradi visokih temperatur premislila, in se odločila, da jih obiščeva z avtom. Nato pa sva si (ker se jaz nisem mogel sprijazniti s tem, da bi namesto z motorjem, potovala z avtom) premislila še enkrat in z motorjem odpotovala v Švico.

Sedaj je prišel čas, da poplačava dolg. Z motorjem po Balkanu!

Najin načrt je z motorjem prevoziti 10 dežel v 14 dneh. Road trip v pravem pomenu besede. A glede na to, kako se nama je zadnji načrt, da bi prepotovala to regijo, izjalovil, tokrat o načrtih ne bom podrobneje razpravljal vnaprej. Časa imava na voljo dovolj, potovanja z motorjem sva vajena, nova je le destinacija. To je pravzaprav več kot dovolj dober razlog, da nama na potovanju ne bo dolgčas. Sploh prve dni, ko nameravava biti gosta zloglasnega transilvanskega grofa…