Izlet v Dolomite

Kljub temu, da sem zadnjič zapisal, da z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti, moram tokrat presekati in objaviti nekaj drugega. Nekaj, kar se nam je dogajalo v teh čudovitih avgustovskih dneh.

Za Dolomite smo najbrž slišali že vsi, saj so del Alp, kamor sodi tudi slovensko visokogorje. A Dolomiti so precej drugačni. Celo tako, da jih je Unesco dodal na seznam svetovne dediščine. Tudi zame so Dolomiti, odkar sem jih pred dobrimi desetimi leti obiskal prvič, nekaj posebnega. Tokrat sem jih obiskal menda že dvanajstič. Tam sem že smučal, hodil in plezal po gorah ter z motorjem preizkušal zavoje na visokih gorskih prelazih. Vse zaradi razgledov, ki so edinstveni na svetu.

Pešpot okrog petih stebrov, Cinque Torri.
2015-dolomiti_01
2015-dolomiti_02
2015-dolomiti_03
2015-dolomiti_04

Na prelazu Duran.
2015-dolomiti_05
2015-dolomiti_06

Panorama z veličastnim Monte Pelmom v ospredju.
2015-dolomiti_07

Po železni poti na Tofano di Mezzo.
2015-dolomiti_08
2015-dolomiti_09
2015-dolomiti_10
2015-dolomiti_11

Razgled z višav na Cortino d’ampezzo
2015-dolomiti_12

Plaža tri tisoč metrov nad morjem.
2015-dolomiti_13

Turkizno srce.
2015-dolomiti_14

Razgledov, ki človeka ponesejo v takšno stanje duha, kot znajo to Dolomiti, ni veliko. Vsaj v naši bližini ne. Izplača se, poskusite.

Bari – Dubrovnik

Še galerija drugega dela motorističnega potepa po južni Italiji:

Apulija je peta italijanskega škornja. Tamkajšnja pokrajina in mesta se precej razlikujejo od teh, ki smo jih vajeni na severu. Prvi kraj, ki sva ga tam obiskala, je bil Alberobello. Mestece je z majhnimi kamnitimi hiškami – truli, kot kulisa za kakšno risanko. Predel mesta, namenjen obiskovalcem, je kot iz škatlice, vse je urejeno in čisto, celo malce preveč kičasto. A kljub temu je tako posebno in čudovito, da ga je vredno obiskati.
2014-Italija30
2014-Italija31
2014-Italija32

V naslednjih dneh sva obiskala še več manjših krajev v okolici: Locorotondo, Pilone, Ostuni, Cisternino in Martina Franca. En lepši od drugega. Gre za kraje, ki so tako lepo urejeni, da kaj takšnega res redko vidimo. Zraven tega sva se po njih sprehajala skorajda povsem sama. Ni bilo niti domačinov, niti turistov. Prav nenavaden oz. čudovit občutek, ko se po turističnem kraju v Italiji sprehajaš sam. Vsakdo, ki je že kdaj obiskal Toskano, ve da tam to ni mogoče.
2014-Italija33
2014-Italija34
2014-Italija35
2014-Italija36
2014-Italija38
2014-Italija39
2014-Italija37

Zadnje mesto v Italiji, ki sva ga na tem potepu obiskala, je bil Bari. Mesta pravzaprav nisva obiskala, le dva kroga po centru sva naredila in opravila najnujnejše: pojedla večerjo v indijski restavraciji, sladoled v gelateriji in se vkrcala na trajekt za Dubrovnik.
2014-Italija40

Nazadnje sva kampirala še v Omišu, v kampu, ki sva ga obiskala pred davnimi časi (pri čemer sva ugotovila, da tudi tam nič več ni tako, kot je nekoč bilo). Ob tem velja omeniti, da je bil to prvi kamp na tem potovanju, ki je imel straniščno školjko z desko, wc papir, tekoče milo in papirne brisače. V Italiji niti en od kampov, v katerih sva spala, ni imel ničesar od tega! Zraven tega je kamp v Omišu gostil avanturista, ki se je odpravil iz Nemčije proti Turčiji in nazaj. Kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi potoval takole:
2014-Italija42

Tako nekako pa izgleda najin tabor, ko z in iz motorja raztovoriva vso kramo in sebe:
2014-Italija41

Potep po južni Italiji v fotografijah

Galerija fotografij z zadnjega potepa po Italiji je obsežnejša, kot sem sprva domneval. Sicer sem več kot dve tretjini fotografij (kot po navadi) pobrisal, a jih je kljub temu ostalo precej. No, najbolje da začnem po vrsti.

Najlepši kraj (če izvzamem prepolno plažo), ki sva ga obiskala na zahodni obali, se nama je zdela Sperlonga, ki leži nekje na pol poti med Rimom in Neapljem.
2014-Italija15
2014-Italija16

Galerijo Pompejev sem že objavil, zato jo bom izpustil. Moram pa seveda objaviti fotografijo izvirnika pice, ki sva si jo privoščila v Neaplju.
2014-Italija17

Neaplju je sledila vožnja po amalfijski obalni cesti od Salerna do Sorenta. Še dobro, da sva se na to cesto podala zgodaj zjutraj in sva prve avtobuse in zastoje doživela šele proti poldnevu, ko je bil dobršni del poti že za nama. Ne znam si predstavljati, kako se je po tej ozki in vijugasti cesti voziti v avtomobilu sredi dneva in stati v nepreglednih kolonah.
2014-Italija18
2014-Italija19
2014-Italija20
2014-Italija21
2014-Italija22

Naslednji kraj, ki sva ga obiskala, je bila Matera. Tako slikovito mestece, da se ga je nemogoče naveličati. Cel popoldan sva tavala po njem, skorajda brez počitka za kapučino in sladoled. No, skorajda.
2014-Italija23
2014-Italija24
2014-Italija25
2014-Italija27
2014-Italija28
2014-Italija29

Več prihodnjič.

Z motorjem po južni Italiji

Motoristična avantura od Trsta do pete italijanskega škornja, skok čez lužo v Dubrovnik in domov je za nama. Na poti sva bila deset dni in obiskala ene najčudovitejših krajev sosednje dežele. Ko smo se v Italijo predlani v istem letu odpravljali že petič, sem zapisal, “Kljub temu, da smo jo že tolikokrat obiskali, vedno znova odkrijemo kakšen kraj, ki ga še ne poznamo. Ta dežela je pravzaprav tako prostrana in privlačna, da nam zanimivih, neznanih krajev nikoli ne bo zmanjkalo.” Zdaj bo Italije za nekaj časa dovolj. Saj ne, da je bilo na zadnjem potepu tam kaj narobe, a treba bo še kam drugam.

Če bi v nekaj stavkih strnil pot, bi bilo to takole: Prvi dan sva se pripeljala do Bolonje. Naslednji dan sva zapustila avtocesto in prečkala gorate severne Apenine ter prišla do zahodne obale italijanskega škornja, po kateri sva se dva dni počasi (tako, da sva imela dovolj časa za sladolede in kapučino) pomikala proti Neaplju. Tam sva obiskala Pompeje, Neapelj, Vezuv in se zapeljala po znameniti amalfijski obali, baje najlepši obalni cesti v Evropi. Tamkajšnji gneči sva ušla proti jugovzhodu v pokrajini Bazilikata in Apulija. Bila sva tudi v neposredni bližini še ene znamenite italijanske pokrajine in sicer Kalabrije, a te nisva obiskala, saj smo se tam zadržali leta 2008, ko smo obiskali Sicilijo. Prvi kraj, ki sva ga obiskala v tem odročnem delu Italije, je bil biblična Matera, kjer so snemali film Kristusov pasijon. Fantastično mestece, v katerem so še pred nedavnim prebivali v jamah. Nato sva se zapeljala v peto škornja, kjer sva se dva dni potikala po skrajno nenavadnih vasicah, kjer so hiške še bolj nenavadne. Majhne, kamnite s stožčasto streho. Da bi si olajšala pot proti domu in se izognila vožnji po Italiji čez vikend ob začetku feragosta, sva jo s trajektom mahnila proti Dubrovniku. Od tam sva se po (resnično najlepši obalni cesti v Evropi) Jadranski magistrali odpeljala proti domu. Nekako takole:

Oglejte si pot na večjem zemljevidu.

Spala sva v šotoru, si kuhala zajtrke in večerje, ostale obroke pa si privoščila v restavracijah ali delikatesah. Če sva le uspela najti pravi trenutek, ko so odprte, v Italiji velja namreč red, ki se mu moraš kot obiskovalec, prilagoditi, sicer si lačen. Enkrat sva poskusila izvrstni panzerotti z mocarelo in paradižnikom, in ko sva ga želela naslednji dan kupiti v neki delikatesi za kosilo, so naju začudeno pogledali in povedali, da imajo to le za večerjo. V kampu je bila restavracija odprta le od 20. do 23. ure. Kaj šele nekatere sladoledarne, ki se odprejo komaj pozno popoldan. Tega, da v Italiji po kosilu ne dobim sladoleda, ne morem sprejeti. A na to vse skupaj sva se prilagodila, tako, da nisva trpela pomanjkanja kapučina in sladoledov. Brez vsega ostalega je šlo.

Najlepše znamenitosti in kraji, kar sva jih na poti videla so bili Sperlonga, Pompeji, Positano, Matera, Alberobello, Locorotondo in Ostuni. Očaral naju je predvsem jug, saj sva imela kraje, ki sva jih obiskovala, skorajda zase. Praktično nobenega turista, nobene gneče, kljub vrhuncu turistične sezone, res čudovito. Zraven tega so ta majhna mesteca na jugu tako čista in urejena, da je nemogoče verjeti, da si v Italiji. Blodenje po labirintih ozkih tlakovanih uličic obdanimi s pobeljenimi zidovi s cvetjem okrašenih hiš, v katera vodijo santorinsko modra vrata, ne da bi srečal živo dušo, je skorajda mistično doživetje. Res nenavadno za sicer poseljeno in s turisti oblegano Italijo.

Obsežnejša galerija prihodnjič.

Pompeji

Tokrat nekaj fotografij, iz katerih je razvidno, zaradi česar se je izplačalo podati se v razvpiti Neapelj:

Vezuv, na pogled čudovit ognjenik, iz varne razdalje.
2014-Italija01
Pogled z manj varne razdalje, krater z vrha.
2014-Italija03
Pogled proti mestu Pompeji (tam nekje na sredi fotografije), ki ga je nekoč uničil.
2014-Italija02
Pogled iz Pompejev proti Vezuvu.
2014-Italija04
Pogled na ruševine Pompejev, ki so se ohranile zahvaljujoč nekaj metrov visoki odeji pepela in vsega drugega, s čemer jih je leta 79 ognjenik zasul.
2014-Italija05
2014-Italija06
2014-Italija07
2014-Italija08
2014-Italija09
2014-Italija10
2014-Italija11
2014-Italija12
2014-Italija13
2014-Italija14

Pobeg iz Neaplja

Anarhija, umazanija in kriminal. To so besede, s katerimi je v vodniku Lonely planet opisan Neapelj. Bila sva posvarjena, da naj tja ne hodiva. Pa vendar ne moreš verjeti vsemu, kar prebereš in slišiš. So stvari, ki jih preprosto moraš doživeti v prvi osebi in so kraji, ki jih preprosto moraš obiskati. Če ne zaradi drugega, prav zaradi tega, da vidiš, zakaj te svarijo pred njimi. Saj ne more biti tako hudo, kot pravijo. Zraven tega smo obiskali tudi bolj zloglasne kraje v Aziji in Južni Ameriki, tukaj je vendar Evropa, saj ne more biti tako hudo.

Kampirala sva pri Pompejih, pod vulkanom Vezuv in si prvi dan ogledala čudovite, a tragične ostanke mesta, ki je bilo žrtev izbruha tega edinega še danes aktivnega ognjenika na celinskem delu Evrope. Ko sva z ogledom končala, sva se odločila, da se še isti dan zapeljeva v kakšnih 30 kilometrov oddaljeni Neapelj. Tokrat sva motor izjemoma pustila v kampu in se v mesto odpeljala z vlakom, saj sva imela postajo tik pred kampom. Zraven tega je polurna vožnja stala borih 2,9€. Da tega, kako se v tem delu Italije vozi (po cestah, pločnikih in še kje), niti ne omenjam, zakaj bi izzival z vožnjo po Neaplju.

Ko sva stopila iz železniške postaje, sva se znašla v samem centru Neaplja. Sprehodila sva se do picerije, o kateri sva prebrala v vodniku. Prvo pico so iznašli prav tukaj, zato sva morala poskusiti izvirnik. Že pred restavracijo je bila vrsta, zato sva morala počakati. Picerija je očitno na zelo dobrem glasu, čeprav sta na meniju le dve pici, Margerita in Marinara. Poskusila sva obe, bili sta odlični! Skupaj s pijačo sva plačala 11€ in se odpravila nazaj na mestne ulice. Mesto je resnično zelo umazano, smeti so povsod. Ne tu in tam kakšen odpadek, kar celi kupi! Z ljudmi, ki sva jih srečevala, pa si nisva želela imela opravka. Pravzaprav nimam besed, s katerimi bi opisal prizore, ki sva jih videla, zato jih raje ne bom. Potem, ko sva videla, da tukaj nimava kaj iskati, sva se vrnila na železniško postajo, zapustila Neapelj in se odločila, da se naslednji dan, ki sva ga rezervirala za celodnevno pohajkovanje po mestu, ne vrneva.

Beg pred dežjem

Danes odhajava na poletni motoristični potep. Seveda se je ponovno ponovila predlanska zgodba, ko sva si zadnji dan premislila. Še do včeraj sva bila namenjena odpotovati na severozahod, a sva se ustrašila vremenske napovedi in pravkar spremenila načrte. Tako vožnja z motorjem, kot kampiranje, se ne ujemata dobro z dežjem. Zato beživa proti jugu, kjer v tem letnem času dež nima kaj iskati, oziroma bi ga moralo biti manj.

Odhajava proti Italiji. Morda na Elbo, Neapelj, Kalabrijo in … Kdo bi vedel, kam še. Odločala se bova sproti, v kraje, ki naju bodo pritegnili. Brez privlačnosti (in ugodnih vremenskih razmer) pač ne gre!

Z motorjem v neznano

Tudi to poletje bova s Sabrino izkoristila priložnost, ko sta Maša in Sara na počitnicah, in se z motorjem podala na obisk krajev, kjer še nisva bila. Ali pa krajev, kjer sva že bila, kdo ve. V tem trenutku namreč še nisva povsem prepričana, v kateri konec Evrope se bova odpravila. No, saj tudi morda dan pred odhodom ne bova, tako, kot se nama je zgodilo predlani, ko sva bila namenjena v Romunijo, a sva si zadnji dan zaradi vročinskega vala premislila in se zapeljala v Švico.

Sicer sva res obiskala že večino evropskih dežel, a ne v celoti. Vsaka od njih zagotovo skriva še precej neodkritih kotičkov, vrednih obiska. A najti dovolj privlačne kraje za vožnjo z motorjem, v radiju kakšnih 1500 kilometrov od doma, ni preprosto. Na morju sva letos bila že večkrat, Balkan sva prevozila lani, del Švice predlani, na Poljskem sva že bila, v Italiji je sedaj feragosto, avtoceste nama ne dišijo itd. Skratka razlogov, zakaj raje ostati doma ali pa se podati nekam na znano, je več kot dovolj. Tega seveda ne bova storila, saj je že najti pravšnjo destinacijo (takšno, ki naju mika), izziv.

Sprva sva razmišljala o severu Evrope, a sva ugotovila, da žal nimava dovolj časa, da bi se lahko z motorjem podala tako daleč. Sicer se rada voziva in delava precej kilometrov na motorju, a nekje je treba potegniti črto. Nato sva našla košček Evrope, kjer skupaj še nisva bila, države Beneluksa. Ko pa sem se lotil iskanja pravšnjega itinerarja, pomislil na Bruselj in Amsterdam, ki sem ju že videl, sem ugotovil, da me tja z motorjem pravzaprav ne vleče. Brez ključne sestavine – privlačnosti – seveda ne gre. A do odhoda imava še nekaj dni, bova že našla takšno destinacijo, ki naju bo pritegnila. Sicer to tudi tokrat ne bo Karakorumska avtocesta, bo pa zagotovo nekaj novega.