Kolesarsko potovanje ali kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:
balkan-s-kolesom-2018

Kolesarski potep po Balkanu

Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Powered by Wikiloc

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam. Rijeka Crnojeviča

Krasno propadli načrti

Tokrat sem se “ujel” na lastni dogmi. Namreč na tej, da trdim, da je treba potovanja, izlete in podobne dogodivščine čim manj načrtovati in čim več prepustiti usodi. Razumem, da je to težko razumljivo in še težje izvedljivo, sploh, če imate radi občutek, da so zadeve pod nadzorom. A prave izkušnje, kjer se pokaže iz kakšnega testa smo sami in naši sopotniki, nas čakajo izven meja načrtovanega. No, o tem sem že dovoljkrat razpredal.

Skratka, danes sem se končno odpravil v gore. Prizori novozapadlega snega, ki pobeli travnike, skale in drevesa, so zame nekaj najlepšega, kar zimski čas ponuja. Za cilj sem izbral Peco. Včeraj sem se psihično pripravil in danes v temi odrinil proti Koroški. Da ne dolgovezim (naporen dan je za menoj), Peca me je tudi tokrat zavrnila. V zadnjih letim sem jo skušal pozimi trikrat osvojiti, a mi je uspelo le enkrat. Dvakrat mi je preglobok sneg dal jasno vedeti, da nimam tam kaj iskati, dokler se razmere ne stabilizirajo. Na silo v gore seveda ne gre. Kaj šele pozimi!

Priznal sem poraz, Sabrini poslal sms, da prihajam domov in se odpeljal proti domu.

A po nekaj kilometrih iz meglene Črne sem naenkrat uzrl modro nebo in smerokaz levo, na katerem je pisalo: »Uršlja gora«. Če obstajajo znamenja, ki jim moramo v življenju slediti, je bilo to eno najočitnejših, kar sem jih bil deležen. Zavil sem proti Uršlji in parkiral ob drugih avtomobilih. Seveda je bila narejena gaz. Sabrini sem poslal sms, da še ne pridem domov, ker grem na Uršljo goro. In sem šel.

Načrtovana Peca in neuspeli poskus vzpona sta bila pozabljena. Nenačrtovana Uršlja pa se je izkazala kot krasna gostiteljica!

Po sledeh drugih gre kot za šalo. gaz na Uršlji gori
Snega na pretek. gaz na Uršlji gori
Pogled z vrha proti domu. gaz na Uršlji gori
Zimska idila. zimska idila na Uršlji gori zimska idila na Uršlji gori

207.000 korakov čez Velebit

Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.

Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.

Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.

Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.

A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.

img_4935
img_4930
img_4929
img_4931
img_4932
img_4933
img_4934
img_4936
img_4937
img_4938

Peš čez Velebit

Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?

Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.

Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
zaloga hrane za osemdnevni pohod čez Velebit

Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.

Prvomajske počitnice na Siciliji

Na potovanja v času prvomajskih počitnic se najpogosteje odpravljamo na bližnje destinacije; Ciper, Malta, Kanarski otoki, Sardinija in letos Sicilija. Pravzaprav gre za »koncentrirana« potovanja, kjer si v relativno kratkem času, od sedem do štirinajst dni, skušamo privoščiti čim več. Še največ sonca. In tega je bilo na Siciliji v izobilju. Palermo nas je namreč pričakal s poletnimi 30 stopinjami. Resda smo letos bili že v Indiji, a kje je že to…

Torej, Sicilija! Čudovita destinacija, zraven Dolomitov in Kalabrije ter morda Toskane, Sicilija za navdušence nad vsem, kar je italijanskega, ponuja največ. Zato smo tukaj že drugič. Zraven tega je daljni jug Italije obdarjen s toliko sonca, da so tamkajšnje tržnice že v času prvomajskih praznikov tako bogate kot naše šele dva meseca kasneje. Da dobrot, ki jih ponujajo, niti ne omenjam; na primer artičok, katerih šop desetih stane le dva evra. artičoke

Sicilija je resda dokaj drugačna od severa Italije, a mesteca so ravno tako nabita z znamenitostmi, do katerih vodijo poti mimo neštetih barov in gelaterij, tako da je tudi celodnevno pohajkovanje po mestih lahko prijetno. Seveda je poskrbljeno tudi za hrano, saj je polno lokalov, kjer strežejo paninije, arancine, brioše, lazanje, testenine, pice in podobno ulično hrano. čas za malico Povsod je mogoče najti senco ali prostor za sedenje, tudi na ogromnih trgih pred katedralami Siracusa in promenadah ob morju. Siracusa

V Italiji znajo res izjemno dobro poskrbeti za to, da se tako lokalni sprehajalci, kot tuji obiskovalci, odlično počutijo. Tudi cene niso prehude, razen v »prima fila« restavracijah. Mi smo zahajali v lokale, kjer smo za kosilo za vseh pet plačali 20 evrov, zelo poceni. Tudi za pet velikih sladoledov smo redko plačali več kot 10 evrov. Seveda je mogoče jesti tudi za precej več denarja, a mi si najboljše restavracije privoščimo v Indiji in podobnih državah. V Evropi to ne gre, sploh sedaj, ko nas je bilo pet. Smo pač letos prvič vzljubili arancine, nad katerimi sva se s Sabrino včasih zmrdovala. Arancini so ocvrte kepe riža, polnjene z nadevom iz mesa ali artičok ali malancani ali špinačo s sirom in tako naprej. Izvrstni so! arancini

Italijanski sladoledi si zaslužijo prav posebno mesto, a se bom raje zadržal in zapisal le, da so najboljši na svetu. Pojedli smo jih veliko. Zelo veliko. sladoled, Sicilija sladoled, Sicilija

Sicilije tokrat nismo prepotovali po dolgem in počez, kot smo to storili prvič, temveč smo obiskali le nekaj krajev in med njimi prevozili kakšnih tisoč kilometrov. Zadržali smo se v krajih Palermo, Cefalu, Enna, Catania in Siracusa.

Uspelo nam je narediti tudi tri krajše pohode po čudoviti naravi. Enkrat smo se podali v gore, Madonie, Sicilija drugič po soteski Pantalica in tretjič na Etno. Etna

Skratka, prvomajske počitnice za prste polizat!

Poučno potovanje po Siciliji

Tokratno potepanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega. Predvsem zaradi tega, ker smo prvič potovali v novi, petčlanski postavi. Večja kot je skupina, več je različnih želja in več je prilagajanja ter sklepanja kompromisov. A prav je tako, prilagajanja in sprejemanja navad drugih ni nikoli dovolj. To ne velja le za sprejemanje novih ljudi, ki se znajdejo v našem ožjem krogu, ampak tudi za vse bližnje, ki se spreminjajo. Tako je v primerjavi z devetletno deklico, ki je stala na Etni leta 2008, Sicilija 2008 Sara danes velika punca. Sicilija 2017

Tudi Maša, ki je takrat imela štiri, Sicilija 2008 jih ima danes 13. Sicilija 2017

Tudi midva s Sabrino sva se od leta 2008 Sicilija 2008 spremenila. Sicilija 2017

Ne govorim o odraščanju in staranju, temveč o tem, da se s tem, ko se spreminjajo naše navade, želje, sposobnosti in še kaj, spreminjamo tudi mi. Tako so za nas potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo. Seveda smo kot družina skupaj vsak dan, a v znanem okolju oziroma doma smo podvrženi rutini, zato sprememb ne opazimo tako, kot na potovanjih. Ko k temu dodamo še novo dimenzijo potovanj, ki se nam je odprla na tokratnem potepanju po Siciliji, dobimo popolnoma novo, poučno izkušnjo. O sebi in drug o drugemu smo se naučili nekaj novega.

Vse krasne znamenitosti, ki jih obiščemo, dobrote, ki jih okusimo in prizori, ki jih doživimo na potovanjih, pa so le češnja na naši družinski torti.

Nova dimenzija potovanj

Naše prvo družinsko potovanje z otroki sega v leto 2001, ko smo se z avtom odpeljali v Grčijo in se tam potepali cel mesec. Sara je imela takrat dve leti. Kmalu jih bo imela 18. Za nami je torej 16 let družinskih potovanj! Sicer smo v zadnjih letih parkrat ponovno obiskali države, ki smo jih že videli, a Indija in Mehika sta tako veliki deželi, da ju lahko obiščemo desetkrat in ne bomo obiskali vsega. Zraven tega je bila Sara z nami nazadnje predlani, tako da je potovanj, na katera se odpravimo kot družina, manj kot jih je bilo. A še vztrajamo in potujemo. Seveda, koliko nam dopuščajo okoliščine, predvsem pa, koliko nas žene popotniška strast.

Kot vse stvari, ki jih v življenju ponavljamo ali počnemo pogosto, tudi potovanja postanejo dolgočasna. A le, če jih ne začinimo. Sami smo odgovorni za to, da potovanje naredimo zanimivo in privlačno, predvsem pa mora biti takšno, da nam ob misli na to, da ponovno potujemo, poskoči srce. Za to pogosto potrebujemo nekaj novega. Saj ni treba veliko, morda nova, še neodkrita destinacija, morda nov način potovanja ali morda nova družba. Če že ne menjamo destinacije, pa menjamo način potovanja; enkrat z avtom, drugič peš, s kolesom, letalom, ladjo ali kakorkoli drugače. Če ne menjamo niti destinacije, niti načina potovanja, pa lahko poskusimo zamenjati oz. razširiti družbo.

Prvomajski prazniki so pred vrati, gremo na Sicilijo (ups, tudi tam smo že bili). Prvič smo tja odpotovali z avtom in šotorom, tokrat letimo, najamemo avto in spimo v apartmajih. A nova dimenzija tokratnega potovanja je nova postava. Potuje nas pet! Drugič v 16-letni popotniški karieri se nam bo nekdo pridružil na potovanju. Zanimivo bo.

Sploh pa je Sicilija kot del Italije destinacija, kamor bi se človek vračal vsako leto. Če že ne zaradi česarkoli drugega, zaradi tega: 2008-sicilija_20.JPG 2008-sicilija_19.JPG 2008-sicilija_16.JPG 2008-sicilija_01.JPG

Izlet v Budimpešto

Sosednjo prestolnico smo želeli obiskati že nekaj časa. A nikoli nismo našli dovolj dobrega razloga, da bi se tja odpravili. No, sedaj smo ga in ni nam žal. Budimpešta je namreč krasna. Široke avenije po katerih se je mogoče sprehajati, veličastne stavbe, ki se jih ni mogoče naveličati, dolgi mostovi čez mogočno Donavo, kulinarika z vsega sveta in še marsikaj. Glede na to, da je do tja le dobre tri urice z avtom in da so cene v primerjavi z npr. Dunajem (ki smo ga obiskali pred tremi tedni) trikrat nižje, res ne vem, zakaj smo čakali tako dolgo, da jo (ponovno) obiščemo.

Nekaj panorame
2016-budimpesta00
2016-budimpesta01
2016-budimpesta02
2016-budimpesta03
in utrinkov s sprehodov med mestnimi znamenitostmi
2016-budimpesta04
in po mestnih uličicah.
2016-budimpesta05
Ljudje sicer kupujejo sadje in zelenjavo,
2016-budimpesta06
a ni dvoma, da na krožniku raje vidijo nekaj drugega.
2016-budimpesta07
2016-budimpesta08
Meniji velikokrat govorijo le madžarsko,
2016-budimpesta09
kar ni nujno slabo, saj petelinja jajca
2016-budimpesta10
ne zvenijo privlačno.

Še dobro, da imajo tudi langaš,
2016-budimpesta13
sladice in
2016-budimpesta11
turške restavracije (tistega, kar smo jedli v indijskih in bangladeških restavracijah nisem fotografiral).
2016-budimpesta12
Da Michaela Jacksona ne omenjam…
2016-budimpesta14

Najugodnejše evropske destinacije

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, katere so najugodnejše destinacije za potovanja v naši bližini. Na prvem mestu je seveda Slovenija (zaradi bližine, ne zato, ker bi bila najcenejša), kateri sledijo dežele, ki so nam blizu. Na tem mestu nadaljujem z deželami, ki so malce dlje, a so lahko v letošnjem letu še posebej mamljive. Bodisi zaradi cen, ki so nižje kot sicer, bodisi zaradi kateregakoli drugega razloga. Seveda pod predpostavko, da si želite (hrepenite po potovanjih), zmorete (imate čas in denar) in upate (se ne bojite novodobnih groženj) potovati po svetu.

Začnimo z deželami, ki so nam dostopne z avtomobilom. Saj veste, prtljažnik napolnite s šotorom, nekaj spalnimi vrečami, hladilno torbo, nekaj konzervami tune in paketi testenin ter se odpeljete dogodivščinam naproti. Road trip. Potovanje z lastnim prevoznim sredstvom, od avtodoma, avta, motorja ali kolesa je v tem času še bolj primerno (in ugodno) kot kadarkoli. Prvič: bencin je najcenejši v zadnjih šestih letih. Drugič: kampiranje je najcenejši način prenočevanja (razen na Hrvaškem in podobnih letoviških destinacija). Tretjič: hrano lahko kupujete v supermarketih, tako, da s prehranjevanjem nimate višjih stroškov, kot doma. Četrtič: če potujete z lastnim prevoznim sredstvom, se izognete letališčem, avtobusnim in železniškim postajama in drugim prostorom, kjer je gneča. Petič: načrt potovanja in destinacije lahko prilagajate sproti glede na to, kje vam je všeč. Če si omislite še avto asistenco ali članstvo pri AMZS, ste lahko na road tripu po Evropi bolj brezskrbni kot doma!

Poskusimo z Baltikom. Estonija, Litva in Latvija. Relativno prostrane in zelene dežele, ki jih je vredno obiskati. Glavna mesta, Talin, Riga in Vilna so čudovita. Vsako od njih je nekaj posebnega in se jih izplača obiskati, saj so v zadnjih dveh desetletjih doživela pravi turistični razcvet. Seveda so tudi cene v teh glavnih mestih precej višje, kot drugje. Za vse, ki jim pohajkovanje po mestih ne godi, pa so na razpolago prostrani zeleni gozdovi in neokrnjena narava.

Če se do baltskih dežel zapeljemo z lastnih prevozom, naj ne bodo cilj le omenjene tri dežele. Nikoli ne smemo pozabiti na najbolj univerzalen in uporaben izrek, ki ne velja le za potovanja, temveč za vse poti, na katere se v življenju podamo: pot je cilj! Zato naj bodo cilj potovanja do Baltika vse dežele, skozi katere se bomo zapeljali. Od Madžarske, Slovaške, Poljske in še katere. To je že kar lep zalogaj za zapolnitev letošnjih dopustniških dni.

Idej in dežel, ki jih je mogoče obiskati v bližini in so za potovanja relativno ugodne, je seveda še več. Tokrat sem izhajal iz predpostavke, da tako destinacijo kot način potovanja izbiramo glede na najugodnejšo ceno. Za vse, ki se tovrstnih raziskav lotevate podrobneje, preverite strani Numbeo in Backpacker index. Cene potovanj po Evropi