207.000 korakov čez Velebit

Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.

Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.

Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.

Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.

A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.

img_4935
img_4930
img_4929
img_4931
img_4932
img_4933
img_4934
img_4936
img_4937
img_4938

Peš čez Velebit

Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?

Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.

Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
zaloga hrane za osemdnevni pohod čez Velebit

Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.

Prvomajske počitnice na Siciliji

Na potovanja v času prvomajskih počitnic se najpogosteje odpravljamo na bližnje destinacije; Ciper, Malta, Kanarski otoki, Sardinija in letos Sicilija. Pravzaprav gre za »koncentrirana« potovanja, kjer si v relativno kratkem času, od sedem do štirinajst dni, skušamo privoščiti čim več. Še največ sonca. In tega je bilo na Siciliji v izobilju. Palermo nas je namreč pričakal s poletnimi 30 stopinjami. Resda smo letos bili že v Indiji, a kje je že to…

Torej, Sicilija! Čudovita destinacija, zraven Dolomitov in Kalabrije ter morda Toskane, Sicilija za navdušence nad vsem, kar je italijanskega, ponuja največ. Zato smo tukaj že drugič. Zraven tega je daljni jug Italije obdarjen s toliko sonca, da so tamkajšnje tržnice že v času prvomajskih praznikov tako bogate kot naše šele dva meseca kasneje. Da dobrot, ki jih ponujajo, niti ne omenjam; na primer artičok, katerih šop desetih stane le dva evra. artičoke

Sicilija je resda dokaj drugačna od severa Italije, a mesteca so ravno tako nabita z znamenitostmi, do katerih vodijo poti mimo neštetih barov in gelaterij, tako da je tudi celodnevno pohajkovanje po mestih lahko prijetno. Seveda je poskrbljeno tudi za hrano, saj je polno lokalov, kjer strežejo paninije, arancine, brioše, lazanje, testenine, pice in podobno ulično hrano. čas za malico Povsod je mogoče najti senco ali prostor za sedenje, tudi na ogromnih trgih pred katedralami Siracusa in promenadah ob morju. Siracusa

V Italiji znajo res izjemno dobro poskrbeti za to, da se tako lokalni sprehajalci, kot tuji obiskovalci, odlično počutijo. Tudi cene niso prehude, razen v »prima fila« restavracijah. Mi smo zahajali v lokale, kjer smo za kosilo za vseh pet plačali 20 evrov, zelo poceni. Tudi za pet velikih sladoledov smo redko plačali več kot 10 evrov. Seveda je mogoče jesti tudi za precej več denarja, a mi si najboljše restavracije privoščimo v Indiji in podobnih državah. V Evropi to ne gre, sploh sedaj, ko nas je bilo pet. Smo pač letos prvič vzljubili arancine, nad katerimi sva se s Sabrino včasih zmrdovala. Arancini so ocvrte kepe riža, polnjene z nadevom iz mesa ali artičok ali malancani ali špinačo s sirom in tako naprej. Izvrstni so! arancini

Italijanski sladoledi si zaslužijo prav posebno mesto, a se bom raje zadržal in zapisal le, da so najboljši na svetu. Pojedli smo jih veliko. Zelo veliko. sladoled, Sicilija sladoled, Sicilija

Sicilije tokrat nismo prepotovali po dolgem in počez, kot smo to storili prvič, temveč smo obiskali le nekaj krajev in med njimi prevozili kakšnih tisoč kilometrov. Zadržali smo se v krajih Palermo, Cefalu, Enna, Catania in Siracusa.

Uspelo nam je narediti tudi tri krajše pohode po čudoviti naravi. Enkrat smo se podali v gore, Madonie, Sicilija drugič po soteski Pantalica in tretjič na Etno. Etna

Skratka, prvomajske počitnice za prste polizat!

Poučno potovanje po Siciliji

Tokratno potepanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega. Predvsem zaradi tega, ker smo prvič potovali v novi, petčlanski postavi. Večja kot je skupina, več je različnih želja in več je prilagajanja ter sklepanja kompromisov. A prav je tako, prilagajanja in sprejemanja navad drugih ni nikoli dovolj. To ne velja le za sprejemanje novih ljudi, ki se znajdejo v našem ožjem krogu, ampak tudi za vse bližnje, ki se spreminjajo. Tako je v primerjavi z devetletno deklico, ki je stala na Etni leta 2008, Sicilija 2008 Sara danes velika punca. Sicilija 2017

Tudi Maša, ki je takrat imela štiri, Sicilija 2008 jih ima danes 13. Sicilija 2017

Tudi midva s Sabrino sva se od leta 2008 Sicilija 2008 spremenila. Sicilija 2017

Ne govorim o odraščanju in staranju, temveč o tem, da se s tem, ko se spreminjajo naše navade, želje, sposobnosti in še kaj, spreminjamo tudi mi. Tako so za nas potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo. Seveda smo kot družina skupaj vsak dan, a v znanem okolju oziroma doma smo podvrženi rutini, zato sprememb ne opazimo tako, kot na potovanjih. Ko k temu dodamo še novo dimenzijo potovanj, ki se nam je odprla na tokratnem potepanju po Siciliji, dobimo popolnoma novo, poučno izkušnjo. O sebi in drug o drugemu smo se naučili nekaj novega.

Vse krasne znamenitosti, ki jih obiščemo, dobrote, ki jih okusimo in prizori, ki jih doživimo na potovanjih, pa so le češnja na naši družinski torti.

Nova dimenzija potovanj

Naše prvo družinsko potovanje z otroki sega v leto 2001, ko smo se z avtom odpeljali v Grčijo in se tam potepali cel mesec. Sara je imela takrat dve leti. Kmalu jih bo imela 18. Za nami je torej 16 let družinskih potovanj! Sicer smo v zadnjih letih parkrat ponovno obiskali države, ki smo jih že videli, a Indija in Mehika sta tako veliki deželi, da ju lahko obiščemo desetkrat in ne bomo obiskali vsega. Zraven tega je bila Sara z nami nazadnje predlani, tako da je potovanj, na katera se odpravimo kot družina, manj kot jih je bilo. A še vztrajamo in potujemo. Seveda, koliko nam dopuščajo okoliščine, predvsem pa, koliko nas žene popotniška strast.

Kot vse stvari, ki jih v življenju ponavljamo ali počnemo pogosto, tudi potovanja postanejo dolgočasna. A le, če jih ne začinimo. Sami smo odgovorni za to, da potovanje naredimo zanimivo in privlačno, predvsem pa mora biti takšno, da nam ob misli na to, da ponovno potujemo, poskoči srce. Za to pogosto potrebujemo nekaj novega. Saj ni treba veliko, morda nova, še neodkrita destinacija, morda nov način potovanja ali morda nova družba. Če že ne menjamo destinacije, pa menjamo način potovanja; enkrat z avtom, drugič peš, s kolesom, letalom, ladjo ali kakorkoli drugače. Če ne menjamo niti destinacije, niti načina potovanja, pa lahko poskusimo zamenjati oz. razširiti družbo.

Prvomajski prazniki so pred vrati, gremo na Sicilijo (ups, tudi tam smo že bili). Prvič smo tja odpotovali z avtom in šotorom, tokrat letimo, najamemo avto in spimo v apartmajih. A nova dimenzija tokratnega potovanja je nova postava. Potuje nas pet! Drugič v 16-letni popotniški karieri se nam bo nekdo pridružil na potovanju. Zanimivo bo.

Sploh pa je Sicilija kot del Italije destinacija, kamor bi se človek vračal vsako leto. Če že ne zaradi česarkoli drugega, zaradi tega: 2008-sicilija_20.JPG 2008-sicilija_19.JPG 2008-sicilija_16.JPG 2008-sicilija_01.JPG

Izlet v Budimpešto

Sosednjo prestolnico smo želeli obiskati že nekaj časa. A nikoli nismo našli dovolj dobrega razloga, da bi se tja odpravili. No, sedaj smo ga in ni nam žal. Budimpešta je namreč krasna. Široke avenije po katerih se je mogoče sprehajati, veličastne stavbe, ki se jih ni mogoče naveličati, dolgi mostovi čez mogočno Donavo, kulinarika z vsega sveta in še marsikaj. Glede na to, da je do tja le dobre tri urice z avtom in da so cene v primerjavi z npr. Dunajem (ki smo ga obiskali pred tremi tedni) trikrat nižje, res ne vem, zakaj smo čakali tako dolgo, da jo (ponovno) obiščemo.

Nekaj panorame
2016-budimpesta00
2016-budimpesta01
2016-budimpesta02
2016-budimpesta03
in utrinkov s sprehodov med mestnimi znamenitostmi
2016-budimpesta04
in po mestnih uličicah.
2016-budimpesta05
Ljudje sicer kupujejo sadje in zelenjavo,
2016-budimpesta06
a ni dvoma, da na krožniku raje vidijo nekaj drugega.
2016-budimpesta07
2016-budimpesta08
Meniji velikokrat govorijo le madžarsko,
2016-budimpesta09
kar ni nujno slabo, saj petelinja jajca
2016-budimpesta10
ne zvenijo privlačno.

Še dobro, da imajo tudi langaš,
2016-budimpesta13
sladice in
2016-budimpesta11
turške restavracije (tistega, kar smo jedli v indijskih in bangladeških restavracijah nisem fotografiral).
2016-budimpesta12
Da Michaela Jacksona ne omenjam…
2016-budimpesta14

Najugodnejše evropske destinacije

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, katere so najugodnejše destinacije za potovanja v naši bližini. Na prvem mestu je seveda Slovenija (zaradi bližine, ne zato, ker bi bila najcenejša), kateri sledijo dežele, ki so nam blizu. Na tem mestu nadaljujem z deželami, ki so malce dlje, a so lahko v letošnjem letu še posebej mamljive. Bodisi zaradi cen, ki so nižje kot sicer, bodisi zaradi kateregakoli drugega razloga. Seveda pod predpostavko, da si želite (hrepenite po potovanjih), zmorete (imate čas in denar) in upate (se ne bojite novodobnih groženj) potovati po svetu.

Začnimo z deželami, ki so nam dostopne z avtomobilom. Saj veste, prtljažnik napolnite s šotorom, nekaj spalnimi vrečami, hladilno torbo, nekaj konzervami tune in paketi testenin ter se odpeljete dogodivščinam naproti. Road trip. Potovanje z lastnim prevoznim sredstvom, od avtodoma, avta, motorja ali kolesa je v tem času še bolj primerno (in ugodno) kot kadarkoli. Prvič: bencin je najcenejši v zadnjih šestih letih. Drugič: kampiranje je najcenejši način prenočevanja (razen na Hrvaškem in podobnih letoviških destinacija). Tretjič: hrano lahko kupujete v supermarketih, tako, da s prehranjevanjem nimate višjih stroškov, kot doma. Četrtič: če potujete z lastnim prevoznim sredstvom, se izognete letališčem, avtobusnim in železniškim postajama in drugim prostorom, kjer je gneča. Petič: načrt potovanja in destinacije lahko prilagajate sproti glede na to, kje vam je všeč. Če si omislite še avto asistenco ali članstvo pri AMZS, ste lahko na road tripu po Evropi bolj brezskrbni kot doma!

Poskusimo z Baltikom. Estonija, Litva in Latvija. Relativno prostrane in zelene dežele, ki jih je vredno obiskati. Glavna mesta, Talin, Riga in Vilna so čudovita. Vsako od njih je nekaj posebnega in se jih izplača obiskati, saj so v zadnjih dveh desetletjih doživela pravi turistični razcvet. Seveda so tudi cene v teh glavnih mestih precej višje, kot drugje. Za vse, ki jim pohajkovanje po mestih ne godi, pa so na razpolago prostrani zeleni gozdovi in neokrnjena narava.

Če se do baltskih dežel zapeljemo z lastnih prevozom, naj ne bodo cilj le omenjene tri dežele. Nikoli ne smemo pozabiti na najbolj univerzalen in uporaben izrek, ki ne velja le za potovanja, temveč za vse poti, na katere se v življenju podamo: pot je cilj! Zato naj bodo cilj potovanja do Baltika vse dežele, skozi katere se bomo zapeljali. Od Madžarske, Slovaške, Poljske in še katere. To je že kar lep zalogaj za zapolnitev letošnjih dopustniških dni.

Idej in dežel, ki jih je mogoče obiskati v bližini in so za potovanja relativno ugodne, je seveda še več. Tokrat sem izhajal iz predpostavke, da tako destinacijo kot način potovanja izbiramo glede na najugodnejšo ceno. Za vse, ki se tovrstnih raziskav lotevate podrobneje, preverite strani Numbeo in Backpacker index. Cene potovanj po Evropi

 

Silvestrovanje v Londonu

London je številka ena. V marsičem in daleč naokrog. Pravzaprav ni nobenega razloga, da ne bi bil. Celo 250 različnih jezikov bi se naj govorilo tam. V enem mestu! S podzemno železnico se na dan pelje za dve Sloveniji ljudi. Letno ga obišče 17 milijonov turistov, 50.000 novih vsak dan. Noro! A o rekordih (ki jih ima London najbrž rekordno število) nima smisla pisati, saj so le številke. Več o našem obisku Londona pove številka, ki pravi, da smo v treh dneh po londonskih pločnikih prepešačili 50 kilometrov (oziroma 67.000 korakov, kolikor jih je naštel moj telefon)!

Mašin London:
2015-london_01
2015-london_02
2015-london_03
2015-london_04
Sabrinin London:
2015-london_05
Moj London:
2015-london_06

Na silvestrovanje z letalom

To, da narediš revizijo krajev, ki si jih v zadnjem letu obiskal, saj misliš, da si z izleti in potovanji v tem letu zaključil, ne pomeni ničesar. Vsaj ne v smislu, da gre za dokončno odločitev o tem, da si s potovanji v nekem obdobju zaključil. Vsaj pri nas je tako, da se o tem, da nekam odpotujemo, lahko odločimo praktično v hipu. Brez načrtovanja, debatiranja ali racionalnega odločanja, kar tako, s klikom na Buy now!

Ko smo nazadnje silvestrovali doma, sem zapisal: »Letos bomo za božično-novoletne praznike ostali doma. Največ zaslug za to ima Sara, ki sem ji že lani, ko smo silvestrovali v Indiji, obljubil, da bo lahko naslednje letos silvestrovo preživela s prijatelji.« Tudi letos ima Sara močne argumente za to, da ne želi silvestrovati z nami. To sicer ni bil povod, je pa vsekakor pripomoglo k temu, da smo se odločili, da v novo leto skočimo nekje drugje, ne doma.

Ker smo destinacijo izbrali kar tako, na en-dva-tri, pravzaprav nimam nekih argumentov, s katerimi bi pojasnil, zakaj smo se tako odločili. Odločitev po metodi Just do it! pač ne gre racionalno argumentirati. Sploh pa nam ni treba. Recimo, da smo se odzvali na poziv Clashov: London Calling!

Tako je, gremo v London. V najbolj obiskano mesto na svetu. Ne zaman, saj je najbolj raznoliko mesto na stari celini in v marsikaterem pogledu tudi na svetu. Velemesto, ki zbuja skomine, želje in strahospoštovanje.

London sem sicer obiskal že tolikokrat, da sem se ga naveličal. Tako sem vsaj zapisal, ko sva ga s Sabrino obiskala nazadnje pred skoraj petimi leti. A očitno je pet let dovolj dolga doba, da pričneš pogrešati nekaj ali nekoga, ki ti je nekoč pomenil veliko, a si se ga naveličal. Obiska Londona se veselim. Prav tako se ga veselita tudi Sabrina in Maša, ki še ni bila v Londonu. Gremo!

Popotniško leto 2015 v ogledalu

2015 je tik pred koncem, treba je narediti revizijo leta, ki je za nami in načrte za leto, ki prihaja. Če pogledam nazaj, na seznam krajev in dežel, ki smo jih obiskali, sem zadovoljen. Sicer priznam, da bi si želeli potovati še več, a smo se nekako »prilagodili razmeram« in se omejevali. Nikakor pa ne morem reči, da je bilo letošnje leto skromno, kar se tiče potovanj. Naštel sem namreč več kot 60 izletniških in popotniških dni, ko smo bili zdoma dva ali več dni. Dva meseca potepanj na leto sicer ni malo, ni pa toliko, da bi rekel: »Uau!«

Tudi letošnje leto je bilo s popotniškega vidika drugačno, kot katerokoli leto poprej. Resda smo pohajkovali tako po bližnjih, kot daljnih krajih in deželah, kot to počnemo že vrsto let, a na drugačen način. Najbolj se nas je dotaknila ta sprememba, da Sara več ne potuje z nami. Letos se nam je pridružila le enkrat. Škoda, saj smo se imeli na Malti, kjer smo preživeli prvomajske počitnice, krasno. 2015-malta_01 dsc_6809

Morda še večja sprememba pa je to, da sva se letos, prvič po letu 1998, na potovanje izven Evrope podala sama, brez otrok. Pa res, odkar smo se prvič kot družina odpravili v eksotično Mehiko leta 2006, sva na potovanjih po eksotičnih deželah vedno imela s seboj otroke. Potemtakem je obdobje, ko so otroci voljni sopotniki staršev na potovanjih, krajše od deset let. Vsekakor je potovati brez otrok popolnoma drugače, kar sva letos izkusila na lastni koži v Kašmirju.
2015-kasmir_25 2015-kasmir_35 kasmir-2015_52

Kašmir je že skorajda ekstremno eksotična destinacija, glede na vse, po čemer slovi in na vse, kar sva izkusila na lastni koži. Je daleč od »klasične« Indije, ki sva je vajena iz prejšnjih potovanj, zato je vsekakor nova destinacija. Kljub temu, da ni dodatno pordečel zemljevida dežel, ki smo jih obiskali.


Letos smo obiskali tudi kar nekaj bližnjih destinacij. Zgodaj spomladi sva se s Sabrino z motorjem zapeljala do Rovinja 2015-rab_13 in Raba. 2015-rab_07

V prenatrpan junij sem stlačil še tradicionalno solo kolesarjenje. Tokrat po otokih Južne Dalmacije. Od Korčule, 2015-dalmacija_02 Pelješca, 2015-dalmacija_06 Mljeta, 2015-dalmacija_12 Hvara 2015-dalmacija_22 in Brača.

Od več krajših izletov v letošnjem letu najbolj izstopajo prekrasni Dolomiti. Dolgo smo čakali nanje, a se je obrestovalo, imelo smo se čudovito. Pohajkovali smo po nižinah 2015-dolomiti_02 in višinah 2015-dolomiti_10 in se predajali prečudovitim razgledom. 2015-dolomiti_13

Takšno je bilo naše popotniško leto 2015.