Silvestrovanje v Londonu

London je številka ena. V marsičem in daleč naokrog. Pravzaprav ni nobenega razloga, da ne bi bil. Celo 250 različnih jezikov bi se naj govorilo tam. V enem mestu! S podzemno železnico se na dan pelje za dve Sloveniji ljudi. Letno ga obišče 17 milijonov turistov, 50.000 novih vsak dan. Noro! A o rekordih (ki jih ima London najbrž rekordno število) nima smisla pisati, saj so le številke. Več o našem obisku Londona pove številka, ki pravi, da smo v treh dneh po londonskih pločnikih prepešačili 50 kilometrov (oziroma 67.000 korakov, kolikor jih je naštel moj telefon)!

Mašin London:
2015-london_01
2015-london_02
2015-london_03
2015-london_04
Sabrinin London:
2015-london_05
Moj London:
2015-london_06

Na silvestrovanje z letalom

To, da narediš revizijo krajev, ki si jih v zadnjem letu obiskal, saj misliš, da si z izleti in potovanji v tem letu zaključil, ne pomeni ničesar. Vsaj ne v smislu, da gre za dokončno odločitev o tem, da si s potovanji v nekem obdobju zaključil. Vsaj pri nas je tako, da se o tem, da nekam odpotujemo, lahko odločimo praktično v hipu. Brez načrtovanja, debatiranja ali racionalnega odločanja, kar tako, s klikom na Buy now!

Ko smo nazadnje silvestrovali doma, sem zapisal: »Letos bomo za božično-novoletne praznike ostali doma. Največ zaslug za to ima Sara, ki sem ji že lani, ko smo silvestrovali v Indiji, obljubil, da bo lahko naslednje letos silvestrovo preživela s prijatelji.« Tudi letos ima Sara močne argumente za to, da ne želi silvestrovati z nami. To sicer ni bil povod, je pa vsekakor pripomoglo k temu, da smo se odločili, da v novo leto skočimo nekje drugje, ne doma.

Ker smo destinacijo izbrali kar tako, na en-dva-tri, pravzaprav nimam nekih argumentov, s katerimi bi pojasnil, zakaj smo se tako odločili. Odločitev po metodi Just do it! pač ne gre racionalno argumentirati. Sploh pa nam ni treba. Recimo, da smo se odzvali na poziv Clashov: London Calling!

Tako je, gremo v London. V najbolj obiskano mesto na svetu. Ne zaman, saj je najbolj raznoliko mesto na stari celini in v marsikaterem pogledu tudi na svetu. Velemesto, ki zbuja skomine, želje in strahospoštovanje.

London sem sicer obiskal že tolikokrat, da sem se ga naveličal. Tako sem vsaj zapisal, ko sva ga s Sabrino obiskala nazadnje pred skoraj petimi leti. A očitno je pet let dovolj dolga doba, da pričneš pogrešati nekaj ali nekoga, ki ti je nekoč pomenil veliko, a si se ga naveličal. Obiska Londona se veselim. Prav tako se ga veselita tudi Sabrina in Maša, ki še ni bila v Londonu. Gremo!

Popotniško leto 2015 v ogledalu

2015 je tik pred koncem, treba je narediti revizijo leta, ki je za nami in načrte za leto, ki prihaja. Če pogledam nazaj, na seznam krajev in dežel, ki smo jih obiskali, sem zadovoljen. Sicer priznam, da bi si želeli potovati še več, a smo se nekako »prilagodili razmeram« in se omejevali. Nikakor pa ne morem reči, da je bilo letošnje leto skromno, kar se tiče potovanj. Naštel sem namreč več kot 60 izletniških in popotniških dni, ko smo bili zdoma dva ali več dni. Dva meseca potepanj na leto sicer ni malo, ni pa toliko, da bi rekel: »Uau!«

Tudi letošnje leto je bilo s popotniškega vidika drugačno, kot katerokoli leto poprej. Resda smo pohajkovali tako po bližnjih, kot daljnih krajih in deželah, kot to počnemo že vrsto let, a na drugačen način. Najbolj se nas je dotaknila ta sprememba, da Sara več ne potuje z nami. Letos se nam je pridružila le enkrat. Škoda, saj smo se imeli na Malti, kjer smo preživeli prvomajske počitnice, krasno. 2015-malta_01 dsc_6809

Morda še večja sprememba pa je to, da sva se letos, prvič po letu 1998, na potovanje izven Evrope podala sama, brez otrok. Pa res, odkar smo se prvič kot družina odpravili v eksotično Mehiko leta 2006, sva na potovanjih po eksotičnih deželah vedno imela s seboj otroke. Potemtakem je obdobje, ko so otroci voljni sopotniki staršev na potovanjih, krajše od deset let. Vsekakor je potovati brez otrok popolnoma drugače, kar sva letos izkusila na lastni koži v Kašmirju.
2015-kasmir_25 2015-kasmir_35 kasmir-2015_52

Kašmir je že skorajda ekstremno eksotična destinacija, glede na vse, po čemer slovi in na vse, kar sva izkusila na lastni koži. Je daleč od »klasične« Indije, ki sva je vajena iz prejšnjih potovanj, zato je vsekakor nova destinacija. Kljub temu, da ni dodatno pordečel zemljevida dežel, ki smo jih obiskali.


Letos smo obiskali tudi kar nekaj bližnjih destinacij. Zgodaj spomladi sva se s Sabrino z motorjem zapeljala do Rovinja 2015-rab_13 in Raba. 2015-rab_07

V prenatrpan junij sem stlačil še tradicionalno solo kolesarjenje. Tokrat po otokih Južne Dalmacije. Od Korčule, 2015-dalmacija_02 Pelješca, 2015-dalmacija_06 Mljeta, 2015-dalmacija_12 Hvara 2015-dalmacija_22 in Brača.

Od več krajših izletov v letošnjem letu najbolj izstopajo prekrasni Dolomiti. Dolgo smo čakali nanje, a se je obrestovalo, imelo smo se čudovito. Pohajkovali smo po nižinah 2015-dolomiti_02 in višinah 2015-dolomiti_10 in se predajali prečudovitim razgledom. 2015-dolomiti_13

Takšno je bilo naše popotniško leto 2015.

Izlet v Dolomite

Kljub temu, da sem zadnjič zapisal, da z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti, moram tokrat presekati in objaviti nekaj drugega. Nekaj, kar se nam je dogajalo v teh čudovitih avgustovskih dneh.

Za Dolomite smo najbrž slišali že vsi, saj so del Alp, kamor sodi tudi slovensko visokogorje. A Dolomiti so precej drugačni. Celo tako, da jih je Unesco dodal na seznam svetovne dediščine. Tudi zame so Dolomiti, odkar sem jih pred dobrimi desetimi leti obiskal prvič, nekaj posebnega. Tokrat sem jih obiskal menda že dvanajstič. Tam sem že smučal, hodil in plezal po gorah ter z motorjem preizkušal zavoje na visokih gorskih prelazih. Vse zaradi razgledov, ki so edinstveni na svetu.

Pešpot okrog petih stebrov, Cinque Torri.
2015-dolomiti_01
2015-dolomiti_02
2015-dolomiti_03
2015-dolomiti_04

Na prelazu Duran.
2015-dolomiti_05
2015-dolomiti_06

Panorama z veličastnim Monte Pelmom v ospredju.
2015-dolomiti_07

Po železni poti na Tofano di Mezzo.
2015-dolomiti_08
2015-dolomiti_09
2015-dolomiti_10
2015-dolomiti_11

Razgled z višav na Cortino d’ampezzo
2015-dolomiti_12

Plaža tri tisoč metrov nad morjem.
2015-dolomiti_13

Turkizno srce.
2015-dolomiti_14

Razgledov, ki človeka ponesejo v takšno stanje duha, kot znajo to Dolomiti, ni veliko. Vsaj v naši bližini ne. Izplača se, poskusite.

Galerija kolesarjenja po južnodalmatinskih otokih

K potopisu, ki sem ga objavil v nedeljo, prilagam še fotografije.

Korčula, zaliv Pupnatska Luka.
2015-dalmacija_02

Pogled s Pelješca proti Korčuli.
2015-dalmacija_03

Eksotično turkizni skriti zalivčki na Pelješcu (v ozadju gorati Mljet).
2015-dalmacija_04
2015-dalmacija_05
2015-dalmacija_06

do katerih ni bilo preprosto priti,
2015-dalmacija_07

zato sem južno polovico polotoka prevozil po glavni cesti.
2015-dalmacija_08

Če kdo morda misli, da južni dalmatinski otoki niso hriboviti, se moti.
2015-dalmacija_09
2015-dalmacija_10

Mljet je raj (če ti uspe skriti se pred množicami turistov).
2015-dalmacija_11
2015-dalmacija_12

Del poti sem prevozil po celini, mimo plodne delte Neretve.
2015-dalmacija_13

Tudi na Hvaru sem se moral potruditi, da sem se izognil dolgočasnim cestam,
2015-dalmacija_14

in našel atraktivne kolesarske poti.
2015-dalmacija_15
2015-dalmacija_16
2015-dalmacija_17

Pred Bračem so me svarili, a sem ga moral obiskat, saj je Bol čudovit, ne glede na to, da je preplavljen s turisti.
2015-dalmacija_18
2015-dalmacija_19

Še klopca, na kateri sem dočakal jutro na železniški postaji tam nekje blizu Plitvic
2015-dalmacija_20

in cilj kolesarske avanture na slapovih Une v Bosni.
2015-dalmacija_21

Tam nekje, bogu za hrbtom, sem celo našel samega sebe.
2015-dalmacija_22

Kolesarjenje po Korčuli, Pelješcu, Mljetu, Hvaru in Braču

Tempo, s katerim kolesar potuje skozi tuje kraje in dežele ter pri tem opazuje vse, kar mu pride naproti, je popoln. Kolesarjenje, kot način gibanja oziroma rekreacije, je popolno. Spanje pod zvezdami oziroma v šotoru, kot oblika prenočevanja, je popolno. Kuhanje in uživanje hrane, ki ti ustreza, je popoln način prehranjevanja. Od vsega najpopolnejši pa so ljudje, ki ti omogočijo, vzeti si teh nekaj dni zase.

Letošnja kolesarska eskapada me je vodila v Dalmacijo. Kolo sem zajahal v Splitu, od koder sem se s katamaranom prepeljal na Korčulo. Zaradi (načrtno) pomanjkljivega načrtovanja sem namesto na zahodnem koncu otoka, pristal na vzhodnem. S tem ni bilo nič narobe, sem tisti dan pač prekolesaril nekaj več kilometrov, saj sem otok prevozil v krogu. Res pa je, da sem se zaradi izbire slabih makadamskih obalnih cest precej bolj namučil, kot bi se sicer.

Nadaljeval sem po neskončno dolgem polotoku Pelješcu. Tudi tukaj sem ob prvi priložnosti zapustil glavno cesto in se zapeljal ob južni obalni. A le do prometnega znaka, ki je prepovedoval vožnjo vsem vozilom, na katerem je povrhu pisalo »Cyclists beware!« Vrnitev daleč nazaj na glavno cesto ni prišla v poštev. Ko mi je neka ženica, ki sem jo tam srečal, zatrdila, da obstaja pešpot naprej ob obali, sem se odločil, da poskusim. Sicer sem moral (natovorjeno) kolo nekaj časa nesti po strmi kamniti poti, a je šlo. Nekaj kilometrov kasneje sem izčrpan in za nekaj litrov potu lažji, končno prišel do asfalta. Bil sem sicer šele na polovici poti čez Pelješac, a kolesarjenje po asfaltu je v primerjavi s kolesarjenjem po makadamu, mačji kašelj.

Naslednji je bil na vrsti otok Mljet. Kljub temu, da sem kolesaril le po glavni cesti iz enega konca na drugega in nazaj, nisem srečal skoraj nikogar. Spremljali so me le vonjave borovcev, zvok ptic ter piš vetra. Razen v dveh naseljih v narodnem parku, kjer je mrgolelo turistov. A od tam sem brž pobegnil.

Sledil je popolnoma drugačen dan, kolesarjenje po jadranski magistrali. Na srečo je bilo vseh 80 kilometrov prometne magistralne brez posebnosti, tako da mi je uspelo pravočasno ujeti trajekt za Hvar. Vožnja po vzhodnem delu Hvara, po prazni cesti, s katere ni bilo nobenih razgledov, je bila dolgočasna. Zato pa je bilo toliko bolj pestro naslednji dan, ko sem se skozi neosvetljen tunel peljal na južno stran. Sicer sem tudi tam »zašel« na obalno makadamsko pot, a je bila okolica s strmimi skalami in sveže zelenimi vinogradi, med katerimi sem kolesaril, tako čudovita, da sem pot prevozil zlahka.

Zadnji otok, ki sem se ga lotil, je bil Brač. Dan sem začel že ob 5. uri zjutraj, saj sem želel ujeti katamaran, ki bi me naj od Jelse na Hvaru prepeljal do Bola na Braču. A gospodje Jadrolinije z zlatimi našitki na ramenih, so me gladko zavrnili, češ da katamaran (na katerem je bilo tisto jutro manj kot deset potnikov) ne sprejema koles, ker na njem ni prostora! Vsaj na pet katamaranov sem se v zadnjih letih dal kolo, ti pa so me odslovili kot nič. (Če sem že pri Jadroliniji: 40 minutna plovba iz Pelješca na Mljet in nazaj za avto in družino stane 70 EUR!) Na srečo obstajajo zasebniki in eden takšnih je na svojo barko (petkrat manjšo od katamarana) z veseljem sprejel moje kolo.

Bol na Braču je kot največja atrakcija tega dela Jadrana, primerno oblegan, zato se tam nisem zadrževal in sem nadaljeval na severno obalo otoka. A ta je bila razgibana v napačni smeri: gor in dol, tako, da sem se za zelo kratek del poti pošteno nagonil. (Če morda koga zanima, v vseh dneh skupaj sem nabral kakšnih 600 kilometrov.)

To je kratek povzetek kolesarjenja po Dalmaciji. Zaenkrat več o tem ne bom pisal, saj se nam preveč dogaja te dni, sploh pa Jadran poznamo bolj ali manj vsi.

Galerija sledi, za začetek le malce barv za tiste, ki letos še niste okusili morja. 2015-dalmacija_01

Zakaj skrivamo popotniške načrte

To, da je junij najbolj nori mesec sem sicer že večkrat omenil, ampak glede na to, da se je junij pravkar začel, najbrž ne bo narobe, če to ponovim. A letošnji junij bo drugačen od prejšnjih, ko nismo vedeli, kje se nas drži glava. Zdi se mi, da bo manj divjanja od enega dogodka do drugega. Tudi potovali bomo. Sicer ne v takšnem številu, kot bi si midva s Sabrino želela, ampak naše šestnajstletnice tokrat ne bomo uspeli prepričati, da gre z nami. No, morda pa nam Saro s kakšnim argumentom vendarle uspe nagovoriti, bomo videli. A do takrat je še kar nekaj časa, zato nima smisla prehitevati. Gremo lepo po vrsti.

Izleti in potovanja ter bližnje in daljne dežele sodijo v različne kategorije in vzbujajo skomine ter poželenja na različnih stopnjah. Priznam, da kadar izvem, da nekdo odpotuje v Mongolijo, to neprimerno bolj pritegne, kot novica, da se nekdo odpravlja na Krk. Popotniška strast se pač bolj vzplamti ob omembi daljnih in neznanih dežel. Seveda so tudi potopisi potovanj po eksotičnih deželah bolj začinjeni kot potopisi izletov in dopustov po bližnjih in bolj ali manj znanih krajih. A ker slednjih niti najmanj ne želim omalovaževati, rad pišem tudi o njih.

Zato ne prehitevam in naznanjam naših načrtov potovanjih vnaprej. Naši popotniški načrti za daljno prihodnost so znani le Sabrini in meni. Tisti za bližnjo prihodnost so znani družini in prijateljem, širšemu krogu pa jih obelodanimo šele tik pred zdajci. Razlog zato je povsem preprost, nisem pa prepričan, če ga znam prav razložiti. Bom poskusil. Skratka, o potovanjih razmišljamo. Kujemo načrte. Sanjarimo o deželah, ki nas vabijo in o tem, kako bi jih obiskali. V nekem trenutku se odločimo, proučimo možnosti, kupimo letalske vozovnice in to je to. Naše naslednje veliko potovanje je tako zapečateno za več mesecev vnaprej. O njem več ne razmišljamo in ga ne načrtujemo. Vsaj jaz tako funkcioniram, da ga pomaknem iz osrednjega fokusa v ozadje in tako dam prostor vsemu, kar se mi dogaja sproti. Sicer bi pričakovanje in evforija, ki spremljata priprave na eksotično potovanje, zameglila doživljanje vsakdana. Na primer, odločitev za enoletno potovanje smo sprejeli osem mesecev preden smo se na pot dejansko odpravili. V tem času smo uživali doma, kolesarili, hodili na izlete, potovali po Argentini in Čilu, o enoletnem potovanju pa razmišljali le toliko, koliko je bilo nujno za logistične priprave. Evforiji smo se prepustili šele tik pred odhodom na pot.

Letos sva s Sabrino že februarja pripravila okvirni načrt velikih potovanj za naslednjih 12 mesecev. A ker gre za pustolovščine takšnih razsežnosti, da mi, že ko pomislim nanje, začne srce biti hitreje, se moram brzdati, da o njih ne razmišljam. Zato o tem tudi ne govorim, ker to s seboj potegne tudi razmišljanje, ob čemer pa, kot sem omenil, zbledi doživljanje vsakdana. Ob tem naj zaupam, da tega, da je vsakdan zgolj prazni tek med potovanji, že zdavnaj več ne mislim. Danes vem, da če ne najdeš zadovoljstva v vsakdanu, ga tudi na potovanju po še tako eksotični deželi ne boš.

Upam, da to pojasni, zakaj načrtov o potovanjih ne obelodanjamo vnaprej.

Zatorej, pustimo načrte za prihodnost, prepustimo se temu in naslednjemu trenutku. Naš (pravzaprav moj) naslednji popotniški podvig je, sedaj že tradicionalno, kolesarjenje po Jadranskih otokih, kamor se odpravljam te dni. Temu sledi družinski dopust na morju. Ups, zdaj pa že prehitevam.

Motoristični vikend na morju

Ta vikend so se vse stvari postavile na prava mesta in s Sabrino sva uspela uiti na morje. Kajpada z motorjem!

Naveličana avtoceste sva jo v Ljubljani zapustila in se zapeljala skozi Trnovski gozd po vijugasti cesti in naprej čez Črni kal in Istro do Vrsarja. Prespala sva v pregrešno dragem kampu, 30EUR za dve osebi, motor in majhen šotor in to v mesecu maju. Niso normalni! A glede na to, da je bil kamp dokaj poln, se to zdi drago le nama. Plaža je zjutraj sicer še samevala, a kopalci so jo zagotovo napolnili, saj je bilo kar toplo. 2015-rab_01

Za sobotno jutro sva si privoščila še več zavojev in sicer na visoko Učko, s katere je čudovit razgled proti Reki. 2015-rab_02

V Reko sva se namenila v iskanju neke restavracije, ki pa je žal nisva našla in sva žalost utopila v pici in solati ter nadaljevala pot po najčudovitejši cesti na Jadranu. Motoristov se je kar trlo. 2015-rab_03

Zaslužen počitek z razgledom na Krk, Cres, Prvić in Goli otok. 2015-rab_04

Na Rabu, kjer sva obujala spomine na neke davne čase, ki so naju pripeljali sem, kjer sva sedaj.
2015-rab_06
2015-rab_07
2015-rab_05

Tukaj so nama končno dostojno postregli z dobro hrano. 2015-rab_08 2015-rab_09

Sabrina se je za trenutek navdušila nad to zverino, a se je hitro vrnila na Yamaho. 2015-rab_10

Z Raba sva se zapeljala domov po krasnih (in zahvaljujoč avtocestam praznih) magistralkah in si ob tem seveda privoščila precej postankov. 2015-rab_11 2015-rab_12

Popoln vikend! 2015-rab_13
Resno mislim, popoln!

S kolesi okrog Blatnega jezera

Zadnje tedne čakamo na vreme, da bi se podali v kraje, ki so meni še posebej pri srcu, a nekako ne gre. V čakanju sončnih vikendov smo v stalni pripravljenosti, da odrinemo, a tudi tokrat vreme ni bilo primerno. Ko si pripravljen na gore, a je potem slaba napoved, lahko ostaneš doma ali pa poiščeš alternativo. Tako sem v četrtek popoldan moral najti idejo za izlet. Kar tako na hitro sem se odločil, da namesto v gore, odrinemo na izlet s kolesi. Česar podobnega nikoli še nismo naredili; odkolesarili skupaj izven meja domačega kraja. Nekako še ni bilo prave priložnosti oziroma so nas bolj privlačili daljni kraji ali takšni, kamor se s kolesi ne da. Skratka, ko sem poklical Sabrino in ji povedal, da bi šli za vikend kolesariti okrog Blatnega jezera, se je (kot sem pričakoval) začela na glas smejati. Seveda je bila za stvar, a kljub temu se ji je ideja, da se s kolesi odpravimo na Madžarsko, zdela strašno smešna. Predvsem to, da bi šli na Madžarsko. Nekako nama je ostala v spominu Madžarska iz tistih starih časov. Kasneje mi je povedala, da se je tudi potem, ko je odložila telefon, še nekaj časa smejala.

Dobri ljudje so nam posodili nosilce za kolesa, oprema za pobeg od doma pa je pri nas vedno pripravljena in smo odrinili. Še to: ker sem si to tako na hitro izmislil in nisem želel preveč komplicirati, sem doma rekel, da bomo spali v hoteli, pa sta se Sabrina in Maša takoj uprli, da želita kampirati. Super, to želim tudi jaz, saj je že samo spanje v šotoru dogodivščina, kaj šele vse drugo, kar sodi zraven.

Kolesarjenje nam je čudovito uspelo, v treh dneh smo nabrali več kot dovolj ležernih kilometrov vzdolž severne obale jezera. Začeli smo v petek popoldan kraju Balatongyörök, zaključili pa danes v 85 kilometrov oddaljenem kraju Balatonfűzfő. Avto smo iz vsak dan iz kraja v kraj prestavljali tako, da sem se jaz, potem ko smo skupaj ležerno prikolesarili do avtokampa, v katerem smo nameravali prenočiti, z malce resnejšim kolesarskim tempom vrnil po avto, nanj naložil kolo in se vrnil v avtokamp.

Odšli smo brez Sare, ki si je, pred prvim srednješolskim dnevom, doma privoščila zabavo s prijateljicami. A vse skupaj se nam je tako fino izšlo, da vsi že komaj čakamo, da vse skupaj ponovimo!

Za kolesarje je odlično poskrbljeno. Tako s cestami,
2014-Balaton_01
2014-Balaton_02
2014-Balaton_03

kot z dobro založenimi postajališči.
2014-Balaton_04
2014-Balaton_05

Riviera Balatona nas je presenetila veliko bolj, kot bi si drznili predstavljati, saj je naravnost čudovita.
2014-Balaton_06
2014-Balaton_07
2014-Balaton_08
2014-Balaton_09

Galerija kolesarjenja po severni Dalmaciji in Kvarnerju

Slika pove več kot tisoč besed. Tako pravijo. Zato besede, ki sem jih zadnjič zapisal o kolesarjenju po severni Dalmaciji in Kvarnerju, podkrepljujem s fotografijami.

Žitno polje začinjeno s cvetočim makom nekje pred Biogradom.
2014-Jadran_02

Priprava večerje v “baznem taboru” na Ugljanu.
2014-Jadran_04
2014-Jadran_05

Poslušanje čudovitih zvokov orgel, ki igrajo na valovanje morja, med čakanjem trajekta v Zadru.
2014-Jadran_06

Najlepše naravne znamenitosti, kar sem jih videl na poti, so v narodnem parku Telašćica.
2014-Jadran_09
2014-Jadran_08

Dugi otok je najbolj divji in najmanj poseljen.
2014-Jadran_11
2014-Jadran_12
2014-Jadran_13

Brezkončne ceste na neskončno dolgem Pagu.
2014-Jadran_14
2014-Jadran_17
2014-Jadran_18
2014-Jadran_15

Tako se prevažajo kolesa na liniji Lun – Rab.
2014-Jadran_20

Od vseh otoških mest me je najbolj očaral Rab.
2014-Jadran_21
2014-Jadran_27
2014-Jadran_25
2014-Jadran_28

Najbolj urejene, privlačne in raznolike kolesarske poti so na Rabu.
2014-Jadran_29
2014-Jadran_30
2014-Jadran_31

Več v galeriji.