Izlet v Dolomite

Kljub temu, da sem zadnjič zapisal, da z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti, moram tokrat presekati in objaviti nekaj drugega. Nekaj, kar se nam je dogajalo v teh čudovitih avgustovskih dneh.

Za Dolomite smo najbrž slišali že vsi, saj so del Alp, kamor sodi tudi slovensko visokogorje. A Dolomiti so precej drugačni. Celo tako, da jih je Unesco dodal na seznam svetovne dediščine. Tudi zame so Dolomiti, odkar sem jih pred dobrimi desetimi leti obiskal prvič, nekaj posebnega. Tokrat sem jih obiskal menda že dvanajstič. Tam sem že smučal, hodil in plezal po gorah ter z motorjem preizkušal zavoje na visokih gorskih prelazih. Vse zaradi razgledov, ki so edinstveni na svetu.

Pešpot okrog petih stebrov, Cinque Torri.
2015-dolomiti_01
2015-dolomiti_02
2015-dolomiti_03
2015-dolomiti_04

Na prelazu Duran.
2015-dolomiti_05
2015-dolomiti_06

Panorama z veličastnim Monte Pelmom v ospredju.
2015-dolomiti_07

Po železni poti na Tofano di Mezzo.
2015-dolomiti_08
2015-dolomiti_09
2015-dolomiti_10
2015-dolomiti_11

Razgled z višav na Cortino d’ampezzo
2015-dolomiti_12

Plaža tri tisoč metrov nad morjem.
2015-dolomiti_13

Turkizno srce.
2015-dolomiti_14

Razgledov, ki človeka ponesejo v takšno stanje duha, kot znajo to Dolomiti, ni veliko. Vsaj v naši bližini ne. Izplača se, poskusite.

Galerija kolesarjenja po južnodalmatinskih otokih

K potopisu, ki sem ga objavil v nedeljo, prilagam še fotografije.

Korčula, zaliv Pupnatska Luka.
2015-dalmacija_02

Pogled s Pelješca proti Korčuli.
2015-dalmacija_03

Eksotično turkizni skriti zalivčki na Pelješcu (v ozadju gorati Mljet).
2015-dalmacija_04
2015-dalmacija_05
2015-dalmacija_06

do katerih ni bilo preprosto priti,
2015-dalmacija_07

zato sem južno polovico polotoka prevozil po glavni cesti.
2015-dalmacija_08

Če kdo morda misli, da južni dalmatinski otoki niso hriboviti, se moti.
2015-dalmacija_09
2015-dalmacija_10

Mljet je raj (če ti uspe skriti se pred množicami turistov).
2015-dalmacija_11
2015-dalmacija_12

Del poti sem prevozil po celini, mimo plodne delte Neretve.
2015-dalmacija_13

Tudi na Hvaru sem se moral potruditi, da sem se izognil dolgočasnim cestam,
2015-dalmacija_14

in našel atraktivne kolesarske poti.
2015-dalmacija_15
2015-dalmacija_16
2015-dalmacija_17

Pred Bračem so me svarili, a sem ga moral obiskat, saj je Bol čudovit, ne glede na to, da je preplavljen s turisti.
2015-dalmacija_18
2015-dalmacija_19

Še klopca, na kateri sem dočakal jutro na železniški postaji tam nekje blizu Plitvic
2015-dalmacija_20

in cilj kolesarske avanture na slapovih Une v Bosni.
2015-dalmacija_21

Tam nekje, bogu za hrbtom, sem celo našel samega sebe.
2015-dalmacija_22

Kolesarjenje po Korčuli, Pelješcu, Mljetu, Hvaru in Braču

Tempo, s katerim kolesar potuje skozi tuje kraje in dežele ter pri tem opazuje vse, kar mu pride naproti, je popoln. Kolesarjenje, kot način gibanja oziroma rekreacije, je popolno. Spanje pod zvezdami oziroma v šotoru, kot oblika prenočevanja, je popolno. Kuhanje in uživanje hrane, ki ti ustreza, je popoln način prehranjevanja. Od vsega najpopolnejši pa so ljudje, ki ti omogočijo, vzeti si teh nekaj dni zase.

Letošnja kolesarska eskapada me je vodila v Dalmacijo. Kolo sem zajahal v Splitu, od koder sem se s katamaranom prepeljal na Korčulo. Zaradi (načrtno) pomanjkljivega načrtovanja sem namesto na zahodnem koncu otoka, pristal na vzhodnem. S tem ni bilo nič narobe, sem tisti dan pač prekolesaril nekaj več kilometrov, saj sem otok prevozil v krogu. Res pa je, da sem se zaradi izbire slabih makadamskih obalnih cest precej bolj namučil, kot bi se sicer.

Nadaljeval sem po neskončno dolgem polotoku Pelješcu. Tudi tukaj sem ob prvi priložnosti zapustil glavno cesto in se zapeljal ob južni obalni. A le do prometnega znaka, ki je prepovedoval vožnjo vsem vozilom, na katerem je povrhu pisalo »Cyclists beware!« Vrnitev daleč nazaj na glavno cesto ni prišla v poštev. Ko mi je neka ženica, ki sem jo tam srečal, zatrdila, da obstaja pešpot naprej ob obali, sem se odločil, da poskusim. Sicer sem moral (natovorjeno) kolo nekaj časa nesti po strmi kamniti poti, a je šlo. Nekaj kilometrov kasneje sem izčrpan in za nekaj litrov potu lažji, končno prišel do asfalta. Bil sem sicer šele na polovici poti čez Pelješac, a kolesarjenje po asfaltu je v primerjavi s kolesarjenjem po makadamu, mačji kašelj.

Naslednji je bil na vrsti otok Mljet. Kljub temu, da sem kolesaril le po glavni cesti iz enega konca na drugega in nazaj, nisem srečal skoraj nikogar. Spremljali so me le vonjave borovcev, zvok ptic ter piš vetra. Razen v dveh naseljih v narodnem parku, kjer je mrgolelo turistov. A od tam sem brž pobegnil.

Sledil je popolnoma drugačen dan, kolesarjenje po jadranski magistrali. Na srečo je bilo vseh 80 kilometrov prometne magistralne brez posebnosti, tako da mi je uspelo pravočasno ujeti trajekt za Hvar. Vožnja po vzhodnem delu Hvara, po prazni cesti, s katere ni bilo nobenih razgledov, je bila dolgočasna. Zato pa je bilo toliko bolj pestro naslednji dan, ko sem se skozi neosvetljen tunel peljal na južno stran. Sicer sem tudi tam »zašel« na obalno makadamsko pot, a je bila okolica s strmimi skalami in sveže zelenimi vinogradi, med katerimi sem kolesaril, tako čudovita, da sem pot prevozil zlahka.

Zadnji otok, ki sem se ga lotil, je bil Brač. Dan sem začel že ob 5. uri zjutraj, saj sem želel ujeti katamaran, ki bi me naj od Jelse na Hvaru prepeljal do Bola na Braču. A gospodje Jadrolinije z zlatimi našitki na ramenih, so me gladko zavrnili, češ da katamaran (na katerem je bilo tisto jutro manj kot deset potnikov) ne sprejema koles, ker na njem ni prostora! Vsaj na pet katamaranov sem se v zadnjih letih dal kolo, ti pa so me odslovili kot nič. (Če sem že pri Jadroliniji: 40 minutna plovba iz Pelješca na Mljet in nazaj za avto in družino stane 70 EUR!) Na srečo obstajajo zasebniki in eden takšnih je na svojo barko (petkrat manjšo od katamarana) z veseljem sprejel moje kolo.

Bol na Braču je kot največja atrakcija tega dela Jadrana, primerno oblegan, zato se tam nisem zadrževal in sem nadaljeval na severno obalo otoka. A ta je bila razgibana v napačni smeri: gor in dol, tako, da sem se za zelo kratek del poti pošteno nagonil. (Če morda koga zanima, v vseh dneh skupaj sem nabral kakšnih 600 kilometrov.)

To je kratek povzetek kolesarjenja po Dalmaciji. Zaenkrat več o tem ne bom pisal, saj se nam preveč dogaja te dni, sploh pa Jadran poznamo bolj ali manj vsi.

Galerija sledi, za začetek le malce barv za tiste, ki letos še niste okusili morja. 2015-dalmacija_01

Zakaj skrivamo popotniške načrte

To, da je junij najbolj nori mesec sem sicer že večkrat omenil, ampak glede na to, da se je junij pravkar začel, najbrž ne bo narobe, če to ponovim. A letošnji junij bo drugačen od prejšnjih, ko nismo vedeli, kje se nas drži glava. Zdi se mi, da bo manj divjanja od enega dogodka do drugega. Tudi potovali bomo. Sicer ne v takšnem številu, kot bi si midva s Sabrino želela, ampak naše šestnajstletnice tokrat ne bomo uspeli prepričati, da gre z nami. No, morda pa nam Saro s kakšnim argumentom vendarle uspe nagovoriti, bomo videli. A do takrat je še kar nekaj časa, zato nima smisla prehitevati. Gremo lepo po vrsti.

Izleti in potovanja ter bližnje in daljne dežele sodijo v različne kategorije in vzbujajo skomine ter poželenja na različnih stopnjah. Priznam, da kadar izvem, da nekdo odpotuje v Mongolijo, to neprimerno bolj pritegne, kot novica, da se nekdo odpravlja na Krk. Popotniška strast se pač bolj vzplamti ob omembi daljnih in neznanih dežel. Seveda so tudi potopisi potovanj po eksotičnih deželah bolj začinjeni kot potopisi izletov in dopustov po bližnjih in bolj ali manj znanih krajih. A ker slednjih niti najmanj ne želim omalovaževati, rad pišem tudi o njih.

Zato ne prehitevam in naznanjam naših načrtov potovanjih vnaprej. Naši popotniški načrti za daljno prihodnost so znani le Sabrini in meni. Tisti za bližnjo prihodnost so znani družini in prijateljem, širšemu krogu pa jih obelodanimo šele tik pred zdajci. Razlog zato je povsem preprost, nisem pa prepričan, če ga znam prav razložiti. Bom poskusil. Skratka, o potovanjih razmišljamo. Kujemo načrte. Sanjarimo o deželah, ki nas vabijo in o tem, kako bi jih obiskali. V nekem trenutku se odločimo, proučimo možnosti, kupimo letalske vozovnice in to je to. Naše naslednje veliko potovanje je tako zapečateno za več mesecev vnaprej. O njem več ne razmišljamo in ga ne načrtujemo. Vsaj jaz tako funkcioniram, da ga pomaknem iz osrednjega fokusa v ozadje in tako dam prostor vsemu, kar se mi dogaja sproti. Sicer bi pričakovanje in evforija, ki spremljata priprave na eksotično potovanje, zameglila doživljanje vsakdana. Na primer, odločitev za enoletno potovanje smo sprejeli osem mesecev preden smo se na pot dejansko odpravili. V tem času smo uživali doma, kolesarili, hodili na izlete, potovali po Argentini in Čilu, o enoletnem potovanju pa razmišljali le toliko, koliko je bilo nujno za logistične priprave. Evforiji smo se prepustili šele tik pred odhodom na pot.

Letos sva s Sabrino že februarja pripravila okvirni načrt velikih potovanj za naslednjih 12 mesecev. A ker gre za pustolovščine takšnih razsežnosti, da mi, že ko pomislim nanje, začne srce biti hitreje, se moram brzdati, da o njih ne razmišljam. Zato o tem tudi ne govorim, ker to s seboj potegne tudi razmišljanje, ob čemer pa, kot sem omenil, zbledi doživljanje vsakdana. Ob tem naj zaupam, da tega, da je vsakdan zgolj prazni tek med potovanji, že zdavnaj več ne mislim. Danes vem, da če ne najdeš zadovoljstva v vsakdanu, ga tudi na potovanju po še tako eksotični deželi ne boš.

Upam, da to pojasni, zakaj načrtov o potovanjih ne obelodanjamo vnaprej.

Zatorej, pustimo načrte za prihodnost, prepustimo se temu in naslednjemu trenutku. Naš (pravzaprav moj) naslednji popotniški podvig je, sedaj že tradicionalno, kolesarjenje po Jadranskih otokih, kamor se odpravljam te dni. Temu sledi družinski dopust na morju. Ups, zdaj pa že prehitevam.

Motoristični vikend na morju

Ta vikend so se vse stvari postavile na prava mesta in s Sabrino sva uspela uiti na morje. Kajpada z motorjem!

Naveličana avtoceste sva jo v Ljubljani zapustila in se zapeljala skozi Trnovski gozd po vijugasti cesti in naprej čez Črni kal in Istro do Vrsarja. Prespala sva v pregrešno dragem kampu, 30EUR za dve osebi, motor in majhen šotor in to v mesecu maju. Niso normalni! A glede na to, da je bil kamp dokaj poln, se to zdi drago le nama. Plaža je zjutraj sicer še samevala, a kopalci so jo zagotovo napolnili, saj je bilo kar toplo. 2015-rab_01

Za sobotno jutro sva si privoščila še več zavojev in sicer na visoko Učko, s katere je čudovit razgled proti Reki. 2015-rab_02

V Reko sva se namenila v iskanju neke restavracije, ki pa je žal nisva našla in sva žalost utopila v pici in solati ter nadaljevala pot po najčudovitejši cesti na Jadranu. Motoristov se je kar trlo. 2015-rab_03

Zaslužen počitek z razgledom na Krk, Cres, Prvić in Goli otok. 2015-rab_04

Na Rabu, kjer sva obujala spomine na neke davne čase, ki so naju pripeljali sem, kjer sva sedaj.
2015-rab_06
2015-rab_07
2015-rab_05

Tukaj so nama končno dostojno postregli z dobro hrano. 2015-rab_08 2015-rab_09

Sabrina se je za trenutek navdušila nad to zverino, a se je hitro vrnila na Yamaho. 2015-rab_10

Z Raba sva se zapeljala domov po krasnih (in zahvaljujoč avtocestam praznih) magistralkah in si ob tem seveda privoščila precej postankov. 2015-rab_11 2015-rab_12

Popoln vikend! 2015-rab_13
Resno mislim, popoln!

S kolesi okrog Blatnega jezera

Zadnje tedne čakamo na vreme, da bi se podali v kraje, ki so meni še posebej pri srcu, a nekako ne gre. V čakanju sončnih vikendov smo v stalni pripravljenosti, da odrinemo, a tudi tokrat vreme ni bilo primerno. Ko si pripravljen na gore, a je potem slaba napoved, lahko ostaneš doma ali pa poiščeš alternativo. Tako sem v četrtek popoldan moral najti idejo za izlet. Kar tako na hitro sem se odločil, da namesto v gore, odrinemo na izlet s kolesi. Česar podobnega nikoli še nismo naredili; odkolesarili skupaj izven meja domačega kraja. Nekako še ni bilo prave priložnosti oziroma so nas bolj privlačili daljni kraji ali takšni, kamor se s kolesi ne da. Skratka, ko sem poklical Sabrino in ji povedal, da bi šli za vikend kolesariti okrog Blatnega jezera, se je (kot sem pričakoval) začela na glas smejati. Seveda je bila za stvar, a kljub temu se ji je ideja, da se s kolesi odpravimo na Madžarsko, zdela strašno smešna. Predvsem to, da bi šli na Madžarsko. Nekako nama je ostala v spominu Madžarska iz tistih starih časov. Kasneje mi je povedala, da se je tudi potem, ko je odložila telefon, še nekaj časa smejala.

Dobri ljudje so nam posodili nosilce za kolesa, oprema za pobeg od doma pa je pri nas vedno pripravljena in smo odrinili. Še to: ker sem si to tako na hitro izmislil in nisem želel preveč komplicirati, sem doma rekel, da bomo spali v hoteli, pa sta se Sabrina in Maša takoj uprli, da želita kampirati. Super, to želim tudi jaz, saj je že samo spanje v šotoru dogodivščina, kaj šele vse drugo, kar sodi zraven.

Kolesarjenje nam je čudovito uspelo, v treh dneh smo nabrali več kot dovolj ležernih kilometrov vzdolž severne obale jezera. Začeli smo v petek popoldan kraju Balatongyörök, zaključili pa danes v 85 kilometrov oddaljenem kraju Balatonfűzfő. Avto smo iz vsak dan iz kraja v kraj prestavljali tako, da sem se jaz, potem ko smo skupaj ležerno prikolesarili do avtokampa, v katerem smo nameravali prenočiti, z malce resnejšim kolesarskim tempom vrnil po avto, nanj naložil kolo in se vrnil v avtokamp.

Odšli smo brez Sare, ki si je, pred prvim srednješolskim dnevom, doma privoščila zabavo s prijateljicami. A vse skupaj se nam je tako fino izšlo, da vsi že komaj čakamo, da vse skupaj ponovimo!

Za kolesarje je odlično poskrbljeno. Tako s cestami,
2014-Balaton_01
2014-Balaton_02
2014-Balaton_03

kot z dobro založenimi postajališči.
2014-Balaton_04
2014-Balaton_05

Riviera Balatona nas je presenetila veliko bolj, kot bi si drznili predstavljati, saj je naravnost čudovita.
2014-Balaton_06
2014-Balaton_07
2014-Balaton_08
2014-Balaton_09

Galerija kolesarjenja po severni Dalmaciji in Kvarnerju

Slika pove več kot tisoč besed. Tako pravijo. Zato besede, ki sem jih zadnjič zapisal o kolesarjenju po severni Dalmaciji in Kvarnerju, podkrepljujem s fotografijami.

Žitno polje začinjeno s cvetočim makom nekje pred Biogradom.
2014-Jadran_02

Priprava večerje v “baznem taboru” na Ugljanu.
2014-Jadran_04
2014-Jadran_05

Poslušanje čudovitih zvokov orgel, ki igrajo na valovanje morja, med čakanjem trajekta v Zadru.
2014-Jadran_06

Najlepše naravne znamenitosti, kar sem jih videl na poti, so v narodnem parku Telašćica.
2014-Jadran_09
2014-Jadran_08

Dugi otok je najbolj divji in najmanj poseljen.
2014-Jadran_11
2014-Jadran_12
2014-Jadran_13

Brezkončne ceste na neskončno dolgem Pagu.
2014-Jadran_14
2014-Jadran_17
2014-Jadran_18
2014-Jadran_15

Tako se prevažajo kolesa na liniji Lun – Rab.
2014-Jadran_20

Od vseh otoških mest me je najbolj očaral Rab.
2014-Jadran_21
2014-Jadran_27
2014-Jadran_25
2014-Jadran_28

Najbolj urejene, privlačne in raznolike kolesarske poti so na Rabu.
2014-Jadran_29
2014-Jadran_30
2014-Jadran_31

Več v galeriji.

S kolesom po severni Dalmaciji in Kvarnerju

Letošnji oddih na jadranski obali smo preživeli tako, da sem prvi del dopusta kolesaril sam po otokih, drugi del pa smo preživeli skupaj v čudovitem avtokampu pod borovci. O družinskem oddihu na morju ni veliko za povedati; kopanje v morju, poležavanje pod borovci s knjigo v roki, večerno sprehajanje, uživanje v sladoledih, skratka oddih. Oddih od vsega, kar se nam je v zadnjem času dogajalo. Precej več je za povedati o petdnevni kolesarski eskapadi.

Za cilj kolesarjenja sem izbral otoke severne Dalmacije in Kvarnerja: Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj. Stopil sem tudi na Krk, a le toliko, da sem menjal trajekt. Kolesariti sem začel v kraju Gračac, ker me je tam odložil nočni vlak Zagreb – Split, od koder je bilo dobrih 70 kilometrov do morja. Nato sem se s trajektom zapeljal na Pašman in prvi dan zaključil na severnem delu otoka Ugljan. Od tam je bilo treba s trajektom v Zadar in z ladjico na Dugi otok. Obiskal sem narodni park Telaščica in odkolesaril do skrajne severne točke Dugega otoka. Naslednje jutro sem se ponovno vrnil v Zadar in zavrtel pedala proti Pagu. Tudi tukaj sem zaključil dan na severnem delu otoka, v Lunu. Naslednji dan sem predvidel le kratko kolesarjenje in počitek na Rabu, kjer ni veliko cest, ki bi jih bilo vredno prekolesariti. Kako sem se motil! V turističnem uradu so mi v roke porinili brezplačni kolesarski zemljevid Paga, na katerem je zapisano, da ima otok 150 kilometrov kolesarskih poti! Ni mi preostalo drugega, kot, da sem se lotil dela. Zvečer sem Hrvatom pomagal navijati proti Mehičanom, a ni pomagalo. Peti dan sem moral biti že ob 5:45 na trajektu za Krk, da sem lahko pravočasno ujel trajekt za Cres. Na Cresu se je začelo garanje; veter v prsi in klanec za klancem. Že ko sem iz Paga in Raba opazoval gorata in neskončno dolga otoka Cres in Lošinj, sta se mi zdela velik kolesarski zalogaj. Izkazalo se je, da upravičeno. Ta dan sem za pot potreboval 11 ur in s petdnevnim kolesarjenjem ter po 500 pregonjenih kilometrih zaključil na Lošinju, kjer sem se dobil z mojimi dekleti.

Potovanje med otoki s kolesom je sila preprosto. Prevozi s trajekti in ladjicami med otoki ter med otoki in celino so v juniju tako pogosti, da se je mogoče z dobrim načrtom brez težav prevažati sem in tja. Res pa je, da so ure odhodov v večini primerov zgodnje, zaradi česar je bilo treba vstajati ob peti uri zjutraj. S čemer pravzaprav ni nič narobe, saj je kolesarjenje v svežem jutru neprimerno bolj zabavno kot v vročini in sopari popoldneva.

Kar se tiče hrane in spanja (dve najpomembnejši zadevi takoj za kolesarjenjem), sem imel vse s seboj. Šotor, spalko, kuhalnik, hrano in drugo, kar sodi zraven. Kar veliko glede na razpoložljiv prostor na kolesu in dodatno moč, ki je potrebna za premikanje tako otovorjenega kolesa. A spanje v šotoru in kuhanje večerje sta zame nepogrešljiv del tovrstnega potovanja. Če bi moral spati v hotelih in jesti v restavracijah, bi to potovanje izgubilo svoj čar.

Pritiskanje na pedala se mi ni zdelo zahtevno. Ceste so v odličnem stanju. Resda so speljane tudi čez hribe, a razen na Cresu, klanci niso prezahtevni. Treba se le je pravočasno oskrbeti z vodo in hrano, saj so nekateri otoki redko poseljeni. Edino, kar je bilo med kolesarjenjem težko prenašati, je vročina. Večino časa na kolesu pihlja veter, ki prijetno hladi, a na kakšnem klancu, ko se hitrost zniža ali kje v zavetrju, ko pritisne poletno sonce, zna biti strašno vroče. A na srečo sem občutek, da sem se znašel v vroči peči, doživel le dva-trikrat. To, da se mi kolesarjenje ni zdelo zahtevno, ne pomeni, da v petih dneh nisem bil utrujen. Seveda sem bil po več kot osmih urah kolesarjenja dan za dnem vsak dan utrujen. (Utrujen, ne naveličan!) A to je del vsakega resnega kolesarjenja. Sploh pa je to še najnižja cena, ki jo je za takšno doživetje treba plačati. Kot velja za vsako potovanje, tudi kolesarjenje brez pravšnje mere izzivov ne bi bilo pustolovščina.

Še okvirna pot, ki sem jo prekolesaril. Podrobneje na Google maps.
map_jadran_2014

Kolesarjenje je cilj

Glede na hitrost, s katero potujemo skozi kraje, čez pokrajino in dežele ter jih ob tem občudujemo in doživljamo, je najbolj idealna oblika potovanja kolesarjenje. Pri kolesarjenju sta tako čas, ki ga lahko neki zanimivosti ob poti namenimo, kot količina zanimivosti, ki jih lahko v enodnevnem kolesarjenju vidimo, najbolj primerna. Tako kvantiteta, kot kvaliteta doživetega sta usklajeni. Seveda to velja le, če kolesarimo zato, da se naužijemo lepot, mimo katerih se peljemo, ne zato, ker nabiramo kolesarske kilometre ali treniramo.

Z avtom se resda lahko v nekaj urah zapeljemo čez celo Slovenijo in prispemo na želeni cilj. A tako hitrost potovanja z avtom, kot količina zanimivosti, mimo katerih se peljemo, sta preveliki, da bi razen premagane razdalje, imeli kaj od tega. Od iste poti čez Slovenijo bi imeli veliko več, če bi jo prepešačili, a bi za to potrebovali precej več časa. Če torej potujemo zato, da bi se naužili lepot, mimo katerih potujemo in da bi bilo teh lepot čim več, potujmo s kolesom.

Žal sem jaz edini kolesar v naši družini. Vsi sicer kolesarimo, a mimo table domače kraja skupaj s kolesi še nismo prišli. Na družinskih potovanjih in izletih nam pač bolj ustrezajo druge oblike prevoza in načini potovanj. Potovali smo peš, z letali, čolni, avtodomi, motorji, živalskimi vpregami, kamelami, sloni in še kako, kolesarili v družinskem krogu pa žal ne. Tako sem si, da bi potešil svoje kolesarske strasti, lani privoščil večdnevno kolesarjenje po severni Istri. Način potovanja, pri katerem sem potoval sam s kolesom, s pravšnjo hitrostjo občudoval neodkrito primorsko pokrajino in s seboj tovoril vse potrebno za kampiranje (in kolesarjenje), me je tako navdušil, da sem se odločil, da kolesarsko avanturo ponovim tudi letos. Tokrat sem se s kolesom odpravil v Dalmacijo in Kvarner. V petih dneh sem prekolesaril 500 kilometrov in tako od repa do glave pregonil sedem otokov.

Več prihodnjič, ko se odpočijem.

Hrepenenje po kislih kumaricah

Pride čas, ko je raznih obveznosti in dogajanj, doživetij in vtisov, izletov in potovanj, toliko, da jih je preveč. Toliko, da bi se najraje za nekaj časa skrili in v miru predelali vse, kar se nam dogaja. Da bi doživeto predelali, se na nek način izpraznili in naredili prostor za nova doživetja. Tudi najokusnejše hrane se, potem ko je zaužijemo več, kot bi je potrebovali, zasitimo. Enako velja za doživetja, kadar jih je preveč, se jih zasitimo. Takrat si želimo počitka, da v miru prebavimo vse, kar smo zaužili. A kaj, ko stvari na tem svetu niso porazdeljene tako, kot bi si mi želeli, enkrat jih je preveč, drugič premalo. Zraven tega se ni mogoče ničesar naužiti za nazaj ali za naprej.

Je sploh mogoče samega sebe pravočasno zaustaviti in obvarovati pred prekomernim predajanjem užitkom? Seveda je, treba se je le zavedati, katera pot je prava in se nanjo usmeriti. A s tem upravlja vsak sam zase.

Skratka, junij, najbolj nori mesec je na višku in že se veselimo, da se vse skupaj umiri, tako, da bomo lahko posameznim doživetjem posvetili več pozornosti kot sedaj. Obdobju, ki prihaja, pravijo čas kislih kumaric, ker je to čas dopustov in se takrat naj ne bi dogajalo nič zanimivega. Le kako se naj julija in avgusta kaj dogaja, ko pa se s prekomernim doziranjem v juniju porabijo vsi razpoložljivi resursi! Glede na to, da ima leto dvanajst mesecev, je razporeditev raznoraznih organiziranih dogodkov skrajno neenakomerna. Kot da niso dovolj valeta, matura, zaključni izpiti, festivali, koncerti, poletne noči in kaj vem kaj še vse, so v ta junij strpali še fuzbal. Da izletov in potovanj niti ne omenjam.

Le kako se naj človek odloči in izbere le tiste in toliko dogodkov, ki jim bo lahko posvetil zasluženo pozornost?

Na srečo so tukaj svetle izjeme, kar se tiče organiziranih dogodkov, ki so načrtovani tako, da se odvijajo izven najbolj zasedenega meseca in trajajo dlje časa. Na primer poletni Festival Ljubljana, ki traja od 1.7. do 1.9. To daje tistim, ki jih tovrstno dogajanje zanima, dovolj časa, da se z doživetji ne predozirajo.

Kaj ima to veze s potovanji? To, da smo z junijsko norišnico zaključili in odhajamo na morje, kjer bomo lahko vse v juniju doživeto v miru prebavili.