Čez divjo Tanzanijo

Tanzanija mi je kot prva delno islamska država na moji poti in kot ena najbolj priljubljenih safari držav vlivala kar nekaj strahospoštovanja. Saj ne, da bi se bal bolj ali manj kot drugje, le v ozir sem moral vzeti nekatere dejavnike, s katerimi se mi do Tanzanije ni bilo potrebno ukvarjati. Tanzanija je ogromna dežela, velika za petdeset Slovenij, tako, da sem se zlahka izognil predelom dežele, ki me niso privlačili. Na primer Zanzibar, Dar es Salaam, Arusha in tako naprej. Zato sem se, namesto na sever proti Keniji, obrnil proti severozahodu, proti Kongu.

Pred menoj je bila ena izmed najbolj odročnih regij na moji poti čez Afriko. Predel, kjer bi bilo najmanj zaželeno, da pride do težav, saj je do najbližjega večjega mesta z dovolj spodobnim servisom ali zdravnikom več kot tisoč kilometrov. Ceste v odročnih krajih Afrike so seveda še vedno makadamske, kar pomeni več dnevno potovanje do civilizacije. Po drugi strani pa to seveda pomeni, da je ta regija toliko bolj privlačna za potovanje. Res je bila. Tri dni sem potoval po najodročnejših poteh in brezpotjih Tanzanije. Po ves dan sem se naganjal in se izogibal skritim luknjam in nevarnim pastem na obupno slabih prašnih cestah. Na meni se je nabralo toliko prahu, kot bi se v njem povaljal. To je bila ena najlepših etap Afrike. prašna Afrika
Občasno sem peljal skozi vasi in tam srečaval čudovite ljudi. Na srečo le ljudi, saj sem vozil skozi narodne parke in rezervate, ki jih poseljujejo levi, hijene, panterji in podobni, ki jih nisem želel srečati. Srečal pa sem kolesarja, Italijana, ki je bil na poti čez Afriko. Povedal mi je, da je tudi on skozi te, divje predele kolesaril s povečanim srčnim utripom, a brez zapletov. Opozoril me je na del ceste mimo Burundija, kjer so ga policisti opozorili na cestne roparje, zato je dal kolo (in sebe) na tovornjak. Ko sem čez tri dni peljal čez tisti nevaren odsek, nisem srečal niti policistov, niti roparjev. Morda zato, ker sem peljal hitreje, kot sicer in niso utegnili skočiti na cesto, da bi postavili zasedo. Kdo bi vedel.

V teh odročnih predelih ni bilo težko najti prostora za šotorjenje. Prvo noč sem se ustavil v praznem kampu ob rezervatu, kjer mi je lastnik zagotavljal, da se ne rabim česar bati. Na tem delu poti čez Afriko sem bil že dovolj izkušen, tako, da mi to, da spim v bližini divjih živali, ni več naganjalo straha v kosti. Dokler ni prišla noč! Ko se je začeto temniti, sem posedal ob ognju, pil čaj in poslušal zvoke džungle, taborni ogenj v divjini
nakar je naenkrat nastala tako trda tema, da sem se v trenutku pobral v šotor. Ponoči so me prebudili povodni konji, ki so se pasli na travici okrog šotora, a tudi tokrat radovednost ni premagala strahu, da bi pomolil glavo iz šotora.

Boj z živalmi sem imel naslednji dan, ko sem se utaboril. Pomotoma sem vrečko s smetmi, v kateri so bili olupi avokada in banan, obesil na motor. Ko sem se čez nekaj minut vrnil, je bilo na motorju in okrog polno opic, ki so vrečko s smetmi trgale narazen, da je frčalo po zraku. opice na delu
Sprva sem se še smejal, ko pa je ena začela odpirati zadrge na torbah in praskati po motorju, sem jih moral pregnati. Kar je bilo precej težje, kot sem mislil, saj so opice, ko so v večjem številu, precej neustrašne.

Črna Afrika brez sladkorja? Ne, hvala!

Tudi v Afriki je tako, da kmalu po prestopu meje opaziš, kako se deželi, ki ju loči »umetno« ustvarjena meja, med seboj razlikujeta. V eni državi prevažajo banane na tovornjakih, v drugi na motorjih. Ko prestopiš naslednjo mejo, tovorijo banane na kolesih. Zato sem takoj po prestopu meje vedel ali je država, v katero sem pravkar vstopil, bogatejša ali revnejša od te, ki sem jo pravkar zapustil. To sem vedel tudi po tem, kako prijazni so bili ljudje. Na primer, po prestopu malavijsko-tanzanijske meje, me nihče več ni pozdravil s, »Hi, how are you?« Sicer sem se naučil pozdravnih fraz Karibu in Habari v jeziku svahili, a sem navadno bil jaz tisti, ki sem jih izgovarjal. Mimogrede; če kot tujec v neki deželi domačina pozdraviš v njegovem jeziku, odpreš vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Če se pri tem še smejiš, pa ga lahko razorožiš vseh slabih namenov.

Omenil sem prevažanje banan na kolesu in se spomnil neprijetnega pripetljaja. Ob prometni cesti nekje v Malaviju sem se ustavil in kupil avokado. Ko sem se usedel nazaj na motor in se želel vključiti v promet, je bila takšna gneča, da sem moral čakati, da se pojavi prazen prostor, da zapeljem na cesto. Ko so se v nekem trenutku avtomobili, kamioni in avtobusi dovolj razredčili, sem zapeljal. A nisem se premaknil niti za dvajset centimetrov, ko sem med pešci, ki jih je bilo vsepovsod polno, zagledal kolesarja, naloženega z bananami, ki drvi naravnost vame. Revež se na strmem klancu ni mogel ustaviti, lahko je le zavil in se mi umaknil. A na neravni bankini mu ni uspelo ohraniti ravnotežja in je zgrmel po tleh. Na srečo ni končal na trdem asfaltu, temveč na kupu banan ob cesti. Stopil sem z motorja in mu pomagal vstati. Na srečo je imel le nekaj majhnih prask. Ko sem pobral še njegovo kolo, sem videl, da sploh nima zavor! Resda je to Afrika, ampak popolnoma brez zavor? Kamikaz, ki na kolesih prevažajo tovor banan dvakrat težji od njih samih, sem videl nešteto in na to, da nimajo zavor, niti v sanjah ne bi pomislil. No, z njimi nisem imel bližnjega srečanja in to je bila moja edina prometna nezgoda na poti čez Afriko.

Zaradi »težav z likvidnostjo« v Malaviju sem v prvem kraju v Tanzaniji, kjer sem prenočeval, poiskal trgovino, da obnovim zaloge. Jasno, da trgovin, kot jih poznamo pri nas, v Afriki (razen v nekaterih velikih mestih) ne poznajo, zato sem nakupoval v majhnih prodajalnah. Sicer sem vsakodnevna živila kupoval na tržnicah, a po mleko, sladkor, olivno olje in podobno, je bilo treba v trgovino. Na tej točki mi je zmanjkalo sladkorja, ki sem ga potreboval za čaj, v glavnem edino sladico, s katero sem se v Afriki sladkal. In ker je bil večerni čaj del rutine, o kateri sem pisal zadnjič, brez tega ni šlo. Tako, da mi je bilo, ko so mi v več prodajalnah povedali, da nimajo sladkorja, huje, kot če bi ostal brez bencina. »Kako to, da nimate sladkorja?« sem bil radoveden. »Zato, ker je vlada prepovedala uvoz, da bi zaščitila domače proizvajalce, ki pa ne zmorejo zadostiti povpraševanju,« so mi pojasnili. To me je spomnilo na državo, ki je danes več ni, saj veste katero. A črne Afrike brez sladkorja si nisem znal predstavljati, zato sem iskal tako dolgo, dokler ga nisem dobil. Jasno, izpod pulta.

Rutinsko čez Afriko

Malavi je najmanjša država, ki sem jo obiskal na poti čez Afriko, a ponuja precej več, kot marsikatera velika. Šele v Malaviju sem končno ugledal gorovje, prve štiri dežele so bile prav dolgočasno ravne. V Malaviju sem se lahko v enem dnevu povzpel in spustil za več kot tisoč metrov, kar ima zame prav poseben čar, pa če to počnem peš, s kolesom ali z motorjem. končno gorovje razgled na malavijsko jezero iz višav Zraven razgibane narave ima ta deželica tudi prav posebno prijetne ljudi, s katerimi sem se pogosto zapletel v pogovor. Enkrat sem se ustavil ob cesti, saj me je pritegnilo neskončno polje zelenega riža. Stopil sem z motorja in se odpravil proti polju ter ga fotografiral. riževa polja v Malaviju

Ni minilo pet minut, ko je bilo okrog mene vsaj deset otrok in nekaj odraslih. To se mi je v Afriki ves čas dogajalo; da sem se nekje na samem ustavil in izza dreves ali grmovja ter kolib so se naenkrat začeli pojavljati ljudje. Eden od možakarjev, ki so se pojavili, med tem, ko sem fotografiral riž, je izvlekel fotoaparat in fotografiral mene. Zapletla sva se v prijeten pogovor. Takrat so se opogumili tudi otroci in naju obstopili. Možakarja sem vprašal, če so vsi ti otroci njegovi, pa je rekel: »Ne, jaz jih imam le osem. To ni veliko!« »Koliko pa je veliko?« ga vprašam. »Petnajst,« odvrne. »A z eno ženo?« ga začuden vprašam. Pa pravi: »Ne, ena žena lahko ima največ osem do deset otrok, če jih želiš več, moraš imeti dve!« Pomahal sem jim v slovo in se odpeljal. Kasneje sem v več pogovorih vprašal, zakaj imajo v Afriki toliko otrok in vedno dobil enak odgovor: Manpower (delovna sila).

Zapeljal sem se do največje znamenitosti, jezera Malavi, postavil šotor in si privoščil dan brezdelja. Edini dan na poti čez Afriko, ko nisem sedel na motor. En dan je bil več kot dovolj, saj so me hitro začeli srbeti podplati in sem želel naprej proti novim afriškim dogodivščinam. Nisem hitel, ker bi se mi mudilo, čeprav so tako govorili vsi overlanderji, ki sem jih srečal na poti, ki so imeli za potovanje po Afriki precej več časa kot jaz. Potoval sem z ritmom, ki mi ustreza in v okviru časa, ki sem ga imel na razpolago. Ne znam si predstavljati, da bi imel za enako pot čez Afriko dvakrat več časa. Razen, če ne bi potoval sam, preživljati čas v prijetni družbi je nekaj povsem drugega. Tako pa sem imel ravno pravo mero časa za potovanje, spoznavanje ljudi in krajev ter za ukvarjanje s samim sabo.

Zanimivo, kako zelo pomembna je rutina (katere se doma tako rad prenasitim) na daljšem avanturističnem potovanju. Več kot je negotovosti in raznoraznih ovir ter težje kot so težave, ki jih je na potovanju treba premagati, večja je potreba po rutini. Zbuditi se vsako jutro v drugem kraju, vedno znova premagovati nove ovire, srečevati neznane ljudi in se soočati z doslej še neznanim, seveda ni preprosto. Predvsem zaradi tega, ker se je treba vedno znova spoprijemati z novimi situacijami in jih reševati. S tem sem se pravzaprav ukvarjal ves čas, ko sem bil na poti. Saj ne, da bi me to utrujalo ali da bi mi bilo odveč, a po vseh »novotarijah«, ki sem jih dal skozi čez dan, sem zvečer iskal zavetje v rutini. Raztovoril sem motor, postavil šotor, se stuširal, si pripravil večerjo, popil čaj in naredil načrt za naslednji dan. Skratka, rutinske naloge, ob katerih sem lahko dal možgane na pašo, čutila pa v prosti tek. počitek

Malavi, toplo srce Afrike

Za Malavi sem slišal več povsem različnih mnenj. Od tega, da je najpreprostejša afriška dežela za potovanje, da je simpatičen in do tega, da je nezanimiv. Zato sem se odločil, da zavijem s poti od Cape Towna do Aleksandrije in se o tej majhni deželi prepričam na lastne oči. Na ambasadi v Lusaki in na meji so mi sicer nagajali in mi niso hoteli izdati vize za vstop, a to me je le še bolj podžgalo k temu, da ga obiščem. Pokazati sem moral le malce večjo mero potrpežljivosti do uradnikov in netolerance do prevarantov in je šlo.

V glavnem mestu Lilongwe nisem mogel priti do denarja z dvema kreditnima karticama, na srečo je šlo s tretjo. A dvignil sem lahko le vsoto, ki je bila celo za malavijske razmere borna. Zraven tega tudi z menjavo dolarjev izven glavnega mesta ni šlo gladko, tako da sem po Malaviju potoval tako rekoč brez denarja. Še dobro, da je tam vse zelo poceni. Na primer, za kilogram sveže okre sem plačal pol evra. Tudi z bencinom sem komajda prišel skozi, saj se mi je na več bencinskih črpalkah pripetilo, da ga ni bilo. In ko sem v žepu imel malavijskega denarja le še za nekaj litrov goriva, ki sem ga rabil do tanzanijske meje, me je ustavila policija. Vozil sem za tovornjakom, ki je vozil prehitro in po pol ure pregovarjanja, mi je policista uspelo prepričati, da nisem vozil tako hitro kot tovornjak pred menoj.

A vse to so bili le logistični izzivi, s katerimi sem se spoprijemal na celotni poti čez Afriko. Sicer sem ob tem spoznaval ljudi, a z uradniki in policisti kaj dlje od uradnega postopka nismo prišli. Da se razumemo, bili so tudi takšni, izjemno prijazni, kot policistka, ki me je na eni od cestnih kontrol pozdravila z »Welcome to Malavi, the warm heart of Africa!« (Dobrodošel v Malaviju, toplem srcu Afrike!)

Kot ponavadi, sem najbolj prijetne in zanimive sogovornike srečal proč od civilizacije, nekje bogu za hrbtom. V vodniku sem prebral, da so nekje v gorah Malavija stenske poslikave iz pradavnine in sem se odločil, da jih poiščem. Zavil sem z glavne ceste in se na pamet zapeljal proti velikim skalam, a nisem našel ničesar. Ko mi po več poskusih ni uspelo, sem začel spraševati ljudi. Vozil sem skozi gozdove in po kozjih stezah,
afrika_076 afrika_075
a pravih skal mi ni uspelo najti. Dokler se ni eden od ljudi, ki sem jih vprašal, zapeljal z menoj in mi pokazal pravih skal. Poslikave niso bile nič posebnega, a pot do tja je bila čudovita.

Eno najlepših afriških izkušenj sem doživel nazaj grede, ko sem se vračal in se ustavil v neki majhni vasici. Tam me je obstopil za en razred nasmejanih otrok in učitelj, ki je edini znal nekaj angleških besed. Nasmeh in veseli obrazi teh revnih otrok me spremljajo še danes kot najlepši spomin na Afriko. Vsaka beseda k temu je odveč.

Zambija je pristna Afrika

Z Zambijo se je začel najprijaznejši in najbolj pristen del Afrike. Vsaj meni se je zdelo, da je srednji del moje poti čez Afriko, med Zambijo in Kenijo, najmanj bel, najmanj moderniziran in zato zame najbolj privlačen. To sem opazil kmalu zatem, ko sem zapustil zadnji »turistični« kraj, Livingstone.

»Pozdravljeni, kako ste?« »V redu, hvala. Kako ste vi?« Standardni pozdrav in odziv v Zambiji, ki sem se ga takoj nalezel. Vsak, ki mi je pristopil, me je tako pozdravil in hitro sem se naučil, kako pozdraviti nazaj. S to razliko, da sem imel v Zambiji občutek, da pozdrav ni zgolj vljudnostna fraza, temveč iskreno vprašanje. Vedno znova so me ljudje, ki so mi pristopili in z menoj začeli klepetati, navduševali. Zame je to eden največjih privilegijev oziroma najpristnejša izkušnja, ki jo lahko doživim kot popotnik v daljni deželi. Da me nagovori nekdo iz sveta, ki je popolnoma drugačen od mojega in izkaže iskreno zanimanje zame ter moj svet. Hkrati pa me povabi v njegovo deželo in z menoj deli najdragocenejše, kar lahko kot popotnik v tuji deželi doživim, pristno izkušnjo.

Kdaj ste to nazadnje doživeli doma? Da vam je pristopil popoln neznanec, vas prijazno nagovoril: »Kako ste?« in ga niste imeli za čudaka?

No, to je še eden izmed razlogov, zakaj nas privlačijo daljne, nemodernizirane dežele, pravzaprav njihovi ljudje.
Seveda niso vsi ljudje takšni. Na bencinski črpalki nekje v Zambiji sem videl možakarja, oblečenega v cunje, kako je brskal po smeteh. Šel sem do njega in mu ponudil bankovec, a je zamahnil z roko, ga odklonil in odšel proč. Tudi otrokom, ki so se igrali ob cesti, sem večkrat želel kaj podariti, a so se razbežali kot kafre, ko sem se ustavil ob njih. Prav v Zambiji sem slišal največ zgodb o spodletelih poskusih pomoči razvitega sveta Afriki. Še tako dobro zastavljena dobrodelna akcija, ki so jo zasnovali samaritani v razvitem svetu, v Afriki zvodeni. Zelo redke in skrbno premišljene uspejo. Razkorak med tem, kaj mi mislimo, da oni potrebujejo in tem, kaj oni v resnici potrebujejo, je preprosto prevelik.

V Zambiji sem več kot o spodletelih poskusih pomoči, slišal o korupciji na najvišjem nivoju. A te zgodbe so tako grozljive, da jim je težko verjeti, zato o njih tukaj nima smisla razpredati.

Odkrito priznam, da v Afriko nisem šel zato, da bi reševal afriške probleme, moji razlogi so povsem drugje. Na nek način so sebični. A kljub temu sem se trudil (kot vedno na potovanjih), da sem čim večji del denarja pustil pri ljudeh, ne pri družbah.

V Zambiji so me zraven ljudi navdušile tudi živali. Prvič, ker sem jih videl od blizu, drugič, ker jih nisem videl od blizu. Prve so bile Zebre, ki sem jih srečal na cesti in se niso pustile motiti. zebre se ne pustijo motiti zambijska zebra pozira

Drugič pa so bile divje živali v kampu sredi rezervata, ki so me pustile pri miru in mi na srečo niso prišle blizu. Tam so me namreč takoj, ko sem prišel, strašili s tem, koliko levov, hijen in gepardov se je pred nedavnim sprehodilo skozi avtokamp. A sem zaupal, da če niso pojedli njih, tudi mene ne bodo. In me niso. kampiranje v rezervatu ob reki Luangwa, Zambija

Tuširanje pod Viktorijinimi slapovi

Ne morem verjeti, da sem v treh mesecih, odkar sem se vrnil iz Afrike, uspel objaviti vtise šele o prvih treh državah. Afrika je velika in ne glede na to, da sem bil na tej dolgi poti relativno hiter, sem videl in doživel ogromno. Več, kot se spomnim. Če bi opisoval le tisto, kar sem videl med samo vožnjo, bi imel precej za povedati. Seveda imam za povedati veliko več, saj sem se tudi ustavil in se srečeval z ljudmi v kampih, restavracijah, bencinskih črpalkah, tržnicah, mejnih prehodih in še marsikje. Tam je prišla do izraza prava Afrika, namreč njeni ljudje. Omenil sem mejne prehode. Ti so stičišče prevarantov in ostalih, ki želijo od popotnikov več, kot smo pripravljeni dati. Gre bodisi za tiste, ki menjujejo denar, fikserje oz. pomagače, ki nudijo »pomoč« pri postopkih na meji in nenazadnje tudi uradnike. S temi imam sicer nekaj izkušenj, a na poti čez Afriko je bilo težje kot sicer, saj sem moral čez mejo spraviti ne le sebe, temveč tudi motor. Pri potovanju čez Afriko z lastnim vozilom je toliko birokracije, da so o njej napisane cele knjige oz. priročniki za norce, ki se tega lotevamo. Na mejah je jasno najprej treba dati skozi postopke pri izstopu iz ene države in nato še postopke za vstop v drugo državo. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, je treba obiskati uradnike v različnih stavbah, ki niso označene, in niti ne veš, kam vse je treba. Tukaj marsikateri popotnik najame fikserja, ki gre z njim in mu pomaga pri urejanju zadev z uradniki.

Prehod meje med Bocvano in Zambijo je bila prva »afriška« meja na moji poti, saj so meje med razvitejšimi državami (Republika Južna Afrika, Namibija in Bocvana) urejene. Takoj, ko sem prečkal reko in se znašel na meji, so me obstopili pomagači, ki sem se jih moral otepati. »Bom sam!« sem vpil, da so me pustili pri miru. Postopkov, ki sem jih opravil na meji, nima smisla podrobneje opisovati. V prvo stavbo za potni list, v drugo barako za karnet, tretjo za en davek itn. Plačati sem moral vladni davek, cestni davek in menda še dva davka ter zavarovanje. Za zavarovanje motorja so hoteli, da plačam 80 evrov (v lokalni valuti), a sem rekel, da toliko niti slučajno ne bom plačal. Odkorakal sem iz barake, a so prišli za menoj in začeli barantati. Na koncu sem plačal 9 evrov in se odpeljal. Tako je v Afriki!

Prva in največja znamenitost Zambije (po mnenju marsikoga celotne Afrike) so Viktorijini slapovi. Oblak vode, ki se dviguje nad največjimi slapovi na svetu sem videl že od daleč. Zapeljal sem se do parkirišča in povprašal, kam sedaj. Plačal sem zasoljeno vstopnino in se kar v motorističnih oblačilih podal peš po ozki potki. Fantje ob poti so prodajali pelerine, pa sem jih zavrnil, da jih ne rabim, »Veselo tuširanje!« so mi odvrnili in se smejali po afriško (saj poznate simpatični nasmeh temnopoltih Afričanov; široka vrsta belih zob na temni podlagi, ki sega skorajda do ušes).

Najprej mavrica. In to ne ena, ampak dve, tri, štiri mavrice hkrati. Viktorijini slapovi v mavricah
Nato tropska drevesa tako močno zelene barve, da so žarela. Tropska džungla
Ko pa sem prišel bližje k slapovom, jih nisem videl, saj so se skrivali za zaveso iz dežja, ki je padal iz jasnega neba. Le tu in tam so se prikazali. Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi
Vode je padala oziroma pršela z vseh strani in me zalivala kot najhujši dež. V minuti sem bil moker do kože. Prav nič me ni motilo, ravno nasprotno, prijalo mi je. Fenomenalni občutek; bil sem popolnoma sam, v osrčju Afrike, med tem, ko se je mogočna reka Zambezi z zraka zlivala name. Kako se ne bi odlično počutil!

Turistični safari

Puščavska Afrika je suha in vroča. Zato sem bil ves čas žejen. S seboj sem imel vodo, a ko je nastopila dehidracija, sem moral poseči še po čem drugem. Bocvana je zelo redko poseljena in kraji so na stotine kilometrov oddaljeni eden od drugega. Zato sem vsak kraj oziroma bencinsko črpalko izrabil za polnjenje zalog. V nekem osamljenem kraju sredi ničesar sem stopil v obcestno prodajalno. Iz hladilnika sem vzel pločevinko Švepsa in jo dal na pult pred prodajalko, ki se je mastila s kotletom in polento. Jedla je z rokami (kot se za Afriko spodobi), s katerih je curljala mast. S temi mastnimi prsti je zagrabila pločevinko, jo zavrtela in položila nazaj na pult. Sicer na podobne reči nisem občutljiv, a pločevinka je bila vsa mastna in vode, s katero bi si lahko (po pitju Švepsa iz pločevinke) umil svinjsko maščobo z rok, ni bilo daleč naokrog. Zato sem stopil do hladilnika, vzel drugo pločevinko Švepsa, ki je bila le prašna, ne pa tudi mastna in se vrnil do pulta. Zaračunala mi je obe. Sem rekel: »Only one!« in na pult položil bankovec. Z istimi prsti kot prej pločevinko, je pobrala bankovec in ga stlačila v predal. Drobiž, ki mi ga je vrnila, se je svetil. Ne zato, ker bi bil nov…

Tako je v Afriki. Živijo po svoje, ne glede na pričakovanja popotnikov ali tujcev, ki jih iz razvitega sveta prihajajo učiti, kaj je prav in kaj ne.

Pravijo, da se v Afriko gre zaradi safarija. S tem se sicer ne strinjam, saj me bolj kot divje zveri privlačijo ljudje, a želel sem videti, kako je na safariju. Z več velikimi džipi smo se na pot v rezervat odpravili zgodaj, ko so živali najbolj aktivne. Znašel sem se med lovci, ki so puške zamenjali z nič kaj krajšimi teleobjektivi in streljali, da je bilo veselje. Kakor za koga. Doživel sem svoj najbolj neafriški trenutek na afriški celini. Komaj sem čakal, da bo konec.

Na poti čez Afriko sem srečal veliko ljudi, ki so o tem, koliko, kakšne in v kakšnih pozah, živali so videli, govorili z neverjetnim zanosom. »Pet levov sem videl! Trop hijen, čisto od blizu! Videli smo, kako so levinje napadle zebro in jo podrle na tla!« In tako naprej. Videti veličastne afriške živali je resda nekaj resnično izjemnega. A če je le mogoče, ne počnite tega na skupinskem safariju, kjer je vse skupaj bolj podobno cirkusu, kot pa doživljanju živali v njihovem naravnem okolju.

Iz safarija bi izpostavil le dve fotografiji: grozljivo velikega krokodila, ki je plaval tik ob majhnem čolnu, na katerem nas je sedelo vsaj petnajst gromozanski krokodil
in čredo slonov, ki so nam pozirali v vsej svoji veličini in lepoti. čreda slonov na večerji
Tako je Pumba užival Hakuna Matata v kampu, potem ko je izropal nekaj slabo zaprtih šotorov. Pumba

Divje zveri v bocvanski divjini

Opazovanje ptic še ni bilo na nobenem naših itinerarjev. Nad eksotičnimi in velikimi pticami se sicer navdušimo, kadar jih vidimo, a nikamor se še nismo odpravili prav zaradi ptic. Kljub temu sem se v Bocvani odločil, da obiščem zavetišče ptic, saj sem bil v neposredni bližini, časa pa sem imel na pretek. Zraven tega zavetišče vzdržujejo lokalni prostovoljci in me je zanimalo, kako to izgleda. Ženska, ki me je pričakala na vhodu v rezervat, mi je pojasnila kako in kaj. Nič posebnega, dokler ni rekla: »Pazite se divjih zveri!« »Kako? Koga?« sem zmedeno odvrnil. »Divjih zveri!« je še enkrat ponovila, »Ne približujte se jim z motorjem!« Seveda se ne mislim približevati divjim zverem niti peš, niti z motorjem! »Kakšne divje zveri so tukaj,« sem jo vprašal, »levi?« »Ne, le divje zveri!« je odvrnila. V redu, sem pomislil. Če me v rezervat pustijo z motorjem, potem te divje zveri že ne morejo biti tako nevarne, kot se sliši. Zapeljal sem v park.

Nikjer ni bilo žive duše. Človeka tako ali tako ne, pa tudi nobene živali nisem videl. Le ozka peščena pot speljana skozi ravno prav visoko travo, da bi se lahko v njej kdo skrival. afriška prostranstva sam

Šele po več kilometrih sem zagledal čredo gnujev, kako se je pasla nedaleč proč. Zapeljal sem se proti njim, a ko sem se jim približal na kakšnih sto metrov, so pobegnili. To igro smo večkrat ponovili in bilo nam je prav všeč; meni, ko sem se z motorjem vozil po prašnih brezpotjih in njim, ko so se razgibali med tem, ko so bežali pred menoj. čreda divjih zveri - gnujev

V zavetišču sem pozdravil tudi nekaj ptic, a roza flamingov, ki bi popestrili obzorje, nisem videl. Tudi divjih zveri nisem srečal. Tako sem vsaj mislil, dokler nisem nekaj dni kasneje izvedel, kdo so te »divje zveri«, pred katerimi me je svarila ženska ob vstopu v rezervat. Wildebeest, se izgovori zelo podobno kot wild beast (divja zver), a v resnici gre za gnuje. Gnuji, s katerimi sem se preganjal, so bili torej divje zveri. Eh, pa tako plašna divja zver.

A to je bil šele začetek, prave divje zveri sem srečal že nekaj ur zatem. Narodnih parkov in rezervatov je v Bocvani namreč toliko, da se jim je (tudi če bi to želel) nemogoče izogniti. Z motorjem me sicer niso spustili v park Čobe, ki je najbolj bogat s pristno afriško fauno, a cesta proti severu vodi skozi druge parke. »Tam boš zagotovo srečal slone!« so mi govorili popotniki, s katerimi sem se pogovarjal. Tega sem se zelo veselil. Misel na to, da bo na cesto pred menoj stopil slon, me je navdajala s takšnim navdušenjem, da sem bil kot majhen otrok, ki čaka, da dobi, kar mu je bilo obljubljeno. Na eni izmed neskončno dolgih ravnih cest skozi pusto pokrajino, kjer ni nobenega prometa, le opozorilne table, zadrževanje na območju divijh živali na lastno odgovornost

sem končno zagledal orjaka, ki sem ga tako pričakoval. Kar tam, ob cesti je pohajkoval, kot da to ni nič posebnega. prvi afriški slon Jasno da ni, posebnost sem bil jaz, človek na motorju, ki v to divjino nikakor ne sodi. Na srečo se ni pustil motiti in se je naprej basal s šopi sočne trave, ki je rasla ob cesti. Odpeljal sem se naprej in zagledal čredo slonov nedaleč proč od ceste. Še malo naprej je bila žirafa in nato še dve in še in še. To je safari! prva afriška žirafa še več slonov

Čez Kalahari v delto Okavanga

Namibijo sem zapustil in pripel v Bocvano. Puščave še kar ni hotelo biti konec. Jasno, saj je puščava Kalahari velika za kakšnih 50 Slovenij! A ker si v Bocvani stranske poti ne zaslužijo imena cesta, sem se držal asfaltnih cest. S tem ni bilo nič narobe, saj sem v relativno kratkem času premagal ogromne razdalje. Prvi dan celih 500 kilometrov in to zgolj v sedmih urah, saj je cesta ravna in odprta, na obeh straneh pa le puščava. A bil sem prehiter. To so trdili policisti, ki so me ujeli na radar in posneli s kamero. Ko sem se začel pritoževati nad previsoko kaznijo, me je policistka vprašala: »Koliko želite plačati?« Seveda, v Afriki sem, tukaj je barantanje zapovedano! Zbarantano kazen sem plačal, zahteval potrdilo in odpeljal naprej. Tri dni kasneje me je kakšnih tisoč kilometrov proč ustavila druga policijska kontrola in me vprašala, če sem jaz tisti motorist, ki sem plačal kazen pred dnevi. Nisem imel kaj skrivati, saj sem imel potrdilo. Prav to potrdilo sem jim moral vrniti, saj se je policistka, ki mi ga je napisala, zmotila in mi namesto kopije izročila original. Neverjetno, da so bili s tem seznanjeni na drugem koncu te prostrane dežele. To je bila edina kazen, ki sem jo plačal v Afriki, kljub temu, da me je ustavilo nešteto policijskih kontrol.

Namibijski makadam sem hitro pozabil. Želel sem poskusiti tudi bocvanskega in se podal na stranpoti. A sem že po nekaj deset metrov zabredel v tako globok pesek, da sem se komaj izvlekel. preglobok pesek za pretežek motor

V Bocvano sem prišel v pričakovanju, da bom videl velike afriške živali, zato sem se najprej zapeljal v delto reke Okavango. Živali se namreč zbirajo tam, kjer je voda. A ker je tudi v Bocvani v narodne parke vstop motorjem prepovedan, sem moral najdi drugo prevozno sredstvo. Izbral sem letalo! Imel sem srečo, da se nas je v istem trenutku v isti agenciji našlo pravšnje število interesentov za polet z majhno cessno. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem sedel v letalo in se znašel za krmilom.
kopilot cessne
prelet Okavango delte
prelet Okavango delte
prelet Okavango delte

V majhnem letalu, ki je nekaj sto metrov nad zemljo plapolalo v zraku kot suh list, mi je postalo slabo. A ta slabost ni niti malo vplivala na dojemanje te enkratne izkušnje. Tisti večer sem v dnevnik zapisal: »Ne vem ali obstaja boljši način za opazovanje živali v divjini, kot prelet Okavango delte. Izjemno! Bil sem čisto zadet. Ne verjamem, da bom še kdaj videl divje živali na tako pristen način v njihovem naravnem okolju, ne da bi jih pri tem motil.«

Lepote Namibije

Namibiji se pozna, da je bila nemška kolonija. Resda je ena najredkeje poseljenih držav v Afriki in izven naselij tega ni opaziti, a ko sem prišel v naselje, je bila prva misel, ki mi je prišla na pamet, “Ordnung und Disziplin“. Če prebivalci glavnega mesta, Windhoek, ne bi imeli afriške polti, bi mislil, da sem nekje v Nemčiji. Če je celotna Afrika tako urejena, kot so kraji v Namibiji, potem sem na napačnem kontinentu, sem razmišljal. A bil sem prepričan, da me v državah, ki sem jih imel pred seboj, čakajo pristne afriške razmere, kakršnekoli že bodo. Seveda pa je iskati čare prostrane Namibije v mestih popolnoma zgrešeno.

Mimogrede, takole nastajajo portreti fotogeničnih Himb (upam, da razumete, kaj je povzročilo preobrat med prvo in drugo fotografijo): Himba pred
Himba potem

Čari Namibije so v divjini, kjer te čez dan obdaja neskončna modrina popolnoma jasnega neba, zvečer pa kloneš pod težo odeje iz nešteto zvezd. Mislim, da še nikoli nisem bil tako daleč proč od svetlobnega onesnaženja, kot v Namibiji. Ko izven naselij zaide sonce, luči ni. Nikjer, niti na obzorju. Svetlobo dajejo le zvezde in teh je ogromno. Celo letal ni. Sicer nisem vse dneve strmel v nebo, občasno sem moral med vožnjo zreti tudi predse, a na nebu nisem opazil nobenega letala. Na cestah pa se je zgodilo tudi, da več ur nisem srečal avtomobila. Kaj šele flore in favne, ničesar. Razen tu in tam kakšnega turista v klimatiziranem terencu, namibijska puščava ne kaže znakov življenja. Če k temu prištejemo odročnost in klimatske razmere, dobimo izjemen poligon za pustolovščine. Te so najslastnejše, kadar si sam. sam sredi ničesar
namibijska puščava

A ker je Namibija bolj regulirana kot marsikatera država v EU, je bilo zame kot motorista narodne parke težko obiskati. Motorjem je namreč vstop vanje prepovedan. Tja, kjer so peščene sipine in obala, zaradi tega, da ne bi preveč navdušeni motokrosisti uničevali narave; v parke, kjer so divje živali, pa zaradi varnosti. Motoristov, ne živali. No, v to nisem povsem prepričan. Skratka, moral sem se potruditi, da sem zagledal največjo namibijsko naravno znamenitost, pesek. Sicer lepo nagrmaden na kup, a še vedno pesek. A najlepši na svetu! namibijske sipine
namibijske sipine

Kakšno uro pred sončnim vzhodom sem se pridružil skupini zaspanih turistov v avtobusu in skupaj smo se odpeljali do sipine s pomenljivim imenom, Sipina 45. Skupaj z drugimi skupinami nas je bilo vsaj sto, ki smo se povzpeli na 80 metrov visoko sipino in na njej počakali na sončni vzhod. Za tole se je bilo vsekakor vredno pridružiti skupini. Ne toliko zaradi te sipine, kot zaradi obiska »vroče ponve« Deadvlei, ki smo jo obiskali za tem. Deadvlei

Na tem mestu sem se peska naveličal. Odločil sem se, da ne grem več proti zahodu in se obrnil v smeri proti severu. Sicer me je ta dan čakalo še veliko ur namibijskega makadama, a sem vedel, da ga bo pred večerom konec. In res je bilo tako. Ko sem po dva tisoč kilometrih makadama zapeljal na asfalt, sem na motorju vstal in začel vriskati od navdušenja! Podobno kot lani v Kašmirju. Od tam naprej je bila zame Namibija le še pot, ki jo moram prevoziti do Bocvane, kjer sem upal, da najdem pravo Afriko. Predvsem pa, da jo okusim, saj sem v Namibiji od sadja lahko kupil le jabolka, hruške in limone, v restavraciji pa sem jedel grško solato in suši. Kaj je v tem afriškega? A da se razumemo, lepote Namibije so čudovite, takšne, da jim ni para, le s pravimi očmi je treba zreti vanje.

Ko sem lepote divje Namibije zapustil, mi je prihod v civilizacijo, kakršnakoli je že bila, ustrezal in sem v Winhoeku ostal kar dva dni, da sem motor (in sebe) spravil v red.