Norveška v besedi

Čas mineva drugače, ko potuješ po eni izmed goratih dežel. Najbrž je temu kriva razgibanost terena in način potovanja. Zdi se nama, da sva videla že toliko, da si več ne moreva vsega zapomniti in da je vsak dan popolnoma drugačen od prejšnjega. Čeprav imava neke vrste rutino, kot sem jo opisal nazadnje, se dan od dneva precej razlikuje, kar se tiče okolja, v katerem se nahajava. (V tem trenutku tega žal ne morem podkrepiti s fotografijami.) Pestrosti nama torej ne manjka. Sicer nam manjka kaj drugega, a ne bova tarnala nad zadevami, na katere nimava vpliva. Oba sva takše sorte, da vidiva kozarec napol poln. Sploh pa se nimava nad čem za pritoževati. Tako, kot najini pretekli motoristični podvigi na dolge proge, ima tudi ta svoje posebnosti in zahtevnost. A pred nama je še dolga pot, zato bo treba počakati, da se vrneva, da ne hvaliva in grajava dneva pred večerom.

Kar se tiče naravnih lepot, je Norveška dežela takšnih presežkov, da se (po najinih izkušnjah) lahko v Evropi z njo kosa morda le še Švica. Najbolj fascinantno tukaj je, ko se voziš po gorskem svetu med borovci, kjer je vse poraslo z mahom, za naslednjim ovinkom pa se znajdeš ob morju. Verjamem, da si je to težko predstavljati, oziroma se v besedi morda ne zdi niti malo fascinantno. A biti tukaj in to videti na lastne oči, je razlog, zaradi katerega sva tukaj.

Ugotavljava, da je ljubiteljev Norveških divjin dokaj malo. Srečujeva avtodomarje in motoriste, dvakrat pa se nama je zgodilo, do so naju preplavili ljubiteji križarjenj, ki jih nato z avtobusi prepeljejo do znamenitosti, ki ne smejo manjkati v fotoalbumih tistih, ki obiščejo te kraje. Seveda je Norveška ogromna, zato gneče ni za pričakovati, a ne glede na to, je obiskovalcev bore malo. Pravzaprav to sploh ni pomembno, vsak ima svoja pričakovanja in dopustniške želje. V to sem se spustil, ker je meni tukaj tako lepo in me je zaneslo v razmišljanje.

Škoda je le pisati o teh lepotah, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem, ko bom besede lahko podkrepil s fotografijami. Do takrat pa, midva potujeva naprej!

Izgubljena med norveškimi fjordi

Norveška si lasti eno najbolj razgibanih pokrajin na svetu. Vožnja med fjordi je eno samo doživetje. Pot začneva dopoldan, ker se pred osmo ali deveto ne moreva zbuditi. Vožnja motorja in spanje na tankih blazinah v šotoru pač terja svoj davek, tako da potrebujeva kakšni dve uri spanja več, kot doma. Vsako noč. Potem seveda kuhava zajtrk in se pakirava, tako da pred pol enajsto ne odrineva. Kuhava tudi večerjo in to ne iz paketkov ali vrečk, čemu se drugi “kuharji” v avtokampih, ki bolj kot kuhajo, pogrevajo, čudijo. Na srečo je dan dolg, saj je več kot 16ur svetlo tukaj poleti, kar je krasno! Najbrž je jasno, kaj to pomeni za zimski čas. Potem pa na pot.

Norvežani imajo voljo in očitno tudi sredstva, da so pokrajino prilagodili svojim potrebam. Ceste so namreč speljane čez, preko in skozi najbolj nemogoča gorovja in vode. Tunel je speljan tako, da se cesta strmo spušča do globine nekaj sto metrov pod morjem, nakar se prične strmo dvigati in pride ven na drugi obali. Ali pa cesta pelje čez gorovja po zavitih serpentinah, mimo pokrajine kot iz pravljice. Kjer res ne gre po kopnem, pa s trajektom (na enem izmed katerih tole pišem). In tako kilometer za kilometrom v neskončnost. Tako se nama vsaj dozdeva, saj sva danes med fjordi že peti dan in je na zemljevidu ogromne Norveške videti, kot da se sploh ne premikava. Zato se res počutiva, da sva se tukaj, daleč proč od civilizacije, izgubila.

Nenavadno, a to vse skupaj naju oba precej spominja na Indijo. Na najinino motoristično potovanje po Ladaku in Kašmirju, konkretno. Res neverjetno, da je toliko podobnosti med eno najmanj in eno najbolj razvitih držav na svetu. Seveda v teh odročnih krajih, drugače nikakor.

No, kar se civilizacije tiče, so ti kotički tukaj le proč od večjih krajev, ljudi, predvsem popotnikov, pa se nas najde kar nekaj. Predvsem se srečujemo na trajektih, razglediščih in avtokampih, saj je kljub temu, da je na Norveškem kampiranje na prostem dovoljeno, potreba po umivanju prevelika. No, tako je vsaj pri naju, saj si na motorju ves dan izpostavljen vsej mogoči nesnagi ter takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, kar je zvečer treba sprati s sebe. Ni nujno, je pa fajn!

Pravzaprav se nama kar dopade to, kar počneva tukaj in nama je všeč biti izgubljena med fjordi.

Galerija in še kaj ob drugi priložnosti oziroma na daljši plovbi s trajektom (če mi uspe spraviti kaj skupaj s telefonom). Do takrat pa ostajava, podobno kot v Ladakhu, izgubljena. A tokrat po lastni volji, ne zaradi naravnih katastrof.

Pot ni vedno cilj

Pisati dnevnik je dobro. Pravzaprav je še kaj več, če je verjeti Stoikom, ki pravijo, da je pisanje dnevnika filozofija. Spominjanje na preteklost in pripravljanje na prihodnost. Spomniti se na pretekle dogodke in izkušnje, prebrati lastne misli in to uporabiti za izboljšanje sedanjosti oz. prihodnosti, je neprecenljivo. Upam, da to ne zveni narobe, a na to gledam tako, da informacije, ki sem jih sam zapisal (nekoč), uporabim raje kot to, kar je zapisal nekdo drug (danes). V praksi to pomeni, da bolj zaupam lastnim besedam: »V povprečju sem za 540 kilometrov vožnje dnevno, porabil 50€, 15€ za spanje in prav toliko za hrano. Manj bi porabil, če bi prevozil manj kilometrov in če bi večkrat spal na prostem. Na račun hrane bi težko prihranil. Torej z 80€ na dan sem prepotoval najdražje dežele Evrope. Če bi bila na motorju dva, znesek zagotovo ne bi bil višji od 50€ po osebi na dan.«, zapisanim pred osmimi leti, kot temu, kar danes piše na straneh najpopularnejšega popotniškega vodnika. Slednji namreč omenja precej višje zneske, ki jih povprečen popotnik potrebuje za potovanje po Norveškem. No, ko bova s Sabrino začela zapravljati, se bo izkazalo, kdo se je bližje resnici.

Želel sem povedati še tole, da imam težavo s tem, da pravijo, da se povsod najde nekaj lepega. To že drži, da vsaka dežela ponuja nekaj za vsakogar, je pa seveda razlika med stopnjo navdušenja, ki jo ponuja razgled na Machu Picchu in razgled nad Hannovrom. Saj dojemanje lepote in navduševanje nad znamenitostmi je subjektivno. Ali ne? Gre namreč za to, da na poti skozi ogromno Nemčijo nisem našel niti ene same znamenitosti, zaradi katere bi se mi zdelo vredno narediti obvoz in si jo ogledati. Zraven tega se dobro zavedam mantre, pot je cilj, a na dolgih potovanjih to žal ni vedno mogoče. Do Osla, kjer se tokratno potovanje šele prične, je celih dva tisoč kilometrov vožnje po avtocestah. In nazaj! Zato je včasih, da sploh pridemo do začetka, treba zamižati, stisniti zobe in pohoditi plin.

Tega garanja v obliki premagovanja neskončnih razdalj po nezanimivih cestah sva se prenajedla na lanski motoristični pustolovščini. Zato sva letošnjo pot načrtovala drugače. A več o tem ob drugi priložnosti.

Severna obzorja, prihajava!

Sedem let je prav posebno obdobje oziroma cikel: Sedem let skomin. Sedem Saturnovih let. Sedem let v Tibetu. Vsakih sedem let se zgodi življenjski premik. Na vsakih sedem let vse prav pride. Vsakih sedem let se vse celice v človekovem telesu ponovno obnovijo.

Zakaj se potem ne bi vsakih sedem let lotili enakih popotniških podvigov?

Pred natanko sedmimi leti sem se z motorjem sam odpravil v Skandinavijo. Glede na ta sedemletni cikel je torej zdaj čas, da to pustolovščino ponovim. Z eno modifikacijo; tokrat potujeva dva. Sabrina in jaz, seveda. No, pa Hondo je zamenjal Suzuki. Tudi pot bo drugačna in najbrž še kaj.

Pravzaprav je morala ta ideja dozoreti pri Sabrini, saj sem ji večkrat ponudil ta izlet, a se nekako ni pustila prepričati, da jo peljem na sever. To ni njena priljubljena smer. A letos se je vdala. Mislim, da je k temu botrovala lanska izkušnja, ko sva se na poti po Srednji Aziji, ko sva imela dva tedna vsak dan 40 stopinj, v motorističnih oblačilih skuhala.

Ko sem se takrat sam potikal po teh krajih, oziroma drvel skoznje, mi je bilo žal, da prizorov ne morem deliti s Sabrino. V dnevnik sem zapisal: »Fotografiral sem lepote Lofotov, ki jih je na pretek, od ribiških vasic, pokrajine, morja, peščenih plaž in strmih skal. Upam, da enkrat sem pripeljem Sabrino, da si to ogleda.«
Skandinavija-061
Skandinavija-049
Več vtisov z zadnjega motorističnega potepa po Skandinaviji.

Končno je prišel ta čas, česar se zelo veselim. Kar se naravnih lepot tiče, je Norveška v mojih očeh še danes tam, kjer je bila pred sedmimi leti, ko sem zapisal: »Naravne lepote Norveške, te nesramno bogate in pregrešno drage države so me očarale. Tako so me navdušile le še tri od vseh dežel, kar sem jih že kdaj obiskal.« Seveda pa gre za kraje, ki so zelo daleč od nas, zato naju čaka precej garanja. Pred sedmimi leti sem, po vrnitvi s poti, zapisal: »Za menoj je devetnajstdnevna vožnja z motorjem do skrajnega severa Evrope in nazaj. Prevozil sem 9.252 kilometrov in sedemnajstkrat postavil šotor.«

skandinavija_pot

Noro, a ne? A očitno ne dovolj, da tega ne bi poskusil ponoviti. Računam na to, da sva dolgih motorističnih potepov opravila že kar nekaj, zato upam, da sva utrjena. No, bomo videli, kako se nama bodo izšla pričakovanja.