Road trip je zakon

Ni ga čez dober road trip. Pa naj bo to s kolesom, motorjem, avtom ali kakršnimkoli prevoznim sredstvom. Pomembno je le, odpeljati se in uživati ob lepotah prizorov, ki jih opazujemo med vožnjo in ko se ustavimo. Za moj okus so tovrstni izleti eden izmed najboljših načinov za potovanja. Sploh sedaj, ko bo zunaj ponovno začelo sijati sonce in bo kulisa oz. okolica postala vedno bolj prijetnih barv. Zraven tega je za organizacijo izleta, razen volje, potrebno bore malo. Pravzaprav je road trip eden izmed najbolj preprostih načinov potovanja. Kaj je lažjega, kot sesti v avto in se zapeljati novim dogodivščinam naproti? Seveda, če ne kompliciramo, v tem primeru lahko tudi preprost izlet na morje spremenimo v nočno moro.

Zraven dobre družbe, so Raison d’être dobrega road tripa, predvsem atraktivne ceste. Gozdne ali gorske, makadamske ali asfaltirane, ravne ali zavite, kakršnekoli pač, da vodijo skozi lepo pokrajino. (Saj tega, da je cilj road tripa pot sama, menda ni treba posebej poudarjati.)

Da se zapeljemo nekam, kjer je lepo, nam sploh ni treba daleč, saj Slovenija ponuja nešteto poti in cest, po katerih se je mogoče zapeljati po čudoviti domači pokrajini. Če pa kdo meni, da je doma videl že vse, kar je lepega, pa naj se zapelje čez mejo. A v Sloveniji je toliko lepih, zavitih cest, ki se vijejo skozi čudovito pokrajino, da se je vredno večkrat zapeljati po njih. Naša dežela je prepletena s kilometri cest, po katerih je vožnja čisti užitek. To so na primer Solčavska panoramska cesta, cesta čez Vršič in smaragdna pot, kraška pot pršuta in terana, dolina Kolpe, Goričko, razne vinske ceste in še mnogo drugih.

Zraven omenjenih, nam je na naših potovanjih uspelo prevoziti še kar nekaj nepozabnih cest:

Restonica, Korzika
2004-korzika_07.JPG

Proti Pico del Teide, Tenerife
2005-tenerife_08.JPG

Po poteh Don Kihota, La Mancha, Španija
2005-spanija_01.JPG

Obalna cesta Antrim, Irska
2007-irska_42.JPG

Ruta 40, Argentina
2008-argentina&chile_24.JPG

Great Central road, Avstralija
2010-Avstralija_081

Tibetanska avtocesta, Kitajska
2010-kitajska_94

Cesta smrti, Bolivija
2010-bolivija_08

Čez puščavo, Iran
2011-iran_28

Otočje Lofoten, Norveška
Skandinavija-059

Prelaz Stelvio, Italija
Svica-14

A čaka nas še veliko kilometrov. Cest, zaradi katerih ti že ob pogledu nanje vzame sapo, je še ogromno. Treba bo na pot!

V polarni krog in na Lofotske otoke

Vožnja proti severu Norveške, je v primerjavi z vožnjo med fjordi, enolična. Ceste so sicer za vožnjo čudovite, a okolica ne ponuja ničesar dovolj zanimivega, da bi se ustavil. Zato sem kar zdrvel skozi srednji del države. Mimogrede, Norveška je tako velika, da je od Osla do Rima bližje, kot je od Osla do severa države!

Še ena meja, ki sem jo prečkal, je polarni krog. To je meja, do koder seže polnočno sonce ob poletnem solsticiju in meja do katere seže tema polarne noči ob zimskem solsticiju. Povedano drugače, v teh krajih sonce poleti sploh ne zaide, pozimi pa ne vzide. To je del našega planeta, kjer ljudje živijo v zelo posebnih klimatskih pogojih. Nisem si mislil, da me bo, ko bom to mejo dosegel na motorju, to tako prevzelo. Bil sem čisto iz sebe! Skandinavija-071

Za Lofotske otoke sem prvič slišal pred par leti na predstavitvi knjige Nepozabni sprehodi po svetu ali nekaj podobnega. In zdaj sem tukaj, na teh pravljičnih otočkih na skrajnem severu Evrope. (Spet bom kregan, ker si te čudovite otočke ogledujem sam…)

Pogled na temne skale, ki se strmo dvigajo iz morja je presunljiv. Veriga otokov je dolga sto kilometrov in pogled nanjo je fenomenalen. Prvič v življenju sem videl ledenike le kakšnih sto metrov nad morjem.

Trajekt je pristal zvečer in odločen sem bil, da prespim zunaj kampa. Šotor sem postavil kar ob cesti med morjem in gorami pod budnim očesom polne lune. Skandinavija-067

Naslednji dan sem se ves dan vozil po otokih in se čudil lepotam. Tako se mi je smejalo od vsega lepega, da ne znam povedati. Bil sem presrečen, da sem se odločil za to pot. Naj raje govorijo fotografije:

Skandinavija-066 Skandinavija-065 Skandinavija-063 Skandinavija-059 Skandinavija-057 Skandinavija-055

Skandinavija-049
Več v galeriji.

Na preizkušnji v Boliviji

Bolivija. Vsi smo slišali zanjo, a o njej ne vemo nič. Ni znana po kriminalu, nima zapuščine Inkov, nima otočja Galapagos in poleg tega je najrevnejša država na celini. Nekaj pa vendar mora biti tukaj, saj srečujemo toliko turistov kot nikjer drugje. Bolivija ima izjemno pokrajino, superlativi v svetovnem pomenu se vrstijo eden za drugim: La Paz – najvišje ležeča prestolnica, z najvišje ležečim letališčem, Potosi – najvišje ležeče mesto, Coroico – najnevarnejša cesta, Uyuni – največje slano jezero, Titicaca – najvišje ležeče plovno jezero in še in še… Vsi ti superlativi nas izzivajo in vabijo, da jih obiščemo. Bolivija nam jemlje sapo, ne le zaradi krasnih razgledov, temveč tudi zaradi redkega zraka, saj so vsi kraji, ki jih obiskujemo na višini okoli 4000 metrov.

Jezero Titicaca nas je očaralo s svojo velikostjo in modrino. 2010-bolivija_17

Po jezeru smo pluli s čolni iz trave, sprehajali smo se po rojstnem kraju kraljestva Inkov, otoku Sonca. Navduševali smo se nad razgledi na s snegom prekrite šest tisočake, ki so videti, kot da rastejo iz globin jezera. 2010-bolivija_16

Najnevarnejša cesta na svetu si je ta nelaskavi naziv prislužila s številom ponesrečencev. Makadamska, le kake tri metre široka cesta, je vsekana v tako strma pobočja, da se ti zvrti, že ko jo gledaš od daleč. 2010-bolivija_08

Promet je dandanes redek, a teče tako, da vozila, ki gredo navzdol, vozijo po levi, prepadni strani ceste. Prepadi pa so globoki tudi do 600 metrov in povsem navpični! Z avtobusom se tukaj ne bi peljal za nič na svetu…, sem se pa s kolesom. 2010-bolivija_06

2010-bolivija_05

Spust smo pričeli na višini 4700 metrov, končali pa 64 kilometrov dlje in na 1200 metrih nadmorske višine. 3500 metrov višinske razlike spusta! Občutki in razgledi med kolesarjenjem nad prepadi po ovinkasti cesti so izjemni, ne da se jih opisati. Dol padeš!

Pogled na La Paz, ležeč v kotanji med gorami nas je navdušil, a le od daleč. Ko smo se spustili v ulice kaotičnega, v smogu dušečega se mesta, je veselje minilo. Prva stvar na katero smo pomislili je bila, od tod je treba čim prej pobegniti. In pobegnili smo z nočnim avtobusom v Potosi, najvišje mesto na svetu. Kako ponesrečen pobeg! Nekako ne moremo dojeti, da smo v Boliviji sredi zime in da tukaj avtobusi nimajo gretja. Vozili smo se vso noč, 10 ur, na višini 4000 metrov, pri zunanjih temperaturah krepko pod ničlo. In avtobus nima gretja! Tako nas je zeblo, da so nam šklepetali zobje. Sara je glavo zatlačila pod prevleko naslona za glavo, Sabrina in Maša sta se stiskali na enem sedežu, da ju ni tako zeblo. Ko je ura kazala 6 zjutraj, sem se razveselil, da smo verjetno že blizu cilja. Ne bi se mogel bolj motiti.

Stali smo v koloni, ki ji ni bilo videti konca. Šoferja sem vprašal, kaj se dogaja in razumel sem le »kamen«. Po eni uri čakanja v koloni sem se naveličal in odšel ven, pogledati kaj se dogaja. Cesta je bila po celi širini zaprta z avtobusi in tovornjaki, med katerimi so hodili ljudje in za seboj vlekli prtljago. Po dobrem kilometru kolone sem videl zakaj stojimo: čez cesto je bilo nasuto polno kamenja, iz kupa pa je štrlela Bolivijska zastava. Okrog je bilo polno ljudi, kurili so ogenj, metali petarde in nič kaj prijazno niso gledali. 2010-bolivija_02

Na ta način so izražali svoje nestrinjanje z vlado in za tri dni zaprli vse ceste v mesto Potosi. Vrnil sem se v avtobus po punce in kot nekateri ostali potniki, smo se peš prebili skozi barikade in proti mestu. A še preden smo se uspeli namestiti, smo ga morali zapustiti, saj bi bili drugače tam ujeti tri dni. Na srečo smo našli avtobus s katerim smo lahko zapustili mesto. Sledila je šest urna vožnja po prašni makadamski cesti skozi puščavsko pokrajino. Ali sem omenil, da je tukaj podnevi zelo vroče in da bolivijski avtobusi nimajo hlajenja?

Od mesta do mesta, od celine do celine

Obisk New Yorka je bil presenečenje za nas in po odzivih sodeč tudi za vas. Zakaj smo ga torej obiskali? Pred dobrim mesecem smo na Kitajskem razmišljali kam naprej. Seveda je bilo treba najprej na Japonsko, saj smo Sari obljubili, da bo tam praznovala rojstni dan. A kam potem? Dežel, ki bi jih želeli obiskati v Aziji, nam je začelo zmanjkovati. V nekaterih je prišlo do državnega udara ali demonstracij, v druge si pa zaradi tamkajšnjih bolezni ne upamo. Svet je velik in raznolik, naša radovednost pa ne pozna meja in kdo pravi, da moramo celo leto prebiti v Aziji. Privoščimo si še Južno Ameriko!

Potreboval sem nekaj dni, da sem našel letalske vozovnice za Južno Ameriko. Direktni leti iz Azije v Južno Ameriko so namreč pregrešno dragi. Na našo srečo so ZDA polne priseljencev iz Kitajske in Južne Amerike, kar precej poceni letalske vozovnice iz teh destinacij. Zato smo lahko poceni leteli iz Pekinga v New York in nato v Južno Ameriko, kjer smo sedaj.

Nekajdnevni postanek v New Yorku je bil naporen, a se je vsekakor splačal. V zadnjih dveh tednih smo obiskali Peking, Tokio in New York, povsem različna velemesta treh najvplivnejših držav na svetu. Poleg tega smo morali premagati še 12 urno razliko. Zadnji dan v New Yorku smo bili že tako utrujeni, da je Maša spala za mizo v restavraciji, Sara pa na stolu v parku na Broadwayu. Zakaj si torej nismo vzeli več časa za ta velemesta? Ker Tokio in New York nista mesti, kjer bi počival in ker sta predragi!

Tokio in New York sta nas navdušila. Vsako mesto po svoje je neverjetno zanimivo, povsem drugačno od mest, kar smo jih videli. Če bi moral oceniti med velemesti, ki smo jih obiskali, npr. Buenos Aires, Saigon, Kuala Lumpur, London, New Delhi, Singapur, Hong Kong, Jakarta, Manila itd., bi dal na prvo mesto New York. Zraven Londona, edino velemesto, v katerega bi se še zelo rad vrnil. Zadnjič sem napisal, da smo prišli v New York, da vidimo zakaj je za toliko ljudi Amerika obljubljena dežela. Za druge ne vem, a za nas ostaja obljubljena dežela le ena. Nobena od dvanajstih, ki smo jih v zadnjem letu obiskali, se niti približno ne more primerjati z njo. A to smo tako že vedeli preden smo se odpravili na pot.

Nekaj fotografij iz New Yorka, komentarji niso potrebni, saj ga poznate, a ne?

2010-NewYork_11 2010-NewYork_10 2010-NewYork_09 2010-NewYork_08 2010-NewYork_07 2010-NewYork_06 2010-NewYork_05 2010-NewYork_04 2010-NewYork_03 2010-NewYork_02 2010-NewYork_01 2010-NewYork_00

Med Kitajci brez kitajščine

Na Kitajskem se primerjamo z domačini in ugotavljamo, da so večinoma manj občutljivi, manj zahtevni in mnogo bolj trdoživi od nas. Veliko stvari, ki nas motijo, oni niti ne opazijo. Mi se ob prvem mrazu zavijamo do vratu in si natikamo klobuke, oni pa, kot da mraza ne čutijo, zdravih rdečih lic hodijo okrog le v puloverjih ali tankih jaknah. Tudi dekleta oblečenega v tradicionalna oblačila vasice Baisha mraz ne moti. 2010-Kitajska_71

Med vožnjo z avtobusom si nekateri na strežaj odprejo okna, tako, da jim mrzel veter več ur piha v obraz. Mi se čudimo, zakaj to počnejo in kako vzdržijo, saj nas zebe že zaradi prepiha, ki nastaja ob tem. Kljub prepovedi, na avtobusih strastno kadijo, edini ki jih to moti, smo spet mi. Tudi odpadki se odmetavajo kar na tla. To je normalno. Nihče niti ne reagira, ko se mu prazna plastenka ali prižgan cigaretni ogorek privali pod noge.

Na podeželju imajo odprta stranišča, po sredini teče kanal, vmes so za »zasebnost« postavljene manj kot en meter visoke pregrade. Po tem kanalu potujejo iztrebki vseh trenutno prisotnih na stranišču. Ko se zravnaš iz čepečega položaja nehote vidiš druge prisotne, ki opravljajo potrebo. Ampak pomanjkanje intimnosti niti ni najhujše. Najhujša sta smrad in umazanija, ki sta včasih prehuda, tako da smo iz takih stranišč že večkrat namrgodeni in neolajšani pobegnili. Nisem pa videla Kitajcev, da bi se zmrdovali nad takšnimi stranišči, res prenesejo veliko več kot mi.

Kitajci radi jedo, jedo dobro, raznovrstno in veliko. 2010-Kitajska_70
2010-Kitajska_60 In to se jim prav nič ne pozna, njihova telesa so drobna in čvrsta. Debelega človeka zlepa ne vidiš. Jedo vse mogoče in nemogoče: pse, žabe, kače, podgane, kobilice, kuščarje, drobovino, morske kumare, alge in stvari, ki jih ne znam niti poimenovati, nič se jim ne gnusi. Mi nekaterih od njihovih jedi še gledati ne moremo. Zlahka jedo tudi pikantno hrano, ena od redkih besed, ki smo se je naučili v kitajščini je »bujola«, kar pomeni brez čilija – nepikantno. 2010-Kitajska_65

Čeprav ne znamo kitajsko in Kitajci večinoma ne angleško, nam je zaenkrat uspelo še povsod priti in vse kar smo potrebovali, dobiti. To je predvsem zaradi njihove podjetnosti. Pri storitvah so hitri in zanesljivi. Kljub temu da je jezikovna ovira navidez nepremagljiva, se da zaradi njihove pripravljenosti in učinkovitosti, vse dogovoriti.

In da ne bom pisala samo o Kitajcih, še nekaj stvari, ki smo jih mi počeli in doživeli v zadnjih tednih:

Čudili smo se množici plesalcev pod taktirko Mao Ze Donga. 2010-Kitajska_69

Ogledali smo si starodavno mestece Dali, ki je bilo Sari še posebej všeč. 2010-Kitajska_63

Raziskali smo Lijiang, mesto ob vznožju Himalaje, 2010-Kitajska_56 kjer še danes uporabljajo tri nivojske studence, zgornjega za pitno vodo, srednjega za pranje zelenjave in spodnjega za pranje perila. 2010-Kitajska_57

V soteski, ki jo je preskočil tiger, tako vsaj pravi njeno ime (Tiger leaping gorge), smo se namučili na dvodnevnem trekingu. 2010-Kitajska_47

Na nebu smo sredi dneva videli mavrico okoli sonca. 2010-Kitajska_52

V gozdu smo pustili Janka in Metko. 2010-Kitajska_49

Naužili smo se čudovitih prizorov. 2010-Kitajska_45

In našli pokrajino, ki nas je spomnila na Slovenijo. 2010-Kitajska_51

Več v galeriji.

Sami skozi avstralsko divjino

Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše. 2010-Avstralija_089

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, 2010-Avstralija_088 družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv. 2010-Avstralija_077

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta. 2010-Avstralija_079

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta. 2010-Avstralija_071

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.
2010-Avstralija_094
2010-Avstralija_093

Cestni vlak.
2010-Avstralija_092

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.
2010-Avstralija_087
2010-Avstralija_086
2010-Avstralija_084
2010-Avstralija_073
2010-Avstralija_080

Več v galeriji.

Zbogom Indija!

Indija je za nas onstran razumevanja. Je revna in bogata, duhovna in materialistična, pametna in neumna, grda in lepa. Za vsako trditev lahko velja tudi nasprotna. Vrednote, ki jih poznamo, je treba ob prihodu v Indijo opustiti, tukaj preprosto ne veljajo. Pozabiti je treba kaj je normalno in kaj ni, le tako je mogoče v Indiji preživeti, ne da bi si ob vsaki situaciji pulil lase. Polna je nasprotij in ekstremov, ki jih povprečni zahodnjak ne more doumeti. Tudi nam jih po desetih tednih v Indiji ni uspelo dojeti.

Nikjer nismo imeli tako malo zdravstvenih težav kot v Indiji.
Nikjer nismo imeli toliko težav z razumevanjem ljudi in običajev kot v Indiji.
Nikjer nam hrana ni manj ustrezala.
Indijci ne rečejo ne. V odgovor pokimajo z glavo na štiri strani, kar lahko pomeni »da«, »ne« ali »mogoče«.
Fotografiral sem koze, ki so bile privezane na vozu, ki ga je vlekla rikša. Ko je lastnik videl, da jih fotografiram, je eno kozo mahnil po glavi in z roko nakazal naj gleda v kamero.
Debelost je lepa in je odraz dobrega življenja.
Fantje se med hojo med seboj držijo za mezince na rokah. Pogosto so objeti.
Naklonjenosti med moškim in žensko se v javnosti ne sme kazati.
Ženske ne smejo kazati ramen, lahko pa kažejo trebuh.
Ni nenavadno, če na naročilo v restavraciji čakaš več kot uro in ti potem prinesejo napačno jed.
Stroške poroke lahko odplačujejo še desetletja.
Bledoličnost je lepa. Obrazi modelov na plakatih so bolj beli od naših.
Obiralka čaja zasluži 0,7 EUR na dan.
Kino vstopnica za film Avatar 3D z očali stane 1 EUR.
Enkrat smo vskočili na vlak ko je že peljal.
Besede dober dan, prosim in hvala so odveč in nadležne.
Največja zanimivost Indije so ljudje. Le kako jih tako drugačne sprejeti, dojeti?
Jedilni list je kljub izjemni velikosti dežele, z izjemo nekaj lokalnih posebnosti, povsod enak.
Množicam zahodnjakov, ki z dolarji kupujejo duhovnost, se je mogoče izogniti.
Ni dobro povedati, da nisi poročen ali da ne pripadaš nobeni veri.
Hotelsko sobo je treba zaklepati, saj osebje vstopa nenapovedano, brez trkanja in brez pozdrava.
Palačinka z banano je lahko pripravljena na nešteto načinov.
Hotelsko in gostinsko osebje, vozniki, trgovci, so skoraj izključno moški.
Moški lulajo čepe in povsod.
Po mesecu in pol v Indiji, ob prihodu na jug, v Keralo, Sabrina izjavi: »Neverjetno kako so tukaj ljudje prijazni, kot da ne bi bili v Indiji!«
Spoznati dobre ljudi v ašramu je bilo izjemno.
Barbie girl je pesem, ki smo jo najpogosteje slišali.
Vozni redi, jedilniki, urniki, programi predstav so pravzaprav nepomembni.
Ko natakar reče, da bo na hrano treba čakati 30 minut, jo prinese čez dobro uro.
Ko naročiš nepikantno hrano, dobiš v kariju le dva čilija, v juhi pa le eno žličko popra.
Ko sprevodnik na avtobusu reče, da bo vožnja trajala 5 ur, traja vsaj 7 ur.
Enkrat se predstava prične uro kasneje kot je predvidena v programu, drugič pa uro prej.
Ko se z voznikom rikše pogodiš za ceno 50 rupij, jih na cilju zahteva 70.
Če v hotelu piše, da imajo dostop do interneta, to pogosto pomeni internet kafe v sosednji ulici.
V trgovini želiš kupiti otroško oblekico, pokažeš kateri model in prinesejo ti moško srajco, večje oblekice namreč nimajo.
Za kruh v pekarni, ti trikrat zapored zatrdijo, da je povsem brez sladkorja. Ko ga kupiš, poskusiš in ugotoviš, da je sladek in jim to poveš, rečejo, da je le malo sladek.
Prespali smo v 21 hotelih (v najdražjem smo po sobi lovili miš), trikrat na vlaku (miši nismo lovili, ker jih je bilo preveč), enkrat na avtobusu in enkrat v puščavi pod zvezdami.

Nam je bila Indija všeč? Da.
Bi se še vrnili? Da.

Pohod po Himalaji

V Pokhari, izhodišču za treking, nas pričaka dež, čeprav je že šesti oktober in bi se monsun moral končati že sredi septembra. Na naslovnici časnika Himalaya news preberem, da letos monsun traja rekordno dolgo in da bo še trajal. Sem mnenja, da je tarnanje nad vremenom, eno izmed najbolj neplodnih opravil, pa si ne morem pomagati. Radi bi na Himalajo, pa že 24 ur dežuje in zgleda, kot da nikoli ne bo nehalo, kako naj ne bom potrt. Čez dva dni se vreme izboljša in odrinemo.

Himalaja ponuja gorske izlete za vsakogar, od enodnevnih pohodov na razgledne griče, do več tednov trajajočih zahtevnih pohodov in seveda vzpone na najvišje vrhove sveta. S Sabrino se odločiva za devetdnevni Jomsom trek, ki je polovica poti okrog Anapurn. Najamemo le nosača, vodnika pa ne, mislim, da bomo pot okrog Anapurn že našli, če pa se bomo izgubili, pa bomo vprašali prijazne ljudi, ki jih tukaj ne manjka. Manjkajočo opremo kupimo, spalne vreče pa si izposodimo. Vse je zelo poceni.

Hodimo skozi gozdove, po tlakovanih potkah, 2009-Nepal_57 čez viseče mostove 2009-Nepal_33 in med riževimi terasami. Na poti srečujemo domačine, 2009-Nepal_56 saj je to glavna in edina pot med gorskimi vasmi. Motoriziranega prevoza ni, le osli, konji in kozeeee. 2009-Nepal_49 Ljudje so zelo prijazni, vsi nas pozdravljajo in občudujejo punci, junakinji na pohodu po Himalaji. Res sta pridni, Sara hodi kot srnica, Maša pa potarna le, ko je zelo vroče in mora hoditi navkreber.

Med potjo srečujemo druge pohodnike, ki jih pa, glede na to, da področje Anapurn letno obišče 60.000 ljudi, ni veliko. Nekateri imajo toliko opreme zase, kot mi vsi štirje skupaj. Ne znam si predstavljati, kaj vse imajo zraven. Večino opreme nosijo nosači, 2009-Nepal_48 redko srečamo kogar, ki vse nosi sam. Ko sem doma razmišljal o trekingu in slišal, da opremo nosijo nosači, mi je bila misel na to, da bi imeli nosača, neprijetna. Mislil sem, da bom nahrbtnik nosil sam. Šele, ko smo prišli v Nepal, smo videli, da je to velik posel, od katerega živi precej ljudi.

Sedaj, na trekingu, oba s Sabrino nosiva nahrbtnike, poleg tega pa imamo še nosača, ki nosi eno veliko torbo s štirimi spalnimi vrečami in najnujnejšimi stvarmi, ki jih potrebujemo na trekingu. Sprva se nam je zdelo, da mu je torba pretežka, ko pa nam je povedal, da je nosil tudi že dve takšni (tudi videli smo nosače, ki so nosili po dve veliki torbi), nam je odleglo. Neverjetni so ti nosači, kaj zmorejo, tovor si povežejo z vrvjo in obesijo na glavo. 2009-Nepal_47 Fantu, ki je naš nosač je ime Čuda. Res je pravo čudo, saj pri 19 letih dobro govori angleško in precej dobro pozna Himalajo. Odlično se razumemo. Čeprav smo ga najeli za nosača, je tudi naš vodnik in še predobro poskrbi za nas, saj nam vedno izbere restavracijo in kočo, ko pa se ustavimo, se igra s puncama. 2009-Nepal_46

Tretji dan se s Saro zbudiva ob pol petih zjutraj in se povzpneva na 3210m visok razgledni hrib, od koder obljubljajo čudovit razgled. In res je, pred nama se dvigajo Slovencem dobro znane Anapurne 2009-Nepal_39 in Dhaulagiri. 2009-Nepal_42 2009-Nepal_41 Slišal sem, da je razgled na Gorenjskem podoben temu v Himalaji. No ja, morda v zeleni barvi gričev in beli barvi gora, razsežnosti v Himalaji pa so neprimerljive in nepredstavljive. S Saro stojiva na griču, 400 metrov višjem od Triglava in opazujeva mogotce, ki se bohotijo še 5000 metrov višje od naju. Občutek je takšen, da nasmeh še dolgo ne zapusti najinih obrazov.

V eni izmed vasic na poti, nas obkoli gruča otrok in želi, da jih fotografiram. Ko jim pokažem fotografijo na zaslonu fotoaparata, so smejijo iz vsega srca. 2009-Nepal_54 Do mene pride babica z vnukinjo in nas povabi, da jo fotografiramo pred hišo. 2009-Nepal_53 Da nam naslov in nas prosi da ji pošljemo fotografijo.

Peti dan hoje, pred nami so še trije dnevi. Ne hodimo več med zelenimi griči, ampak po pusti pokrajini obdani z gorami. Pot nas vodi po prašni makadamski cesti, občasno nas prehiti kak džip ali avtobus. 2009-Nepal_35 Ta del poti ni ravno najlepši, ni nam všeč, da nas med trekingom po Himalaji prehitevajo motorna vozila.

Razmišljam, da sem podcenil naš pohod po Himalaji. Zdelo se mi je, da bomo teh nekaj ur dnevno zmogli brez težav. Imeli bomo nosača in vso potrebo opremo, restavracije in koče pa so tako ali tako narazen največ nekaj ur hoje. Nič lažjega, sem si mislil. Če bodo otroci preutrujeni, se bomo pač prej ustavili, drugih težav pa tako ne bo. Okrog nas bodo visoke gore, čudoviti razgledi in osamljene vasice polne prijaznih ljudi. Kako sem se motil.

Zbujamo se ob šestih zjutraj, ko je še zelo hladno in kljub temu, da dovolj spimo, nismo odpočiti. Dnevno hodimo tudi devet ur, prva stvar, ki jo pove Maša, ko se zjutraj zbudi je, da jo boli celo telo. Edino Sara zjutraj ne tarna, da jo kaj boli. Mašo je treba včasih motivirati in jo vleči za roke, ko se ji več ne ljubi hoditi. Tudi razgledi niso ves čas takšni, ki bi jih želeli. Res smo se danes zbudili med čudovitimi osemtisočaki, ampak smo jih po nekaj urah hoje pustili za seboj in pot se je spremenila v prašno makadamsko cesto obdano s pustimi griči.

Kako znamo hitro pozabiti vse lepo in se prepustiti tarnanju nad slabim. Pomislil sem, da je naša pot po Himalaji kot pot skozi življenje: preveč časa smo v pričakovanju nečesa posebnega in ko to pride, se veselimo, žal pa to veselje prehitro zbledi ob tegobah vsakdanjosti in znova smo v pričakovanju nekaj posebnega.

Ta dan po osmih urah in pol prispemo v vasico Marpha, prestolnico jabolk. V restavracijah ponujajo slastne jabolčne pite, štrudelj in sveži jabolčni sok. Tukaj rastejo tudi marelice, kar sploh ne bi bilo nenavadno, če ne bi bila vasica na višini 2700 metrov. Če pomislim, da sem doma potreboval deset let, da so nam obrodile marelice… Namestimo se v simpatičnem hotelu. Punce gredo pod tuš, jaz pa na ogled budističnega samostana. Vasica je čudovita, ozke ulice, hiške zidane iz belega kamna, rdeče obarvana okna in vrata, razgled na bele vrhove; tako nekako sem si predstavljal Himalajo. Na strehah hiš sušijo drva, fižol in riž, na eni strehi izvajajo jogo, molitvene zastavice plapolajo v zraku, budistični menihi sedijo na stopnišču pred vhodom v samostan in se zabavajo. Dobro se počutim. Slabe misli, ki so me obdajale med hojo po prašni makadamski cesti, so pozabljene.

Prevzeta od lepot Marphe (ali pa utrujena), se s Sabrino odločiva, da zanemarimo načrt poti in da ostanemo en dan v tej lepi vasici. Treking je ponavadi načrtovan do potankosti in pohodniki drvijo skozi čudovite vasice, da bi dosegli cilj. Če pa se že kje ustavijo, se le malokomu ljubi pogledati kaj drugega kot jedilni list ali posteljo. Organizirani treking okrog Anapurn traja od 16 do 20 dni in načrta se je treba držati. Kar pomeni da je treba vsako jutro vstati ob šestih zjutraj, zajtrkovati, hoditi 3-5 ur, kositi in znova hoditi 2-4 ure. In to vsak dan, tudi do tri tedne.

Iz Marphe nas vodi pot po širokem porečju po dolini med gorami. 2009-Nepal_37 Na eni strani Dhaulagiri, na drugi še mogočnejši in še neosvojeni Nilgiri. 2009-Nepal_43 Imamo srečo, saj močan veter prične pihati šele po 13. uri. Pesek kar nosi po zraku in dihanje je neprijetno. Zgodaj popoldan prispemo v srednjeveško vas Kagbeni, kjer je meja prepovedanega kraljestva Zgornji Mustang, 2009-Nepal_38 v katerega je tujcem brez posebnega dovoljenja vstop prepovedan. Čas se je tukaj menda res ustavil pred nekaj sto leti. Hiše so iz blata, ulice prav tako, pod noge nam zlivajo odplake, skozi ista vrata stopajo na ulico kokoši, koze, krave in ljudje, zobe si umivajo v umazanem potoku, neverjetno. 2009-Nepal_71

Osmi dan trekinga se po isti poti vrnemo v eno izmed vasic in se naslednji dan z letalom Yeti Airlines poletimo v dolino, kjer smo začeli pohod.

Po 50 urah hoje in premaganih več kot 3400 višinskih metrih, je pohod po Himalaji za nami. Pohod med najvišjimi gorami na svetu, skozi nedostopne gorske vasice in mimo nešteto nasmehov. Toliko vtisov, pristnih srečanj z domačini, čudovitih razgledov in osebnih zmag še nismo izkusili. Ta teden v Himalaji je bil kot koncentrat enomesečnega potovanja. Imeli smo čas za igro, obilico spanja, branje, razgledovanje po najmogočnejšem gorovju sveta, spoznavanje drugih in sebe, ter seveda čas za hojo.

Galerija vseh fotografij iz pohoda po Himalaji.