Zadržana v Kirgizistanu

S potovanji po krajih, ki so polni nepredvidenega, je pač tako, da se prej kot slej pripeti tisto, kar ti načrte in pričakovanja sesuje v prah. Jasno, potovanja so sama po sebi povezana z določeno stopnjo tveganja, odvisno od tega kam in kako se odpravimo. Večino nepredvidljivih situacij, v katerih se na potovanju znajdeš vsak dan, bolj ali manj obvladaš, odvisno od izkušenj in sreče, ki te spremlja na poti. Glede na naše dolgoletne izkušnje in popotniško kilometrino si upam reči, da nam je šlo obvladovadnje nepredvidljivega odobro od rok. A na lep ponedeljek, 7. avgusta, se je usoda odločila, da nam (na srečo le meni, ki sem to očitno potreboval) v odročnem Kirgizistanu prekriža načrte.

Ni šlo za prometno, ampak kljub temu za dovolj težko nezgodo, zaradi katere ostajava tukaj. Jaz kot ponesrečenec, ki sem po treh posegih v treh klinikah v sedmih dneh izvedel, da bom čez čas v redu in skrbna Sabrina, ki me ne želiti zapustiti niti za trenutek.

Ko se nalednjič oglasiva, bova v Sloveniji.

Pestro popotniško leto

Izleti, pustolovščine, motoristični potepi, gore, morje, prestolnice in še kaj. Včasih se zdi, da nam ne uspe niti zadihati med enim in drugim potovanjem. Na srečo ni tako, saj bi nas v tem primeru potovanja obremenjevala, ne osvobajala. Sicer je res, da je bilo zadnjih dvanajst mesecev iz popotniškega vidika pri nas kar pestro: Afrika, Indija, Sicilija, Praga, večkrat na morje, v Bosno, Črna goro in še kam. A leto je dolgo in svet čudovit. Zakaj ga ne bi uživali?

Kar je pri tem (vsaj zame) zelo pomembno, je to, da se osredotočimo na potovanje ali izlet, na katerem smo v tistem trenutku in da takrat še ne razmišljamo o naslednjem podvigu ali izzivu. Kar ni preprosto, sploh kadar že natanko vemo, kam se podajamo prihodnjič. Gre namreč za to, da so večji in bolj avanturistični podvigi precej bolj mamljivi in spodbujajo večjo strast, kot krajši izleti. Saj je fino iti na morje in tega se zmeraj veselimo, a občutki, ki te prežemajo ob tem, ko se odpravljaš na resno preizkušnjo, so popolnoma drugačni. Najočitnejša razlika je v dozi strahu, ki je sorazmerna z zahtevnostjo potovanja; zahtevnejše kot so priprave, večji je strah, da bo kaj šlo po zlu. Sicer lahko skušaš strah ignorirati, a je racionalneje, da s pripravami zmanjšaš morebitno tveganje. Kar pomeni, da se moraš s pripravami ukvarjati, torej o potovanju razmišljati. Ampak če dovolimo, da nam priprave na naslednje potovanje zameglijo užitke potovanja, na katerem smo pravkar, smo zgrešili samo bistvo potovanj. Povrhu imam jaz zmeraj v ozadju idejo za kakšen nov izziv, tako, da moram te ideje brzdati.

A dovolj o tem, kje vse smo bili v minulih dvanajstih mesecih. Obdobje, ki je pred nami, bo še bolj pestro. V poletnih mesecih namreč načrtujemo tri podvige: prvega solo, s katerim se spopadem sam čez nekaj dni. Za osem dni se podajam sam v divjino. Peš. Na drugem, družinskem, bomo dopustovali. Tretji, ki se ga bova lotila s Sabrino, pa sodi v kategorijo najbolj avanturističnih, tistih, ki narišejo nasmeh okrog in okrog obraza že, ko pomislim nanje.

A tako, kot poskušam ne prehitevati z mislimi, se trudim ne prehitevati z objavami načrtov potovanj. Vsaj dokler se resnično vse ne postavi na pravo mesto, nekako ne vidim razlogov za to, da bi obelodanjal načrte, ki so še v zraku oziroma nekje v prihodnosti. Sem mnenja, da je treba najprej potovati in šele nato o tem govoriti. To se mi zdi danes, ko ima hvalisanje o načrtih za prihodnost večjo težo od tega, kar v resnici storimo, še posebej pomembno. Zato sam najraje pišem šele potem, ko so doživetja že doživeta in jih v miru predelam. Kar je pogosto šele doma. Tukajšnje objave so torej rezultat predelanih doživetij s potovanj. Kadar pa se s potovanj javimo v živo, pa je to najpogosteje v obliki “instant utrinkov” na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.

Le toliko, da se ne spozabimo in ne zamenjamo vzroka in posledice. Potujemo! Vse drugo sledi.

Poučno potovanje po Siciliji

Tokratno potepanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega. Predvsem zaradi tega, ker smo prvič potovali v novi, petčlanski postavi. Večja kot je skupina, več je različnih želja in več je prilagajanja ter sklepanja kompromisov. A prav je tako, prilagajanja in sprejemanja navad drugih ni nikoli dovolj. To ne velja le za sprejemanje novih ljudi, ki se znajdejo v našem ožjem krogu, ampak tudi za vse bližnje, ki se spreminjajo. Tako je v primerjavi z devetletno deklico, ki je stala na Etni leta 2008, Sicilija 2008 Sara danes velika punca. Sicilija 2017

Tudi Maša, ki je takrat imela štiri, Sicilija 2008 jih ima danes 13. Sicilija 2017

Tudi midva s Sabrino sva se od leta 2008 Sicilija 2008 spremenila. Sicilija 2017

Ne govorim o odraščanju in staranju, temveč o tem, da se s tem, ko se spreminjajo naše navade, želje, sposobnosti in še kaj, spreminjamo tudi mi. Tako so za nas potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo. Seveda smo kot družina skupaj vsak dan, a v znanem okolju oziroma doma smo podvrženi rutini, zato sprememb ne opazimo tako, kot na potovanjih. Ko k temu dodamo še novo dimenzijo potovanj, ki se nam je odprla na tokratnem potepanju po Siciliji, dobimo popolnoma novo, poučno izkušnjo. O sebi in drug o drugemu smo se naučili nekaj novega.

Vse krasne znamenitosti, ki jih obiščemo, dobrote, ki jih okusimo in prizori, ki jih doživimo na potovanjih, pa so le češnja na naši družinski torti.

Osvajalci notranjega sveta

Veliko ljudi potuje po svetu tako, da tam pušča del sebe ali tako, da del sveta prinese domov. Poslovneži, ki z domačini sklepajo posle. Misijonarji, ki širijo svojo vero. Vojaki, ki osvajajo ali branijo ozemlja. Zdravniki brez meja, ki zdravijo po celem svetu. Alpinisti, ki se potikajo po gorskem svetu, zaradi česar jih je eden začetnikov alpinizma, Lionel Terray, poimenoval Osvajalci nekoristnega sveta. In popotniki.

Kaj popotniki širimo po svetu? Kaj pustimo v daljnih deželah, ki jih obiščemo? Kaj prinesemo domov?

Popotniki smo s tem, ko potujemo po svetu in s tem, kakšno sled puščamo, morda podobni misijonarjem. Na nek način širimo vero in zaupanje. Na eni strani gre za vero v to, da ljudje tam daleč niso takšni, kot jih prevečkrat prikazujejo mediji. Obiskali smo zloglasne dežele, kot so Iran, Sudan, Kolumbija in tam imeli le dobre izkušnje, zato smo domov prinesli le lepe besede. Seveda je to, kar zapišemo in izrečemo mi (in drugi popotniki), neprimerljivo z močjo in dosegom, ki ga imajo mediji. A (popotniki) vendarle dosežemo nekaj ljudi, ki po naših izpovedih na to, kakšni so ljudje po svetu, gledajo drugače. Nekatere najbrž prepričamo v to, da ljudje tam daleč niso nič slabši oziroma nevarnejši kot mi tukaj. Na nek način je to vera, ki jo popotniki iz daljnih dežel prinašamo domov.

Na drugi strani pa gre za vero v to, da mi kot bogati beli zahodnjaki, kot nas vidijo ljudje v daljnih in največkrat revnejših deželah, nismo nič kaj drugačni od njih. Ravno tako kot oni, se radi zapletamo v debate o tem, kako je pri nas in kako je pri njih. A razlike, ki jih najdemo, so sistemske: drugačno šolstvo, politika, prehrana, podnebje, okolje itd. V tem, kar si želimo za svoje bližnje in zase, smo si bolj ali manj enaki. Seveda imajo tudi oni svoje medije, ki ljudi in način življenja na bogatem zahodu (Evropa in Amerika, da se razumemo) portretirajo v drugačni luči. Zato je to, da se popotniki na potovanjih srečujemo z domačini in jim pokažemo, da smo takšni kot oni, izjemnega pomena. To je vera, ki jo popotniki širimo v daljnih deželah.

Za vse, ki prisegajo na bolj oprijemljivo; v tujih deželah puščamo tudi denar. Na zadnjem potovanju po Indiji smo tam pustili več kot dva tisoč evrov. Resda ni veliko, a trudimo se, da denar puščamo pri ljudeh, ne korporacijah. Spimo v manjših, družinskih hotelih, kupujemo na tržnicah, se prevažamo z rikšami, kovance pa polagamo na iztegnjene dlani. A denar je le sredstvo, ne namen, zato ga nerad omenjam. Iz tega vidika nismo ne poslovneži, ne dobrotniki. Vzporednico raje potegnem z alpinisti, le da smo popotniki osvajalci notranjega sveta.

Laboratorij za načrtovanje potovanj

Namigi, priporočila, vprašanja in nenazadnje tudi želje za potovanja prihajajo iz vseh koncev, znanih in neznanih. »Kje ste bili nazadnje?« Kam potujete sedaj?« »Kako je bilo na zadnjem potovanju?« so vprašanja, ki nam jih zastavljajo prijatelji in znanci, s katerimi se ne srečujemo dovolj pogosto, da bi bili na tekočem o naših potepanjih. »Kam na potovanje z majhnimi otroki?« »Kam v Aziji?« »Kako po Avstraliji?« nas sprašujejo popotniki in nad potovanji navdušene mlade družine. Ti nas vedno znova prepričajo, da popotništvo v lastni režiji ni v zatonu, kljub temu, da se veliko popotnikov danes odloča za »varno zavetje«, ki ga nudi turistična skupina. Svet se pač spreminja in novice o pretresljivih dogodkih iz daljnih (in bližnjih) popotniških destinacij na nas vplivajo bolj, kot si priznamo. A ljudje smo različni, nekateri si ne upajo niti v Grčijo, drugi odpotujejo na Bližnji vzhod brez pomislekov. Zato o tem, da smo nekateri bojazljivi, drugi lahkomiselni, tretji pogumni, nima smisla razpravljati. Vsekakor je odločitev o izbiri bolj ali manj nevarne destinacije odgovornost posameznika. In seveda starša, ki s seboj vzame otroka.

Po toliko letih rednih potovanj smo očitno že tako močno vpeti v potovanja, da nas ta tematika vedno najde. Oziroma mi njo, če to zveni bolj razumno. Ampak ne, pravilneje je, če zapišem, da popotniška tematika najde nas, ne obratno. Če bi se mi res nenehno ukvarjali s tem, kje smo bili nazadnje in kam gremo naslednjič, bi se nam menda že zmešalo. Nam je doma preveč lepo, da bi razmišljali o tem, kako je drugje lepše. Tako smo fotografije iz zadnjega potovanja po Indiji skupaj pogledali šele po več kot treh tednih. Kaj bo z našimi potovanji in dogodivščinami v letošnjem letu, se nam niti ne sanja. Praktično nimamo načrtov. Seveda imamo želje, a od želje do načrta in realizacije je dolga pot. Najprej mora želja dozoreti in pasti na plodna, iz katerih bo, če bodo okoliščine ustrezne, vzklil načrt, iz katerega bo zraslo potovanje. Res pa je, da v »našem domačem laboratoriju« znamo ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu.

Naše popotniške želje za letošnje leto še niso dozorele. Zato v tem trenutku še ne vemo ali bomo pri izbiri naslednje destinacije bojazljivi, lahkomiselni ali pogumni. Vemo pa, da so prvomajske počitnice blizu…

V Indiji nič ni tako kot se zdi

Kljub izkušnjam, ki smo jih nabrali v vseh letih potovanj po svetu, se nam dogaja, da nas naplahtajo ali potegnejo za nos. No, najbrž so kriva naša pričakovanja in naivnost, saj verjamemo, da bomo dobili tisto, kar nam je obljubljeno. Bodisi v besedi, fotografiji, natakarju, meniju restavracije ali oceni hotelske sobe. Pfff, nič ni dlje od resnice, kot tisto, kar je zapisano in povedano. Šele, ko stopimo v hotelsko sobo, dobimo jed na mizo, stopimo iz avto-rikše ali se vkrcamo na vlak, padejo karte na mizo. Ocene in fotografije indijskih hotelskih sob na internetu se od realnega stanja razlikujejo za svetlobna leta. Kot, da bi oglasu za deset let star rabljen avto priložili fotografije iz dneva, ko smo novega pripeljali iz trgovine. Skrivnost, na kakšen način pridobivajo dobre ocene na internetu, pa so nam tudi že zaupali. Zaradi tega hotelov ne rezerviramo vnaprej, razen kadar je to zaradi kakršnega koli razloga nujno. Da ne bo pomote, te izkušnje imamo s hoteli nižjega in srednjega cenovnega razreda. V hotelih, kjer stane noč 50 evrov ali več, je najbrž drugače.

Skratka, v Indiji še danes redko dobimo vsaj približno to, kar nam je bilo predstavljeno oz., kar smo za denar pričakovali. Pri tem je zanimivo to, da smo že pred potovanjem vedeli, da bo v Indiji tako. Zato se ne pritožujemo. Gre le še za eno posebnost Indije, zaradi katere nam je ta nenavadna dežela in njeni ljudje tako privlačni. Očitno so to stvari, ki nam naredijo potovanja nepredvidljiva in s tem zanimiva.

Zdaj pa moram končati, Sabrina in Maša me že priganjata iz hotelske sobe. Odpravljamo se na veliko tržnico. Kljub temu, da smo jih videli že nešteto, nas tržnice še vedno privlačijo. Le da na tržnicah, za razliko od hotelov, restavracij ipd., dobimo natačno to, kar pričakujemo. Gnečo in hrup ter tisoč barv in vonjav, s katerimi so prežete stojnice in zrak okoli njih.

Takšni smo; v nekaterih stvareh iščemo tisto, česar ne poznamo, v drugih pa to, kar poznamo. Le kdo bi nas razumel…

Kaj nam dela Indija

Tokrat smo v Indijo prišli popolnoma nepripravljeni. Še bolj nepripravljeni kot sicer. Brez ene same rezervacije hotela, vlaka ali česarkoli drugega. Imeli smo le okvirni seznam krajev, ki jih želimo obiskati. V mislih imam logistično nepripravljenost, ki niti ni ne vem kako pomembna v kontestu doživljanja neke destinacije. Sploh pa je Indija že sama po sebi destinacija, na katero ne moreš biti nikoli pripravljen. Tudi takrat, ko jo obiščeš četrtič.

Na eni strani hrup in gneča, smrad in umazanija, neskladnost in nerazumevanje, na drugi strani radost in veselje, prilgodljivost in vdanost, potrpežljivost in upanje. Nikjer na svetu (po naših izkušnjah) ne doživiš toliko neverjetnih reči, nisi priča toliko neverjetnim prizorom in nikjer na svetu te čustva tako ne preplavljajo kot v Indiji. S tem, da se čustva izmenjavajo na vsakih nekaj korakov, ko se prerivaš med ljudmi na prenatrpanih pločnikih ali med avti, rišami in avtobusi na cestišču. Zrak je pomešan s smogom in vonjem iz latrin ter odprtih kanalizacijskih poti ter nasičen s hrupom tisočerih trobelj. Med tem, ko se umikaš kolesom mimovozečih in pljunkom mimohodečih, si pozoren na kakce, s katerimi je premazano cestišče. Pot ti prekriža starka z iztegnjeno suho ročico, v katero ji stisneš kovanec za dve rupiji (tri cente). V znak hvaležnosti sklene roki in se ti prikloni. Čez nekaj korakov se ti približa starček, nato sadhu, nato mati z otročkom, pohabljenec, majhna deklica ali prodajalec sladkorne vate, čaja, piščalk, balonov ali česarkoli drugega. Vsak od tebe nekaj želi, vsak ti nekaj ponuja. Največ ponujajo tisti, ki jim daš miloščino. Hvaležen pogled, stisk roke, nasmešek, miganje z glavo. Te drobne geste hvaležnosti zastrnejo vse slabosti in neprijetnosti, s katerimi nas Indija preplavlja.

V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.

Je za razumevanje in védenje o življenju še kaj pomembnejšega od tega, kako čutimo?

Do svidaniya Goa

Danes smo tretji dan v Indiji. Kot ponavadi, nas je Indija pričakala nepripravljene in nas v vsej svoji veličastnosti streznila, da si ne bi kje domišljali, da smo izkušeni popotniki, ki smo že marsikaj doživeli. V Indiji smo takorekoč začetniki. Zato pa smo tukaj že četrtič!

Tokrat smo pot začeli v Goi, ki se nam je prikupila prav toliko kot prvič. Je pač tako, da ima nek kraj, ki slovi kot popotniški raj, omejen rok trajanja. Prej ali slej ga preplavijo množice iskalcev raja, s čemer ga (jasno) spremenijo do nerazpoznavnosti. Za nekatere je to pozitivno, za druge pač ne. Ko nas je peti Indijec v Goi ogovoril v ruščini, smo vedeli, da sem ne sodimo.

Sedaj smo na vlaku in ga šibamo na jug v iskanju pristnejše Indije. Priznam, izbirčni smo, a všeč nam je tako.

Četrtič v Indijo

Saj poznate opozorilno tablo v kakšnem narodnem parku ali zaščitenem okolju, ki pravi: Odnesite le spomine, pustite le sledi. A pri potovanjih je tako, da ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Vsaka od petdesetih ali šestdesetih dežel, koliko pač smo jih že obiskali, je v nas pustila delček sebe. A le ena je dežela, ki nas pravzaprav nikoli ni zapustila. Tako je posebna, tako je drugačna, tako je nenavadna in tako čudovita, da se z njo ne more primerjati nobena druga. Naša Indija.

A o tem, kaj Indija v nas vzbuja in o razlogih, zaradi katerih nas tako privlači, se ne bom ponavljal, saj sem o tem že večkrat pisal.

Razmišljam o drzni, morda celo arogantni izjavi nekega popotnika, ki sem jo zapisal pred skoraj šestimi leti »Nek popotnik je rekel, da ko enkrat obiščeš Indijo, ti vse ostale države na svetu delujejo dolgočasno in se zato vedno znova vrača v Indijo. Dobro ga razumem.« Ne da jo opravičujem, zanikam ali potrjujem, a ta izjava ima precejšnjo težo. Od našega prvega obiska Indije, po katerem sem to zapisal, smo obiskali več kot 20 držav, ki jih prej nismo poznali. Seveda tudi takšne zelo eksotične. Zato danes ne bi rekel, da so druge dežele v primerjavi z Indijo dolgočasne (čeprav marsikatera je), bi pa rekel, da je Indija v primerjavi z vsemi drugimi »drugačnejša«. Prav to je njen največji adut, zaradi katerega nas Indija privlači z neznansko močjo.

V Indijo se odpravljamo že četrtič, a gremo tja, kjer še nismo bili, v državo Tamil Nadu. Le manjši del potovanja bomo namenili krajem, ki smo jih že obiskali, tudi takšnim, kjer nam je bilo v Indiji najmanj všeč, v Goi. Gremo preveriti, če bomo tokrat drugačnega mnenja o najbolj priljubljeni destinaciji Indije.

Safari s kamelami v Rajastanu, 2009: 2009-indija_93
Posvečeni v Varanasiju, 2009: 2009-Indija_61
Ob vznožju 8586 metrov visoke Kangčendžunge, 2009: 2009-Indija_22
Nasmejani otroci v Mysore, 2013: Indija-2013_19
Guyarati thali v Mumbaju, 2014: Indija_38
Pisana Indija, vedno: 1217a8e45268ea505b295be05419169b
Zlati tempelj v Amritsarju, 2015: kasmir-2015_52
Čez drn in strn ter deroče reke v Kašmirju, 2015: 2015-kasmir_35
Poziranje z Royal Enfieldom v Kašmirju, 2015: 2015-kasmir_25