Zimsko veselje na toplem

Še kdo sploh uporablja papirnato literaturo za načrtovanje potovanj? Saj veste, tiskano knjigo ali zemljevid. Prve izrinjajo spletne strani, druge pa Google maps. Na srečo jim še ni povsem uspelo, saj nas je še dovolj takšnih, ki radi razgrnemo zemljevid po tleh ali obračamo liste atlasa formata A3. Priznam, to je del načrtovanja potovanja, ki mi je najbolj pri srcu. Morda celo edini del načrtovanja, v katerem res uživam.

Takole!
branje
knjige
atlas

S Sabrino sva se kar nekaj časa ukvarjala z iskanjem prave destinacije za naslednje potovanje, a so nama vse po vrsti polzele iz rok. Ko zapišem nekaj časa, nimam v mislih mesecev, temveč nekaj tednov. Časi, ko smo izbrali destinacijo in letalske vozovnice kupili nekaj mesecev ali pol leta vnaprej, so kot kaže minili. Sedaj tole prepuščava navdihu, na katerega pravzaprav čakava dokler res ni že skrajni čas, da se začneva ukvarjati s tem, kam bomo odpotovali. Morda pa ne gre za čakanje na navdih, temveč za odlašanje, saj veva, kaj naju čaka, ko bova začela iskati destinacije. Do enih sanjskih otokov je predaleč, drugi so v ZDA, tretji so nezanimivi, četrti premajhni. Države Srednje Amerike so ene preveč razvite in kot takšne nam nezanimive, tiste, ki pa so manj razvite, pa so prenevarne. Nekatere destinacije so predrage, do nekaterih je predraga letalska vozovnica. V Aziji smo bili že velikokrat, Indija naj na to, da jo petič obiščemo, še malce počaka, Bangladeš pa je izpadel iz igre, ko je Sabrina zanj prebrala, da je surova različica Indije. Sploh pa je v daljni Aziji le še kakšnih štiri do pet dežel, ki ji še nismo obiskali, a bi si to želeli. Tako bi lahko našteval še in še. Saj sem že zapisal, da smo izbirčni, a ne?

Piko na i sta prispevali knjigi, ki sva ju dobila po pošti ravno v pravem trenutku. Ko sva ju odprla, ni zadišalo le po svežem tisku, temveč se je iz knjig dvigoval tudi vonj po Aziji, ki se mu ni mogoče upreti. Odločitev je padla v hipu!

Tako. Mi smo pripravljeni, naj se zima prične.

Hrana kot popotniška muza

Kaj iščemo, ko se odločamo o naslednji destinaciji? Nekaj novega in še neodkritega ali nekaj, kjer je toplo in poceni ali nekaj, kjer se bomo odpočili ali dobro najedli? Najbrž vsega po malo. Vsaj pri nas je tako. In če nam ne uspe najti destinacije, katere omemba vzradosti vsakega od nas, potem nekaj ni v redu. Tako si Maša želi plaž, posejanih s kokosi, Sabrina čudovitih prizorov, jaz pa še neodkritih mističnih kotičkov. Le pri hrani smo si popolnoma enotni, saj se vsi strinjamo, da mora biti zelo dobra. Milo rečeno. Naj se to ne bere, kot da smo izbirčni, tega si na potovanjih niti ni mogoče privoščiti. Še Maša, ki je imela precejšnje težave z začinjeno hrano na prvih potovanjih v Indijo, je v zadnjih letih zrasla v gurmanko, ki obožuje karije, četudi so pekoči. Našo željo po tem, da na potovanjih jemo dobro hrano, poudarjam zato, ker slaba hrana pusti neizbrisen priokus, ki se ga spominjamo skorajda bolj kot česarkoli drugega iz preteklih potovanj. Šest let in pol je minilo, odkar smo obiskali Portoriko in še danes ne morem pozabiti neokusne hitre hrane, postrežene v stiroporu, ki smo jo tam jedli: »Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah!«

Verjamem, da to marsikomu zveni nezaslišano, da se nekdo na karibskem otoku, obdanem s turkiznim morjem, pritožuje nad hrano. A takšni smo. Sploh pa to ni nič novega. O tem sem že pisal pred potovanjem v Portoriko in velja še danes; Potujem da jem! Sem pa pravkar v tem zapisu videl, da sem takrat zapisal, da se želim naučiti pripraviti pristni italijanski sladoled iz pistacije. Priznati moram, da mi ni uspelo. Še dobro, saj imamo tako tehten razlog, da vedno znova obiščemo Italijo.

Ta odpor do slabe hrane gre celo tako daleč, da se ne pustim zvabiti v sicer privlačne in še neodkrite dežele, za katere je znano oziroma zanje domnevam, da imajo slab odnos do hrane. Razen seveda, če si lahko kuhamo sami (kot to pogosto počnem, kadar potujem s kolesom ali motorjem), kar je povsem druga zgodba. Priznam tudi, da so izjemno okusne jedi, odnos do časa, ki si ga ljudje vzamejo za obrok in vsega kar sodi k dobrim jedem, razlogi, zaradi kateri se večkrat letno rad vračam na jug. V Bosno, Srbijo in Črno goro.

Samo poglejte asortiment dobrot, pod katerimi se šibijo mize v teh krajih:
balkan

Kaže, da je skrajni čas, da odpeljemo brbončice nekam v kulinarični paradiž.

Kam gre opisno izražanje in dojemanje?

Svet je velik, tako rekoč neskončen. Čeprav so Zemljo že izmerili in stehtali, gre za dimenzije, ki so onkraj doumljivega. Resda lahko preprosto izračunamo, da če se vsako leto odpeljemo na morje v Zadar in to počnemo 40 let, je prevožena razdalja podobna razdalji okrog sveta. Karkoli že nam to pove. Tega, kako velik je svet, zagotovo ne. Sploh pa, kot sem zapisal zadnjič, je to le številka. Vtisi, ki se jih ob tem naužijemo, so nekaj povsem drugega. In te (na srečo) različni ljudje dojemamo različno. Tako lahko 40 let potovanj do Zadra in nazaj z dobro družbo pusti boljše vtise, kot potovanje okrog sveta. Saj vtisov ne puščajo številke, temveč vsebina. A slednjo je menda težje podajati, po njej poizvedovati in jo razumeti, kot številke.

Res pa je, da nekatere dosežke precej lažje razumemo, kadar so predstavljeni v številkah. Sploh, kadar šteje rezultat. To se dogaja tudi pri potovanjih, čeprav niso tekmovanja, se mi včasih zdi, kot da so. Ko popotniki preštevamo države, razdalje, korake, letalske milje in druge merljive parametre ali na hitro poletimo okrog sveta, skratka to so zgolj številke, s katerimi se postavljamo. Zdi se mi, da je v tem relativno kratkem času, odkar potujemo mi, prišlo do sprememb na tem področju. Če smo se popotniki še pred nedavnim najraje pohvalili, da smo obiskali kakšno odročno, divjo ali nevarno deželo, so danes za »vau efekt« potrebne številke. Če je potrebna podkrepitev tega razmišljanja, naj povem en primer. Vedno znova sem presenečen, ko povem, da sem z motorjem sam prevozil Afriko in je prvo vprašanje, ki ga dobim: »Koliko kilometrov si prevozil?« Vem, da sem o tem že pisal, a kot kaže, se s tem ne morem sprijazniti. Namreč s tem, da ob omembi še tako nevsakdanjega ali drznega podviga, polnega izjemnih dogodivščin, ki seveda zahtevajo opisno izražanje, ljudje raje slišijo številke.

Saj ne, da se pritožujem nad tem, kaj ljudje raje slišimo in česar ne ali nad neizbežnimi spremembami v načinu potovanj in načinu izražanja, le razumeti skušam.

A niso pomembni razlogi, zaradi katerih smo iz opisnega, prešli v izražanje v številkah, dejstvo je, da živimo v obdobju zvezdic in všečkov. Kar seveda zahteva neprimerno manj časa in truda, tako za tistega, ki oceno poda, kot za tistega, ki jo prebere. Tako bi lahko spodaj omenjeni souffle ocenili s štirimi od petih zvezdic ali pa takole:

»…višek večera je souffle (narastek) iz rakcev s kremo iz alg. Res zelo dobro, prijetno lahko in z intenzivnim okusom sončenja na plaži.« Vir.

Natanko tole sem želel povedati: nobene številke, še tako neverjetne in še tako razumljive, nam ne morejo dati občutka o vsebini, kot nam jo lahko da opis občutka, ki ga je pri tem popotnik (v zgornjem primeru gurman) doživljal. Seveda pa je to, ali nas občutki drugih v resnici zanimajo in jih beremo, da bi sami skušali podoživeti, kar so doživeli tisti, ki opisujejo ali pa nam zadostuje zgolj številka, odločitev posameznika oziroma situacije.

Morda pa poskusim naslednjič, ko se vrnemo iz kakšne mistične dežele, zapisati, da smo se imeli za osem od deset.

Kako velik je svet?

»Le kam še lahko odpotujete, a niste videli že vsega?«, je ena od oblik vprašanja, ki nam ga marsikdo zastavi, misleč, da smo prepotovali ves svet. V primerjavi z ljudmi, ki nas to sprašujejo, smo morda prepotovali več dežel in se že zato njihovo in naše dojemanje dimenzij sveta zelo razlikujeta. Z dimenzijami imam v mislih razdalje, ki jih na potovanjih prepotujemo. Ob tem je pomembno razumeti, da razdalje, ki jih prepotujemo z letalom, o tem ne povedo nič, saj razdalje pri letenju ne občutimo. Občutimo seveda »jet lag«, ki ga povzroči prelet več časovnih pasov v kratkem času, a razdalje ob tem ne dojemamo. Razdalje najbolje dojemamo, ko pešačimo ali kolesarimo. A za dojemanj dimenzij dežel ali celo sveta se je treba premikati hitreje. Zdi se mi, da je premagovanje razdalj z avtom za tam namen najbolj reprezentativno. Vsi vemo, koliko ur potrebujemo do morja, do Ljubljane ali najbližje Ikeje. Če potem nekomu poveš, da si do Berlina z avtom potreboval 10 ur, si to razdaljo lahko predstavlja. Razdalje v kilometrih so že težje dojemljive oziroma niso tako merodajne kot ure. Tako sem po našem prvem potovanju po Mehiki zapisal, da smo prepotovali 5000 kilometrov. Lani, ko sem prepešačil Velebit, sem zapisal, »Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov!« Letos sem v 13 dneh prekolesaril tisoč kilometrov po Balkanu, kar ni nič posebnega. Dokler ne povem, da sem ob tem naredil 14.000 višinskih metrov vzpona. Podobno velja za pot čez Afriko, za katero sem zapisal: »V 61 dneh sem prevozil 17.430 kilometrov skozi 12 afriških držav.«

Je morda za nekoga, ki česar podobnega še ni izkusil, iz teh številk res mogoče doumeti dimenzije Mehike, Velebita ali Afrike? Ali sveta, ko povem, da smo prepotovali 88 držav?

Glede na to, da nekateri Velebit pretečejo v enem zamahu, drugi pa čez Afriko potujejo celo leto, bi rekel, da po tem, kako in koliko potujejo drugi, nemogoče dojemati dimenzije gorovij, dežel ali sveta. Lahko pa si jih seveda predstavljamo. A vsak po svoje.

Da se ne ponavljam, zaključujem z razmišljanjem, ki sem za zapisal po vrnitvi iz Afrike: »Številke, za katere pravzaprav ne vem, kaj povedo. Število prevoženih kilometrov na dan? To ne pove popolnoma nič, saj sem za enako število prevoženih kilometrov enkrat potreboval eno uro, drugič pa pet ur. Lahko zapišem tudi številke, kolikokrat sem padel ali se zvrnil z motorja. Ali število predrtih gum, kazni za prekrške, obiskov v bolnišnicah in oboroženih mož, ki sem jih srečal. Bedarija. Kar šteje, so okoliščine, razmere, dogodki in ljudje, s katerimi sem se na poti srečeval.«

afrika_077


Zato bi rekel, da ni pomembno, kako dojemamo dimenzije, saj so le format oz. oblika sveta, temveč kako dojemamo vsebino (in sprejemamo različnost) sveta. Ali povedano drugače, ne štejejo prehojene, prekolesarjene ali prevožene razdalje, temveč vtisi, ki se jih ob tem naužijemo, kot tudi vtisi, ki jih pustimo. V tem pogledu je svet seveda neskončen in destinacij nam ne bo nikoli zmanjkalo.

Eksotika po meri

Po zadnjem pisanju o iskanju eksotike mi je še bolj jasno, da imamo ljudje o tem, kaj je eksotika, različno predstavo. SSKJ pravi, da je eksotično tisto, kar prihaja iz tujih, navadno južnih dežel in se loči od navadnega ali znanega. Tako je, na primer Bali, eksotični otok. Ampak, a je eksotičen tudi za Slovenca, ki je otok obiskal že petkrat? Takrat se mu najbrž Bali, ki je bil zanj ob prvem obisku tuj in eksotičen, ne zdi več tako nenavaden. Najbrž se marsikomu zdi, da to, kaj je za nekoga eksotično in kaj ni, sploh ni pomembno. A, če vprašate mene, je resnica daleč od tega. Če potovanje ni eksotično, mu precej manjka. Seveda to ne pomeni, da potovanja in izleti po bližnjih ali že znanih krajih, niso krasna, oziroma, da jim nekaj manjka. Seveda, če v njih ne iščemo eksotike, temveč nekaj drugega, kar nas zadovoljuje. Ko pa eksotiko enkrat okusimo, obstaja precejšnja verjetnost, da si je bomo ponovno zaželeli. In takrat se ni mogoče zadovoljiti z ničemer drugim, kot z eksotiko. Krojeno po naši meri, se razume.

O tem sem razmišljal minule dni, ko sem našel FB zid prebarvan s turkizno barvo Karibov, Sejšelov in Maldivov. Razumljivo, ljudje potujejo, jaz pa z veseljem spremljam njihove dogodivščine. Tudi s plaž. Saj veste, sanjske, rajske, pravljične, skratka superlativne plaže, ob pogledu na katere ne ostane nihče hladen.

Tudi mi smo poležali na nekaj čudovitih plažah Mehike, Indonezije, Filipinov in Portorika.
2006-mehika_03.JPG
2009-Indonezija_44
2010-Filipini_004
portoriko-09

A glede na to, da destinacije potem, ko jih večkrat obiščemo, izgubljajo na eksotičnosti, se bojim, da je tako tudi z obiski rajskih plaž. Zraven tega imata po eni strani Sabrina in Maša radi plaže, nimata pa kondicije, da bi na plaži zdržali več kot en dan. Jaz imam te kondicije še manj. Zato imamo tudi glede tega svoje poglede oziroma zahteve. Nekako v smislu, da mora biti tisto, kar se skriva za plažo, dovolj mamljivo ali eksotično, da nas pritegne. Kot so na primer grški otoki, po katerih smo se letos potepali na način, ki nam ustreza. In sicer tako, da smo vsak dan pohajkovali po naravi, kakšnih šest do osem ur in si šele nato privoščili oddih na plaži. To je rajska plaža po našem okusu, da se lahko nanjo počiš utrujen in si odpočiješ telo na mehkem pesku ter oči na krasnih razgledih.

Glede tega, da destinacija z vnovičnim obiskom izgubi na eksotičnosti, pa tole; Indijo smo obiskali že štirikrat. Bo ob petem obisku manj eksotična? Dvomim! Zato sem zapisal, da iščemo eksotiko, krojeno po naši meri. Kot najbrž vsakdo.

Kam po eksotiko?

Letošnje leto nam je v minulih desetih mesecih postreglo s kar nekaj doživetji. Resda niso bila eksotična, so bila pa bogata na drugačen način. Eksotika pač zahteva svoje. To seveda pomeni, da se je zanjo treba odreči nečemu drugemu. Bolj, kot je destinacija, kamor se odpravimo eksotična, več odrekanja je potrebnega. Seveda ne govorim o denarju (čeprav je jasno, da ima eksotika svojo ceno), ampak o odrekanju drugim destinacijam, saj obisk eksotične dežele zahteva precej več časa, kot obisk katerekoli bližnje destinacije. Jasno, da se lahko tudi po Grčiji potepamo en mesec, kot smo počeli tudi mi v nekem obdobju. A potem so nas očarale eksotične dežele in smo potovanja po Evropi za nekaj časa obesili na klin. Želim povedati, da je treba za obisk kakšne eksotične destinacije nameniti veliko resursov, zaradi česar jih posledično zmanjka za obiske bližnjih destinacij. Na primer, kaj je bolje; porabiti dopust za eno eksotično potovanje in kratek skok na morje ali ga porabiti za več manjših potovanj po bližnjih deželah. Da se razumemo, kategorija kratka eksotična potovanja, sploh niso opcija.

Razumljivo, da enotnega odgovora na to, kaj je bolje, ni. Ne le da imamo različni ljudje različne želje, okus in zmožnosti, tudi pri nas samih se to skozi različna življenjska obdobja spreminja. Predvsem pa se je treba v različnih obdobjih (življenja, ne enega leta) prilagajati različnim okoliščinam. V študentskih letih smo vezani na čas počitnic, kasneje na čas počitnic, ki jih imajo naši otroci ali čas kolektivnega dopusta ali kaj drugega. Skratka, obdobij, ko lahko potujemo v kateremkoli času, oziroma kadarkoli se nam zljubi, ni veliko. Sodim seveda po nas, zagotovo so med nami tudi ljudje, ki imajo srečo, da lahko potujejo kadarkoli se jim zljubi. Da tega, da nekateri lahko potujejo kamorkoli se jim zljubi, niti ne omenjam. Pravzaprav bom, saj me Maša in Sabrina že nekaj let prepričujeta, da bi odpotovali na Havaje. Jaz pa se nekako ne pustim navdušiti, saj imam dva zadržka. Prvi je ta, da so letalske vozovnice do Havajev predrage. Drugi pa je ta, da so Havaji del ZDA. Z vstopanjem v to deželo namreč nimamo dobrih izkušenj. Ob zadnjem obisku ZDA so nas zaradi žiga Irana v potnem listu le zaslišali, danes pa nas v ZDA brez vizuma niti več ne spustijo. Ker smo bili leta 2011 v Iranu! A ne gre za našo kaprico ali karkoli podobnega, temveč dejstvo, da smo zaradi potovanja po Iranu podvrženi posebnemu postopku preverjanja, ki ne le, da stane precej denarja, ampak nam lahko sfiži vnaprej kupljene letalske vozovnice. Skratka, na Havaje in v ZDA zaenkrat ne.

Seveda pa se nam vsem po vrsti (razen Sari, ki se je zakopala v študij) že nekaj časa lušta obiskati kakšno eksotično destinacijo. Zadnja, ki smo jo obiskali, je bila Indija v začetku prejšnjega leta. Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan in druge dežele Srednje Azije, ki sva jih s Sabrino obiskala lani z motorjem, se mi nekako ne zdijo dovolj drugačne, da bi jih uvrstil med eksotične. Torej bo kmalu dve leti od zadnjega obiska eksotike. Menda naš najdaljši post od Azije ali Amerike v zadnjem desetletju.

Tako smo znova tam, ko je treba izbrati naslednjo destinacijo. Sicer tik pred zdajci, a kot sem omenil zgoraj, gremo skozi različna obdobja v življenju in mi smo trenutno v takšnem, ko ne razmišljamo daleč vnaprej. Pravzaprav sem to dojel včeraj zvečer, ko sem ob iskanju naslednje destinacije na blogu nekega slovenskega popotnika na seznamu dežel, ki jih je obiskal, našel letnico 2019. Torej že vnaprej ve, kam bo potoval naslednje leto. Blagor njemu.

Prvi obisk eksotične destinacije je nepozaben, kot obraz tajskega meniha na najinem prvem potovanju v Azijo. monk

Haiku pakiranje

V prejšnji objavi sem pisal o samoomejevanju, preprostostjo in minimalizmu, pojmih, ki so nekako obratno sorazmerni s sporočili, ki smo jih danes deležni s strani tistih, ki nam želijo kaj prodati. Potrošništvo oz. njegova najmočnejša divizija, oglaševanje, je tako rekoč vseobsegajoče, saj preglasi vse, ki poskušajo povedati, da je manj več. Zato se tudi jaz ne bom spuščal v to nedosegljivo obzorje, temveč bom ostal pri obvladljivem. Tistem, kar je na dosegu roke. Nahrbtnik. Kovček. Torba.

Sicer je tudi pri pakiranju več kot očitno, da nam pojmi, omenjeni v prvem stavku ne gredo najbolje od rok, saj na potovanja in dopust nosimo in vozimo precej več stvari, kot jih potrebujemo. Zakaj? Najbrž ima vsak svoje razloge. Nekateri želijo v kovček spakirati pripomoček za rešitev iz vsake situacije, ki bi se na potovanju utegnila pripetiti. Drugi s seboj nosijo rezervno opremo, da lahko zamenjajo, če se jim kaj pokvari ali kaj izgubijo. Tretji imajo radi ugodje doma in se na potovanje ali dopust ne morejo odpraviti brez stvari, s katerimi se razvajajo doma. Četrti si s seboj nesejo domačo hrano ali slivovko za razkuževanje, s čemer se borijo proti kulturnemu šoku. O čemer sem že večkrat pisal: »Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!« To mi še danes ne gre iz glave. Skratka, vsi imamo razloge, ki se nam zdijo popolnoma legitimni, zaradi katerih napolnimo največji nahrbtnik, kovček ali prtljažnik avtomobila do zadnjega kotička. To je pač eden od načinov, zaradi katerih se na potovanju ali kjerkoli proč od doma, počutimo varneje. S čemer seveda ni nič narobe. Dokler si zaradi strahov, da bomo na potovanju potrebovali štiri pare obutve, zadev ne zakompliciramo do te mere, da nam postane že pakiranje težaško opravilo. Kako težko nam potemtakem mora biti samo potovanje, če nam je že pakirati težko?

Na tem mestu velja omeniti Haikiu pakiranje. Torej samoomejevanje preprostost in minimalizem. Verjamem, da je to težko, saj smo tudi sami dali to skozi. A hoditi po svetu (in še kje…) brez odvečne prtljage, je osnova, če želimo, ko zapustimo dom, občutiti svobodo. Seveda, če si tega občutka želimo. Če pa v nahrbtnik strpamo vse, kar bi utegnili na potovanju pogrešati, potem ne potujemo zato, da bi spoznavali novo, ampak se le začasno fizično umaknemo od domačega. Razumljivo, da je odločitev o tem prepuščena posamezniku, saj imamo različni ljudje od potovanj in dopustov različna pričakovanja. Zato namig; manj kot vzamemo s seboj (vključno z ljudmi in telefoni), ko zapustimo dom, večji je občutek svobode, ni namenjen vsakomur. Tistim, kateri se v tem vidijo, pa za začetek predlagam Haiku pakiranje, oziroma pakiranje po sistemu manj je več.

Na skrajnem jugu Argentine, ko smo še potovali s preveč prtljage. 2008-argentina&chile_77.JPG

Haiku popotnik

Haiku. Ena tistih čudovitih besed, za katero vsi ne vemo od kot prihaja in kaj pomeni, vemo pa, da krasno zveni. Na tem mestu naj zadostuje, da gre za kratko, 17 zložno poezijo, ki bi naj imela korenine med japonskimi menihi in Zen budizmom. Na nek način gre za preprostost oziroma minimalizem. Dva izjemno močna pojma, ki tistim, ki jima znajo prisluhniti, pomaga pokazati jezik potrošništvu in neskončni izbiri. In še čemu.

Le katero izbrati v tej poplavi vodke? dobro založena trgovina v Kazahstanu
Na srečo pijač, ki jih pijemo mi, ni v toliko različicah.

Ne bom našteval različnih tipov testenin na neskončnih policah v trgovinah, kombinacij paketov opreme avtomobilov, vzorcev parketa in kandidatov na volitvah, ki so nam danes na voljo, saj jih je nemogoče prešteti, kaj šele odločiti se za pravo ali pravega. Popolnoma enako velja tudi za popotniške destinacije. A najbrž vsi teh dilem nimamo. Zagotovo je kar nekaj takšnih, ki se že rodijo z izbranim okusom in od drugega razreda osnovne šole vedo, da bo njihov avto VW golf srebrne barve. Ali pa si že od nekdaj želijo na Bali. Drugi pa preizkušamo in iščemo pravega, dokler se nam okus ne izostri do te mere, da natančno vemo, kaj hočemo. Ali pa nam postane vseeno. Kar se tiče potovanj, mi te prelomne točke še nismo dosegli. Ni nam niti vseeno, kam bomo odpotovali, niti ne vemo, kaj si od destinacije želimo. Je naš popotniški cilj preprostost in minimalizem? Pri pakiranju in načrtovanju zagotovo.

Pri samem doživljanju, ki ga od destinacje, kamor se podamo na potovanje pričakujemo, pa se v tej smeri šele premikamo. Na prvem mestu je omejevanje, kot je omejen tudi Haiku na zgolj sedemnajst zlogov. Omejevanje v številu postankov in krajev, ki jih na enem potovanju obiščemo. Najbrž gremo skorajda vsi popotniki skozi obdobje, ko želimo v najkrajšem možnem času v okviru enega potovanja, videti in doživeti čim več. Z leti se nam brezglavo dirjanje iz enega v drugi kraj zdi vedno manj pomembno, saj smo ugotovili, da neko deželo precej bolje spoznamo, če namesto malo časa v več krajih, preživimo več časa v manj krajih. Nenazadnje se na ta način ustvarjeni spomini tudi trajneje zapišejo.

Na drugem mestu je pomembnost prave izbire doživetij na potovanjih. Podobno kot je Haiku brez odvečnih besed, naj bodo tudi doživetja na potovanjih skrbno izbrana. Po možnosti po lastni izbiri, ne po izbiri turističnega vodnika, ki na prvo mesto postavlja cerkve, spomenike in muzeje. Haiku popotnik tako ne potuje z namenom v najkrajšem možnem času doživeti čim več. Vzame si čas, da se preda uživanju v lepoti (najraje naravnih) čudes in ob tem ne razmišlja že o naslednji destinaciji ali žigu v planinski knjižici oziroma potnem listu.

Razumljivo pa, da je pot do tja težka. Nasploh vpričo trendov in drugih, ki nas prepričujejo, da je treba poskusiti vse in doživeti čim več. Za začetek je treba to, da si želimo preveč, prepoznati in ozavestiti. Šele nato se lahko začnemo spreminjati v Haiku popotnika. A kot nobena pomembna sprememba, se tudi ta ne more zgoditi čez noč. Počasi in vztrajno. Tako sem, na primer, v rekordnem času zdirjal čez Afriko, kar je v popolnem nasprotju s Haiku filozofijo. Jasno, saj so potovanja skupek izbir, ki temeljijo na podlagi želja in razpoložljivih virov (čas, denar in podobno) v okvirjih realnega sveta, česar filozofija ne vzame vedno v ozir. No, prav tukaj, kjer se naše želje soočijo s samoomejevanjem, preprostostjo in minimalizmom, ki jih narekuje Haiku, postane zanimivo. A o tem kdaj drugič.

Kako družine širom sveta preživljajo počitnice

Pred nekaj dnevi sem naletel na krasen članek na temo potovanj. Ne kakršnihkoli, temveč družinskih potovanj. Torej, ko se na potovanje ali dopust odpravimo s člani najožje družine. Saj se razume, za kaj gre. Potovati skupaj z družino namreč ni samoumevno za vse. Tudi za nas, popotnike, ki smo z družino prepotovali kar nekaj držav sveta, to že nekaj let ni več edini način, na katerega potujemo. Pa ne bom spet o tem, da čas beži in da otroci rastejo in da pride čas, ko ne želijo potovati skupaj s starši. Ampak o tem, da imajo prav družinska potovanja največji čar. Seveda je krasno, če si lahko vzamemo čas le zase in se odpravimo nekam v divjino, kjer se prepuščamo samoti. Ali potujemo sami in spimo po hostlih, kjer se družimo s sorodnimi popotniškimi dušami. Ali odpotujemo le z ženo oziroma možem, otroke pa zaupamo babici. A potovanja, na katera se podamo s tistimi najbližjimi, ki so nam najbolj pri srcu, so nekaj posebnega. O čemer sem na teh straneh že velikokrat pisal, saj gre za
Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu. Zato se ne bom ponavljal.

Ni pa lahko izpolnjevati popotniških in dopustniških želja vseh. Svojih, njenih, otrokovih in tako naprej. Zato se je seveda treba odrekati, oziroma prilagajati ali sklepati kompromise, saj to zveni bolje. Saj veste, eni bi na morje, drugi v hribe, tretji na Hrvaško, četrti v Pariz, peti na romantični dopust brez otrok, šesti z motorjem, sedmi s kolesom, osmi peš in tako naprej. Zraven tega bi eni šli z vsemi, še z babico, drugi s fantom, tretji s prijatelji, četrti sami in tako naprej. Skratka, možnosti, kako in s kom preživeti dopust ali se odpraviti na potovanje, je neskončno. Na tem mestu moram priznati, da me je Sabrina naučila, katera potovanja imajo prednost. Ni dvoma, da so to družinska potovanja. Čeprav bi bežen pogled na moja solo potovanja nakazoval drugače. Prvič sem resno potoval sam, ko sem se z motorjem podal na sever Evrope. Izkušnjo samote sem opisal v prispevku Vtisi samotnega motorista. S Sabrino sva se na prvo daljše potovanje brez otrok podala v Švico. Takrat sem se spraševal, kaj je bolje, potovati sam, v dvoje ali z družino? Pisal sem tudi o tem ali je bolje potovati sam ali v družbi? Da dvomesečnega solo potovanja z motorjem čez Afriko ne omenjam. Podobnih solo podvigov sem si v zadnjih letih privoščil kar nekaj. Vsekakor so nekaj posebnega, a so popolnoma neprimerljivi z družinskimi potovanji.

A ker sem zapisal, da se v tem prispevku ne bom ponavljal, je bolje, da na tem mestu preneham poveličevati družinska potovanja. Saj to tako ali tako počnem v večini prispevkov. Zato tokrat prepričevanje o tem, kako čarobna so družinska potovanja, prepuščam drugim. Časopisu New York Times s prispevkom How Do Families Around the World Spend Their Vacations?

Vredno ogleda!

Čakanje se ne obrestuje

Drzen naslov, priznam. A naj pojasnim. Ne gre za potrpežljivost, ta se vsekakor obrestuje. Če ne na kratek, pa na dolgi rok zagotovo. S čakanjem, ki se ne obrestuje, imam v mislih nekaj drugega. Angleščina ima za to precej nenavadno besedo: procrastination. V slovenščini to imenujemo odlašanje, zavlačevanje, prelaganje ali celo čakanje na boljše čase.

Jasno, da je na nekatere stvari v življenju treba počakati, a tukaj pišem o potovanjih. Torej o čakanju na boljše čase, ki nam bodo bolj naklonjeni za potovanje. Bodo res prišli? Se bodo zadeve v deželi faraonov, Egiptu res stabilizirale do te mere, da bo to deželo varno obiskati? Brez strahu zaradi terorističnega napada, se razume. Bo v eksotični Kolumbiji kdaj zavladala izvoljena oblast, namesto kartelov? Podobno velja za Myanmar. Tibet. Severno Korejo. Sirijo. Afganistan. Resda so to objektivno nevarne dežele in kot takšne niso primerne za večino popotnikov, kaj šele turiste. Kaj pa Kuba? Mi je nismo obiskali in to prav zaradi odlašanja. Zamudili smo namreč zlate čase in danes je Kuba destinacija, ki nas niti najmanj ne privlači. Podobna situacija je z Bangladešom. V Dhaki smo sicer bili, a le na letališču. Še danes se spomnim dobrih karijev, ki smo jih jedli v letališkem salonu ob treh zjutraj. Če spomin na dobro hrano ni vreden, da deželo ponovno obiščeš, ne vem, kaj je. Zato že nekaj let čakamo, da bi se tamkajšnje razmere stabilizirale, a zaman. Upam, da kdo ne čaka na pravi čas, da bi obiskal čudovito turkizno karibsko mehiško morje. Če se ne motim, je skoraj izginilo, oziroma so ga prekrile morske trave. Podobnih primerov je nešteto. Žal je resnica kruta in destinacij, ki jih ne uničijo vojne ali naravne katastrofe, uničujemo sami. Dober primer je Glamping – luksuzno kampiranje v divji naravi. Seveda ne v šotoru, ampak v razkošni hiški. Počasi nam bo popotnikom, ki v avtokamp pridemo s šotorom, vstop dejansko prepovedan. To se mi je dejansko zgodilo letos v Makarski, kjer imajo avtokamp za petičneže. Razkošje in avantura hkrati, pravijo. Če to ni oksimoron, potem ne vem, kaj je.

Torej niso vedno nevarnosti tiste, zaradi katerih prelagamo obisk neke dežele. Potovanja prelagamo zaradi vremena. Zaradi službenih obveznosti. Zaradi šolskih obveznosti. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potem investiramo slabše, kot če bi ga zapravili na potovanju. Ker so otroci premajhni. Ker smo sami premladi. Vse to so legitimni razlogi in izgovori, zaradi katerih potovanja odlašamo. Vse do ultimativnega izgovora, ko rečemo, da smo prestari za potovanja.

Skratka, čakanje na primeren čas za potovanje se ne izplača. Saj vem, da sem to že neštetokrat zapisal. Tudi v knjigi. Ampak, to se mi zdi tako zelo pomembno za vse, ki potujemo ali o potovanjih razmišljamo, da se mi zdi vredno ponavljati. Tako kot mantra. Tako naj za potovanja velja: priložnost zamujena, ne vrne se nobena!

Ko so otroci dovolj majhni, se ne pritožujejo, ko jih strpaš na kripo kamiona (tam nekje spredaj so natlačene), polnega cestnih delavcev. Tako smo potovali po Mehiki s triletno Mašo in šestletno Saro. 2006-mehika_24.JPG