Haiku popotnik

Haiku. Ena tistih čudovitih besed, za katero vsi ne vemo od kot prihaja in kaj pomeni, vemo pa, da krasno zveni. Na tem mestu naj zadostuje, da gre za kratko, 17 zložno poezijo, ki bi naj imela korenine med japonskimi menihi in Zen budizmom. Na nek način gre za preprostost oziroma minimalizem. Dva izjemno močna pojma, ki tistim, ki jima znajo prisluhniti, pomaga pokazati jezik potrošništvu in neskončni izbiri. In še čemu.

Le katero izbrati v tej poplavi vodke? dobro založena trgovina v Kazahstanu
Na srečo pijač, ki jih pijemo mi, ni v toliko različicah.

Ne bom našteval različnih tipov testenin na neskončnih policah v trgovinah, kombinacij paketov opreme avtomobilov, vzorcev parketa in kandidatov na volitvah, ki so nam danes na voljo, saj jih je nemogoče prešteti, kaj šele odločiti se za pravo ali pravega. Popolnoma enako velja tudi za popotniške destinacije. A najbrž vsi teh dilem nimamo. Zagotovo je kar nekaj takšnih, ki se že rodijo z izbranim okusom in od drugega razreda osnovne šole vedo, da bo njihov avto VW golf srebrne barve. Ali pa si že od nekdaj želijo na Bali. Drugi pa preizkušamo in iščemo pravega, dokler se nam okus ne izostri do te mere, da natančno vemo, kaj hočemo. Ali pa nam postane vseeno. Kar se tiče potovanj, mi te prelomne točke še nismo dosegli. Ni nam niti vseeno, kam bomo odpotovali, niti ne vemo, kaj si od destinacije želimo. Je naš popotniški cilj preprostost in minimalizem? Pri pakiranju in načrtovanju zagotovo.

Pri samem doživljanju, ki ga od destinacje, kamor se podamo na potovanje pričakujemo, pa se v tej smeri šele premikamo. Na prvem mestu je omejevanje, kot je omejen tudi Haiku na zgolj sedemnajst zlogov. Omejevanje v številu postankov in krajev, ki jih na enem potovanju obiščemo. Najbrž gremo skorajda vsi popotniki skozi obdobje, ko želimo v najkrajšem možnem času v okviru enega potovanja, videti in doživeti čim več. Z leti se nam brezglavo dirjanje iz enega v drugi kraj zdi vedno manj pomembno, saj smo ugotovili, da neko deželo precej bolje spoznamo, če namesto malo časa v več krajih, preživimo več časa v manj krajih. Nenazadnje se na ta način ustvarjeni spomini tudi trajneje zapišejo.

Na drugem mestu je pomembnost prave izbire doživetij na potovanjih. Podobno kot je Haiku brez odvečnih besed, naj bodo tudi doživetja na potovanjih skrbno izbrana. Po možnosti po lastni izbiri, ne po izbiri turističnega vodnika, ki na prvo mesto postavlja cerkve, spomenike in muzeje. Haiku popotnik tako ne potuje z namenom v najkrajšem možnem času doživeti čim več. Vzame si čas, da se preda uživanju v lepoti (najraje naravnih) čudes in ob tem ne razmišlja že o naslednji destinaciji ali žigu v planinski knjižici oziroma potnem listu.

Razumljivo pa, da je pot do tja težka. Nasploh vpričo trendov in drugih, ki nas prepričujejo, da je treba poskusiti vse in doživeti čim več. Za začetek je treba to, da si želimo preveč, prepoznati in ozavestiti. Šele nato se lahko začnemo spreminjati v Haiku popotnika. A kot nobena pomembna sprememba, se tudi ta ne more zgoditi čez noč. Počasi in vztrajno. Tako sem, na primer, v rekordnem času zdirjal čez Afriko, kar je v popolnem nasprotju s Haiku filozofijo. Jasno, saj so potovanja skupek izbir, ki temeljijo na podlagi želja in razpoložljivih virov (čas, denar in podobno) v okvirjih realnega sveta, česar filozofija ne vzame vedno v ozir. No, prav tukaj, kjer se naše želje soočijo s samoomejevanjem, preprostostjo in minimalizmom, ki jih narekuje Haiku, postane zanimivo. A o tem kdaj drugič.

Kako družine širom sveta preživljajo počitnice

Pred nekaj dnevi sem naletel na krasen članek na temo potovanj. Ne kakršnihkoli, temveč družinskih potovanj. Torej, ko se na potovanje ali dopust odpravimo s člani najožje družine. Saj se razume, za kaj gre. Potovati skupaj z družino namreč ni samoumevno za vse. Tudi za nas, popotnike, ki smo z družino prepotovali kar nekaj držav sveta, to že nekaj let ni več edini način, na katerega potujemo. Pa ne bom spet o tem, da čas beži in da otroci rastejo in da pride čas, ko ne želijo potovati skupaj s starši. Ampak o tem, da imajo prav družinska potovanja največji čar. Seveda je krasno, če si lahko vzamemo čas le zase in se odpravimo nekam v divjino, kjer se prepuščamo samoti. Ali potujemo sami in spimo po hostlih, kjer se družimo s sorodnimi popotniškimi dušami. Ali odpotujemo le z ženo oziroma možem, otroke pa zaupamo babici. A potovanja, na katera se podamo s tistimi najbližjimi, ki so nam najbolj pri srcu, so nekaj posebnega. O čemer sem na teh straneh že velikokrat pisal, saj gre za
Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu. Zato se ne bom ponavljal.

Ni pa lahko izpolnjevati popotniških in dopustniških želja vseh. Svojih, njenih, otrokovih in tako naprej. Zato se je seveda treba odrekati, oziroma prilagajati ali sklepati kompromise, saj to zveni bolje. Saj veste, eni bi na morje, drugi v hribe, tretji na Hrvaško, četrti v Pariz, peti na romantični dopust brez otrok, šesti z motorjem, sedmi s kolesom, osmi peš in tako naprej. Zraven tega bi eni šli z vsemi, še z babico, drugi s fantom, tretji s prijatelji, četrti sami in tako naprej. Skratka, možnosti, kako in s kom preživeti dopust ali se odpraviti na potovanje, je neskončno. Na tem mestu moram priznati, da me je Sabrina naučila, katera potovanja imajo prednost. Ni dvoma, da so to družinska potovanja. Čeprav bi bežen pogled na moja solo potovanja nakazoval drugače. Prvič sem resno potoval sam, ko sem se z motorjem podal na sever Evrope. Izkušnjo samote sem opisal v prispevku Vtisi samotnega motorista. S Sabrino sva se na prvo daljše potovanje brez otrok podala v Švico. Takrat sem se spraševal, kaj je bolje, potovati sam, v dvoje ali z družino? Pisal sem tudi o tem ali je bolje potovati sam ali v družbi? Da dvomesečnega solo potovanja z motorjem čez Afriko ne omenjam. Podobnih solo podvigov sem si v zadnjih letih privoščil kar nekaj. Vsekakor so nekaj posebnega, a so popolnoma neprimerljivi z družinskimi potovanji.

A ker sem zapisal, da se v tem prispevku ne bom ponavljal, je bolje, da na tem mestu preneham poveličevati družinska potovanja. Saj to tako ali tako počnem v večini prispevkov. Zato tokrat prepričevanje o tem, kako čarobna so družinska potovanja, prepuščam drugim. Časopisu New York Times s prispevkom How Do Families Around the World Spend Their Vacations?

Vredno ogleda!

Čakanje se ne obrestuje

Drzen naslov, priznam. A naj pojasnim. Ne gre za potrpežljivost, ta se vsekakor obrestuje. Če ne na kratek, pa na dolgi rok zagotovo. S čakanjem, ki se ne obrestuje, imam v mislih nekaj drugega. Angleščina ima za to precej nenavadno besedo: procrastination. V slovenščini to imenujemo odlašanje, zavlačevanje, prelaganje ali celo čakanje na boljše čase.

Jasno, da je na nekatere stvari v življenju treba počakati, a tukaj pišem o potovanjih. Torej o čakanju na boljše čase, ki nam bodo bolj naklonjeni za potovanje. Bodo res prišli? Se bodo zadeve v deželi faraonov, Egiptu res stabilizirale do te mere, da bo to deželo varno obiskati? Brez strahu zaradi terorističnega napada, se razume. Bo v eksotični Kolumbiji kdaj zavladala izvoljena oblast, namesto kartelov? Podobno velja za Myanmar. Tibet. Severno Korejo. Sirijo. Afganistan. Resda so to objektivno nevarne dežele in kot takšne niso primerne za večino popotnikov, kaj šele turiste. Kaj pa Kuba? Mi je nismo obiskali in to prav zaradi odlašanja. Zamudili smo namreč zlate čase in danes je Kuba destinacija, ki nas niti najmanj ne privlači. Podobna situacija je z Bangladešom. V Dhaki smo sicer bili, a le na letališču. Še danes se spomnim dobrih karijev, ki smo jih jedli v letališkem salonu ob treh zjutraj. Če spomin na dobro hrano ni vreden, da deželo ponovno obiščeš, ne vem, kaj je. Zato že nekaj let čakamo, da bi se tamkajšnje razmere stabilizirale, a zaman. Upam, da kdo ne čaka na pravi čas, da bi obiskal čudovito turkizno karibsko mehiško morje. Če se ne motim, je skoraj izginilo, oziroma so ga prekrile morske trave. Podobnih primerov je nešteto. Žal je resnica kruta in destinacij, ki jih ne uničijo vojne ali naravne katastrofe, uničujemo sami. Dober primer je Glamping – luksuzno kampiranje v divji naravi. Seveda ne v šotoru, ampak v razkošni hiški. Počasi nam bo popotnikom, ki v avtokamp pridemo s šotorom, vstop dejansko prepovedan. To se mi je dejansko zgodilo letos v Makarski, kjer imajo avtokamp za petičneže. Razkošje in avantura hkrati, pravijo. Če to ni oksimoron, potem ne vem, kaj je.

Torej niso vedno nevarnosti tiste, zaradi katerih prelagamo obisk neke dežele. Potovanja prelagamo zaradi vremena. Zaradi službenih obveznosti. Zaradi šolskih obveznosti. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potem investiramo slabše, kot če bi ga zapravili na potovanju. Ker so otroci premajhni. Ker smo sami premladi. Vse to so legitimni razlogi in izgovori, zaradi katerih potovanja odlašamo. Vse do ultimativnega izgovora, ko rečemo, da smo prestari za potovanja.

Skratka, čakanje na primeren čas za potovanje se ne izplača. Saj vem, da sem to že neštetokrat zapisal. Tudi v knjigi. Ampak, to se mi zdi tako zelo pomembno za vse, ki potujemo ali o potovanjih razmišljamo, da se mi zdi vredno ponavljati. Tako kot mantra. Tako naj za potovanja velja: priložnost zamujena, ne vrne se nobena!

Ko so otroci dovolj majhni, se ne pritožujejo, ko jih strpaš na kripo kamiona (tam nekje spredaj so natlačene), polnega cestnih delavcev. Tako smo potovali po Mehiki s triletno Mašo in šestletno Saro. 2006-mehika_24.JPG

Da potovanja ne zbledijo

O potovanju po Norveški, Skandinaviji, Danski in Stockholmu ali kakorkoli že imenujem letošnjo motoristično odisejo, imam sicer še kaj za povedati, a nekje je treba potegniti črto in se prenehati ozirati nazaj. Čeprav razmišljanje o minulih potovanjih ni nujno nostalgično spominjanje in zrenje v preteklost, lahko je namreč odlična osnova za ustvarjanje prihodnosti. Pravzaprav so spomini namenjeni temu, da si z njimi pomagamo pri odločitvah v sedanjosti, mar ne? Najbrž pa se vsi kdaj in kdaj spozabimo in z nostalgijo gledamo stare fotografije ali se spominjamo časov ali potovanj, ki so za nami. Tukaj moram priznati, da nam gledanje starih fotografij ne gre najbolje od rok. Seveda imamo polne albume fotografij iz potovanj, ki so lepo urejeni, a zelo redko se usedemo in si jih skupaj ogledamo. Se pa zelo pogosto spomnimo na kak dogodek s katerega od potovanj, ki se nam je vtisnil v spomin. To nam je v veliko večje veselje, kot brskanje po starih fotografijah. Z največjim užitkom prisluhnem Sari ali Maši, ko se spomnita kakšne podrobnosti s potovanja. V teh drobcenih trenutkih se najbolj zavem sledi, ki so jo potovanja pustila v nas.

Pravzaprav sem hotel pisati o tem, kako si z doživetji na minulih potovanjih pomagamo pri načrtovanju prihodnjih potovanj. Predvsem zato, da bi se na potovanju, ki je pred nami, izognili nepotrebnim tegobam in zato, da bi si izboljšali izkušnjo. Motoristična potovanja so dober primer, saj gre za obliko potovanja, kjer si izjemno izpostavljen vsem mogočim zunanjim vplivom. Ne le vremenskim. Tako sva v dvajsetih letih, koliko je minulo od najinega prvega daljšega potovanja z motorjem, ko sva se odpravila v Maroko, že precej naučila. Kajpada na lastnih izkušnjah. Čeprav sem že davno tega nekje prebral, da se pametni učijo na napakah drugih, ne na lastnih. Potemtakem je morda najbolje še doživljanje prepustiti drugim. Kar seveda ne drži. Izkušnje, doživetja in spomini so namreč lahko le naši in od nikogar drugega.

Spomine na potovanja ohranjamo seveda v različnih oblikah. Resda so mi tisti, ki so se zapisali v življenja najinih otrok najbolj pri srcu, a tisti, ki jim najbolj zaupam pri načrtovanju, so zapisani. S tistimi, ki pravijo, da pametni pišejo, se namreč strinjam. Že na enem več tednov trajajočem potovanju, se pripeti toliko dogodivščin, da si je vse nemogoče zapomniti. Razen tistih, ta najboljših in ta najslabših trenutkov, teh ne gre kar tako pozabiti. Vse drugo pa je, če za to ne poskrbimo s pisano besedo ali fotografijo, podvrženo pozabi. Zato pišem. Preprosto. Tako da lahko, ko pride čas za razmišljanje o naslednjem potovanju, pogledam, kaj sem si o neki deželi, načinu potovanja ali doživetju zapisal.

Ko smo bili nazadnje vsi štirje v Indiji, smo (kot po navadi) potovali brez vnaprej rezerviranih hotelov. Zato se nam je v času novoletnih praznikov zgodilo, da so bili vsi hoteli polni, kar nam je povzročilo kar nekaj preglavic. V dnevnik sem zapisal: »Naslednjič za novo leto hotele rezervirati vnaprej!«. Kar smo na naslednjem potovanju v Indijo, ko smo prav tako potovali čez novoletne praznike, tudi storili. Morda tole zveni kot nekaj, kar bi si moral izkušen popotnik zapomniti, a priznam, da »pomnilniških kapacitet« ne trošim za logistične podrobnosti. Te sicer ne pripomorejo toliko k ohranjanju spomina na potovanja, s katerimi si izboljšujemo sedanjost in prihodnost, so pa nenadomestljiv pripomoček pri načrtovanju.

Kljub vsemu na dopust

Poletje je čas oddiha in počitnikovanj. Tako nas vsaj prepričujejo oz. so nas že prepričali, saj julija in avgusta najbolj množično potujemo. Morda pa tako ravnamo, ker je poletje čas počitnic in dopustov. To resda prinese vročino, gnečo, višje cene in še marsikaj, kar nam sicer ni všeč, a to je treba pač sprejeti kot del počitnic in se prepustiti uživanju. Sicer lahko zaslužen dopust postane nočna mora, česar si najbrž nihče ne želi.

O tem sem razmišljal, ko sem prikolesaril do sicer idiličnega Kotorja in zagledal tega kolosalnega vsiljivca. img_2937

Res ne vem, kako naj to situacijo drugače imenujem. Saj je v mestece, ki ima manj kot tisoč prebivalcev, tako v enem dnevu obiskalo nekaj tisoč obiskovalcev. To se najbrž ponovi skorajda vsak dan v turistični sezoni. Si predstavljate, da bi se po vaši ulici vsak dan sprehajalo na tisoče tujcev, ki bi sledili tipu v kapi, ki ima v eni roki pisan dežnik, v drugi pa megafon iz katerega donijo vam popolnoma nerazumljive besede? Malce karikiram, a resnica ni daleč od tega. Krasno utrjeno mestece, ki je zraslo v skritem kotičku zaliva Boka Kotorska z namenom ostati skrito pred očmi vsiljivcev, se danes na vse pretege trudi, da bi jih pritegnilo čim več. Seveda novodobni prinašajo dobiček. Samo vstopnine na obzidje bi naj prinesle 300.000 evrov letno. Dubrovniško obzidje baje prinese 5 milijonov evrov letno. Jasno, da križarke sprejemajo z odprtimi rokami.

Turizem je postal masovna industrija. A na srečo to ne pomeni, da smo temu podvrženi vsi, ki se gremo popotnike, dopustnike ali turiste. Res pa je, da postaja vedno težje, izogniti se posledicam masovnega turizma in najti svoj košček sence. A ni to zanimivo; vsi si želimo imeti plažo, tlakovano uličico ali antični teater zase, a vendar se tja podamo v višku turistične sezone, ko ne gre drugače, da si to, zaradi česar smo tja prišli, delimo z drugimi. Verjamem, da so tudi takšni, ki so radi v gneči, a jaz jih ne poznam.

V vseh teh letih potikanja po svetu nam je postalo jasno, da je to najučinkoviteje storiti tako, da ne potujemo v glavni sezoni. Kar seveda ni skladno z zapisanim v prvem odstavku, a je v resnici najboljša metoda. Po naših izkušnjah seveda, najbrž ima kdo boljšo. Tako sem pred leti na enem izmed potepov po Balkanu z motoristi, prvič obiskal plažo v Makarski, ki je ena najlepših mestnih plaž, kar sem jih videl. Bilo je izven turistične sezone in plaža je samevala, le prod, borovci in pogled na Biokovo. Skratka, popoln prizor. Leto ali dve sem tja peljal Sabrino, da ta prizor delim z njo. A bilo je julija. Plaža je bila polna do zadnjega centimetra. Kar ni le vzelo pridiha popolnosti, ampak naju je navdihnilo, da od tam čim prej zbeživa.

Podobno smo letos obiskali Santorini v času prvomajskih praznikov, ko se je v morju že bilo mogoče kopati, a plaže so še samevale. Ne znam si predstavljati, kako je tam danes, sredi julija. O Santoriniju kdaj drugič.

Seveda pa je treba priznati, da so počitnikovanje, dopustovanje in vse druge oblike potovanja podvržene izjemno širokemu naboru okoliščin, ne le izbiri časa. Čas potovanja je tako le ena od okoliščin, ki jih moramo upoštevati. Tako je, ne glede na izkušnje, včasih treba narediti izjemo, oziroma se prilagoditi. Tako so se nama s Sabrino ta vikend nekatere okoliščine zdele primerne in sva se zapeljala na morje. Resda naju je danes na motorju večkrat pošteno namočilo, da sva spala v kontejnerju, da je bila gneča in da sva se pošteno namučila, a bilo je vredno. Če ne zaradi česarkoli drugega, zaradi pristnega borovničevega zavitka v narodnem parku Risnjak! risnjak_01 risnjak_02

S kolesom od Črne gore do Albanije

Od vseh dežel na tem koncu sveta mi je najbolj pri srcu prav Bosna. Tako, da mi je bilo kar malo žal, ko sem se približal meji s Črno goro. Seveda je ta preblisk trajal le trenutek, dokler nisem pomislil na Kotor, Durmitor, Skadrsko jezero in druge naravne lepote, s katerimi je deželica, ki je manjša celo od Slovenije, obdarjena. Zraven tega sem imel ta dan krasno jutro, ki se je bohotilo v najlepših odtenkih narave in razglede, ki se jih je nemogoče naveličati.
balkan_kolesarjenje_2018_18 balkan_kolesarjenje_2018_19

V Črni gori sem se zaustavil takoj, ko sem bil čez mejo, kjer so me zasliševali, če sem srečal kakšnega begunca. Sedel sem na obcestno ograjo, drugič zajtrkoval
balkan_kolesarjenje_2018_20
in izvlekel zemljevid (kajpada na telefonu, papirnatih že dolgo ne uporabljam) ter razmišljal o tem ali naj se podam proti severu ali jugu. Načrtoval sem sicer pot proti jugu, a me Durmitor tako mika, da sem se resno spogledoval z idejo, da ga prekolesarim. A ker bi si s tem naložil dva do tri dodatne dneve kolesarjenja in ker je bila za sever dokaj slaba vremenska napoved, sem pustil prevladati razumu in se spustil na jug. Do Boke kotorske, zaliva, okrog katerega se vije krasna panoramska cesta.
balkan_kolesarjenje_2018_21 balkan_kolesarjenje_2018_23

Sprehodil sem se skozi srednjeveški Kotor, kjer sem se moral boriti za svoj košček ozkih tlakovanih tal, saj je bilo mestece tako preplavljeno s turisti, da sem po desetih minutah ušel.

Naslednji dan me je čakal velik podvig, kolesarski vzpon na Lovčen. Zjutraj sem se pošteno najedel in se zapodil na hrib. Če ne poznate cik-cak ceste, ki se vije iz Kotorja do Lovčena, si jo lahko ogledate tukaj. Gre za eno najlepših cest, s katere se odpirajo eni najlepših razgledov, kar sem jih videl.
balkan_kolesarjenje_2018_24 balkan_kolesarjenje_2018_25

Na planoti sem imel ponovno srečo, da sem na kolesu, saj je bila cesta zaprta, a so me pustili čez gradbišče. Tako sem po petih urah z nadmorske višine nič, prigonil do vrha na 1650 metrih. Zdelan, a navdušen. Poklonil sem se Njegošu in se spustil v Cetinje, kjer me je prvič malce namočilo.

Naslednji dan me je ponovno čakala krasna pot in sicer mimo Rijeke Crnojeviča do Virpazara. Na tem mestu bom ponovno zlorabil presežnik, a v resnici gre za eno najlepših panoram, kar jih je.
balkan_kolesarjenje_2018_26

Tudi cesta, ki vodi do Virpazarja, je pravljična. To sva po naključju odkrila s Sabrino leta 2013, ko sva se vračala iz Bolgarije.

Na tem mestu moram končati, saj je Črna gora očitno prevelika za en zalogaj.

Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.

Sedemmesečni post

Dolga zima je za nami. Končno!

Tako dolgih zim, kot je bila letošnja, nismo vajeni. A ne zaradi tega, ker je bila resnično dolga, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, temveč zaradi tega, ker je nismo presekali. Nismo odpotovali v južne kraje, kjer bi prezimili. Kot štorklje. Sicer ne v Afriki in ne za tri mesece, kot si to privoščijo štorklje, bi pa prav prišel enomesečni oddih na tropski plaži. No ja, tako dolgega lenarjenja ne bi zdržali, zato bi vmes skočili na kakšen vulkan, v tempelj ali na treking po čajni plantaži. Vmes bi kaj dobrega pojedli, tako trikrat na dan. Skratka, nekje na vročem soncu bi se imeli lepo. A pustimo sanjarjenje, kot rečeno, smo se to zimo pač imeli lepo doma.

Upam, da prehitro ne hvalim dneva pred večerom in da se zima ne vrne pred letošnjim decembrom. Dnevi postajajo toplejši in daljši, prihaja torej čas za predajanje užitkom, ki jih nudi narava v naši neposredni bližini, v Sloveniji z okolico. Seveda ima zima svoj čar, predvsem, če je bela, a ne gre je primerjati s cvetočim prihodom pomladi. To je čas, ko nas po zimskem spanju začne razganjati in bi želeli biti povsod ter početi vse. Dogodkom je najbolj izpostavljen mesec junij, ko se dogaja toliko, da se lahko človeku zmeša. To je nori čas, ko se človeku zahoče kislih kumaric.
Ampak, saj se znamo obvladovati in se udeleževati le tolikšnega števila dogodkov, kot jih zmoremo, da nam ne povzročajo več stresa, kot veselja, a ne?

Sploh pa je do junija še dva meseca, nima si smisla beliti glave s tem, kaj bo takrat. Dva meseca pomladnega časa pomenita neznansko paleto možnosti za predajanje pustolovščinam, izletom in potovanjem. S poudarkom na tem, da lahko to vse počnemo tako rekoč doma. Lokalno. Ni nam treba zapravljati časa in denarja za obisk eksotičnih dežel, ampak se lahko preprosto usedemo na kolo, zapeljemo do morja, podamo na sprehod ali lokalne resurse izkoristimo na drug način.

A dejstvo, da je tukaj pomlad, žal ne pomeni, da nam je sedemmesečni popotniški post lahko padel. Jasno, da ni. Saj je normalno, da tudi med postom hrepenimo po dobrotah, ki se jim v času posta odrekamo, mar ne? Le da se v času posta bolje obvladujemo, kot sicer. Če v času posta ne bi pogrešali dobrot, katerih se postimo, potem post ne bi bil post, ampak trajno stanje. Morda sem ponovno zašel preveč v podrobnosti. Skratka, eksotiko pogrešamo, čeprav se je postimo.

Ampak, pred vrati so prvomajski prazniki!

Pomladni razgled z Zelengore:
Zelengora

Petstotka!

17. julija 2009, 17 dni pred odhodom na enoletno potovanje, smo na teh straneh objavili našo prvo objavo. Ta, ki jo pravkar berete, je petstota. Petsto objav je že kar debel špeh, če ga prelijemo na papir in zvežemo v knjigo. Oziroma kakšnih deset tisoč tvitov, tako čez palec. A kar šteje, so seveda doživetja, na katerih sicer prazne besede temeljijo. Naši vtisi s potovanj, izletov, dogodivščin, preizkušenj in pustolovščin, ki jih predelamo in preko te strani delimo.

Če povem po resnici, sem se že večkrat vprašal, zakaj to počnem, zakaj vodim javni popotniški dnevnik. Potovanja sicer so tematika, ki je ni mogoče strniti v zaključeno celoto. Zraven tega je svet neskončen, če nanj gledamo v okviru enega življenja, saj ga je nemogoče obiskati vsega. Še tako priden popotnik ali pustolovec ne more odkriti in raziskati vseh kotičkov zemlje in preizkusiti vseh doživetij, ki se ponujajo. Morda je to razlog, zaradi katerega še kar upam, da nam uspe prečesati čim več sveta in vztrajati pri tem, da to, kar doživimo, tukaj zapišemo. Sploh pa še nisem našel dovolj dobrega razloga, da bi nehal pisati, zato bom, dokler ga ne najdem, vztrajal. Vztrajnost je pač tista temeljna lastnost, brez katere ni popotništva. Niti pisanja.

Tako dolgo že nismo potovali, da se mi zdi, da je bilo minulo leto borno, kar se tiče potovanj. A ko bolje pogledam, vidim, da je to daleč od resnice in da je za ta občutek najbrž kriva (pre)dolga odsotnost potovanj, ki jo v tem trenutku preživljamo. Lani smo namreč obiskali Indijo, Sicilijo, Prago, Velebit in še osem držav na poti po Srednji Aziji. To nikakor ni malo. Še en dober razlog za obstoj te strani in vztrajanje pri pisanju, saj imam tako kam pogledati, kje vse smo že bili. Saj ne, da bi pozabljal, spomnim se še vsake od 88 držav, ki smo jih obiskali, mi pa kdaj pa kdaj uide kakšna podrobnost, ki jo potem najdem tukaj.

Seveda pa so za vse skupaj pogoj potovanja. Predvsem nova in sveža potovanja, doživetja ter spoznanja, brez katerih ta popotniški dnevnik ne bi obstajal. Res pa je, da se pogosto zatekam k preteklim potovanjem, a najbrž je to razumljivo, saj ne moremo kar ves čas potovati. Zraven tega, ko potujemo, praviloma ne pišem, temveč pišem za nazaj, ko se vrnemo domov. Preprosto zaradi tega, ker smo na samem potovanju prezaposleni in zaradi tega, ker se misli postavijo na pravo mesto šele potem, ko se vrnemo domov in vtise predelamo.

Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!

Zbeži!

To je naslov filma z originalnim naslovom Get out, ki je letos prejel najprestižnejšo nagrado za najboljši izvirni scenarij. A ostanimo pri naslovu, ne pri vsebini, saj upam, da nam ne bo treba bežati iz takšnih razlogov, kot je moral bežati protagonist omenjenega filma. A od česa bi morali bežati? Od doma, službe, partnerja, otrok ali celo samega sebe? Bog ne daj! Zbežati bi morali od vse navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje. Ko bi to navlako le znali prepoznati in premogli dovolj razuma, da bi se jo naučili ignorirati.

Zbežimo od vsega, kar nam krade čas in odvrača našo pozornost od reči in ljudi, ki nam v življenju resnično nekaj pomenijo. Tako se bomo lahko bolje osredotočili na neposredno okolico, v kateri živimo, svoje najbližje in nenazadnje tudi nase.

To seveda ne pomeni, da je treba zbežati iz službe ali od doma ter razvitega sveta in se preseliti v svetilnik na otoku Vis. Je pa to vsekakor eden od načinov, na katerega se lahko naučimo živeti brez motilcev (naše) pozornosti. Ni pa nujno to najboljši ali najustreznejši način. Sploh pa je tovrsten popolni odklop preveč oddaljen od realnosti, v katero se slej kot prej vrnemo. Razen, če se odločimo za kariero svetilničarja. Boljši primer je morda duhovni oddih v spokoju indijskega ašrama, kamor je moderno hoditi na »umik«. A kaj, ko je spokojno okolje ašrama zaprt laboratorij, v katerem ni motilcev pozornosti in se, dokler smo tam, zlahka zlijemo z umirjenim okoljem. V ašramu lahko preživimo več tednov in ko se vrnemo domov, se nam zdi, da smo očiščeni. Pa smo res? Kruta resnica je, da se vrnemo v znano okolje, tisto, ki nas je izoblikovalo v dolgih letih, ko tam bivamo. Je realno pričakovati, da nas bo nekajtedenski oddih v popolnem okolju naučil ignorirati motilce pozornosti vsakdana?

Na srečo nič ni črno-belo. Tako lahko tudi znanja pridobljena v tako kratkem času, ki ga letno preživimo na potovanjih, izletih ali oddihu, uporabimo pri vsakdanjem življenju. Četudi je razmerje med »delovnimi« meseci in mesecem oddiha enajst proti ena, lahko na kratkem dopustu pridobljena znanja, nabrane moči ali polne baterije, kot rečejo dopustu, črpamo celo leto. A ker sem začel s tem, da bi zbežali od navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje, velja poudariti, da omenjeni scenarij deluje le, če tega, čemur želimo ubežati, ne nosimo s seboj na dopust. Saj to ne pomeni, da je treba pustiti doma našega najzvestejšega spremljevalca, telefon. Razen, če se mu ne znamo upreti, potem je vsekakor smiselno zbežati proč od telefona. Kariera svetilničarja, ki je nenehno online, je brez smisla. A ne velja enako za popotnika ali dopustnika?

Potemtakem menjava okolja ali pobeg ne prispevata k temu, da bi se bolje in trajneje posvetili neposredni okolici, v kateri živimo. Ni nam treba zbežati, le pozornost moramo vrniti pravim rečem in ljudem.

Na izlet ali potovanje se torej lahko podamo z razlogom, da od nečesa pobegnemo. Ampak, a nismo s tem zamenjali vzroka s posledico in namesto, da bi se s težavo soočili, ji skušamo zbežati? Potovanje naj ne bo varno pribežališče, h kateremu se zatekamo pred težavami vsakdana, temveč poligon, na katerem se urimo in učimo te težave premagovati na domačem terenu.

Trening na poligonu Torres del Paine, Čile 2009. 2008-argentina&chile_58.JPG