Kljub vsemu na dopust

Poletje je čas oddiha in počitnikovanj. Tako nas vsaj prepričujejo oz. so nas že prepričali, saj julija in avgusta najbolj množično potujemo. Morda pa tako ravnamo, ker je poletje čas počitnic in dopustov. To resda prinese vročino, gnečo, višje cene in še marsikaj, kar nam sicer ni všeč, a to je treba pač sprejeti kot del počitnic in se prepustiti uživanju. Sicer lahko zaslužen dopust postane nočna mora, česar si najbrž nihče ne želi.

O tem sem razmišljal, ko sem prikolesaril do sicer idiličnega Kotorja in zagledal tega kolosalnega vsiljivca. img_2937

Res ne vem, kako naj to situacijo drugače imenujem. Saj je v mestece, ki ima manj kot tisoč prebivalcev, tako v enem dnevu obiskalo nekaj tisoč obiskovalcev. To se najbrž ponovi skorajda vsak dan v turistični sezoni. Si predstavljate, da bi se po vaši ulici vsak dan sprehajalo na tisoče tujcev, ki bi sledili tipu v kapi, ki ima v eni roki pisan dežnik, v drugi pa megafon iz katerega donijo vam popolnoma nerazumljive besede? Malce karikiram, a resnica ni daleč od tega. Krasno utrjeno mestece, ki je zraslo v skritem kotičku zaliva Boka Kotorska z namenom ostati skrito pred očmi vsiljivcev, se danes na vse pretege trudi, da bi jih pritegnilo čim več. Seveda novodobni prinašajo dobiček. Samo vstopnine na obzidje bi naj prinesle 300.000 evrov letno. Dubrovniško obzidje baje prinese 5 milijonov evrov letno. Jasno, da križarke sprejemajo z odprtimi rokami.

Turizem je postal masovna industrija. A na srečo to ne pomeni, da smo temu podvrženi vsi, ki se gremo popotnike, dopustnike ali turiste. Res pa je, da postaja vedno težje, izogniti se posledicam masovnega turizma in najti svoj košček sence. A ni to zanimivo; vsi si želimo imeti plažo, tlakovano uličico ali antični teater zase, a vendar se tja podamo v višku turistične sezone, ko ne gre drugače, da si to, zaradi česar smo tja prišli, delimo z drugimi. Verjamem, da so tudi takšni, ki so radi v gneči, a jaz jih ne poznam.

V vseh teh letih potikanja po svetu nam je postalo jasno, da je to najučinkoviteje storiti tako, da ne potujemo v glavni sezoni. Kar seveda ni skladno z zapisanim v prvem odstavku, a je v resnici najboljša metoda. Po naših izkušnjah seveda, najbrž ima kdo boljšo. Tako sem pred leti na enem izmed potepov po Balkanu z motoristi, prvič obiskal plažo v Makarski, ki je ena najlepših mestnih plaž, kar sem jih videl. Bilo je izven turistične sezone in plaža je samevala, le prod, borovci in pogled na Biokovo. Skratka, popoln prizor. Leto ali dve sem tja peljal Sabrino, da ta prizor delim z njo. A bilo je julija. Plaža je bila polna do zadnjega centimetra. Kar ni le vzelo pridiha popolnosti, ampak naju je navdihnilo, da od tam čim prej zbeživa.

Podobno smo letos obiskali Santorini v času prvomajskih praznikov, ko se je v morju že bilo mogoče kopati, a plaže so še samevale. Ne znam si predstavljati, kako je tam danes, sredi julija. O Santoriniju kdaj drugič.

Seveda pa je treba priznati, da so počitnikovanje, dopustovanje in vse druge oblike potovanja podvržene izjemno širokemu naboru okoliščin, ne le izbiri časa. Čas potovanja je tako le ena od okoliščin, ki jih moramo upoštevati. Tako je, ne glede na izkušnje, včasih treba narediti izjemo, oziroma se prilagoditi. Tako so se nama s Sabrino ta vikend nekatere okoliščine zdele primerne in sva se zapeljala na morje. Resda naju je danes na motorju večkrat pošteno namočilo, da sva spala v kontejnerju, da je bila gneča in da sva se pošteno namučila, a bilo je vredno. Če ne zaradi česarkoli drugega, zaradi pristnega borovničevega zavitka v narodnem parku Risnjak! risnjak_01 risnjak_02

S kolesom od Črne gore do Albanije

Od vseh dežel na tem koncu sveta mi je najbolj pri srcu prav Bosna. Tako, da mi je bilo kar malo žal, ko sem se približal meji s Črno goro. Seveda je ta preblisk trajal le trenutek, dokler nisem pomislil na Kotor, Durmitor, Skadrsko jezero in druge naravne lepote, s katerimi je deželica, ki je manjša celo od Slovenije, obdarjena. Zraven tega sem imel ta dan krasno jutro, ki se je bohotilo v najlepših odtenkih narave in razglede, ki se jih je nemogoče naveličati.
balkan_kolesarjenje_2018_18 balkan_kolesarjenje_2018_19

V Črni gori sem se zaustavil takoj, ko sem bil čez mejo, kjer so me zasliševali, če sem srečal kakšnega begunca. Sedel sem na obcestno ograjo, drugič zajtrkoval
balkan_kolesarjenje_2018_20
in izvlekel zemljevid (kajpada na telefonu, papirnatih že dolgo ne uporabljam) ter razmišljal o tem ali naj se podam proti severu ali jugu. Načrtoval sem sicer pot proti jugu, a me Durmitor tako mika, da sem se resno spogledoval z idejo, da ga prekolesarim. A ker bi si s tem naložil dva do tri dodatne dneve kolesarjenja in ker je bila za sever dokaj slaba vremenska napoved, sem pustil prevladati razumu in se spustil na jug. Do Boke kotorske, zaliva, okrog katerega se vije krasna panoramska cesta.
balkan_kolesarjenje_2018_21 balkan_kolesarjenje_2018_23

Sprehodil sem se skozi srednjeveški Kotor, kjer sem se moral boriti za svoj košček ozkih tlakovanih tal, saj je bilo mestece tako preplavljeno s turisti, da sem po desetih minutah ušel.

Naslednji dan me je čakal velik podvig, kolesarski vzpon na Lovčen. Zjutraj sem se pošteno najedel in se zapodil na hrib. Če ne poznate cik-cak ceste, ki se vije iz Kotorja do Lovčena, si jo lahko ogledate tukaj. Gre za eno najlepših cest, s katere se odpirajo eni najlepših razgledov, kar sem jih videl.
balkan_kolesarjenje_2018_24 balkan_kolesarjenje_2018_25

Na planoti sem imel ponovno srečo, da sem na kolesu, saj je bila cesta zaprta, a so me pustili čez gradbišče. Tako sem po petih urah z nadmorske višine nič, prigonil do vrha na 1650 metrih. Zdelan, a navdušen. Poklonil sem se Njegošu in se spustil v Cetinje, kjer me je prvič malce namočilo.

Naslednji dan me je ponovno čakala krasna pot in sicer mimo Rijeke Crnojeviča do Virpazara. Na tem mestu bom ponovno zlorabil presežnik, a v resnici gre za eno najlepših panoram, kar jih je.
balkan_kolesarjenje_2018_26

Tudi cesta, ki vodi do Virpazarja, je pravljična. To sva po naključju odkrila s Sabrino leta 2013, ko sva se vračala iz Bolgarije.

Na tem mestu moram končati, saj je Črna gora očitno prevelika za en zalogaj.

Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.

Sedemmesečni post

Dolga zima je za nami. Končno!

Tako dolgih zim, kot je bila letošnja, nismo vajeni. A ne zaradi tega, ker je bila resnično dolga, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, temveč zaradi tega, ker je nismo presekali. Nismo odpotovali v južne kraje, kjer bi prezimili. Kot štorklje. Sicer ne v Afriki in ne za tri mesece, kot si to privoščijo štorklje, bi pa prav prišel enomesečni oddih na tropski plaži. No ja, tako dolgega lenarjenja ne bi zdržali, zato bi vmes skočili na kakšen vulkan, v tempelj ali na treking po čajni plantaži. Vmes bi kaj dobrega pojedli, tako trikrat na dan. Skratka, nekje na vročem soncu bi se imeli lepo. A pustimo sanjarjenje, kot rečeno, smo se to zimo pač imeli lepo doma.

Upam, da prehitro ne hvalim dneva pred večerom in da se zima ne vrne pred letošnjim decembrom. Dnevi postajajo toplejši in daljši, prihaja torej čas za predajanje užitkom, ki jih nudi narava v naši neposredni bližini, v Sloveniji z okolico. Seveda ima zima svoj čar, predvsem, če je bela, a ne gre je primerjati s cvetočim prihodom pomladi. To je čas, ko nas po zimskem spanju začne razganjati in bi želeli biti povsod ter početi vse. Dogodkom je najbolj izpostavljen mesec junij, ko se dogaja toliko, da se lahko človeku zmeša. To je nori čas, ko se človeku zahoče kislih kumaric.
Ampak, saj se znamo obvladovati in se udeleževati le tolikšnega števila dogodkov, kot jih zmoremo, da nam ne povzročajo več stresa, kot veselja, a ne?

Sploh pa je do junija še dva meseca, nima si smisla beliti glave s tem, kaj bo takrat. Dva meseca pomladnega časa pomenita neznansko paleto možnosti za predajanje pustolovščinam, izletom in potovanjem. S poudarkom na tem, da lahko to vse počnemo tako rekoč doma. Lokalno. Ni nam treba zapravljati časa in denarja za obisk eksotičnih dežel, ampak se lahko preprosto usedemo na kolo, zapeljemo do morja, podamo na sprehod ali lokalne resurse izkoristimo na drug način.

A dejstvo, da je tukaj pomlad, žal ne pomeni, da nam je sedemmesečni popotniški post lahko padel. Jasno, da ni. Saj je normalno, da tudi med postom hrepenimo po dobrotah, ki se jim v času posta odrekamo, mar ne? Le da se v času posta bolje obvladujemo, kot sicer. Če v času posta ne bi pogrešali dobrot, katerih se postimo, potem post ne bi bil post, ampak trajno stanje. Morda sem ponovno zašel preveč v podrobnosti. Skratka, eksotiko pogrešamo, čeprav se je postimo.

Ampak, pred vrati so prvomajski prazniki!

Pomladni razgled z Zelengore:
Zelengora

Petstotka!

17. julija 2009, 17 dni pred odhodom na enoletno potovanje, smo na teh straneh objavili našo prvo objavo. Ta, ki jo pravkar berete, je petstota. Petsto objav je že kar debel špeh, če ga prelijemo na papir in zvežemo v knjigo. Oziroma kakšnih deset tisoč tvitov, tako čez palec. A kar šteje, so seveda doživetja, na katerih sicer prazne besede temeljijo. Naši vtisi s potovanj, izletov, dogodivščin, preizkušenj in pustolovščin, ki jih predelamo in preko te strani delimo.

Če povem po resnici, sem se že večkrat vprašal, zakaj to počnem, zakaj vodim javni popotniški dnevnik. Potovanja sicer so tematika, ki je ni mogoče strniti v zaključeno celoto. Zraven tega je svet neskončen, če nanj gledamo v okviru enega življenja, saj ga je nemogoče obiskati vsega. Še tako priden popotnik ali pustolovec ne more odkriti in raziskati vseh kotičkov zemlje in preizkusiti vseh doživetij, ki se ponujajo. Morda je to razlog, zaradi katerega še kar upam, da nam uspe prečesati čim več sveta in vztrajati pri tem, da to, kar doživimo, tukaj zapišemo. Sploh pa še nisem našel dovolj dobrega razloga, da bi nehal pisati, zato bom, dokler ga ne najdem, vztrajal. Vztrajnost je pač tista temeljna lastnost, brez katere ni popotništva. Niti pisanja.

Tako dolgo že nismo potovali, da se mi zdi, da je bilo minulo leto borno, kar se tiče potovanj. A ko bolje pogledam, vidim, da je to daleč od resnice in da je za ta občutek najbrž kriva (pre)dolga odsotnost potovanj, ki jo v tem trenutku preživljamo. Lani smo namreč obiskali Indijo, Sicilijo, Prago, Velebit in še osem držav na poti po Srednji Aziji. To nikakor ni malo. Še en dober razlog za obstoj te strani in vztrajanje pri pisanju, saj imam tako kam pogledati, kje vse smo že bili. Saj ne, da bi pozabljal, spomnim se še vsake od 88 držav, ki smo jih obiskali, mi pa kdaj pa kdaj uide kakšna podrobnost, ki jo potem najdem tukaj.

Seveda pa so za vse skupaj pogoj potovanja. Predvsem nova in sveža potovanja, doživetja ter spoznanja, brez katerih ta popotniški dnevnik ne bi obstajal. Res pa je, da se pogosto zatekam k preteklim potovanjem, a najbrž je to razumljivo, saj ne moremo kar ves čas potovati. Zraven tega, ko potujemo, praviloma ne pišem, temveč pišem za nazaj, ko se vrnemo domov. Preprosto zaradi tega, ker smo na samem potovanju prezaposleni in zaradi tega, ker se misli postavijo na pravo mesto šele potem, ko se vrnemo domov in vtise predelamo.

Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!

Zbeži!

To je naslov filma z originalnim naslovom Get out, ki je letos prejel najprestižnejšo nagrado za najboljši izvirni scenarij. A ostanimo pri naslovu, ne pri vsebini, saj upam, da nam ne bo treba bežati iz takšnih razlogov, kot je moral bežati protagonist omenjenega filma. A od česa bi morali bežati? Od doma, službe, partnerja, otrok ali celo samega sebe? Bog ne daj! Zbežati bi morali od vse navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje. Ko bi to navlako le znali prepoznati in premogli dovolj razuma, da bi se jo naučili ignorirati.

Zbežimo od vsega, kar nam krade čas in odvrača našo pozornost od reči in ljudi, ki nam v življenju resnično nekaj pomenijo. Tako se bomo lahko bolje osredotočili na neposredno okolico, v kateri živimo, svoje najbližje in nenazadnje tudi nase.

To seveda ne pomeni, da je treba zbežati iz službe ali od doma ter razvitega sveta in se preseliti v svetilnik na otoku Vis. Je pa to vsekakor eden od načinov, na katerega se lahko naučimo živeti brez motilcev (naše) pozornosti. Ni pa nujno to najboljši ali najustreznejši način. Sploh pa je tovrsten popolni odklop preveč oddaljen od realnosti, v katero se slej kot prej vrnemo. Razen, če se odločimo za kariero svetilničarja. Boljši primer je morda duhovni oddih v spokoju indijskega ašrama, kamor je moderno hoditi na »umik«. A kaj, ko je spokojno okolje ašrama zaprt laboratorij, v katerem ni motilcev pozornosti in se, dokler smo tam, zlahka zlijemo z umirjenim okoljem. V ašramu lahko preživimo več tednov in ko se vrnemo domov, se nam zdi, da smo očiščeni. Pa smo res? Kruta resnica je, da se vrnemo v znano okolje, tisto, ki nas je izoblikovalo v dolgih letih, ko tam bivamo. Je realno pričakovati, da nas bo nekajtedenski oddih v popolnem okolju naučil ignorirati motilce pozornosti vsakdana?

Na srečo nič ni črno-belo. Tako lahko tudi znanja pridobljena v tako kratkem času, ki ga letno preživimo na potovanjih, izletih ali oddihu, uporabimo pri vsakdanjem življenju. Četudi je razmerje med »delovnimi« meseci in mesecem oddiha enajst proti ena, lahko na kratkem dopustu pridobljena znanja, nabrane moči ali polne baterije, kot rečejo dopustu, črpamo celo leto. A ker sem začel s tem, da bi zbežali od navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje, velja poudariti, da omenjeni scenarij deluje le, če tega, čemur želimo ubežati, ne nosimo s seboj na dopust. Saj to ne pomeni, da je treba pustiti doma našega najzvestejšega spremljevalca, telefon. Razen, če se mu ne znamo upreti, potem je vsekakor smiselno zbežati proč od telefona. Kariera svetilničarja, ki je nenehno online, je brez smisla. A ne velja enako za popotnika ali dopustnika?

Potemtakem menjava okolja ali pobeg ne prispevata k temu, da bi se bolje in trajneje posvetili neposredni okolici, v kateri živimo. Ni nam treba zbežati, le pozornost moramo vrniti pravim rečem in ljudem.

Na izlet ali potovanje se torej lahko podamo z razlogom, da od nečesa pobegnemo. Ampak, a nismo s tem zamenjali vzroka s posledico in namesto, da bi se s težavo soočili, ji skušamo zbežati? Potovanje naj ne bo varno pribežališče, h kateremu se zatekamo pred težavami vsakdana, temveč poligon, na katerem se urimo in učimo te težave premagovati na domačem terenu.

Trening na poligonu Torres del Paine, Čile 2009. 2008-argentina&chile_58.JPG

Preizkušanje lastnih meja po okusu drugih

Nazadnje sem pisal o preseganju lastnih meja in da je dobro, če smo previdni pri izbiri načina potovanja ali zahtevnosti pustolovščine. Hkrati pa pri tem ne smemo biti preveč zadržani, saj se razvijamo šele, ko v lastni glavi začrtane meje presegamo.

Danes smo dobesedno bombardirani z umetno lepimi ljudmi in nepristno mamljivimi doživetji. Sodobni mediji imajo neprimerno večji doseg kot pred nedavnim, saj jih prostovoljno nosimo celo na dlani. Na telefonu, napravi, ki je postala naš najzvestejši spremljevalec. Kako se naj potem nekdo, ki na Facebooku dnevno vidi nekaj deset ali celo sto krasnih fotografij rajskih plaž ali česarkoli izumetničeno lepega, odloči za potovanje po lastni presoji? Bi rekel, da kar težko. Seveda odvisno od tega, koliko smo za tovrstno leporečenje dovzetni. A dejstvo je, da gredo zadeve v zvezi s tem, od koga dobiti navdih in pristne informacije ter komu zaupati, v precej drugačno smer, kot smo je bili vajeni še pred nedavnim. Tradicionalne oblike prenašanja informacij in navdiha med popotniki in med tistim, ki to želijo postati, na srečo še obstajajo. Saj veste, ustno izročilo, potopisi, knjige in podobno. Morda se motim, a zdi se mi, da so to mediji, pri katerih je manjša verjetnost, da bodo informacije podane preko njih, zlagane, prenapihnjene ali namenjene zgolj samopromociji.

Kako torej najti pristne informacije o bodočem potovanju, na podlagi katerih se bomo podali na pustolovščino, na kateri bomo dosegali ter presegali lastne meje in to v okviru lastnih zmožnosti? Najprej moramo razčistiti, česar si sploh želimo in kaj od potovanja pričakujemo. Lahko si pomagamo tako, da se izprašamo. Nato razmislimo o tem, kaj zmoremo in koliko si upamo. V veliko pomoč so nam lahko tudi vzorniki, drugi popotniki, s katerimi imamo dovolj skupnega, da jim lahko zaupamo. Šele potem se lotimo poizvedovanja po informacijah o bodoči destinaciji. Bolj kot se bomo potrudili, da ločimo zrna od plevela in pristnost od promocije, bolj bodo te relevantne in verodostojne. Seveda tudi popotniki, ki na glas razglašamo lastna doživetja, nismo izjema. Zagotovo kdaj pretiravamo ali namenoma zamolčimo kakšno ključno podrobnost, ko pripovedujemo o tem, kaj smo doživeli v daljni in eksotični deželi. Zato je najbolje, da vse, kar o naši bodoči destinaciji izvemo vnaprej, vzamemo z rezervo. Sami z rezervo jemljemo tudi varnostna in zdravstvena priporočila, saj so zapisana tako, da nas od eksotičnih dežel odvrnejo. Razumljivo pa je, da tega početja ne moremo priporočati drugim, lahko le podamo lastno izkušnjo. A to, kako te informacije vplivajo na nekoga drugega in kako daleč čez njegove meje ga preženejo, so posledice njegovih lastnih odločitev.

Mi smo že kar nekajkrat nasankali, ko smo verjeli pričevanju drugih in se podali v domnevno čudovite kraje oziroma obiskali opevane znamenitosti, pa tam nismo našli ničesar, kar bi v nas zbudilo karkoli pozitivnega. Razen občutka, da moramo čim prej od tam. Še marsikaj hujšega se nam je pripetilo, ko smo slepo zaupali viru, ki mu ne bi smeli. Zato se mi zdi pomembno, da se pri načrtovanju bodoče destinacije potrudimo poiskati informacije, na podlagi katerih bomo na potovanju lastne meje preizkušali po lastnem okusu.

»Konec sveta« na Šrilanki, najbednejši treking vseh časov: 2010-Srilanka_014

Kje so naše meje?

Daljne dežele in naše vtise iz teh dežel skušam na teh straneh čim bolje opisati in to prenesti v ušesa potovanj željnih in morda še kogar. Hkrati pa se zavedam in to tudi večkrat zapišem, da je nemogoče, oziroma, da ne znam teh občutkov zapisati tako dobro, da bi tisti, ki to preberete, zavonjali, zatipali ali občutili. Vonj starega Delhija, ulični hrup Hanoja, neskončna prostranstva Argentine, prah Kazahstanskih step, brezup Afrike in prizore Himalaje. Fotografije in videoposnetki sicer pomagajo, saj pravijo, da povedo tisoč besed. A nič od tega nas (pravzaprav vas) ne pripelje nič bližje k pristnosti doživetja, ki ga opisujemo. Vseh, ki se znajdete tukaj, pač ne moremo vzeti s seboj na potovanje, kjer bi lahko vonjali, videli in tipali z lastnimi čuti. Sklepam, da zadostuje, da verjamete temu, kar tukaj zapišemo. Razumljivo, saj imamo ljudje različne prioritete (morda še kaj) v življenju in se vsi ne klatimo po svetu, ampak o tem raje beremo. Ali spremljamo od daleč na kakršen koli drug način.

Sam pri sebi vidim, da si skušam popotniške vtise drugih predstavljati tako, da jih primerjam z lastnimi vtisi. Seveda le od daleč, če so potovali po krajih, ki jih ne poznam ali se predajali dogodivščinam, ki jih nisem izkusil na lastni koži. Od daleč zato, ker si na primer tega, kako je skočiti s padalom in leteti po zraku, ne znam predstavljati. Najbližje skoku s padalom sem bil ob skoku v bazen s skakalnice. Pa je to sploh primerljivo? Najbrž ni. Ampak je skok v bazen moja lastna izkušnja in le preko nje lahko skušam podoživeti izkušnjo nekoga drugega. Četudi njegova niti približno ni podobna moji. Seveda pa imamo ljudje različno sposobnost vživljanja v doživljanje drugih. Nekaterim gre to bolje, drugim manj. Ob tem mi pred oči pride prizor naše Maše, ko gleda risanko ali film in se tako vživi, da kar poskakuje, kriči in joče. A Maša ima izjemno sposobnost čustvenega podoživljanja.

Ljudje se torej različno navdušujemo in drugače doživljamo iste dogodivščine ali potovanja. Zato si tudi svet in lastne meje drznemo preizkušati do različnih stopenj strahu, bolečine, tesnobe, nelagodja ali veselja. Kar je za nekoga že neznosna bolečina, je za drugega lahko šele segrevanje. Kar so lahko za nekega popotnika izjemno stresna doživetja, so za nekega drugega nepopisni užitki pristnega doživljanja tuje dežele, ljudi ali navad. To je nekako razumljivo, četudi se v kožo nekoga, ki je drznejši od nas, ne znamo vživeti in se nam zdi njegovo početje neracionalno in celo nevarno. Ampak, to je popolnoma človeško, da dejanja drugih ocenjujemo skozi svoje oči, oziroma, da sodimo po sebi. Tako spet izhajam iz sebe, ko pravim, da je biti objektiven o nečem, o čemer nimam pojma, bolj ali manj nemogoče. Lahko le povzemam mnenje drugih, ki o tem nekaj vedo. A internet je omogočil poplavo subjektivnih mnenj, ki ne temeljijo na lastnih izkušnjah, ampak so le povzetki povzetkov iz vseh koncev in krajev. Je torej dobro vedeti, komu zaupati in katerim informacijam verjeti, ko načrtujemo potovanje? Seveda! Saj nas prav te popačene informacije privedejo do tega, da se na potovanju soočimo s preizkušanjem meja, ki jim nismo kos ali jih ne želimo prestopiti.

Zato je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj. Naj si še tako mislimo, da razumemo njegov način doživljanja in potovanj, se lahko njegove in naše meje zelo razlikujejo. Zato se, preden se pustimo navdušiti za preveč drzno potovanje, vprašajmo, kje so naše meje in kako daleč čeznje si drznemo. A pri tem ne pozabimo, da potovanje, na katerem svojih meja in zmogljivosti ne damo na preizkušnjo, ni potovanje.

Anapurna treking v Nepalu: 2009-Nepal_34

Pričakovanja in spominjanja

Potovanja so zanimiva reč. Ena tistih, s katerimi se je mogoče napajati na dolgi rok. Potovanj, ki so za nami, se lahko še dolgo spominjamo, o potovanjih, ki so pred nami, pa lahko razmišljamo daleč vnaprej. Če delujemo na takšen način, se lahko le z enim dopustom letno »napajamo« celo leto, od dopusta, do dopusta. Prvo polovico leta potovanje načrtujemo, drugo polovico se potovanja spominjamo. Prebroditi se je treba le skozi tistih nekaj tednov, ko potujemo. Torej čas, ko se s potovanjem dejansko ukvarjamo.

Seveda ljudje k temu pristopamo različno in potovanja niso nekaj, s čimer bi se ves čas ukvarjali. Sam o potovanjih veliko več govorim in pišem, kot pa se z njimi ukvarjam oz. se jim predajam. Kljub temu, da imajo potovanja dokaj pomembno vlogo v naši družini, se z njimi ne ukvarjamo toliko, kot se morda zdi. Če seštejem izlete, dogodivščine in potovanja, jih spravimo skupaj morda za kakšna dva meseca letno (več ne upam priznati), ter k temu dodam čas, ki ga porabimo za načrtovanje in spominjanje, ugotovim, da nam ostaja ogromno časa. Torej časa, ki ga ne namenimo potovanjem ali dejavnostim, povezanim z njimi.

Spominjanja, v smislu sedenja na kavču in gledanja starih fotografij s potovanj, se lotimo tako redko, da ne vem več, kdaj smo to naredili nazadnje. O tem, da z načrtovanjem in pričakovanjem tega, kako bo na naslednjem potovanju, ne izgubljamo časa oz. se s tem ukvarjamo le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno, sem pisal že dovoljkrat. A ponovno sem pomislil na pričakovanja, ko sem pred nedavnim zasledil nek star zapis:
Koliko bolj napeto je bilo upanje, varčevanje, tako rekoč odtrgovanje od ust in nato dolgo čakanje na vplačano kragujevško limuzino kakor sáma posest muhaste lepotice! Toda čarobni trenutek je hitro minil.

Ne morem se nehati čuditi temu, da nas lahko pričakovanje nekega dogodka bolj vznemirja od dogodka samega. Saj menda vemo, da bo čarobni trenutek hitro minil, kot je minil za lastnika muhaste lepotice, stoenke. Ali ne?

Potemtakem, niso potovanja tista zanimiva reč, kot sem zapisal v uvodnem stavku. Zanimiv je naš pristop k rečem, dogodkom in ljudem, po katerih hrepenimo. Seveda to ni nič novega, kar so že zdavnaj ugotovili oglaševalci in drugi, ki naše potrebe po tem, da smo v stanju pričakovanja, spreminjajo v denar. Zanje, seveda.

Bi se torej naj manj spominjali minulih potovanj in manj navduševali naj prihodnjimi potovanji? Če za to ne tratimo dragocenih omejenih resursov, najbrž ne. Če pa zaradi sanjarjenja o preteklosti in hrepenenja po prihodnosti, ne znamo uživati v sedanjosti, lahko imamo težavico.

Spodbujanje popotniškega teka

Pred nedavnim sem pisal o tem, da je potrebna le malenkost, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se sanjač odloči za potovanje in postane popotnik. A tudi tisti, ki imamo že kar nekaj popotniške kilometrine za seboj, potrebujemo poriv, da se odločimo za potovanje. Sanjač oziroma tisti, ki še ni potoval, potrebuje seveda drugačno spodbudo, kot izkušen popotnik. A vsi potrebujemo nekaj. Karkoli, kar v nas vzbudi željo, da bi potovali. Neke vrste iskrico, ki bo zanetila ogenj neustavljive strasti do potovanja. Tisto strast, vpričo katere preslišimo ovire, ki jih postavlja razum in poslušamo srce. Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. To sem zapisal v Ekvadorju, po vzponu na šesttisočak Cotopaxi.

Nekaj iskric za pomoč pri prebujanju strasti po potovanjih:

Rajska plaža? (Mehika 2006) 2006-mehika_03.JPG
Zgodovinska znamenitost? (Kitajska 2010) 2010-Kitajska_106
Naravna znamenitost? (Namibija 2016) Dead Vlei, Namibija
Srečanje s povsem tujo kulturo? (Iran 2011) 2011-iran_60
Sončni vzhod ali zahod za pravljično kuliso? (Indonezija 2009) 2009-Indonezija_11
Predajanje skrivnostnim čarom sveta? (Sudan 2016) Sudan, piramide Meroe
Blišč velemest? (New York 2010) 2010-NewYork_06
Interakcija s pristnimi ljudmi? (Kitajska 2010) 2007-vietnam_19.jpg
Safari? (Zambija 2016) zebre se ne pustijo motiti
Neskončna prostranstva? (Argentina 2009) 2008-argentina&chile_24.JPG
Občutek samote in neodvisnosti? (Avstralija 2010) 2010-Avstralija_080
Želja po razumevanju drugačnosti? (Laos 2012) laos-2012_26
Preizkušanje lastnih meja in vzdržljivosti? (Ekvador 2010) 2010-Ekvador_26
Razvajanje brbončic s poskušanjem eksotičnih dobrot? (Indija 2016) Thali, kralju okusov

Vas je katera od fotografij dovolj navdušila, da ste pripravljeni preslišati razum in prisluhniti srcu?