Vzorni popotniki

Biti vzor ni nekaj, za kar se sam odločiš, temveč gre za naravni razvoj dogodkov, kadar to, kar počneš, počneš dovolj dolgo, dovolj dobro in dovolj odmevno. Seveda gre za vzor, prislužen z dejanji, ne za vzor, pridobljen s položajem. Slednjega dajemo starši svojim otrokom, politiki državljanom, direktorji podrejenim in tako naprej. Vedenje in dejanja nekoga na položaju (v primeru s položajem pridobljenega statusa) se transponirajo in odražajo v vedenju in dejanjih tistih, ki sledijo njihovim vzorcem. A žal se tega, da smo nekomu vzor, prepogosto ne zavedamo. Tudi kot starši pozabljamo, da s svojim vedenjem najbolj vplivamo na to, v kakšne odrasle bodo naši otroci zrasli. Pozabljamo tudi to, da so negativni vzorci precej bolj »lepljivi«, kot pozitivni. Saj je prevzemanje slabih vzorcev najpogosteje preprosteje, kot posnemanje dobrih. Zato je biti dober vzor je izjemno zahtevna in odgovorna naloga.

Morda pa je kriza vrednot, kot pogosto slišimo, da poimenujejo današnji čas, posledica napačnih vzornikov oziroma vzornikov, ki se premalo zavedajo odgovornosti svojega položaja?

Vseh vzornikov si ne izberemo sami, saj so nam »dodeljeni«, zato se raje posvetimo tistim, ki si jih izbiramo sami. Glasbeniki, kuharji, umetniki, športniki, pisatelji, popotniki in drugi. Te izbiramo po svojem okusu oziroma takšne, ki so nam všeč in takšne, ki nam pomagajo, da se izoblikujemo v smeri, kot si želimo. Ste kdaj pomislili na to, v kako privilegiranem položaju smo se znašli v današnjem svetu, ko imamo tako rekoč takojšen in neomejen dostop do skoraj vsega, kar so ustvarili največji umi tega sveta? Dva, trije kliki z miško ali dotiki zaslona na mobilniku in že proučujemo Da Vincijev helikopter, akorde Beatlov, potovanje priljubljenega popotnika. Najsi bo Da Vinci, The Beatles ali Pico Iyer, do vzornika na katerem koli področju ni težko priti. Seveda pa vsi ne zaupamo oz. se ne znajdemo v virtualnem svetu in se raje držimo lokalnega okolja in »otipljivih« ljudi. Dober primer so potopisna predavanja, kjer gre za dokaj oseben in neposreden način predajanja izkušenj popotnikov tistim, ki jih potovanja privlačijo. Tudi mi smo na ta način našli nekatere od vzornikov, ki so nas prepričali o blagodejnih učinkih potovanj, zaradi česar smo postali popotniki, kakšni smo danes. Morda nekaj podobnega počnemo tudi mi. Nemalokrat slišimo, da smo nekoga navdušili za potovanje. Slišali smo tudi že: »Vi ste krivi, da sva odpotovala po svetu!« Tovrstne krivde ni težko sprejeti. Na tem mestu priznam; kljub temu, da sem zgoraj zapisal, da je biti dober vzor izjemno zahtevna in odgovorna naloga, se za to ne trudim. Ne trudim(-o) se biti dober vzor. Preprosto potujemo po svojih najboljših močeh in v skladu s svojimi interesi ter zmožnostmi. Če je to dovolj, da smo komur koli vzor, nam je to v čast. Ko delimo izkušnje s potovanj na teh straneh, v knjigi, na potopisnih predavanjih in še kje, je to le naravna pot oziroma logična posledica naših potovanj. Nikoli obratno. Nikoli ne potujemo zato, da bi lahko povedali, kje smo bili in kaj smo doživeli.

Lepo je, če si potem, ko pri sebi odkrijemo, kaj nas veseli in izpopolnjuje, poiščemo vzornika. A nikakor mu ne sto odstotno slediti in verjeti vsemu, kar pove, napiše ali naredi. Povsem dovolj je v vzorniku najti tisti manjkajoči košček v našem mozaiku, ki je potreben, da se končno odločimo in začnemo uresničevati to, v kar verjamemo.

2009-Malezija_39 Naša vzornica v srčnosti, Maša. Malezija 2009.

Uresničimo sanje

O čem sanjarimo? O neizmernem bogastvu. Brezpogojni ljubezni. Zavidljivem uspehu. Rajskem potovanju. Sanjarimo o soncu, ki bi pregnalo sive oblake, ki nas tiščijo k tlom. Sanjarimo o nedosegljivem v upanju, da nas bo to osrečilo. Skratka, sanjarimo, da bi se nam uresničile neke želje, ki se v nekem trenutku zdijo nedosegljive. Najbrž to na nek način počnemo vsi. Vsi imamo svoje želje, o katerih sanjarimo in upamo, da se bodo nekoč uresničile. S tem, da se nekateri z dejstvom, da zakopane skrinje z zlatniki ne bodo našli, sprijaznijo prej, nekateri kasneje. Najbrž pa so tudi takšni, ki se s tem nikoli ne sprijaznijo in še vedno mislijo, da bodo nekega dne zadeli na loteriji.

Seveda sanj drugih, tako kot verskih prepričanj, ne gre obsojati. Najsi bodo sanje nekoga še tako daljnosežne, so njegove. So njegovo upanje na to, da bo njemu nekoč bolje. In, če s svojimi sanjami ne posega v naše pravice, ni prav, da mi z razblinjanjem njegovih sanj posegamo v njegove. Razen izjemoma. Na primer, kot starši smo odgovorni za to, da občasno posežemo v sanje svojih otrok in jih razblinimo, kadar so otroci preveč zasanjani. A to je že druga zgodba.

Kruta resnica je, da se sanje ne uresničijo same po sebi, temveč se moramo za to, da jih materializiramo, presneto potruditi. Največkrat sami. Podobno kot uspeh, za katerega je videti, kot da se je zgodil čez noč, v resnici pa je plod dolgoletnega truda. Avtor Igre prestolov, George R. R. Martin zase pravi, da je njegov »uspeh čez noč« rezultat štiridesetletnega dela. Po drugi strani pa (še en priznan pisec) Paulo Coelho, pravi: »Nikoli ne prenehajmo sanjati! Sanje so hrana za dušo.« Jaz to razumem tako, da je po eni strani treba sanjariti, po drugi pa ostati na trdnih tleh in se truditi, da sanje dosežemo.

Ni nas malo, ki sanjamo o rajskem potovanju. Sanjskih destinacij in razkošnih načinov, na katere bi si želeli potovati, na tem svetu ne manjka. A za nobene nedoživete sanje nisem slišal toliko razlogov oziroma izgovorov, kot za sanje o potovanjih. Žal je tako, da sanjskega potovanja največkrat ne dosanjamo, ostanejo le nedoživete sanje. Domnevam, da se nam zgodi življenje. Preprosto. Sanjsko potovanje zameglijo tegobe vsakdana in doseganje drugih ciljev, za katere racionalno sklepamo, da imajo trajnejšo vrednost, kot sanjsko potovanje. Ampak, ali je kdaj kdo, ki je denar (raje, kot za potovanje) namenil novemu avtu, oblekam in drugim minljivim materialnim dobrinam, gledal fotografije avta ali oblek za nazaj z nostalgijo in se ob tem spominjal nepozabnih trenutkov? Dvomim.

Sanjajmo, sanjarimo, a bodimo realni in se zavedajmo, da se nam bodo sanje uresničile le, če se bomo zanje trudili. Čas beži in prehitro se lahko znajdemo tam, kjer se je našel Bora Đorševič, ki v pesmi Poslednja pesma o tebi ugotavlja »Izgleda da sam uzalud stario ništa od snova nisam ostvario!«

2007-vietnam_07.JPG Vietnam 2007

Postpopotniško okrevanje

Potovanje po Svilni poti je zahtevalo daljše okrevanje, kot ga potovanja po vrnitvi domov zahtevajo sicer. Razen res dolgih potovanj, ko se človek zlahka ne sestavi in vrne v »normalno« življenje, je okrevanje po potovanju dokaj hiter proces. Vsakdo, ki je že kdaj potoval, je po vrnitvi domov najbrž občutil, da se mora prilagoditi na vsakodnevni ritem. Najbrž vsak na svoj način. Po naših izkušnjah velja, da daljša, kot je odsotnost od doma in bolj, ko smo se na potovanju predajali nenavadnemu, daljše in zahtevnejše je okrevanje. Prišli smo tudi tako daleč, da smo po vrnitvi s potovanja domov doživeli kulturni šok. Varno zajetje doma je bilo namreč tako drugačno od vsega nenavadnega in negotovega, kar smo na potovanju doživeli, da smo se morali na urejenost in spokojnost domačega okolja prav privaditi.

Pri okrevanju od potovanja se mi zdi zelo pomembno, da si vzamemo čas za to, da potovanje predelamo. Da razmislimo o vsem dobrem in slabem, kar se nam je na potovanju pripetilo, o vseh lepotah, ki smo jih videli, vseh prijetnih izkušnjah, ki smo jih doživeli, vseh prijetnih pogovorih, ki smo jih imeli s sopotniki ali ljudmi, ki smo jih na potovanju srečali, skratka o vsem. O lepem in grdem, o dobrem in slabem. Na ta način si z izkušnjami, ki smo jih na potovanju pridobili, obogatimo dojemanje sveta in to védenje ohranimo na daljši rok. Sicer nam preti, da spomini na potovanje prehitro zbledijo, česar si najbrž ne želimo. Takšna je vsaj naša izkušnja. Še tako »slabo« potovanje je vredno, da ga ohranimo v spominu. Če ne zaradi česarkoli drugega zato, da nam je v opomin pri načrtovanju bodočih potovanj.

Sam se trudim, da se po vrnitvi s potovanja nekaj časa zadržim v fazi okrevanja po potovanju in da prehitro ne zapadem v domačo rutino. Razen seveda, ko bi si želel čim prej vrniti se v rutino, a ne spomnim se, da bi to kdaj storil. Pravzaprav niti ne poznam razloga, da bi se. Jasno pa je, da nas najpogosteje takoj po vrniti s potovanja čakajo obveznosti. Vrnemo se v službo in šolo ter s tem rutino, v kateri ni prostora za okrevanje oziroma predelavo vtisov s potovanja. Tako lahko že do srede pozabimo, da smo še v nedeljo zjutraj z rikšo drveli skozi Chennai. Kar je vsekakor škoda. Zato si je treba prostor oziroma čas za predelavo vtisov po potovanju preprosto vzeti. Čas, ki ga za to porabimo ni nič manj pomemben od časa, ki smo si ga vzeli za načrtovanje potovanja in samo potovanje.

Postpopotniško okrevanje je lahko izjemno prijetno stanje. Urejamo fotografije s potovanja, zberemo dnevniške zapise, pripravimo kakšno predstavitev za družino ali prijatelje ter podelimo mnenje z drugimi popotniki, ki jih poznamo doma. Ob tem se predajamo udobju in luksuzu, ki nam ga nudi domača hiša ali stanovanje, ki je (po naših izkušnjah) najboljši hotel na svetu. Nekako tako, kot sem zapisal po vrnitvi s potovanja po Laosu in Kambodži: »Naša hiša je najboljši hotel, naša kuhinja je najboljša restavracija, vožnja z našim avtom pa je udobnejša od vožnje na kateremkoli javnem prevoznem sredstvu. A obveznosti, ki jih imamo doma, nam odrejajo, kako naj izrabimo čas. Medtem, ko nam je na potovanju na razpolago ves čas tega sveta.«

Laos-2012_76

Kdor potuje, greši

Potovati v lastni režiji; aktivno se angažirati z vsem, kar je povezano s potovanjem, vključno z načrtovanjem in organizacijo potovanja. Potovati organizirano; prepustiti del ali celoten angažma nekomu drugemu. Saj se razumemo. Vsak od omenjenih načinov ima svoje prednosti in slabosti. Zraven tega smo vsi, ki potujemo, enkrat popotniki, drugič turisti in tretjič dopustniki. To lahko počnemo solo, z družino, s prijatelji ali v skupini. Načinov, kako se lotiti in preživeti oddih, je ogromno. A zdi se mi, da od vseh razlik najbolj izstopa razlika med potovanji v lastni režiji in med organiziranimi potovanji. Ključna razlika je namreč v tem, da se na potovanju v lastni režiji lahko zaneseš le nase. Ni vodnika, agencije ali predstavnika, na katerega bi se zanesel ali se mu prepustil ali se nanj, v primeru težav, znesel. Praktično vse moraš postoriti sam. Ne le zase, tudi za tiste, ki potujejo s teboj, če si tisti, ki sprejema odločitve. Torej raje kot nekemu profesionalcu zaupaš samemu sebi. Zaupati ti morajo tudi tisti, ki potujejo s teboj. Kar seveda pomeni, da nosiš odgovornost. Odgovoren si, da zadevo spelješ od začetka do konca. Pri čemer ni dovolj le, da s potovanja pripelješ sebe in druge domov, temveč si odgovoren tudi za izkušnjo, ki si je bil oz. ste je bili deležni na potovanju.

Najlepši primer zgoraj zapisanega je družina, kjer je odgovornost razdeljena na starša. A starši smo tako ali tako odgovorni za otroke v vsakodnevnem življenju, zato to na potovanju ali oddihu ni nič novega ali posebnega. Razlika pa je seveda v tem, da smo v nevsakdanjih situacijah izpostavljeni drugačnim preizkušnjam, kot smo jih vajeni v vsakodnevni rutini in doma. Odvisno predvsem od tega, koliko se na potovanju izpostavljamo oziroma koliko smo drzni. Bolj kot se izpostavljamo, bolj kot smo drzni, bolj se moramo angažirati, da potovanje odgovorno speljemo. Kar je pri potovanjih v eksotične dežele neprimerno večji zalogaj kot oddih na obali pri sosedih. A ne glede na to, kam in kako potujemo, je naša odgovornost enaka: zagotoviti ne le varnost, temveč se angažirati tudi za to, da se imamo na potovanju vsi lepo. Četudi smo se prepustili profesionalcu.

Kdor dela, greši. Tako pravijo. Podobno je s potovanji. Večji izziv, kot je potovanje, večja je verjetnost, da bo šlo kaj narobe. Mimogrede; to, da gredo stvari na potovanju narobe, ni vedno slabo, saj v kritičnih trenutkih sebe in druge spoznamo bolje, kot v urejenih razmerah. Pri tem velja omeniti, da stvari ne gredo po načrtu najraje takrat, kadar je potovanje do podrobnosti načrtovano vnaprej. Bolj natančno kot je itinerar dodelan, večja je verjetnost, da bo šlo kaj narobe, saj je nemogoče predvideti vse situacije, ki utegnejo poseči v še tako skrbno pripravljen načrt. Po drugi strani pa odprt itinerar, ko potujemo po načelu pot je cilj, dopušča precej več napak. V obeh primerih, kadar potovanje načrtujemo do potankosti ali kadar ga ne načrtujemo, bomo na potovanju naredili kakšno napako, ki nam bo bolj ali manj zagrenila (ali obogatila) potovanje. Takrat se spomnimo na dvoje; prvič, da so naše napake in njihove posledice le tako hude, kot se sami odločimo, da so in drugič, da si znamo to, da smo grešili, odpustiti. Najudobneje pa je, da naš faktor popolnoma izločimo iz te enačbe in organizacijo ter izvedbo potovanja prepustimo nekomu drugemu (kot pravijo naši sosedje: pređi brigu na drugoga). Najraje profesionalcu. A tudi on je človek. Tudi on dela napake. Vprašanje pa je ali smo tako kot sebi, napake pripravljeni odpuščati tudi njemu.

Zadržana v Kirgizistanu

S potovanji po krajih, ki so polni nepredvidenega, je pač tako, da se prej kot slej pripeti tisto, kar ti načrte in pričakovanja sesuje v prah. Jasno, potovanja so sama po sebi povezana z določeno stopnjo tveganja, odvisno od tega kam in kako se odpravimo. Večino nepredvidljivih situacij, v katerih se na potovanju znajdeš vsak dan, bolj ali manj obvladaš, odvisno od izkušenj in sreče, ki te spremlja na poti. Glede na naše dolgoletne izkušnje in popotniško kilometrino si upam reči, da nam je šlo obvladovadnje nepredvidljivega odobro od rok. A na lep ponedeljek, 7. avgusta, se je usoda odločila, da nam (na srečo le meni, ki sem to očitno potreboval) v odročnem Kirgizistanu prekriža načrte.

Ni šlo za prometno, ampak kljub temu za dovolj težko nezgodo, zaradi katere ostajava tukaj. Jaz kot ponesrečenec, ki sem po treh posegih v treh klinikah v sedmih dneh izvedel, da bom čez čas v redu in skrbna Sabrina, ki me ne želiti zapustiti niti za trenutek.

Ko se nalednjič oglasiva, bova v Sloveniji.

Pestro popotniško leto

Izleti, pustolovščine, motoristični potepi, gore, morje, prestolnice in še kaj. Včasih se zdi, da nam ne uspe niti zadihati med enim in drugim potovanjem. Na srečo ni tako, saj bi nas v tem primeru potovanja obremenjevala, ne osvobajala. Sicer je res, da je bilo zadnjih dvanajst mesecev iz popotniškega vidika pri nas kar pestro: Afrika, Indija, Sicilija, Praga, večkrat na morje, v Bosno, Črna goro in še kam. A leto je dolgo in svet čudovit. Zakaj ga ne bi uživali?

Kar je pri tem (vsaj zame) zelo pomembno, je to, da se osredotočimo na potovanje ali izlet, na katerem smo v tistem trenutku in da takrat še ne razmišljamo o naslednjem podvigu ali izzivu. Kar ni preprosto, sploh kadar že natanko vemo, kam se podajamo prihodnjič. Gre namreč za to, da so večji in bolj avanturistični podvigi precej bolj mamljivi in spodbujajo večjo strast, kot krajši izleti. Saj je fino iti na morje in tega se zmeraj veselimo, a občutki, ki te prežemajo ob tem, ko se odpravljaš na resno preizkušnjo, so popolnoma drugačni. Najočitnejša razlika je v dozi strahu, ki je sorazmerna z zahtevnostjo potovanja; zahtevnejše kot so priprave, večji je strah, da bo kaj šlo po zlu. Sicer lahko skušaš strah ignorirati, a je racionalneje, da s pripravami zmanjšaš morebitno tveganje. Kar pomeni, da se moraš s pripravami ukvarjati, torej o potovanju razmišljati. Ampak če dovolimo, da nam priprave na naslednje potovanje zameglijo užitke potovanja, na katerem smo pravkar, smo zgrešili samo bistvo potovanj. Povrhu imam jaz zmeraj v ozadju idejo za kakšen nov izziv, tako, da moram te ideje brzdati.

A dovolj o tem, kje vse smo bili v minulih dvanajstih mesecih. Obdobje, ki je pred nami, bo še bolj pestro. V poletnih mesecih namreč načrtujemo tri podvige: prvega solo, s katerim se spopadem sam čez nekaj dni. Za osem dni se podajam sam v divjino. Peš. Na drugem, družinskem, bomo dopustovali. Tretji, ki se ga bova lotila s Sabrino, pa sodi v kategorijo najbolj avanturističnih, tistih, ki narišejo nasmeh okrog in okrog obraza že, ko pomislim nanje.

A tako, kot poskušam ne prehitevati z mislimi, se trudim ne prehitevati z objavami načrtov potovanj. Vsaj dokler se resnično vse ne postavi na pravo mesto, nekako ne vidim razlogov za to, da bi obelodanjal načrte, ki so še v zraku oziroma nekje v prihodnosti. Sem mnenja, da je treba najprej potovati in šele nato o tem govoriti. To se mi zdi danes, ko ima hvalisanje o načrtih za prihodnost večjo težo od tega, kar v resnici storimo, še posebej pomembno. Zato sam najraje pišem šele potem, ko so doživetja že doživeta in jih v miru predelam. Kar je pogosto šele doma. Tukajšnje objave so torej rezultat predelanih doživetij s potovanj. Kadar pa se s potovanj javimo v živo, pa je to najpogosteje v obliki “instant utrinkov” na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.

Le toliko, da se ne spozabimo in ne zamenjamo vzroka in posledice. Potujemo! Vse drugo sledi.

Poučno potovanje po Siciliji

Tokratno potepanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega. Predvsem zaradi tega, ker smo prvič potovali v novi, petčlanski postavi. Večja kot je skupina, več je različnih želja in več je prilagajanja ter sklepanja kompromisov. A prav je tako, prilagajanja in sprejemanja navad drugih ni nikoli dovolj. To ne velja le za sprejemanje novih ljudi, ki se znajdejo v našem ožjem krogu, ampak tudi za vse bližnje, ki se spreminjajo. Tako je v primerjavi z devetletno deklico, ki je stala na Etni leta 2008, Sicilija 2008 Sara danes velika punca. Sicilija 2017

Tudi Maša, ki je takrat imela štiri, Sicilija 2008 jih ima danes 13. Sicilija 2017

Tudi midva s Sabrino sva se od leta 2008 Sicilija 2008 spremenila. Sicilija 2017

Ne govorim o odraščanju in staranju, temveč o tem, da se s tem, ko se spreminjajo naše navade, želje, sposobnosti in še kaj, spreminjamo tudi mi. Tako so za nas potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo. Seveda smo kot družina skupaj vsak dan, a v znanem okolju oziroma doma smo podvrženi rutini, zato sprememb ne opazimo tako, kot na potovanjih. Ko k temu dodamo še novo dimenzijo potovanj, ki se nam je odprla na tokratnem potepanju po Siciliji, dobimo popolnoma novo, poučno izkušnjo. O sebi in drug o drugemu smo se naučili nekaj novega.

Vse krasne znamenitosti, ki jih obiščemo, dobrote, ki jih okusimo in prizori, ki jih doživimo na potovanjih, pa so le češnja na naši družinski torti.

Osvajalci notranjega sveta

Veliko ljudi potuje po svetu tako, da tam pušča del sebe ali tako, da del sveta prinese domov. Poslovneži, ki z domačini sklepajo posle. Misijonarji, ki širijo svojo vero. Vojaki, ki osvajajo ali branijo ozemlja. Zdravniki brez meja, ki zdravijo po celem svetu. Alpinisti, ki se potikajo po gorskem svetu, zaradi česar jih je eden začetnikov alpinizma, Lionel Terray, poimenoval Osvajalci nekoristnega sveta. In popotniki.

Kaj popotniki širimo po svetu? Kaj pustimo v daljnih deželah, ki jih obiščemo? Kaj prinesemo domov?

Popotniki smo s tem, ko potujemo po svetu in s tem, kakšno sled puščamo, morda podobni misijonarjem. Na nek način širimo vero in zaupanje. Na eni strani gre za vero v to, da ljudje tam daleč niso takšni, kot jih prevečkrat prikazujejo mediji. Obiskali smo zloglasne dežele, kot so Iran, Sudan, Kolumbija in tam imeli le dobre izkušnje, zato smo domov prinesli le lepe besede. Seveda je to, kar zapišemo in izrečemo mi (in drugi popotniki), neprimerljivo z močjo in dosegom, ki ga imajo mediji. A (popotniki) vendarle dosežemo nekaj ljudi, ki po naših izpovedih na to, kakšni so ljudje po svetu, gledajo drugače. Nekatere najbrž prepričamo v to, da ljudje tam daleč niso nič slabši oziroma nevarnejši kot mi tukaj. Na nek način je to vera, ki jo popotniki iz daljnih dežel prinašamo domov.

Na drugi strani pa gre za vero v to, da mi kot bogati beli zahodnjaki, kot nas vidijo ljudje v daljnih in največkrat revnejših deželah, nismo nič kaj drugačni od njih. Ravno tako kot oni, se radi zapletamo v debate o tem, kako je pri nas in kako je pri njih. A razlike, ki jih najdemo, so sistemske: drugačno šolstvo, politika, prehrana, podnebje, okolje itd. V tem, kar si želimo za svoje bližnje in zase, smo si bolj ali manj enaki. Seveda imajo tudi oni svoje medije, ki ljudi in način življenja na bogatem zahodu (Evropa in Amerika, da se razumemo) portretirajo v drugačni luči. Zato je to, da se popotniki na potovanjih srečujemo z domačini in jim pokažemo, da smo takšni kot oni, izjemnega pomena. To je vera, ki jo popotniki širimo v daljnih deželah.

Za vse, ki prisegajo na bolj oprijemljivo; v tujih deželah puščamo tudi denar. Na zadnjem potovanju po Indiji smo tam pustili več kot dva tisoč evrov. Resda ni veliko, a trudimo se, da denar puščamo pri ljudeh, ne korporacijah. Spimo v manjših, družinskih hotelih, kupujemo na tržnicah, se prevažamo z rikšami, kovance pa polagamo na iztegnjene dlani. A denar je le sredstvo, ne namen, zato ga nerad omenjam. Iz tega vidika nismo ne poslovneži, ne dobrotniki. Vzporednico raje potegnem z alpinisti, le da smo popotniki osvajalci notranjega sveta.

Laboratorij za načrtovanje potovanj

Namigi, priporočila, vprašanja in nenazadnje tudi želje za potovanja prihajajo iz vseh koncev, znanih in neznanih. »Kje ste bili nazadnje?« Kam potujete sedaj?« »Kako je bilo na zadnjem potovanju?« so vprašanja, ki nam jih zastavljajo prijatelji in znanci, s katerimi se ne srečujemo dovolj pogosto, da bi bili na tekočem o naših potepanjih. »Kam na potovanje z majhnimi otroki?« »Kam v Aziji?« »Kako po Avstraliji?« nas sprašujejo popotniki in nad potovanji navdušene mlade družine. Ti nas vedno znova prepričajo, da popotništvo v lastni režiji ni v zatonu, kljub temu, da se veliko popotnikov danes odloča za »varno zavetje«, ki ga nudi turistična skupina. Svet se pač spreminja in novice o pretresljivih dogodkih iz daljnih (in bližnjih) popotniških destinacij na nas vplivajo bolj, kot si priznamo. A ljudje smo različni, nekateri si ne upajo niti v Grčijo, drugi odpotujejo na Bližnji vzhod brez pomislekov. Zato o tem, da smo nekateri bojazljivi, drugi lahkomiselni, tretji pogumni, nima smisla razpravljati. Vsekakor je odločitev o izbiri bolj ali manj nevarne destinacije odgovornost posameznika. In seveda starša, ki s seboj vzame otroka.

Po toliko letih rednih potovanj smo očitno že tako močno vpeti v potovanja, da nas ta tematika vedno najde. Oziroma mi njo, če to zveni bolj razumno. Ampak ne, pravilneje je, če zapišem, da popotniška tematika najde nas, ne obratno. Če bi se mi res nenehno ukvarjali s tem, kje smo bili nazadnje in kam gremo naslednjič, bi se nam menda že zmešalo. Nam je doma preveč lepo, da bi razmišljali o tem, kako je drugje lepše. Tako smo fotografije iz zadnjega potovanja po Indiji skupaj pogledali šele po več kot treh tednih. Kaj bo z našimi potovanji in dogodivščinami v letošnjem letu, se nam niti ne sanja. Praktično nimamo načrtov. Seveda imamo želje, a od želje do načrta in realizacije je dolga pot. Najprej mora želja dozoreti in pasti na plodna, iz katerih bo, če bodo okoliščine ustrezne, vzklil načrt, iz katerega bo zraslo potovanje. Res pa je, da v »našem domačem laboratoriju« znamo ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu.

Naše popotniške želje za letošnje leto še niso dozorele. Zato v tem trenutku še ne vemo ali bomo pri izbiri naslednje destinacije bojazljivi, lahkomiselni ali pogumni. Vemo pa, da so prvomajske počitnice blizu…