Preizkušanje lastnih meja po okusu drugih

Nazadnje sem pisal o preseganju lastnih meja in da je dobro, če smo previdni pri izbiri načina potovanja ali zahtevnosti pustolovščine. Hkrati pa pri tem ne smemo biti preveč zadržani, saj se razvijamo šele, ko v lastni glavi začrtane meje presegamo.

Danes smo dobesedno bombardirani z umetno lepimi ljudmi in nepristno mamljivimi doživetji. Sodobni mediji imajo neprimerno večji doseg kot pred nedavnim, saj jih prostovoljno nosimo celo na dlani. Na telefonu, napravi, ki je postala naš najzvestejši spremljevalec. Kako se naj potem nekdo, ki na Facebooku dnevno vidi nekaj deset ali celo sto krasnih fotografij rajskih plaž ali česarkoli izumetničeno lepega, odloči za potovanje po lastni presoji? Bi rekel, da kar težko. Seveda odvisno od tega, koliko smo za tovrstno leporečenje dovzetni. A dejstvo je, da gredo zadeve v zvezi s tem, od koga dobiti navdih in pristne informacije ter komu zaupati, v precej drugačno smer, kot smo je bili vajeni še pred nedavnim. Tradicionalne oblike prenašanja informacij in navdiha med popotniki in med tistim, ki to želijo postati, na srečo še obstajajo. Saj veste, ustno izročilo, potopisi, knjige in podobno. Morda se motim, a zdi se mi, da so to mediji, pri katerih je manjša verjetnost, da bodo informacije podane preko njih, zlagane, prenapihnjene ali namenjene zgolj samopromociji.

Kako torej najti pristne informacije o bodočem potovanju, na podlagi katerih se bomo podali na pustolovščino, na kateri bomo dosegali ter presegali lastne meje in to v okviru lastnih zmožnosti? Najprej moramo razčistiti, česar si sploh želimo in kaj od potovanja pričakujemo. Lahko si pomagamo tako, da se izprašamo. Nato razmislimo o tem, kaj zmoremo in koliko si upamo. V veliko pomoč so nam lahko tudi vzorniki, drugi popotniki, s katerimi imamo dovolj skupnega, da jim lahko zaupamo. Šele potem se lotimo poizvedovanja po informacijah o bodoči destinaciji. Bolj kot se bomo potrudili, da ločimo zrna od plevela in pristnost od promocije, bolj bodo te relevantne in verodostojne. Seveda tudi popotniki, ki na glas razglašamo lastna doživetja, nismo izjema. Zagotovo kdaj pretiravamo ali namenoma zamolčimo kakšno ključno podrobnost, ko pripovedujemo o tem, kaj smo doživeli v daljni in eksotični deželi. Zato je najbolje, da vse, kar o naši bodoči destinaciji izvemo vnaprej, vzamemo z rezervo. Sami z rezervo jemljemo tudi varnostna in zdravstvena priporočila, saj so zapisana tako, da nas od eksotičnih dežel odvrnejo. Razumljivo pa je, da tega početja ne moremo priporočati drugim, lahko le podamo lastno izkušnjo. A to, kako te informacije vplivajo na nekoga drugega in kako daleč čez njegove meje ga preženejo, so posledice njegovih lastnih odločitev.

Mi smo že kar nekajkrat nasankali, ko smo verjeli pričevanju drugih in se podali v domnevno čudovite kraje oziroma obiskali opevane znamenitosti, pa tam nismo našli ničesar, kar bi v nas zbudilo karkoli pozitivnega. Razen občutka, da moramo čim prej od tam. Še marsikaj hujšega se nam je pripetilo, ko smo slepo zaupali viru, ki mu ne bi smeli. Zato se mi zdi pomembno, da se pri načrtovanju bodoče destinacije potrudimo poiskati informacije, na podlagi katerih bomo na potovanju lastne meje preizkušali po lastnem okusu.

»Konec sveta« na Šrilanki, najbednejši treking vseh časov: 2010-Srilanka_014

Kje so naše meje?

Daljne dežele in naše vtise iz teh dežel skušam na teh straneh čim bolje opisati in to prenesti v ušesa potovanj željnih in morda še kogar. Hkrati pa se zavedam in to tudi večkrat zapišem, da je nemogoče, oziroma, da ne znam teh občutkov zapisati tako dobro, da bi tisti, ki to preberete, zavonjali, zatipali ali občutili. Vonj starega Delhija, ulični hrup Hanoja, neskončna prostranstva Argentine, prah Kazahstanskih step, brezup Afrike in prizore Himalaje. Fotografije in videoposnetki sicer pomagajo, saj pravijo, da povedo tisoč besed. A nič od tega nas (pravzaprav vas) ne pripelje nič bližje k pristnosti doživetja, ki ga opisujemo. Vseh, ki se znajdete tukaj, pač ne moremo vzeti s seboj na potovanje, kjer bi lahko vonjali, videli in tipali z lastnimi čuti. Sklepam, da zadostuje, da verjamete temu, kar tukaj zapišemo. Razumljivo, saj imamo ljudje različne prioritete (morda še kaj) v življenju in se vsi ne klatimo po svetu, ampak o tem raje beremo. Ali spremljamo od daleč na kakršen koli drug način.

Sam pri sebi vidim, da si skušam popotniške vtise drugih predstavljati tako, da jih primerjam z lastnimi vtisi. Seveda le od daleč, če so potovali po krajih, ki jih ne poznam ali se predajali dogodivščinam, ki jih nisem izkusil na lastni koži. Od daleč zato, ker si na primer tega, kako je skočiti s padalom in leteti po zraku, ne znam predstavljati. Najbližje skoku s padalom sem bil ob skoku v bazen s skakalnice. Pa je to sploh primerljivo? Najbrž ni. Ampak je skok v bazen moja lastna izkušnja in le preko nje lahko skušam podoživeti izkušnjo nekoga drugega. Četudi njegova niti približno ni podobna moji. Seveda pa imamo ljudje različno sposobnost vživljanja v doživljanje drugih. Nekaterim gre to bolje, drugim manj. Ob tem mi pred oči pride prizor naše Maše, ko gleda risanko ali film in se tako vživi, da kar poskakuje, kriči in joče. A Maša ima izjemno sposobnost čustvenega podoživljanja.

Ljudje se torej različno navdušujemo in drugače doživljamo iste dogodivščine ali potovanja. Zato si tudi svet in lastne meje drznemo preizkušati do različnih stopenj strahu, bolečine, tesnobe, nelagodja ali veselja. Kar je za nekoga že neznosna bolečina, je za drugega lahko šele segrevanje. Kar so lahko za nekega popotnika izjemno stresna doživetja, so za nekega drugega nepopisni užitki pristnega doživljanja tuje dežele, ljudi ali navad. To je nekako razumljivo, četudi se v kožo nekoga, ki je drznejši od nas, ne znamo vživeti in se nam zdi njegovo početje neracionalno in celo nevarno. Ampak, to je popolnoma človeško, da dejanja drugih ocenjujemo skozi svoje oči, oziroma, da sodimo po sebi. Tako spet izhajam iz sebe, ko pravim, da je biti objektiven o nečem, o čemer nimam pojma, bolj ali manj nemogoče. Lahko le povzemam mnenje drugih, ki o tem nekaj vedo. A internet je omogočil poplavo subjektivnih mnenj, ki ne temeljijo na lastnih izkušnjah, ampak so le povzetki povzetkov iz vseh koncev in krajev. Je torej dobro vedeti, komu zaupati in katerim informacijam verjeti, ko načrtujemo potovanje? Seveda! Saj nas prav te popačene informacije privedejo do tega, da se na potovanju soočimo s preizkušanjem meja, ki jim nismo kos ali jih ne želimo prestopiti.

Zato je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj. Naj si še tako mislimo, da razumemo njegov način doživljanja in potovanj, se lahko njegove in naše meje zelo razlikujejo. Zato se, preden se pustimo navdušiti za preveč drzno potovanje, vprašajmo, kje so naše meje in kako daleč čeznje si drznemo. A pri tem ne pozabimo, da potovanje, na katerem svojih meja in zmogljivosti ne damo na preizkušnjo, ni potovanje.

Anapurna treking v Nepalu: 2009-Nepal_34

Pričakovanja in spominjanja

Potovanja so zanimiva reč. Ena tistih, s katerimi se je mogoče napajati na dolgi rok. Potovanj, ki so za nami, se lahko še dolgo spominjamo, o potovanjih, ki so pred nami, pa lahko razmišljamo daleč vnaprej. Če delujemo na takšen način, se lahko le z enim dopustom letno »napajamo« celo leto, od dopusta, do dopusta. Prvo polovico leta potovanje načrtujemo, drugo polovico se potovanja spominjamo. Prebroditi se je treba le skozi tistih nekaj tednov, ko potujemo. Torej čas, ko se s potovanjem dejansko ukvarjamo.

Seveda ljudje k temu pristopamo različno in potovanja niso nekaj, s čimer bi se ves čas ukvarjali. Sam o potovanjih veliko več govorim in pišem, kot pa se z njimi ukvarjam oz. se jim predajam. Kljub temu, da imajo potovanja dokaj pomembno vlogo v naši družini, se z njimi ne ukvarjamo toliko, kot se morda zdi. Če seštejem izlete, dogodivščine in potovanja, jih spravimo skupaj morda za kakšna dva meseca letno (več ne upam priznati), ter k temu dodam čas, ki ga porabimo za načrtovanje in spominjanje, ugotovim, da nam ostaja ogromno časa. Torej časa, ki ga ne namenimo potovanjem ali dejavnostim, povezanim z njimi.

Spominjanja, v smislu sedenja na kavču in gledanja starih fotografij s potovanj, se lotimo tako redko, da ne vem več, kdaj smo to naredili nazadnje. O tem, da z načrtovanjem in pričakovanjem tega, kako bo na naslednjem potovanju, ne izgubljamo časa oz. se s tem ukvarjamo le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno, sem pisal že dovoljkrat. A ponovno sem pomislil na pričakovanja, ko sem pred nedavnim zasledil nek star zapis:
Koliko bolj napeto je bilo upanje, varčevanje, tako rekoč odtrgovanje od ust in nato dolgo čakanje na vplačano kragujevško limuzino kakor sáma posest muhaste lepotice! Toda čarobni trenutek je hitro minil.

Ne morem se nehati čuditi temu, da nas lahko pričakovanje nekega dogodka bolj vznemirja od dogodka samega. Saj menda vemo, da bo čarobni trenutek hitro minil, kot je minil za lastnika muhaste lepotice, stoenke. Ali ne?

Potemtakem, niso potovanja tista zanimiva reč, kot sem zapisal v uvodnem stavku. Zanimiv je naš pristop k rečem, dogodkom in ljudem, po katerih hrepenimo. Seveda to ni nič novega, kar so že zdavnaj ugotovili oglaševalci in drugi, ki naše potrebe po tem, da smo v stanju pričakovanja, spreminjajo v denar. Zanje, seveda.

Bi se torej naj manj spominjali minulih potovanj in manj navduševali naj prihodnjimi potovanji? Če za to ne tratimo dragocenih omejenih resursov, najbrž ne. Če pa zaradi sanjarjenja o preteklosti in hrepenenja po prihodnosti, ne znamo uživati v sedanjosti, lahko imamo težavico.

Spodbujanje popotniškega teka

Pred nedavnim sem pisal o tem, da je potrebna le malenkost, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se sanjač odloči za potovanje in postane popotnik. A tudi tisti, ki imamo že kar nekaj popotniške kilometrine za seboj, potrebujemo poriv, da se odločimo za potovanje. Sanjač oziroma tisti, ki še ni potoval, potrebuje seveda drugačno spodbudo, kot izkušen popotnik. A vsi potrebujemo nekaj. Karkoli, kar v nas vzbudi željo, da bi potovali. Neke vrste iskrico, ki bo zanetila ogenj neustavljive strasti do potovanja. Tisto strast, vpričo katere preslišimo ovire, ki jih postavlja razum in poslušamo srce. Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. To sem zapisal v Ekvadorju, po vzponu na šesttisočak Cotopaxi.

Nekaj iskric za pomoč pri prebujanju strasti po potovanjih:

Rajska plaža? (Mehika 2006) 2006-mehika_03.JPG
Zgodovinska znamenitost? (Kitajska 2010) 2010-Kitajska_106
Naravna znamenitost? (Namibija 2016) Dead Vlei, Namibija
Srečanje s povsem tujo kulturo? (Iran 2011) 2011-iran_60
Sončni vzhod ali zahod za pravljično kuliso? (Indonezija 2009) 2009-Indonezija_11
Predajanje skrivnostnim čarom sveta? (Sudan 2016) Sudan, piramide Meroe
Blišč velemest? (New York 2010) 2010-NewYork_06
Interakcija s pristnimi ljudmi? (Kitajska 2010) 2007-vietnam_19.jpg
Safari? (Zambija 2016) zebre se ne pustijo motiti
Neskončna prostranstva? (Argentina 2009) 2008-argentina&chile_24.JPG
Občutek samote in neodvisnosti? (Avstralija 2010) 2010-Avstralija_080
Želja po razumevanju drugačnosti? (Laos 2012) laos-2012_26
Preizkušanje lastnih meja in vzdržljivosti? (Ekvador 2010) 2010-Ekvador_26
Razvajanje brbončic s poskušanjem eksotičnih dobrot? (Indija 2016) Thali, kralju okusov

Vas je katera od fotografij dovolj navdušila, da ste pripravljeni preslišati razum in prisluhniti srcu?

Kje najti veselje do pustolovščin

Kdo najbolje pozna občutek za pustolovščino? Kdo je najbolj zvedav in najmanj obremenjen s strahovi in predsodki? Koga je najlažje navdušiti, da poskusi nekaj novega oz. ga sploh ni treba navduševati, saj ima poskušanje novega že vgrajeno v zavest? Otroci, seveda! Majhni ljudje, katerih svet je svet neskončnih možnosti, navdušenja, odkrivanja neznanega in privlačnih nevarnosti. Saj se spomnimo tega občutka, a ne? Če se slučajno ne, se ozrimo naokrog po otrocih, ki jih najbrž ne manjka, če dovolj dobro pogledamo. Mlajši kot so otroci in manj kot jih starši pri odkrivanju omejujemo, večji pustolovci so. Ne bi rad, da to zveni napačno ali celo depresivno, ampak dejstvo je, da z odraščanjem ta občutek bolj ali manj izgubimo. To je nekako logična posledica odraščanja, saj se s svetom vedno bolj spoznavamo in nam z leti zmanjkuje sprožilcev, ki bi v nas spodbudili skušnjavo, da se podamo v pustolovščino. Pravzaprav je to, da odrastemo, nekaj najslabšega, kar nas doleti v življenju (v kontekstu izgube obdobja nedolžnosti, brezskrbnosti in navduševanja nad novim in neznanim). Odraščanje pač prinaša družino, službo in druge resne oziroma življenjske skrbi ter z njimi odgovornosti in disciplino. Tako svet, ki se nam je nekoč zdel neskončno velik, postaja vse manjši in manjši. Kar nam celo ustreza, saj si s tem, ko izločamo neznano, svoj svet naredimo bolj obvladljiv. To je svet, v katerem je občutek za pustolovščino izrinila potreba po obvladovanju oziroma rutini. Odločitev, da želimo živeti v takšnem svetu, je najverjetneje naša.

Na srečno nič ni črno-belo. Četudi smo v nekem obdobju odraščanja na lasten čut za pustolovščino pozabili, to nujno ne pomeni, da smo ga izgubili. Le zbuditi ga moramo, kar pa ni najbolj preprosto, če smo nazadnje šli od doma v neznan gozd bosi in brez telefona pred več kot dvajsetimi leti, preden nas je doletelo »resno« življenje in spremljanje črne kronike. Da nekoliko karikiram. A vendar nič ni izgubljeno, če sploh pridemo tako daleč, da si želimo zbuditi pozabljen čut za pustolovščino. To je seveda prvi pogoj; da v nas tli neka želja ali ideja, da bi si po dolgem času nekaj drznili in se lotili podviga, ob katerem bi nam vztrepetalo srce. Brez tega na to, da bi se predajali pustolovščinam, najbrž niti ne pomislimo.

Veselje do pustolovščin je torej nekje v nas. Če ga želimo najti, je vse, kar moramo storiti to, da dovolj dobro pogledamo vase. Ali morda malce naokrog, če za to, da se nečesa lotimo, potrebujemo zunanji dražljaj. Potem, ko ta čut prebudimo in ozavestimo, smo že na dobri poti. A ne se veseliti prehitro, saj se na tem koraku resno delo šele prične. Potem, ko smo našli veselje do pustolovščin, namreč potrebujemo tisti konkretno reč, s katero vse skupaj materializiramo. Pogum!

Maša in Sara na obronkih Tibeta kakšne 4 tisočake nad morjem: 2010-kitajska_90

Brzdanje popotniške strasti

Saj poznate tisto stanje, ko se lačni odpravimo po nakupih? Ko hodimo med policami s hrano sestradani in se nam lušta vsega? Tudi »dobrot«, ki jih siti ne bi niti pogledali. V podobnem stanju se znajdemo tudi popotniki, ko zaradi predolgega obdobja mirovanja hrepenimo po tem, da bi odpotovali. Nekam, kamorkoli. Samo zato, da gremo. Ker smo že tako močno sestradani tujega, da se nam meša (da ne bo nesporazuma; ne gre za pobeg od domačega, s potovanjem tega ni mogoče rešiti, naveličanost s poznanim zahteva drugačne pristope). Neustavljiva sla po potovanju je pravzaprav kritično stanje, v katerem smo izpostavljeni neracionalnim odločitvam. Saj nas strast po potovanju zaslepi do te mere, da ni več pomembno to, kam in kako bomo potovali, temveč le to, da odpotujemo. Tako, kot nas lakota zaslepi do te mere, da ni več pomembno, kaj bomo pojedli, ampak le to, da se nasitimo. A s tem si nahranimo le lačne oči in napolnimo usta, ne da bi zadovoljili telo in duha. Podobno neumnost naredimo, ko se sestradani potovanja odločimo za nakup letalskih vozovnic zgolj zato, da zadovoljimo strast po tem, da odpotujemo.

Pri vsem tem je najbolj zanimivo to, da je pogosto dovolj že samo nakup letalskih vozovnic ali potovalnega aranžmaja. Niti ni treba odpotovati, da zadovoljimo te strasti po potovanju, ampak nam zadostuje, da v sicer neznano prihodnost zakoličimo termin potovanja. Torej to, da vemo, kam in kdaj bomo odpotovali. Četudi je termin šele čez pol leta. Na tem mestu analogija s sestradanim nakupovalcem seveda preneha, saj nas to, da smo kupili poln voziček hrane, ne zadovolji, ampak je treba nekaj dejansko dati v usta. (Postajam lačen, dovolj o hrani!)

Saj vem, da pogosto omenjam, da je prav, da smo neracionalni, a ne v tem kontekstu. Časa in denarja, ki ga namenjamo potovanjem, imamo seveda omejeno količino (kot vsega drugega). Zato je škoda, da te dragocene vire tratimo za potovanje, ki bo nasitilo le naše lačne oči, ne pa tudi telo in duha. To dosežemo le z brzdanjem popotniške strasti, saj lahko le tako izberemo takšno potovanje, ki si ga bomo, bolj kot po fotografijah, zapomnili po trenutkih, ko nam je od navdušenja vzelo dih.

Moram pa priznati, da nam je kar težko najti destinacijo, ki prestane prvega od petih testov: Ali nam bo ta destinacija dovolj zanimiva? Ups, ponovno se moram vrniti hrani! Torej, ko se znajdemo pred polno mizo, ki se tare pod raznovrstnimi dobrotami, ne vemo, kje začeti. Jaz sem držim pravila, da je treba začeti pri jedeh najbolj blagega okusa in postopoma segati po močnejših jedeh, najbolj aromatične pa pustiti za konec. Namreč, če začnemo pri najbolj aromatičnih, sladkih ali pikantnih, nas ti močni okusi preplavijo do te mere, da jedi blagega okusa sploh ne bomo okusili. Podobno je s potovanji. Naše popotniške brbončice so vajene tako tistih, ta najbolj blagih, kot tudi takšnih, močno začinjenih. Morda je to paradoks, a uživanja v najpreprostejših izletih in bližnjih potovanjih “blagega okusa” smo se naučili v najbolj eksotičnih daljnih deželah.

Da se vrnem nazaj k témi; če bi zapisal, da tudi naša strast vzplamteva enako ob pomisli na bližnji izlet, kot ob pomisli na potovanje po eksotični deželi, bi se lagal. Zato si želim, da nam uspe popotniško strast obdržati in jo hkrati obrzdati ter tako izbrati popolno destinacijo za naše naslednje potovanje.

Nebrzdana radost v Laosu: laos-2012_25

Kaj je potrebno, da postanem popotnik?

Popotnik potrebuje veliko, da lahko potuje. Tako vsaj pravijo. Iskanje (ali naprtitev razlogov drugim), zaradi katerih nečesa ne moremo početi, je pač lažje, kot vlaganje energije v to, da se nečesa lotimo. Najbrž to na nek način počnemo vsi, ko se sebi in drugim opravičujemo ali iščemo vzroke, zakaj se nečesa ne lotimo. Kadar so to potovanja, je iskanje razlogov proti še toliko lažje. Potovanja so nevarna, hoteli dragi, letala neudobna, hrana neokusna, gneča nepopisna, umazanija neznosna in še kaj. Zato je v današnjih časih, ko največja vrednota postaja udobje, povsem razumljivo, da je ljudi, ki se potovanj lotevamo, tako malo. Pišem seveda o tem, kako potujejo popotniki, ne turisti v organiziranih in vodenih skupinah. Popotnik, ki se odloča o potovanju, mora namreč v ozir vzeti precej več dejavnikov, kot tisti, ki načrtovanja, organizacijo in vodenje potovanja prepusti nekomu drugemu. Res pa je, da tako turist kot popotnik v potovanje vlagata in se prav tako odrekata udobju. Seveda vsak po svojih zmožnostih in preferencah.

Ampak, ali res popotnik potrebuje veliko, da lahko potuje?

Seveda potrebuje. Ampak potrebuje predvsem vrednote, o katerih se ne govori na glas. To so pogum, drznost, odločnost, predvsem pa volja; ključne vrednote oziroma sestavine bodočega popotnika. Jasno, da potovanja zahtevajo tudi čas in denar, a to nista vrednoti, zgolj sredstvi za dosego cilja. Predvsem pa najpogostejša izgovora, ki sta pa žal tako močna, temeljna in neizpodbitna, da že v kali zatreta nadaljnja razmišljanja o potovanjih. Za marsikoga, ne pa za vse. Na za tiste, ki jim (da ne zapišem, nam) potovanja pomenijo nekaj več. Vseh ostalih, torej tistih, ki jim potovanja ne pomenijo dovolj in tistih, ki bi radi potovali, a žal ne premorejo dovolj časa, denarja, priložnosti ali razumevanja, tako nima smisla prepričevati o tem, kaj potrebujejo, da bi potovali. Prav tako nima smisla prepričevati tistih, ki so že popotniki in se zavedajo tako vložka, kot izkupička, ki ga potovanja terjajo oziroma prinašajo. Je pa prav, da tisti, ki imamo s tem izkušnje, skušamo pomagati potencialnim popotnikom. Torej tistim, katerim so potovanja dovolj mikavna in imajo hkrati dovolj »temeljnih« sredstev, manjka jim pa poriv.

Kaj torej potrebuje potencialni popotnik, da postane pravi popotnik? Morda le namig ali nasvet. Morda le spodbudo ali navdih. Tisto malenkost, ki je potrebna, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se odloči za potovanje. To seveda le zveni kot malenkost. V resnici pa prav ta malenkost iz sanjača naredi popotnika.

Sedaj sem ponovno prebral besede, ki sem jih pravkar zapisal. Le kaj bo rekla Sabrina, ko bo videla, da pišem o spodbujanju. Jaz, ki sem dolga leta trdil, da odrasli ne potrebujejo spodbude. Le kdo se tukaj spreminja, časi ali mi?

Kam gremo?

V novo leto vstopamo doma in brez popotniških načrtov. Sprašujejo nas, kako to, da smo doma in kam potujemo naslednjič. Na prvo vprašanje še najdemo odgovor, na drugega ne. Seveda si želimo potovati, a uresničuje se naša slutnja; da je treba potovati, dokler so otroci majhni. Seveda nas je ta slutnja popeljala na čudovita družinska potovanja in nam omogočila doživeti svet, ki ga sedaj, ko imamo doma otroke, ki jih ni mogoče kar tako navdušiti za potovanje, obiskujemo redkeje (čeprav sumim, da se nam to le dozdeva). Zato še danes, ko mineva devet let od trenutka, ko sva se s Sabrino odločila za enoletno potovanje, mislim, da je bila to najina najboljša odločitev v življenju (do tega trenutka).

Seveda ni pomanjkanje navdušenja otrok za potovanja edini razlog, zaradi katerega ostajamo doma. Niti ni izgovor. Preprosto čakamo na primeren trenutek ali dobro priložnost. Je pa res, da je zadnja leta vedno manj priložnosti, da odpotujemo vsi štirje skupaj. Kar posledično pomeni, da je več priložnosti za naju s Sabrino, da greva kam sama, kar je seveda krasno. A nekako računava na to, da bo priložnosti za to, da kam odpotujeva sama, brez otrok, še dovolj. Maša namreč še vedno rada potuje. Že nekajkrat je v zadnjem času omenila, da si želi potovati. Da bi šla v Indijo! Tja, kjer ji je bilo na zadnjih dveh potovanjih tako hudo. Še en dokaz, da hude in slabe stvari, ki se nam dogajajo na potovanjih, pozabljamo oziroma jih predelamo v doživetja in lepe spomine. Seveda nama je to, da Maša želi potovati z nama, v veliko veselje. Moram pa na tem mestu priznati, da je tega veselja pri Sabrini več, kot pri meni. Vzljubil sem motoristična potovanja, kjer pa je prostora žal le za dva in v tem primeru Maša pač ne more potovati z nama. Verjeli ali ne, lotil sem se iskanja motorja s stransko prikolico, tako da bi se na motoristično pustolovščino lahko podali vsi trije. Hitro sem ugotovil, da ti motorji s stransko prikolico niso mišljeni za tri potnike. Vsaj ne takšne, kot smo mi. Da o prtljagi ne govorimo.

Pri tem je najbolj zabavno to, da, ko sem poguglal »Motor s stransko prikolico«, sem na prvem mestu dobil rezultat svojega prispevka na tej strani! Natanko pred tremi leti sem na teh straneh pisal o isti temi kot danes. Ta pa je dobra, da pri iskanju vira naletiš na samega sebe, ne da bi to pričakoval. Evidence o tem, kar na teh straneh pišem, pač nimam, zato se pri napisanih že skoraj 500 prispevkih v devetih letih dogaja tudi to, da kaj zapišem večkrat. Saj menda s tem ni nič narobe, ali pač?

No, da se vrnem nazaj, k našemu stanju na področju potovanj. Smo, kjer smo, povsod in nikjer. Zadnji stavek je le floskula, ki ne pomeni nič. V resnici smo na tem, da se odločamo, kam in kdaj bomo odpotovali. Trije. Morda se podamo kam daleč, morda blizu, morda tja, kjer še nismo bili, morda v znane kraje, morda med zimskim, prvomajskimi ali poletnimi počitnicami. Morda pa med vsakimi, kar bi bilo najlepše!

So potovanjem šteti dnevi?

Kaj šteje, samo dejanje ali to, kako znamo o njem pripovedovati?

Čas, v katerem smo se znašli, zaznamuje paradoks, da imajo besede večjo težo od dejanj. Celo raziskave to dokazujejo. V argumentiranju naj bi dosegli več, če namesto tega, da povemo, kaj počnemo, govorimo o tem, kar nam je všeč. Lajkanje na družbenih medijih je dovolj zgovoren dokaz. Študija tudi omenja, da se ljudje raje nagibamo k drugim zaradi njihovih naklonjenosti, ne zaradi njihovih dejanj. Povedano drugače: radi lajkamo to, kar lajkajo drugi, hkrati pa si želimo to, česar drugi nimajo. Psihologi pravijo, da je podrejanje v človeški naravi, a da se raje podrejamo stališčem drugih, ne pa tudi temu, kar drugi počno. V tem smislu si želimo biti drugačni. Zato svetujejo, da če želimo biti všečni (dobiti več lajkov, v sodobni terminologiji), moramo govoriti o tem, kar nam je všeč, ne o tem, kar počnemo ali imamo. Tako je oglaševalce nekoč zanimalo, kaj kupujemo, da bi nas bolje ciljali z reklamami, jih danes bolj zanima to, kaj lajkamo. Informacije, ki jih o sebi izdajamo na družbenih medijih, imajo precej večjo težo, kot si mislimo. Pregovor: »Povej mi, kaj bereš (ali ješ), in povem ti, kdo si.« zamegljuje kruta resnica, da na družbenih medijih izdajamo precej več o sebi, kot s tem, če povemo, kaj beremo oziroma jemo.

Ups, ponovno sem zašel preveč v psihologijo, proč o potovanj. Se vidi, da je zimski čas, ko berem resno literaturo. Najbrž bi bilo pametneje odpotovati in svet dojemati skozi lastna čutila, kot skozi besede drugih. A kot kaže, bomo to zimo preživeli za zapečkom. Tako imam vsaj priložnost, da sledim trendom in se namesto dejanjem posvetim besedam. Le kdo se še spomni pregovora, ki pravi, da dejanja govore glasneje kot besede?

Torej, ne glede na dejansko oziroma objektivno zahtevnost, ki jo je od nas zahtevalo neko potovanje, je od tega pomembneje, kako znamo svoje doživljanje ubesediti. Bolj, kot o tem razmišljam, bolj vidim, da drži. Na potovanjih in doma smo imeli priložnost spoznati veliko popotnikov, ki svojih neverjetnih doživetij, niso znali ali želeli prav ubesediti. Po drugi strani pa vsi poznamo ljudi, ki znajo iz vsakdanjih trivialnih pripetljajev narediti krasne zgodbe
.
Objektivno zahtevnost sem omenil prav zato, ker postaja zaradi zgoraj omenjenih razlogov razvrednotena oziroma predelana v subjektivnost. Eno je, da ljudje neustrašnost pojmujemo različno, saj si nekateri drznejo početi stvari, ob katerih se drugim zvrti že ob gledanju. Drugo pa je primerjati vzpon na Everest z vzponom na Uršljo goro. A ker beseda danes več ne rabi postati meso, lahko vzpon na Uršljo goro opišemo kot najdrznejšo pustolovščino. Nekje sem prebral vabilo na potopis: »Poučna zgodba o neustrašnosti, pogumu in odločnosti, avantura, polna dogodivščin. Ni poznal poti, ni vedel, kje bo spal in kako dolgo bo za pot potreboval, nikogar na poti ni poznal. Kjer je volja, tam je pot!« In tako naprej, dokler ne prebereš, da gre za nekajdnevno kolesarjenje od hrvaškega morja do doma v Sloveniji! Nikakor ne želim omalovaževati, saj je jasno, da je dojemanje lastnih doživetij subjektivno. Vse manj jasno pa postaja, kaj je objektivnost.

A mi imamo srečo. Ne potujemo zaradi drugih. Ne potujemo zato, da bi o potovanjih besedičili in pisali. Zato nas ni strah, da bi bili našim potovanjem šteti dnevi, saj so vzroki, zaradi katerih potujemo, del nas, ne posledica trendov ali lajkov. Ti zapisi so le naravna posledica naših potovanj in o doživetjih pišem po razpoloženju. Včasih bolj, drugič manj objektivno, a vedno s pridihom subjektivnosti.

Naš prvi intervju za časopis na potovanju. Malezija 2009. 2009-Malezija_47

Koliko resursov namenimo potovanjem

Staro leto in z njim stare dogodivščine, bolj in manj ljubi pripetljaji ter dosežki so za nami. Pridelali smo si kar nekaj spominov. A ne bi mogel reči, da je bilo več dobrih ali več slabih. Spominov, namreč. Pravzaprav slabih spominov na potovanja nimamo. Jasno, da se nam je na potovanjih pripetilo kar nekaj neljubih pripetljajev, a ko jih gledamo za nazaj, temu ne bi mogel reči, da so slabi spomini. Nanje gledamo kot na izkušnje, ki so nas naučile nekaj novega in nas na ta način obogatile. Kopičenje tovrstnega bogastva je pravzaprav največji izkupiček naših potovanj.

Ob tem sem pomislil na to, kako ljudje različno investiramo čas in denar v zameno za nove izkušnje in znanja, ki nas bogatijo. Najbrž nas večina to počne v okvirjih, ki ju narekujeta prav dva omenjena dejavnika; čas in denar. Koliko smo ju pripravljeni nameniti za potovanja? Seveda ni nikogar, ki bi imel neomejeno zalogo teh resursov, zato je smotrno, če k temu, kako ju izrabljamo, pristopamo preudarno. Sploh danes, v času potrošništva in tako rekoč neomejene palete aktivnosti, ko je tako čas, kot denar mogoče zapravljati vedno in povsod. Tako se nam dogaja, da nam zmanjka časa in denarja, še preden bi ju utegnili nameniti aktivnostim, ki bi nas resnično bogatile. Po eni strani je to razumljivo, saj smo ljudje racionalna bitja, ki se bolj ali manj ravnamo po isti lestvici potreb. Če povzamem Maslowa, so kognitivne potrebe (znanje, spoznanje, radovednost ipd.) šele na petem mestu. Potemtakem smo, šele ko zadovoljimo štiri prve oziroma osnovne potrebe, pripravljeni resurse nameniti za potovanja. Seveda, če v njih sploh vidimo nekaj, s čemer bomo pridobili nove izkušnje in nova znanja. Žal tudi, če nam potem, ko zadovoljimo osnovne potrebe, sploh še preostane kaj resursov. A če nam, se po tem, kako zadovoljujemo ne-osnovne potrebe, ljudje najbrž zelo razlikujemo. Pustimo psihologijo, najsi bo še tako zanimiva, se tukaj nima smisla vanjo poglabljati.

Dejstvo je, da v potovanjih vsak išče nekaj drugega. Nekateri mir, drugi adrenalin, tretji eksotiko, četrti samega sebe, peti teši lakoto, šesti zvedavost in tako naprej. Seveda pa se moramo za to vsi nečemu odreči. (Tudi tisti, katerih vreča z denarjem nima dna in jim denarja zaradi potovanj ne primanjkuje drugje. Odreči se morajo vsaj času, ki bi ga sicer namenili čemu drugemu.) Ko potujemo, se odrekamo zasebnim in poslovnim priložnostim, ki jih zamujamo doma, odrekamo se prijetnim trenutkom, ki bi jih preživeli s prijatelji ali družino in še marsičemu. A najjasneje oziroma najlažje dojemljivo je dejstvo, da se v zameno za bogastvo, ki ga nabiramo na potovanjih, odrekamo materialnemu bogastvu doma. »Sabrina, kdaj bomo kupili novo kuhinjo?« včasih vprašam doma, bolj za šalo kot zares, čeprav je naša kuhinja že hudo stara, in Sabrina odgovori: »Gremo raje v Indijo!«

Je to racionalno? Da se namesto več let trajajočim užitkom, ki bi nam jih nudila nova bleščeča kuhinja, za nekaj tednov predamo vse prej kot bleščečim tegobam Indije? Niti ne. A tako je pri nas, saj se naše “popotniške” prioritete razlikujejo od prioritet nekoga drugega, zato je delež resursov, ki jih potovanjem namenjamo mi, drugačen od deleža, ki ga potovanjem namenjajo drugi. Tega ali je pod- ali nadpovprečen si ne upam soditi.