Prtljago nosimo v dveh velikih nahrbtnikih, Sara pa ima še manjši nahrbtnik za šolske potrebščine in igrače. Vrednosti nosi Sabrina v torbici, jaz pa majhnem nahrbtniku. Nazadnje smo na letališču stehtali vse skupaj: dobrih 40 kilogramov. Imamo skoraj za en nahrbtnik stvari, ki jih ne potrebujemo prav pogosto: pelerine, vetrovke, teniske, mreže proti komarjem ipd. Ampak brez njih vseeno ne gre, zato jih pač nosimo s seboj.

Oblačil imamo le toliko, koliko jih potrebujemo za nekaj dni, saj je perilo povsod možno oprati in posušiti. Na poti se oblačila precej zdelajo, zato garderobo obnavljamo sproti. Stara oblačila damo ljudem, za katere je videti, da jih potrebujejo, uničena pa zavržemo.

Hotele izbiramo skoraj najcenejše. V ogled sobe gresta Sabrina in Sara, ki izvedeta »sanitarni« pregled. Soba mora biti dovolj čista, ne smrdljiva in dovolj poceni. Seveda pa te kriterije prilagajamo glede na lokacijo, saj je soba v naravnem rezervatu na Borneu povsem drugačna, kot hotel v Singapurju ali šotor v avstralski puščavi. Najcenejša soba je bila 1 EUR v Nepalu, najdražja pa 85 EUR v Avstraliji. Skoraj vedno poskušamo ceno še znižati.

Prevažamo se z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi od kamel do avtodomov. Organiziranih izletov, ki jih ponujajo agencije se ne udeležujemo. Znamenitosti si raje ogledujemo sami, brez vodiča.

Dnevi na potovanju se precej razlikujejo eden od drugega, glede na državo v kateri smo in glede na to kar pač počnemo tisti dan. Nekaj tipičnih dni:

Indonezija, otok Gili Air. Po sadnem zajtrku, ki nam ga prinesejo na verando bungalova, se dve šolski uri učimo. Nato gremo na plažo, kjer se gremo dopustnike. Popoldan se znova učimo dve uri. Zvečer gremo na pečeno ribo v restavracijo na plaži in sprehod. Pred spanjem se igramo in beremo.

Nepal, treking. Po himalajskem zajtrku se dobimo z našim nosačem in zakorakamo v hladno himalajsko jutro. Hodimo skoraj ves dan, med hojo si pasemo oči nad čudovitimi razgledi in se čudimo nad življenjem, ki ga živijo domačini v teh klimatskih razmerah. Pozno popoldan pridemo v gorsko vasico, se namestimo v hotelu, večerjamo in pod debelimi odejami zgodaj zvečer utrujeni zaspimo.

Indija, kjerkoli. Po pikantnem zajtrku stopimo iz hotela na cesto, kjer nas že pričakuje kakšna »milijarda« ljudi. Med ljudmi in kravami se prerivamo ves dopoldan. Po pikantnem kosilu iščemo prostor, kamor bi se skrili pred množico. Ker tega v Indiji seveda ni, se znova ujamemo v ulično norišnico in tako do pikantne večerje. Zvečer se učimo, beremo ali gledamo televizijo, ki je v vsaki hotelski sobi v Indiji.

Singapur. Po kontinentalnem zajtrku stopimo v mestni vrvež. Hodimo med nešteto restavracijami in trgovinami. Zunaj je tako vroče in vlažno, da vsake pol ure pobegnemo v klimatizirano nakupovalno središče, kjer lažje zadihamo. Za kosilo izbiramo med tisoči azijskih dobrot. Popoldan se še malo sprehajamo in kmalu pobegnemo v klimatizirano sobo.

Avstralija, outback. Zbudimo se v šotoru, nekje v avstralski divjini, veseli, da nas ni ponoči odpihnilo. Sredi noči sem moral zabijati kline, ki jih je močan veter iztrgal. Zunaj že čakajo muhe, roji muh. Kadarkoli in kjerkoli se ustavimo, pridejo in napadejo. Na srečo smo se oskrbeli z naglavnimi mrežami, tako, da smo sedaj videti kot čebelarji. Jemo zaprti v avtu, ali pa z mrežami na glavah. Med celodnevno vožnjo uživamo vsi po vrsti, punci med poslušanjem pravljic, midva med opazovanjem pokrajine.

»Čez dvajset let boste bolj razočarani nad tem, česar niste naredili, kot nad tem, kar ste. Dvignite sidro, odplujte iz varnega pristanišča, sprejmite tuje vetrove v vaša jadra. Raziskujete, sanjajte, odkrivajte.«

Mark Twain

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv.

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta.

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta.

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.

Cestni vlak.

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.

Več v galerij.

To pesmico nam je Maša recitirala že pred enim letom. Od takrat naprej smo želeli potovati z avtodomom. Še najraje bi z avtodomom kar okrog sveta. V Avstraliji smo si to željo delno uresničili in za teden dni najeli avtodom. Prevzeli smo ključe sedemmetrske hiše na kolesih in se odpeljali na avanturo po zahodni obali Avstralije.

Na poti po neskončnih avstralskih ravnih cestah in dolgih razdaljah med kraji, moraš imeti vse kar potrebuješ, s seboj in avtodom je kot nalašč za to. Kakšen užitek, kakšen luksuz, kakšna lagodnost in lahkotnost potovanja. Tako brezskrbno še nismo potovali. Ko sem vozil, so punce brale ali poslušale pravljice. Vsake tri ure sta se Maša in Sara oglasili, da sta lačni. Ustavili smo kar ob cesti, punce pa so skupnimi močmi pripravile kaj za pod zob. Nato smo se odpeljali naprej, kamorkoli pač je vodila cesta ali nas je usmerila tabla za kakšno zanimivost.

Zahodna ali koralna avstralska obala je kakih pet tisoč kilometrov proč od Sidneya. Kot od Maribora do … Zahvaljujoč nedostopnosti jo obišče le malo ljudi in je temu primerno nedotaknjena. Naravnih lepot je toliko, da se jih nismo mogli naužiti.

Najudobnejše, največje in najdražje vozilo, kar smo si ga kdaj privoščili.

Konicam, ki rastejo iz peska se nismo mogli načuditi.

Izgubljeni v puščavi iz belega peska.

Ali je to mogoče? Roza jezero?

Morje le na ogled, kopanje je možno le redkokje.

Naravno okno.

Plaža brez peska, le iz školjk.

Osamljeni avtoštopar.

Maša in Sara hranita delfina.

Več v galerij.

Videli smo nekoga, ki je izgledal, kot da daje vse od sebe, da bi priplaval k delfinom, ampak žal ni jih mogel dohiteti. Mene je kar premikalo od razburjenja, bila sem v pripravljenosti, da skočim v morje, pa čeprav kar oblečena. Potem smo opazili, da delfini plavajo proti naslednjem zalivčku. Zapeljali smo se tja. S Saro sva skočili iz avta in tekli do obale, kot da gre za življenje. Ko sva prišli do morja, sva videli, da se peš ne da priti do tega zalivčka, ampak delfini so plavali proti nam. Nisem več razmišljala. Slekla sem se in zabredla v vodo do pasu, globlje si nisem upala. Morja okrog Avstralije so namreč polna morskih psov, smrtno strupenih meduz, morskih bičev in še marsičesa ljudem neprijaznega. V brošuri sem sicer prebrala, da je tukaj varno plavati, ampak saj nihče tega ne more zagotovo vedeti. Nedaleč stran je bila ladja na kateri sta bila dva moška, pomislila sem, če je kaj nevarnega me bosta že opozorila. Nekaj časa sem tako čakala, ko pa so se mi delfini približali sem kar zaplavala proti njim.

Delfini so se kmalu za tem potopili pod vodo, tako, da jih nisem več videla. Ko sem plavala proti njim sem pomislila ali so to sploh delfini, kaj če so morski psi? Malo me je že bilo strah. Nato pa sta nenadoma čisto blizu mene dva delfina skočila iz vode. No, morski psi zagotovo ne skačejo iz vode. Delfinov sploh nisem videla in ne čutila, čeprav so bili čisto blizu mene pod vodo. Tudi, ko so skočili iz vode, so to naredili nežno in elegantno, tako da sem videla kje so, šele ko so bili že v zraku. Med tem sem priplavala do naslednjega zalivčka in pomislila, raje grem ven kar tukaj, kot da plavam nazaj čez to globino, prenevarno je. Takrat so se mi delfini znova približali, pozabila sem na strah in znova zaplavala proti njim.

V indijskem oceanu sem plavala sama s tremi divjimi delfini. Kakšna sreča in čast. Hvaležna sem delfinom da za to priložnost in sebi da sem zbrala pogum in zaplavala k njim.

Najeli smo terenca, Toyoto Land Cruiser, 4.5L, V8, kot nalašč za avstralsko divjino. Avto ima vso potrebno opremo za vožnjo na velike razdalje, tudi šotor, hladilnik, kuhalnik in še kaj. Ko sem se usedel za volan na desni strani, se mi ni zdelo nenavadno, čeprav nisem vozil že pol leta. Zlahka ga je peljati, po širokih avstralskih cestah in brezpotjih, pa čeprav po levi strani.

In kaj smo počeli teh pet dni? Medtem, ko smo prevozili dobrih 2000 km od Darwina do Brooma, smo se naslajali. Naslajali nad najlepšimi naravnimi prizori ki jih ponuja narava. Poglejte si!

Vabljeni k ogledu galerije in kliknite View with PicLens za lepši prikaz.

Ceste:

Jezera:

Slapovi:

Termitnjaki:

Drevo baobab:

Pokrajina:

Kenguruji:

Krokodili:

Plaža:

Do takrat pa še nekaj o izvrstni hrani v Singapurju:

Bogata juha.

Na pari kuhani cmoki.

Kitajske testenine.

Korejske kroglice s hobotnico in zelenjavo.

Riževe kroglice s čokolado.

Še juhe.

Zelenjava z mesom po sečuansko.

Vroč krožnik po hongkonško.

Korejska tipična jed, Kimchi.

Galerija vseh fotografij iz Singapurja.

V manj kot eni uri sem uredil vize in letalske karte in sedaj smo tukaj, »Down under« v Avstraliji, zadnji celini, na katero še nismo stopili. Ja, tako se odločava. Ne iščeva ovir in razlogov zakaj nekam ne bi šli ali zakaj česar ne bi naredili. Jasno, da pretehtava možnosti in ovire, ampak, ko se tako složno in srčno odločiva, potem narediva vse, da to speljeva. To je najlepši občutek na svetu.

Morda je za Valentinovo še zgodaj, a vendar: privoščim vam, da imate tudi vi ob sebi nekoga, ki vam daje občutek popolnosti.

Pravzaprav se je Singapurja najbolj veselila Sara, s Sabrino nisva navdušena nad velikimi mesti. Obiskali smo že večino evropskih prestolnic, nekaj azijskih pa tudi kakšno ameriško in afriško. Ampak, Singapur? Navdušil naju je že po prvem dnevu! Sobo smo zapustili ob desetih zjutraj in se vanjo vrnili ob desetih zvečer. Sedaj je ura devet zjutraj, punce še spijo, jaz pa že komaj čakam, da gremo ven iz sobe, v šape tega vse prej kot spečega azijskega tigra.

Zakaj smo tako navdušeni? Še vedno smo v Aziji, ampak svetove proč od indijske podceline, kjer smo preživeli zadnje štiri mesece. Le kako naj opišem občutenje te spremembe. Iz dežele, kjer je opravljanje velike potrebe na ulici normalno, v deželo, kjer na tleh ni niti najmanjše smeti, kjer so pločniki za pešce široki štiri metre in kjer nihče ne trobi; skratka, vse je urejeno in organizirano. Naštevati nasprotja bi bilo nesmiselno, vse je drugače. Smo Alice v čudežni deželi!

Razgled iz 70. nadstropja.

Priprave na kitajsko novo leto.

Trgovina z računalniško opremo.

Bleščečih blagovnih znamk ne manjka.

Kopanje v reki.

Panorama po plohi.

V muzeju znanosti.

Grenivko?

Maša si kupuje zajtrk.

Neskončna ponudba hrane.

Okrog in okrog otoka valovi turkizno modro morje, ki na obalo pošilja močne peneče se valove, ki te zvabijo s peščene bele plaže k skakanju in jahanju valov.

Domačini so prijetni, imajo temne prijazne oči in bleščeče bele nasmehe, nekako mehki so, kot njihova pisava, ki bolj spominja na majhne opice, medvedke in slončke kot na črke.

Poleg kitov, ki smo jih imeli čast srečati, so tukaj posebnost netopirji, ki množično visijo iz dreves. Strašno veliki so, ko razpnejo krila so večji od pol metra. Na kratke razdalje letijo tudi podnevi. Niso mi všeč te zverce.

Bolj so mi všeč sloni, okrog osemdeset jih živi v sirotišnici. Njihove zgodbe so žalostne, od slona, ki so ga ustrelili v glavo, da bi mu odvzeli okle in je zato oslepel, slona, ki je stopil na mino in mu zdaj manjka en del noge, do majhnega enoletnega slončka sirote, ki so ga zapuščenega našli v džungli. Videli smo kako majhne slončke hranijo z mlekom in kako se kopajo. Veličasten prizor je, ko vidiš toliko slonov na prostem in lahko opazuješ njihovo življenje in druženje. Ne morem verjeti, da obstajajo tako kruti ljudje, kot neki lovec, ki je ustrelil 1400 slonov na področju sedanjega naravnega rezervata. Ampak bog ima dolgo šibo in na koncu je njega pokončala strela, ki ga je celo dvakrat zaporedoma zadela.

V tem naravnem rezervatu je kraj, ki mu pravijo konec sveta. Do njega se pride po težko dostopni poti do višine 2000 metrov nad morjem. Narava je še takšna kot je bila pred stotinami let, le slonov žal ni več. Pešpot skozi to neokrnjeno naravo te pripelje do roba 890 metrov globokega prepada, ki ga iz vseh strani obdajajo zeleni hribi. Temu pravijo konec sveta. Imaginarno. Stojiš na robu in opazuješ kako se meglice v dolini skoraj en kilometer pod teboj dvigujejo, dosežejo vrh ter se razblinijo.

V enem izmed budističnih templjev smo si ogledali freske, ki prikazujejo pekel. V zgornjem delu freske prikazujejo grehe, v spodnjem delu pa kazni. Freske izgledajo kar preveč realistično, grozljivo in strašljivo.

Levja skala Sigirya je mistična 300 m visoka skala, ki se strmo dviga iz džungle. Okoli nje se med ostanki pradavnega samostana razprostirajo nežno zeleni vrtovi, znotraj skale pa jame z lepimi freskami. Levjo skalo smo obiskali zgodaj zjutraj, kar se nam je obrestovalo, kakšno uro smo imeli to razkošje samo zase. Na vrhu smo bili nagrajeni z glasovi iz džungle in čudovitim razgledom na bujno zeleno vegetacijo in vodne bazenčke. Ko se nam je na vrhu pridružila večja skupina turistov, so ljudje preglasili glasove iz džungle, za nas pa je bil čas da se vrnemo.

V času, ko se poslavljamo od Šrilanke, se tukaj pripravljajo na volitve in njihov predsedniški kandidat se nam ves čas potovanja po Šrilanki veselo smeji iz plakatov. Pa ne kot kak resen politik, kot prijeten vesel možakar z zavihanimi brčicami, v beli svileni srajci, z rdečim pikastim šalom. Takšen kot je vse v tej deželici, lahkotno, mehko, nasmejano, toplo in prijetno.

Galerija vseh fotografij iz Šrilanke.

V času novoletnih praznikov, ko smo klicali domov, je Sara rekla babici, naj nas obišče na Šrilanki. Še isti večer sem dobil sms, da ima letalsko vozovnico! Maša in Sara sta bili navdušeni. Skupaj z babico smo se namestili na rajski plaži, potovanje in šolo pa za dva tedna obesili na klin in se šli dopustnike. No, tako smo mislili. Zdržali smo devet dni, nato pa najeli avto z voznikom in odrinili v notranjost te zanimive dežele, naj tudi babica izkusi potovanje! Danes smo se tri ure vozili v prenatrpanem vlaku. Na srečo smo imeli sedeže in pogled skozi okno je bil izjemen, tako, da ni bilo prehudo.

Notranjost Šrilanke je čudovita. Gore, posejane s plantažami čaja, riževa polja, začimbni vrtovi, deževni gozdovi. Sedaj smo v kraju Nuwara Eliya, skoraj 2000 metrov nad morjem. V sobi 150 let starega kolonialnega hotela nas greje kamin, saj je zelo mrzlo.

Strah, da je Šrilanka podobna Indiji in da se bomo znova soočili s »čudesi« Indije, je bil odveč. Ljudje so drugačni, mehkejših potez, večinoma budisti, hrana je boljša, stvari so bolj urejene.

Všeč nam je.

Še to:
Spremenil sem zaporedje prikaza v galerijah, tako, da se na začetku prikazujejo nazadnje dodane fotografije. Posodobil sem tudi zemljevid obiskani kraji.