V teh 12 dneh, koliko smo jih imeli na voljo za potepanje po Turčiji, so nam bili naklonjeni vsi vetrovi. Vse okoliščine z vsemi dejavniki, ki jih je tudi na kratkem potovanju zelo veliko, so se zlile v popolno celoto. Tako smo brez težav prevozili več kot tisoč kilometrov z avtom, poleteli s štirimi letali, menjali še več lokalnih dolmušev – kombijev, ki služijo javnemu prevozu – in z vso prtljago na hrbtu zlahka prehodili del Likijske poti. Prenočili smo v osmih različnih hotelih in vsi (razen zadnjega) so nas z nečim navdušili. S hrano je bilo še bolje, saj je bilo sveže zelenjave in sadja v izobilju, da kebabov, kave in čaja niti ne omenjam. Zgodovinskih, naravnih, kulturnih in ostalih znamenitosti je bila ravno pravšnja mera, da smo si jih z veseljem ogledali. Zraven tega smo se kopali v morju, se savnali, nakupovali spominke, spoznavali zelo prijetne ljudi in se ob vsem skupaj imeli skrajno lepo. Skratka, popoln dopust.

Turčija je vsekakor izjemna destinacija. Je eksotična dežela, a dovolj blizu za tiste, ki se jim ne ljubi daleč. Je nenavadna in drugačna od našega okolja, a ravno prav razvita, da se lahko tam brez težav znajdejo tudi neizkušeni popotniki. Je dovolj urejena za resortske turiste in dovolj divja za neustrašne popotnike. Nenazadnje je, glede na kakovost ponujenega, sorazmerno poceni. Malo je destinacij, kamor lahko letite iz Ljubljane in tam en teden spite, jeste in pijete v hotelu s štirimi zvezdicami in to cel teden za manj kot 300 evrov. S prevozom!

Da, Turčija nas je navdušila. Tokrat sva jo s Sabrino obiskala drugič in se že zdaj veseliva, ko jo bova obiskala še tretjič. Nekega dne v nedorečeni prihodnosti. Do takrat, oziroma do naslednjega potovanja, pa si želimo le to, da nas vsi ti dobri vtisi, s katerimi nas je zapolnila Turčija, ne bi prehitro zapustili.

Več v galeriji.

Več v galeriji.

In kako nam je všeč?

Naj poskusim odgovoriti iz vidika nekoga, ki na to, kaj je dopust, gleda malce drugače od povprečnega gosta v turističnem resortu.

Že ob prijavi so nam v recepciji na roke namestili zapestnice, s katerimi imamo dostop do vsega, kar hotel ponuja. Dali so nam list papirja, na katerem je bil razpored aktivnosti, ki jih lahko v resortu počnemo. Osrednja aktivnost je očitno jesti in piti, saj je na seznamu 15 aktivnosti povezanih s hrano in pijačo! Ko smo opravili v recepciji, je lakaj ali kako se mu že reče, prijel moj nahrbtnik s potnimi listi, denarjem in ostalimi dragocenostmi, ki jih ne dajem z rok in ga hotel nesti. Sprva mu nisem pustil, a me je Sabrina prepričala, češ, naj nese, to je njegovo delo. In je nesel, ampak le mojega, Sara in Sabrina sta morali svoja nahrbtnika nositi sami. Ja, v Turčiji, hlače nosi moški. Odpeljal nas je do apartmaja z dvema sobama, česar smo redko deležni, običajno na potovanjih spimo v eni sobi. Na hitro smo iz enega od dveh hladilnikov (ne razumem, zakaj temu pravijo mini bar, saj v njem ni točaja) v sobi, popili brezplačno oziroma v ceno vključeno pijačo, in odbrzeli na pozni zajtrk. Kljub temu, da smo zajtrkovali že v hotelu, ki smo ga zjutraj zapustili. Če je vključeno, je vendar treba izkoristiti!

Preostanek dneva smo preležali ob bazenu in se učili od drugih gostov, kako se vesti v resortu s petimi zvezdicami. Uspevalo nam je le do neke mere, nato pa smo se vdali, očitno kondicije, potrebne za najbolj popularne “aktivnosti”, nimamo.

Razvajanje v all-inclusive resortu je Maši in Sari, ki česar podobnega še nikoli nista doživeli, všeč. Midva s Sabrino, pa sva ga, kjub neskončni ponudbi, imela dovolj že zvečer. V tovrstnem izobilju pač več ne vidiva ničesar privlačnega.

A to ne pomeni, da nama ni bilo zabavno, sploh, ko sva spoznala, kam smo prišli. Kmalu smo namreč ugotovili, da smo menda edini, ki ne znamo rusko. Vsi okrog nas so se med seboj in z osebjem sporazumevali v ruščini. Tudi nas so imeli za Ruse in vsi dvojezični napisi so v ruščini. Sabrina me je v šali vprašala, če sem ta hotel rezerviral preko Booking.ru. Zvečer, v zabavnem programu, je animatorka vprašala, če kdo ne razume rusko, v ruščini! Nato je klicala imena držav iz katerih prihajajo gostje: Estonija, Litva, Latvija, Gruzija, Azerbajdžan, Armenija in seveda Rusija, ob katerih je publika vreščala. Pravkar sem poklical v recepcijo in v angleščini vprašal, kdaj se odpre savna.

“Vosem tridsat!” se mi povedali v ruščini.

Nam je to, da smo se znašli v Turčiji med samimi Rusi, oziroma rusko govorečimi, sila zabavno. A zabave bo kmalu dovolj, jutri pridemo domov, tja kjer ni Rusov in Turkov. No, morda jih je le za vzorec.

Album s fotografijami bo objavljen v prihodnjih dneh.

Danes sem imel z domačinom pogovor, ki naju je dobro nasmejal:

Bilo je že proti koncu današnjega pohoda in skoraj ves dan nismo srečali žive duše. Bili smo tako zdelani, da nam ni bilo več do ničesar, le do tega, da čimprej pridemo v hotel. Zato se mi z možakarjem, ki je sedel na plastičnem stolu pred majhno, iz plastične folije narejeno kolibo sredi širokega porečja in si bril glavo, ni ljubilo vzpostaviti stika. A brž, ko nas je uzrl, je vstal, odložil britvico in nam z rokami nakazal naj pridemo k njemu. Tako očitnega vabila nisem mogel prezreti in sem stopil k njemu.

“Merhaba!” sem ga pozdravil po domače.

“Merhaba!” mi je odzdravil in me povabil, da se usedem. A imel je le en stol, sploh pa nisem hotel sesti in se zadrževati. Dekleta se niti ustavila niso, menda niso niti opazila, da sem se ustavil.

“Where are you from?” me je vprašal. Vprašanje, ki sem ga slišal neštetokrat in to na vseh koncih sveta.

“Slovenija!” sem mu, kar se da razločno, odvrnil.

Pa pravi začudeno “Russia?”

“No, Slovenia!” ponovim.

Pa z namrščenim obrazom, takšnim, ki je dal jasno vedeti, da nima pojma, o čem govorim, vpraša: “How many people?”

“Two million!” odvrnem.

“Only two milion?” se začudi in pravi: ” You have a government?”

“Yes, we have a government!” mu presenečen odvrnem na vprašanje, ki mi ga ni še nihče zastavil.

Pa pravi: “You have a president?”

“Of course!” mu povem.

“What’s his name?” ne neha vrtati vame.

Ne da bi pomislil, odvrnem: “Türk!”

“Türk, his name is Türk?” me zaprepadeno pogleda.

Šele v tistem hipu se zavem, kaj njemu pomeni beseda Türk, se nasmejim in mu pritrdim: “Yes, his name is Türk!”

Tip s sveže pobrito glavo, na kateri so še bili ostanki brivske pene, se je začel krohotati na ves glas. Ni mi preostalo nič drugega, kot da sem se mu pridružil. Stala sva, dva neznanca, nasproti drug drugega in se režala kot norca.

Ko sem se uzrl za dekleti, sem videl, da so mi ušla. Pomahal sem Turku, ki se je še vedno režal in jo ubral za dekleti.

Kar se tiče turističnih znamenitosti, pa jih je že v starem delu mesta, ki ga obvladujemo peš, dovolj, tako, da nam ni treba daleč. Pravkar smo se vrnili s sprehoda po ulici, ki se imenuje İstiklâl Caddesi. Gre za več kilometrov dolgo ulico, po kateri je promet dovoljen le starodavnemu tramvaju in pešcem. Slednjih bi se naj po ulici sprehodilo tudi do tri milijone na dan! Današnja sobota je bila menda eden izmed takšnih dni, saj takšne množice ljudi na enem mestu nismo videli še resnično nikjer.

Ogledali smo si tudi najznamenitejše zgradbe v Istanbulu in še kaj. A tokrat s seboj nimamo majhnega prenosnika, da bi na internet pretočili fotografije iz fotoaparata, tako da več o tem, ko se vrnemo domov.

Današnji dan se je zame začel na prav poseben način, saj sem že kmalu po šesti uri zjutraj prestopil prag hamama. Hamam je po naše turška savna, le da je to v Turčiji precej več. Hamam, ki sem ga obiskal, je bil zgrajen 1475 leta – pred odkritjem Amerike! Razen spečega receptorja tam ni bilo še nikogar, tako, da sem imel cel hamam le zase. Potem, ko sem se pol ure potil v prostoru velikem kot hiša, je pome prišel temen in kosmat možakar s tesno povezano brisačo okrog pasu in zapovedal: “Masaža!” Sledila je masaža, med katero mi je roke in noge tako zvijal in raztegoval, da sem potreboval pol ure, da sem se sestavil.

Dnevi, ki smo jih namenili Istanbulu, so bili glede na to, kako nas je mesto navdušilo, prekratki, a jutri letimo v Antalyo, od koder se podajamo na sedemdnevni treking. Maša je danes, ko smo se prebijali skozi velemestno gnečo, potarnala, da komaj čaka, da gremo na treking, kjer bomo sami in se bomo lahko v miru pogovarjali in peli. Upam, da ji željo izpolnimo.

Bračkovi na potovanju, enoletna družinska pustolovščina okrog sveta v elektronski obliki.

To je naša zgodba, ki bi jo želeli deliti z vami.

E-knjiga na 403 straneh je na voljo v spletni trgovini Itunes za iPad, iPhone, iPod in najbrž še katero mobilno napravo. Prva poglavja so na voljo v brezplačnem predogledu.

Tisti, ki naprav, na katerih bi lahko e-knjigo prebirali, nimamo, pa bomo morali počakati na izdajo natisnjeno na starem dobrem papirju.

Za tokratno potovanje smo si izbrali dva cilja. Prvi je Istanbul, edino mesto na svetu, ki se razteza čez dva kontinenta. Zanj pravijo, da je zgodovinsko najbogatejše mesto na svetu. (Le kakšen je kontrast med Istanbulom in kakšnih dva tisoč let mlajšim New Yorkom, ki smo ga obiskali pred kratkim?) V mestu, ki je bilo prestolnica rimskega, bizantinskega, latinskega in otomanskega imperija, se bomo zadržali nekaj dni, da se naužijemo bogate zgodovine, nato pa gremo na morje, drugemu cilju naproti.

Na morje se ne gremo kopat, temveč bomo tam počeli nekaj drugega. Želja, da bi obiskali ta del Turčije, se mi je porodila ob prebiranju knjige Unforgettable Walks To Take Before You Die. Še en dokaz, da je dobra knjiga lahko najboljši navdih. V njej je namreč, kot ena najlepših poti na svetu, opisana Likijska pot. Gre za 500 kilometrov dolgo pešpot, ki se vije ob sredozemski obali čez bolj ali manj odročno pokrajino, posejano z zgodovinskimi obeležji, majhnimi vasicami, samotnimi plažami in ponekod tudi turističnimi kompleksi. Celotno pot je moč prehoditi v 30 dneh, mi pa smo si za tokratni izziv izbrali del poti, ki ga nameravamo prehoditi v enem tednu. Na tako dolgem in zahtevnem trekingu, kjer je treba hoditi sedem ali več ur dnevno in to več dni zapored, smo bili nazadnje v Nepalu, ko smo pohajkovali okrog Anapurn. Zdi se mi, da je od takrat minila cela večnost, a upam, da premoremo še dovolj vzdržljivosti, da nam bo zastavljeno pot uspelo prehoditi.

Tudi tokratno potovanje je, skorajda v vseh pogledih, drugačno od prejšnjih potovanj. Tako, kot smo se na primer na zadnje potovanje podali nepripravljeni, ne da bi vedeli kje, kaj in kako bomo spali, jedli in potovali, imamo za to potovanje pripravljeno vse. Seveda ne vemo, kaj nas tam v resnici čaka, a itinerar, vključno z rezervacijami, imamo izdelan. 12 dni pač ni dovolj časa za predajanje spontanosti, kar sicer na potovanjih najraje počnemo, zato se bomo tokrat morali, oziroma skušali držati začrtane poti. Če jo bomo seveda zmogli.

Čaka nas torej obisk pravljičnega mesta in sedemdnevni treking po razgibani obali Turčije. Seveda pa so to zgolj naša pričakovanja, ki s tem, kako bo v resnici, najbrž nimajo veliko skupnega. Kako se bo vse skupaj izšlo, bomo videli. Kmalu.

Lansko pomlad, ko je bila narava pri nas v največjem razmahu, smo odpotovali v rjavkasto-siv puščavnat Iran. Spomnim se, da sem, ko smo se vrnili iz Irana, rekel Sabrini, da za prvomajske počitnice več ne gremo nikamor, saj je to čas, ko je pri nas tako lepo zeleno. A že lani, ko sem to napovedal, se mi je zdela misel na to, da bi bili za prvomajske praznike doma, nepojmljiva. Skupaj s Sabrino sva namreč, odkar pomnim, praznik dela praznovala na tujem. Prav tako odkar potujemo kot družina; za prvomajske praznike smo ostali doma menda le enkrat ali dvakrat, drugače smo se vedno potepali. Da ne bo pomote, za nas pregovor povsod je lepo, a doma najlepše, vsekakor drži, to sem omenil že večkrat. A kaj, ko je privlačnost neznanih krajev velikokrat močnejša od privlačnosti še tako lepo obarvanih domačih logov.

Zato se tudi letošnje prvomajske praznike ne bomo predajali domačim, temveč tujim lepotam. Pot nas bo vodila v deželo, ki je kot družina še nismo obiskali. Tokrat ne letimo čez lužo, temveč bližje, a znova v islamsko državo, čeprav smo sklenili, da se bomo teh nekaj časa izogibali. Kaže, da tudi nam zarečen kruh najbolj prija; potujemo takrat, ko smo rekli, da ne bomo in tja, ko smo rekli, da ne bomo. Kako nam bodo prijali kebab, raki, čaj, kava, baklava, vodna pipa in trebušni ples, pa bomo še videli, odhajamo namreč v Turčijo. Več o tem kako in kam, prihodnjič.

Več, kot nam neka oseba, stvar ali dogodek pomeni in raje kot jo imamo, bolj nas je strah, da bi to izgubili (saj tega, da nam potovanja veliko pomenijo, menda ne rabim posebej omenjati). Zato priznam, da sem se misli, da bi nehali potovati, ki me je obšla ob portoriških tegobah, kar ustrašil. Šlo je za strah pred tem, da ne bi več potovali, ne za strah pred negotovostjo, ki je nepogrešljiv spremljevalec vsakega potovanja, o katerem sem nedolgo nazaj pisal. Ti zadnji strahovi, ki ljudi od potovanj odvračajo, so drugačni, morda bolj objektivni. Medtem, ko je bil strah pred tem, da mi ne bi več potovali, povsem oseben. In ta strah je bil popolno nasprotje moje sicer neukrotljive želje po potovanjih.

Nekaj oziroma nekdo in z nekim razlogom, je na tem svetu ustvaril takšen red, da ima vse svoj antipod – nasprotje. Jin in jang. Moški – ženska, dan – noč, poletje – zima, mladost – starost, počitek – delo, vročina – mraz. Tudi naša čustva: veselje – žalost, ljubezen – sovraštvo, sreča – jeza, strah – pogum. Pravzaprav menim, da nasprotje strahu ni pogum, temveč zaupanje. Pogum je le pripravljenost, da se nečesa lotimo, kljub temu, da nas je strah. Torej smo lahko pogumni le, kadar nas je strah, kadar pa smo na varnem in zaupamo okoliščinam, v katerih se znajdemo, ne potrebujemo poguma. Zato menim, da si ne zaslužimo, da nam, ko odpotujemo v daljne eksotične dežele, nekdo reče, da smo pogumni in da si veliko upamo, saj okoliščinam, v katerih se na potovanjih znajdemo, zaupamo. No, ponavadi.

S tem, ko se nečesa zaradi strahu ne lotimo in to odlašamo ali pozabimo, se nismo strahu znebili, temveč smo zapravili izkušnjo. Prav tako velja, dokler okoliščinam, ki nam povzročajo strah, ne zaupamo, nam je za to, da se z njimi soočimo, potreben pogum. Tudi če se z enakimi okoliščinami srečamo večkrat, nam je za to, da se jih lotimo, vedno znova potreben pogum. Šele ko vzpostavimo zaupanje, se strahu znebimo. In takrat, ko zaupamo bodisi sebi, drugim ali čemurkoli, poguma za to, da se soočimo z okoliščinami, ki so nam povzročale strah, več ne potrebujemo.

Dokler ne občutimo žalosti, ne poznamo veselja; dokler se ne potrudimo, ne vemo, kaj je ugodje; če ne delamo, ne uživamo v počitku in dokler nas ni strah, ne cenimo zaupanja. Brez zaupanja pa je težko.

Nekdo je zapisal: »Živite na veliko. Verjemite, da lahko imate vse, kar si želite. Prepustite se lastnim čustvom, naj vas vodijo. Premagujte neugodja in zaživeli boste življenje, o katerem drugi le sanjajo.«

Si upate?