Nedavno sem slišal nekaj zaskrbljujočega: Slovenci smo po stopnji samooskrbe s hrano v Evropi zadnji. Skupaj s Finci. Zadnji smo tudi po količini kmetijske zemlje na prebivalca. Smo pa prvi po kvadratnih metrih trgovin. V to kaj pomeni samooskrba s hrano, se ne bom spuščal, saj se mi zdi pojem dovolj jasen. Razlagam si ga, kot razmerje med hrano, ki jo neka država v nekem obdobju pridela in med hrano, ki jo prebivalci te države v istem obdobju porabijo.

V čem je pravzaprav problem nizke stopnje samooskrbe s hrano? Odgovorov na to vprašanje je veliko. Eden najpreprostejših je morda ta: Družina, ki prideluje zelenjavo na lastnem vrtu, porabi manj denarja za kupovanje hrane. Enako velja za državo. Torej, več hrane kot pridelamo sami, manj je moramo kupiti, več denarja nam ostane.

Nekatere države pridelajo več hrane, kot je porabijo, zato jo izvažajo, druge manj, zato jo uvažajo. Tretje države pa hrane, ki jo potrebujejo, ne morejo dovolj niti pridelati, niti uvoziti. V teh državah bi naj živeli skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva. Slovenci najbrž nismo med njimi, prav tako dvomim, da prebivalci katere druge država iz EU. Države, katerih ljudje trpijo pomanjkanje hrane, so daleč od nas, predaleč, da bi nam bilo mar.

Seveda so revščina, pomanjkanje, lakota, stradanje in podhranjenost prisotni tudi v Evropi, a v neprimerljivo manjši meri, kot v Aziji, Južni Ameriki in Afriki. Relativna revščina v Sloveniji je po podatkih statističnega urada manj kot 13 odstotna. Zraven tega ima Slovenija eno najnižjih stopenj tveganja revščine v EU. A to so le številke, ki pomenijo le, da gre marsikomu slabše kot nam Slovencem. A kako je v resnici, najbolje ve vsak zase.

Če smo iskreni, so težave, ki pestijo nas v razvitih državah precej manjše, kot težave, s katerimi se ubadajo v tako imenovanih državah tretjega sveta . A ljudje smo pač takšni, da nas ob lastnih težavicah, težave drugih ne brigajo. Sploh pa nam Slovencem ne more biti hudega, če res drži, da imamo največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca v Evropi. Naj še tako tarnamo, trgovski centri so polni kupcev. Je pa v njih očitno vedno manj izdelkov, pridelanih v Sloveniji.

In kakšno povezavo imajo samooskrba s hrano, revščina in trgovine s potovanji?

Le to, da smo se v mnogih državah tretjega sveta na lastne oči prepričali, kako je tam. Za tiste, ki imamo to srečo, da ne čutimo revščine (teh bi torej naj bilo v Sloveniji 87 odstotkov), so potovanja dober način, da z lastnimi očmi vidimo, kaj sploh pomenijo revščina, pomanjkanje in podobni pojmi, o katerih pri nas toliko slišimo, a tako malo vemo. Potovali smo tudi po zelo revnih deželah Azije in Južne Amerike. Tam smo velikokrat jedli le na tamkajšnjih poljih pridelano hrano, druge hrane tam enostavno ni. V trgovske centre nismo zahajali, ker jih ni bilo.

Medtem, ko lahko v Sloveniji kupujemo uvoženo hrano kakršno si zaželimo. In to v mega trgovskih centrih, zgrajenih na bivših kmetijskih površinah. Le zakaj bi nas skrbeli nizka stopnja samooskrbe in preveč kvadratnih metrov trgovin…

Še vedno sem pri tematiki načrtovanja potovanj. Sicer potovanja v tem trenutku sam ne načrtujem, a o tem lahko vsaj razmišljam. Na nek način o potovanjih tako ali tako vedno razmišljam. Kaj pa naj človek v teh dneh brez sonca počne? Danes je četrti zaporedni dan brez sonca. Živeti pol leta v zimi brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti, je zapisal izvrstni alpinist Lionel Terray v knjigi Osvajalci nekoristnega sveta.

Terray je izvedel ene izmed najtežjih prvinskih alpinističnih vzponov v Alpah, Himalaji in Andih. Vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi v gore, knjigo toplo priporočam. O knjigi, ki bi jo priporočil vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi na potovanja, pa kdaj drugič.

Torej, živeti brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti. To drži! No, morda ne za tiste, ki jim je dovolj svetloba, ki prihaja iz televizijskega ali računalniškega zaslona. Kakorkoli pač, vsakomur svoje, a zame je sonce najpomembneje od vsega, kar ne prihaja z našega planeta. Pravzaprav mi sonce pomeni več, kot večina reči z našega planeta. Reči, ki jih brez sonca tako ali tako ne bi bilo.

Kdo se še spomni slogana sonce, voda, zrak, svoboda? Sonce je na prvem mestu! Resda najverjetneje zaradi rime, pa vendar. Sonce je ena izmed tistih dobrin v življenju, katerih pomembnosti se zavemo šele takrat, ko jih pogrešamo. Tako, kot ne razmišljamo o tem, da je vir življenja na zemlji sonce.

A kje je sonce zdaj, novembra? Zunaj sta megla in mraz, o soncu ni ne duha, ne sluha. Skratka razmere zunaj niso nič kaj privlačne. Za karkoli. Nič, za kar bi bile te razmere zunaj primerne in bi to seveda tudi počeli zunaj, mi ne pade pamet. Če nas v teh dneh že kaj spravi ven iz toplega stanovanja, to zagotovo ni vreme. Po drugi strani pa manj časa zunaj, pomeni več časa noter, kar je izvrstno. Sedaj lahko počnemo vse, za kar v dolgih poletnih dneh, ki smo jih preživljali zunaj, ni bilo časa. Eno takšnih opravil je razmišljanje o potovanjih, tako preteklih, kot prihodnjih. Ne načrtovanje, le razmišljanje. Oziroma, če sem bolj natančen, sanjarjenje. Kam, kdaj in kako.

Pred leti, ko nisem smučal, sem na zimski čas gledal, kot na nekaj slabega in le čakal, da čim prej mine. Nato sem znova začel smučati in vzljubil zimo. A zadnje tri ali štiri zime skorajda nisem smučal, malo zaradi potovanj, malo zaradi kaj vem česa. To zimo bo drugače, smučali bomo in to že čez nekaj tednov. Prvič bomo vsi štirje skupaj na smučeh.

Seveda je ta letni čas primeren tudi za branje, gledanje filmov, igranje družabnih iger, kuhanje, kvačkanje in čiščenje zamrzovalnika, ne le za sanjarjenje o tem, kaj bomo počeli, ko bo posijalo sonce. A to ni tako preprosto, sploh kadar imaš sonce tako močno rad. Vse kar počnemo je mikavnejše, kadar smo obsijani s toplim soncem. Ni ga čez sonce.

Idej kam odpotovati je toliko, da lahko iz preproste izbire popotniške destinacije naredimo celo študijo. Da ne bi ostalo le pri desetih destinacijah, ki jih omenja Lonely Planet in osmih, ki sem jih omenil jaz, poglejmo, kaj za leto 2012 priporoča National Geographic.

Pri NG so se (kot vedno) potrudili in pripravili tako širok nabor raznolikih destinacij iz vseh celin sveta, da dvomim, da je kje popotnik, ki ga nobena od naštetih ne bi pritegnila. Med prebiranjem članka sem se spomnil, da obstaja tudi NG v slovenščini. Pogledal sem na spletno stran slovenske izdaje, a me je tam žal čakalo obvestilo: “Sporočamo vam, da bo revija National Geographic Popotnik z decembrom 2011 prenehala izhajati.” Seveda to ne velja za angleško različico revije (za katero je letna naročnina v ZDA 10$!).

Kaj torej priporoča National Geographic za leto 2012:

Islandija – dežela fjordov, vulkanov in ledenikov, ki dajejo vtis, kot da se je zadnja ledena doba končala šele pred kratkim.

Koh Lipe, Tajska – sonce, morje, pesek, skratka tropski paradiž.

Dresden, Nemčija – za ljubitelje evropskih mest.

Istra, Hrvaška – tartufi, olive, vino in lepa obalna mesteca. Saj vemo.

Severna Kolumbija – plaže in skrita mesta v džungli.

Virunga vulkan, Afrika – pokrajina, ki pričara vizije tako nebes kot pekla.

Costa Brava, Španija – španska različica Jadrana.

Sonoma, Kalifornija ZDA – Slovenske gorice po ameriško.

Muskoka Ontario, Kanada – dopust ob prelestnih kanadskih jezerih.

Oman – Azurna obala Arabskega morja.

London – mesto koncertov, muziklov, pubov, brezplačnih galerij in muzejev ter še marsičesa.

Gvatemala – Čičikastenango in podobni kraji, ki jih poseljujejo skorajda izključno potomci Majev.

Šrilanka – najpreprostejša dežela za potovanje v tistem delu sveta.

Grčija – pozabite kar govorijo v zadnjem času o njej in se raje predajte tamkajšnji hrani, morju in bogati zgodovini.

Belfast – mesto, ki je zgradilo Titanik. (Ne vem, zakaj se s tem hvalijo.)

Nova Zelandija – dežela narejena za potovanja, tako telesna, kot duševna.

Panama – obilje naravnih lepot in pristnih staroselcev.

Peru – nekoč kraljestvo Inkov, danes baje raj za gurmane.

Pittsburgh, ZDA – prenovljeno mesto prefinjene umetnosti in arhitekture.

Mongolija – pristna neskončna divjina.

To je na kratko nekaj destinacij, ki nas vabijo v prihodnjem letu. Katero boste izbrali?

Sreda, 16. novembra 2011, ob 19:00, Ljubljana
MESTNA KNJIŽNICA LJUBLJANA, KNJIŽNICA RUDNIK
Prireditev bo čitalnici knjižnice Rudnik, Dolenjska cesta 11, Ljubljana.

Vljudno vabljeni.

Leto 2012 in z njim sezona potovanj, se nezadržno približuje. Razen srečnežev, ki so v tem trenutku na krompirjevih počitnicah ali celo na potepu po kateri od daljnih sanjskih dežel, drugi že razmišljamo o popotniških destinacijah, ki bi jih radi obiskali v prihodnjem letu. A katero izbrati? Morda se je še najlažje odločiti, če že dlje časa sanjamo o eni konkretni destinaciji, ki jo želimo obiskati. Takrat o drugih deželah niti ne razmišljamo. Takrat najbrž razmišljamo o tem, da bi že bil skrajni čas, da nehamo sanjati in željo končno realiziramo. Kadar pa si želimo le potovati pa ne vemo natančno kam ali pa nas privlači več dežel, je odločitev težja.

Dežel in destinacij vrednih obiska je na svetu enostavno preveč, da bi se lahko odločili le za eno. A glede na to, da nas je večina omejena, bodisi s časom, bodisi z denarjem, si obisk več kot ene dežele težko privoščimo. Zato je treba to deželo skrbno izbrati. O tem, kako to počnemo mi, sem že pisal. Res pa je tudi, da imamo mi, kar se tiče izbire popotniške destinacije, vedno lažje delo. Pa ne zaradi tega, ker je destinacij, ki bi jih želeli obiskati vedno manj, ampak zato, ker imamo že kar nekaj popotniških izkušenj. Zraven tega imam turistični zemljevid privlačnih destinacij iz vsega sveta tako rekoč pred očmi. Brez razmišljanja lahko naštejem nekaj dežel, ki bi jih želel obiskati v naslednjem letu: Kašmir, Belize, Gvatemala, Honduras, Venezuela, Myanmar, Kambodža, Laos… A če bi se v tem trenutku moral odločiti le za eno, bi bilo to precej težje. S tem se bom ubadal šele, ko se bomo odločili, kaj bomo v zvezi s potovanji prihodnje leto sploh počeli.

Obisk katerih dežel pa bi priporočil drugim?

Izbira popotniške destinacije je skoraj povsem subjektivna, odvisna od posameznika, a vendar marsikomu pride prav vidik drugih popotnikov. Zato bom skušal na kratko našteti nekaj dežel, ki za svoj denar ponujajo največ. Največ tistega, kar popotniki po svetu iščemo: dobre ljudi, drugačne kulture, čudovite pokrajine, okusno hrano, nenavadna doživetja ipd. Naj kar na začetku omenim, da dežele, ki bi imela vse od naštetega, mi še nismo našli. Morda pa je to popotniški sveti gral, Šangri-la ali El-Dorado, kdo ve. No, če bi v resnici obstajala dežela, ki ima vse, kar popotniki iščemo, potem bi tako ali tako že bili vsi tam. A vsak, še tako čudovit kraj, izgubi privlačnost ob prisotnosti množic. Kot je rekel Oscar Wilde: “Vse, kar je popularno, je napačno!” A to je že druga zgodba.

Dežele, ki bolj ali manj ustrezajo kriterijem, ki jih imamo mi glede privlačnosti, varnosti in stroškov, ki za svoj denar ponujajo veliko popotniških užitkov:

Vietnam – čudovita dežela, v kateri smo se počutili bolj varno kot kjerkoli. A dežela je žal žrtev lažne propagande, zaradi katere je ožigosana kot nevarna. Zapomnili smo si jo po odlični hrani, prijaznih ljudeh in nizkih cenah.

Mehika, Ekvador, Peru in Bolivija – latinskoameriške države z bogato zgodovino in še bogatejšimi naravnimi lepotami. Zapomnili smo si jih po karibskih plažah, andskem gorovju, večno modrem nebu, Indijancih in eksotičnem sadju.

Nepal – dežela najrevnejših, a vedno nasmejanih ljudi z najmogočnejšim gorovjem na svetu. Zapomnili smo si jo po treku po Himalaji, dolgih avtobusnih vožnjah ter vseprisotnima budizmu in hinduizmu.

Avstralija – najdražja dežela, kar smo jih obiskali, ki ponuja najlepše naravne prizore, kar smo jih videli. Zapomnili smo si jo po vožnji s terencem čez puščavo, kengurujih, rdečem pesku in občutku svobode, ki ga daje prostrana divjina.

To so na kratko dežele, ki smo si jih najbolj zapomnili in bi jih tudi z največjim veseljem ponovno obiskali. Pravzaprav mednje sodi tudi Indija, a je neizkušenim samostojnim popotnikom, razen tistim, ki iščejo velike izzive, raje ne upam priporočati. Evropskih dežel nisem omenjal, ker so v primerjavi z Azijo in Latinsko Ameriko enostavno preveč običajne, oziroma ne ponujajo toliko drugačnega.

Seznam dežel, kjer bi naj popotnik v letu 2012 za svoj denar dobil največ, ima tudi Lonely Planet. Na vas je le, da izberete destinacijo, odpravite morebitne prepreke in odpotujete. Pa srečno pot.

Zadnjič sem pisal o tem, kako tujci vidijo našo prestolnico. Nekaterim je všeč celo do te mere, da se vanjo zaljubijo. Na tem mestu velja omeniti, če morda še kdo ne ve, da s(m)o popotniki, predvsem tisti dolgoročni, malce drugačni pri dojemanju tujih krajev. Sploh, če se v nekem kraju zadržimo dlje časa ali kadar že dolgo nismo videli doma.

Tako kot vsakodnevno življenje, imajo tudi potovanja vzpone in padce, dobre in slabe dneve. In kadar nek kraj obiščemo, ko je naše počutje na višku, se nam ta kraj zagotovo bolj priljubi, kot pa če ga obiščemo, ko ni ravno naš dan. Povsem drugače, kot tuje kraje, pa dojemamo mesto, ki ga obiskujemo dnevno ali v njem živimo ali rojstno mesto ali pa mesto, na katerega nas vežejo spomini na tiste nore čase. Tudi kraje, podobno kot stvari, s katerimi imamo dnevno opravka, velikokrat jemljemo samoumevno. Zanimivosti, ki jih v našem mestu opazi tujec, domačini enostavno ne opazimo. Tako lahko hodimo po mestu, v katerem živimo in namesto, da bi opazovali obnovljena pročelja starih mestnih hiš, zremo v izložbe trgovin in svetleče reklame. Lahko tarnamo nad tem, kako je mesto neurejeno, kako se v njem nič ne dogaja, kako v njem ni kaj za početi. Lahko se spogledujemo z reklamami turističnih agencij, ki ponujajo rajske izlete v Pariz, Dunaj ali Benetke in si mislimo, da je tam vse bolj urejeno, bolj živo in bolj čudovito, kot v našem mestu.

Zakaj pa ne bi bili obiskovalec v domačem kraju? Obiskovalec, ki po znanih ulicah, mimo znanih ljudi hodi z odprtimi in zvedavimi očmi. Obiskovalec, ki med hojo po mestu ne razmišlja o rečeh, ki jih mora še postoriti, temveč posveča pozornost prizorom, ki jim je pravkar priča. Kot popotnik.

Tako gledati na kraj, ki ga obiščemo vsak dan, je seveda težko. A če si vsaj občasno vzamemo čas za to, da se po lastnem mestu sprehodimo kot obiskovalec, bomo nanj gledali drugače. Zagotovo bomo odkrili marsikaj lepega, za kar nismo niti vedeli, da obstaja. Vsak kraj je lep, če tako gledamo nanj.

Blaž Kos pravi, da je ponosen na svoje mesto:

Mesto je resnično urejeno. Center je živahen. Promet ni v napoto. Sodobno mesto z mešanico tradicije in zgodovine. Kavalir. Možnost izposoje kolesa. Sodobni avtobusi. Arhitekturno bogata zgodovina. Sprehajalne poti ob Ljubljanici. Vzpenjača. Pestra ponudba kavarn in restavracij. Ulični umetniki. Urejen grad s sodobnimi kulturnimi inštalacijami. Mostovi. Prijazni ljudje.

Urejenost mesta se ne konča zgolj v centru. Ceste so obnovljene. Okoli in okoli mnogo zelenja in parkov. Vedno več možnosti za parkiranje. Sodobni stadion. Prav tako sodobni tehnološki park. Varno. Sodobno. Pestro.

Kako pa vi vidite vaše mesto, ste ponosni nanj?

Videti je, kot da za nas zdaj ni pravi trenutek za potovanje. V tem trenutku se ne odpravljamo niti na izlet, kaj šele na dopust ali potovanje. Nimamo pogojev. A nič zato, pač tako, kot marsikdo, o potovanjih le razmišljamo. Tako sem malce pobrskal po blogih popotnikov, katere sem prebiral, preden smo se odpravili na enoletno potovanje, da vidim, če ti še vedno potujejo. Pri enem od dolgoletnih popotnikov sem naletel na zapis, ki je pritegnil mojo pozornost.

Menda mi ne bo zameril, če na kratko povzamem opisa mesteca, za katero pravi, da se je vanj zaljubil:

Mesto, ki očara in vzbudi spoštovanje z nezaslišano lepoto, je pravzaprav čisto majhno. Je v dobri formi in ima pozornost vzbujajočo postavo, s katero sledi krivinam reke, ki se vije skoznjo. Ne glede na to, kam ti pade pogled; na s snegom prekrite gore, ki tvorijo mestne obronke ali vzdušje ozkih uličic, ki se vijejo skozi center, se počutiš pomirjeno ali celo omotično vpričo te tako prijetne in ljubke destinacije.

Ahh… Ljubljana.

Da, Ljubljana. Popotnik Earl, ki je na poti že več kot 11 let in je prepotoval 73 držav in na stotine mest, se je zaljubil v našo prestolnico.

Ste morda kdaj na podoben način razmišljali o Ljubljani? Ste se kdaj sprehodili skozi staro Ljubljano mimo Prešerna, tja čez Tromostovje, vzdolž Ljubljanice? Tako kot to počnemo, ko kot turisti obiščemo Pariz, Dunaj ali Benetke. No, in če ste kdaj obiskali Ljubljano kot turist, kakšna se vam je zdela? Bodisi tistim, ki v njej živite ali pa tistim, ki živimo na katerem drugem koncu Slovenije. Čeprav se mi za slednje zdi, da na Ljubljano gledajo precej drugače. A prestolnica je glavno mesto v državi in zanjo se spodobi biti najlepša, najboljša in najprivlačnejša.

Sploh pa to tukaj ni pomembno. Pomembno je, da imamo v Sloveniji mesto, v katero se tuji obiskovalci lahko zaljubijo. Pomembno je, da nas Slovence dojemajo, kot gostoljubne. In pomembno je, da se tega pričnemo zavedati tudi sami.

Zadnjič sem omenil, da se za kompliciranjem, zaradi katerega se stežka odpravimo na izlet, dopust ali potovanje, lahko skrivajo drugi razlogi. Kateri? Najbrž jih je veliko, a tokrat o odlašanju.

Jutri, naslednji vikend, drugo leto, kasneje, pozneje, potem, naslednjič, prihodnjič, drugič, enkrat, nekoč in ko. Vsi ti pojmi so evfemizmi za nikoli. S temi besedami prelagamo, odlagamo in odlašamo nekaj, kar bi lahko naredili zdaj. Zdaj je v resnici edini trenutek, ko lahko karkoli storimo. Jutri ima nov jutri, ta trenutek, zdaj, pa je neponovljiv.

Seveda se to nanaša na vsa področja našega življenja, a tudi tokrat imam v mislih potovanja in ljudi, ki o tem, da bi kam odšli, vsaj razmišljajo. Seveda so tudi takšni, ki se niti ne vprašajo, zakaj bi odšli na izlet, dopust ali potovanje, a ti o tem, da bi kam odpotovali, ne razmišljajo. Marsikomu pa se pripeti, da o potovanjih razmišlja tako dolgo, da ga veselje mine in takrat sam postane eden tistih, ki o potovanjih več niti ne razmišljajo. Veselje do potovanj slej kot prej mine vsakogar, wanderlust ni nekaj, kar traja celo življenje. (Morda pa se motim?)

Mi štirje veselje do potovanj zaenkrat še imamo. Vem pa, da je minljivo, zato si želim, da bi ga izrabili zdaj. Ne jutri, kasneje ali nekega dne. Zdaj.

Seveda pa zdaj ni vedno najprimernejši trenutek. Razumljivo je, da moramo, preden se kamorkoli odpravimo, izpolniti neke pogoje. Ti so: da si za izlet, dopust ali potovanje vzamemo čas, namenimo denar in pridobimo privolitev. A predpogoj, če lahko temu tako rečem, je želja. Potovati si je treba želeti. In najlepše je, želeti si potovati zaradi potovanja samega, ne zaradi tega, ker želimo od nekje, nečesa ali nekoga pobegniti. A to je že druga zgodba. Brez dovolj močne želje, da se nečesa resnično lotimo, so pomanjkanje časa, denarja in privolitev, le izgovori. Izgovori, s katerimi slepimo sebe in druge, v resnici pa si potovati sploh ne želimo dovolj močno. Oziroma si bolj želimo nečesa drugega; službe, hiše, avta, zdravja, varnosti, rutine ipd. Vse je stvar prioritet, pa če to priznamo ali ne.

Torej, če smo eni izmed ljudi, ki vsakič, ko nekdo omeni potovanje, rečemo, da bomo tudi sami potovali, ko bomo imeli dovolj časa in denarja, obstaja velika verjetnost, da ne bomo nikoli potovali. Preprosto zaradi tega, ker je verjetnost, da bomo jutri imeli več časa in denarja, majhna. Ne trdim, da to velja za vse, le za večino. Blagor tistim, ki bodo nekega dne še vedno imeli dovolj močno željo do potovanj, povrhu vsega pa še dovolj časa in denarja. Za ostale pa je morda bolje, da si nalijejo čistega vina in se posvetijo uresničevanju želja, ki so jim bolj pri srcu. Potovanja, pa najsi bodo fotografije in pripovedi popotnikov še tako mamljive, niso za vsakogar.

Tisti pa, ki imamo tako iskreno željo do potovanj, kot možnost izpolnitve potrebnih pogojev, pa nehajmo odlašati. Nehajmo uporabljati nedoločen čas, zastavimo si natančen rok, ko se bomo odpravili na izlet, dopust ali potovanje in se ga držimo. Najsi bo to naslednji vikend v toplicah, dopust na Jadranu naslednje poletje ali dvomesečno potovanje po Indiji jeseni 2013. Brez natančno določenih rokov in odločnosti se nam lahko zgodi, da bomo odpotovali nikoli. Potujmo zdaj, poskrbimo za svojo prihodnost, kot je mojo objavo Sam z motorjem komentiral France: “Da bo ta vaša cenjena pot dobila pravo vrednost šele čez leta ko se boste s svojimi vnučki ali pravnučki pogovarjali o lepotah vašega minulega življenja.“

Pred desetimi meseci sem zapisal, da sem obiskal šele 44 držav. Sedaj sem ponovno preštel vse države, ki smo jih obiskali kot družina. Prištel sem še tiste, ki sva jih obiskala sama s Sabrino, preden so prišli otroci in nekaj tistih, ki sem jih obiskal sam. Nekatere države smo prepotovali po dolgem in počez, v nekaterih pa smo obiskali le eno veliko mesto. Držav, v katerih razen klimatiziranega zraka na letališču nismo zadihali, nisem štel.

Države, ki smo jih prepotovali ali se za več dni zadržali v enem od večjih mest, so na zemljevidu sveta obarvane rdeče:

Če bi želeli obarvati dobršen del zemljevida, bi morali obiskati Afriko in njenih 50 držav ali preprosteje, Rusijo. A kaj, ko nas v eno ne vleče, v druge pa si ne upamo. Tiste majhne, ki na zemljevidu niso niti opazne, pa bi radi obiskali, a zaenkrat nekako nimamo možnosti. Nič kaj ne kaže na to, da bomo zemljevid kmalu obarvali. Pa kaj, nikamor se nam ne mudi. Potujemo pač toliko, kolikor zmoremo, ne toliko, kolikor bi si želeli. Blagor tistim, ki potujejo toliko, kot si želijo.

Tako smo v zadnjih desetih, ali kakšnem letu več, obiskali 32 držav širom Evrope in 25 držav na drugih celinah. Skupaj 57, kar je šele četrtina vseh držav na svetu. V povprečju torej nismo obiskali niti štirih držav na leto. Če nadaljujemo s takšnim tempom, bi potrebovali še kakšnih 30 let, če bi želeli obiskati vseh 200 ali koliko že je vseh držav na svetu. A mi ne potujemo zato, da bi barvali zemljevid. Mi potujemo zato!

Število tednov, mesecev in celo let, ki smo jih preživeli zdoma, na potovanjih, je nemogoče sešteti. Samo v prvih devetih mesecih letošnjega leta smo bili zaradi izletov, oddihov in potovanj, zdoma več kot 60 dni. S tem, da na daljše – enomesečno potovanje sploh nismo šli. To se nam je v zadnjih desetih letih zgodilo le še takrat, ko so bili otroci mlajši od dveh let, ostala leta smo si redno vzeli čas za enomesečna potovanja.

60 dni izletov, oddihov in potovanj v devetih mesecih je veliko. Ampak 14 mesecev brez enomesečnega potovanja? To pa je absolutno preveč. Niti sto izletov ne more nadomestiti enega pravega potovanja. Krajši izleti in oddihi nimajo ničesar skupnega z daljšim enomesečnim potovanjem v neznano. Vsaj v smislu zadovoljevanja popotniških apetitov ne. Volčje lakote ne gre tešiti z mrvicami.

Torej, veliko potujemo? Zagotovo se nekaterim zdi, da potujemo veliko in drugim, da malo. Meni pa se zdi, da v iskanju srednje poti, včasih potujemo premalo, včasih pa preveč.

Sploh pa potovanja niso vse. (Ja, seveda!)

Toplo sonce, ki je sijalo ves september, je kot nalašč za izlete. Ne vem, če je še kdaj v letu toliko možnosti za izlete, kot jih ponuja ravno ta letni čas. Morje je ravno dovolj toplo in sonce ne prevroče. Vidljivost v hribih je največja in ni neviht. Narava nas obdaruje s sadeži in toplimi barvami. V mesta se je vrnilo življenje. Skratka kamorkoli se odpravimo, je lepo.

Enega teh lepih septembrskih petkov sva malo prej pobegnila iz službe, otoke vzela iz šole in v zgodnjih popoldanskih urah smo se že kopali v Jadranu. Zapeljali smo se v prvi avtokamp z velikimi borovci, ki jih imamo tako radi. S seboj smo vzeli le najnujnejše, nekaj kosov oblačil, hrane in opremo za kampiranje. Vse potrebno za kampiranje imamo doma spravljeno na kupu, tako, da sem zaboje le preložil v avto. Vzeli smo le manjši šotor 2×2 metra, ki je postavljen v petih minutah in v njem spali vsi štirje. Čim manj stvari, ki bi jih bilo treba pripraviti, postaviti ali skuhati, tako da smo imeli več časa za prepuščanje užitkom. Do nedeljskega popoldneva smo se kopali, vdihavali svež morski zrak in poležavali na plaži.

Kako preprosto je oditi na izlet, če ne kompliciramo. Ni treba načrtovati, se dogovarjati, tehtati med nešteto možnostmi, pakirati, pedikirati, manikirati, frizirati. Ni treba urejati zavarovanja, zalivanja rož, odjaviti odvoza odpadkov, zapirati vode in kaj vem česa še. Ničesar neljubega nam ni treba početi zato, da gremo nekam, kjer nam bo lepo. Še enkrat, če ne kompliciramo.

Marsičemu se odrečemo le zaradi tega, ker si pot do tja, kjer bi nam lahko bilo lepo, sami naredimo preveč zapleteno. Stvari si sami zapletemo. In zaradi neprijetnosti, ki bi jih ti zapleti prinesli, raje ostanemo doma. Škoda. Jasno, da je za marsikaj treba poskrbeti, preden se kam odpravimo, a koliko od tega je res potrebno? Pomislite na primer na odvečne reči, ki jih tovorimo, kadar se odpravimo v hribe. Ste že kdaj po prihodu domov, iz nahrbtnika zložili na kup reči, ki ste jih vzeli s seboj za vsak primer, jih ves dan tovorili na hrbtu in jih nato sploh niste potrebovali? Koliko stvari gre šele v prtljažnik avtomobila in strešni kovček. Pakiramo lahko tri dni, da v avto stlačimo vse, kar bi nam utegnilo priti prav na morju. Da načrtovanja in razglabljanja kako, kam, s kom, po kateri poti ipd, niti ne omenjam. Ni čudno, da je pot na morje podvig, ki se ga ljudje lotijo le enkrat letno.

Res pa je, da se lahko za pretiranim kompliciranjem skrivajo drugi razlogi, zaradi katerih ne gremo na izlet ali dopust. A o teh kdaj drugič.