V Oslu sem se odločil, da namesto naravnost na sever, zavijem na zahod, med fjorde. O Oslu nimam kaj za povedati, saj sem se tam zadržal le toliko, da sem menjal denar in nekaj ur vedril v turističnem uradu. Po turističnem središču sem se sicer sprehodil, kaj več pa ne.

Noč me je ujela visoko v hribih, kar sem opazil šele naslednji dan, ko sem se spustil v dolino, kjer je bilo veliko topleje. Hribi so tukaj že na nekaj sto metrih višine, gozdna meja je na okrog tisoč metrov in tam so že ledeniki. Šotor sem postavil, kar na obcestnem postajališču.

Naslednji dan se je začelo to, po kar sem prišel. Ceste se vijejo gor in dol, levo in desno, na eni strani so modra ledeniška jezera, na drugi gozdovi, skratka pravljica. V enem trenutku se peljem skozi gozd, naredim par ovinkov navzgor in že sem v gorah. Nato par ovinkov navzdol in že se vozim čez fjord. No, s trajektom, čez most, ali pa skozi tunel. Ti so strašni: včeraj sem se peljal skozi 11 kilometrskega, ki je bil delno neosvetljen. Na moji strani ceste ni bilo nikogar, nasproti pa so ves čas vozili avti in me zaslepljevali in to 11 kilometrov! Težko je ohranjati smer na motorju v takšnih razmerah. Ko sem zapeljal iz tunela, sem si oddahnil, a že čez minuto, je bil naslednji, le pet kilometrski. Pred 25 kilometrskim, ki je mimogrede, najdaljši tunel na svetu, pa sem raje zavil čez gore, a ne zaradi neprijetne vožnje skozi tunel, temveč zaradi razgledov.

Od jutra do večera se vozim, tudi po dvanajst ur. Seveda se vmes ustavljam, da se razgledam in kaj pojem, a v glavnem vozim in uživam. Fotografije prihodnjič.

Po treh dneh vožnje sem včeraj prispel skoraj do Norveške. Skozi Nemčijo sem se le peljal in ustavljal, koliko sem potreboval za počitek. Ko sem drugi dan zapeljal iz trajekta in se zavedel, da se vozim po Danski, sem se od navdušenja, da sem v Skandinaviji, smejal na ves glas.

Na Danskem sem si ogledal nekaj manjših vasi, plaž in prestolnico. Po plaži sem se sprehodil oblečen v motoristična oblačila in mi ni bilo nič kaj toplo. Nedaleč proč pa se je skupina deklet kopala v morju. Tudi v mestih hodijo ljudje oblečeni, kot da je vroče. No, menda njim je, čeprav ni niti 20 stopinj.

Kopenhagen se mi je teh nekaj urah, koliko sem mu namenil, zdel kot eno tistih mest, ki so namenjena le turistom. Staro mestno jedro je eno samo nakupovalno središče, kjer se drenjajo turisti. Sprva še mi je bilo žal, da tako lepe stare hiške preuredijo v trgovinice Nike in lokale McDonalds. Ko pa sem zašel ulico proč od trgovinic in lokalov ni bilo nikjer nikogar. Enako je bilo tudi v drugih krajih, tudi na Švedskem. V Göteborgu sem v turističnem uradu vprašal, kje lahko vidim stari del mesta, ki niso preurejen v nakupovalno središče. Pa so mi rekli, da so vse stare hiše preurejene v lokale ali trgovine. Najbrž že mora biti tako, da nihče ne bi gledal starih bajt, v katerih ne ponujajo modnih cunj ali kapučina.

To sem moral napisati, saj sem, preden sem se odpravil od doma, nameraval obiskati vse prestolnice. Sedaj vem, da jih ne bom. Tako ne grem v Stockholm. Preveč mi je peljati se 700 kilometrov za to. Odločil sem se, da zapustim velika mesta in puste avtoceste ter se odpravim v Norveško divjino. Še prej pa se mimogrede ustavim v Oslu in pogledam kako je tam v starem delu. To počnem pravkar.

O tem, da me že zebe že zdaj, ko sem šele na jugu Skandinavije, pa da je v teh krajih vse še dražje, kot sem pričakoval, pa o vožnji, kampiranju, hrani itd, pa drugič.

Odhod od doma:

Kopenhagen:

Grad *** slot, tem nekje na severu Danske:

Göteborg:

Čez nekaj ur odhajam na prvo daljše samostojno potovanje z motorjem. Zato bi ta teden moral biti v znamenju priprav, pa se nekako ni izšlo. Saj opremo in ostale stvari imam pripravljene, kar se pa tiče same poti, pa tako malo o krajih kamor se odpravljam, še nikdar nisem vedel. Verjeli ali ne, šele pred petimi minutami sem pogledal kakšne denarne valute imajo v Skandinaviji. Podobno je s potjo. To imam načrtovano le za prva dva dni in sicer načrtujem, da bi jutri prišel do Berlina, v nedeljo pa v Kopenhagen. Kam naprej, se bom odločal sproti.

Motor sem dobro naložil. Napolnil sem dva stranska kovčka, torbo na rezervoarju, dva sprednja predala in devetdeset litrsko torbo na zadnjem sedežu. Prazen je ostal le zadnji kovček, ki ga nameravam uporabljati za odlaganje.

Šele sedaj, ko imam končno vse pripravljeno, je stiska v kateri sem bil zadnje dni, za mano. V popolnoma enaki stiski sem bil v Indiji, preden sem se odpravil na pohod po Himalaji in sem punce zapustil za osem dni.

Zakaj potem rinem nekam sam?

Odgovor je preprost. Žene me radovednost! Popotniških izkušenj v družinskem krogu imam že kar nekaj. Sedaj pa sem radoveden, kako je potovati sam, brez mojih najdražjih. Zato upam, da mi motoristični prijatelji, ki bi “šli morda zraven” ne zamerijo, da moje namere nisem obelodanil prej, saj je to, da potujem sam, cilj tega potovanja.

Seveda se za mojo radovednostjo skriva precej več razlogov za to potovanje. A o njih morda kdaj drugič. Zdaj grem spat.

Šele včeraj sem zbral pogum in se dokončno odločil za potovanje, za katero imam zeleno luč že tri mesece. Takrat sem namreč Sabrino vprašal za dovoljenje.

Že ko sem imel prvi resnejši motor, sem sanjal, da bi z njim obvozil Sredozemlje. Tako čez Jugoslavijo, Turčijo, Bližnji vzhod, severno Afriko, čez Gibraltar in domov. A dlje od želje nisem prišel. No, s Sabrino sva opravila del poti, ko sva se z Yamaho Tenere podala do Maroka in nazaj. Od takrat je minilo mnogo let in zgodilo se je marsikaj. Želja je usahnila, a vsakič, ko sem ponovno nabavil motor, sem se spomnil nanjo. Tako je bilo tudi letošnjo pomlad. A še preden sem sploh začel o njej resno razmišljati, se je zgodila Libija in sanjarjenja je bilo konec. Ampak takrat sem bil že zagret in začel sem resneje razmišljati o motorističnem podvigu. Iskal sem alternativo in se začel spogledovati s Črnim morjem. Zapeljal bi se čez deset držav okrog Črnega morja.

Za pot bi potreboval dobra dva tedna. Za toliko časa pa že lahko uidem od doma, ne da bi me punce preveč pogrešale. Idejo sem predstavil kot željo za moj takrat bližajoči se okrogli rojstni dan. Uspelo je, dobil sem še več podpore, kot sem si jo drznil pričakovati.

A ko sem začel pot podrobneje načrtovati, sem prišel do spoznanja, da je pot čez Čečenijo in Rusijo preveč negotova. Znova sem moral najti alternativo. Poti, ki bi jih želel prevoziti z motorjem je sicer ogromno, a vse zahtevajo precej več časa, kot dva tedna. Hitro sem našel pot, o kateri sem tudi že davno tega razmišljal. In kdaj, če ne zdaj?

Ne grem okrog Sredozemlja, niti okrog Črnega morja, temveč na sever Evrope. Morda pridem celo do Nordkapa. Podrobnejšega načrta poti nimam, približno pa gre takole: čez Avstrijo, Nemčijo, Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko in nazaj domov. Čaka me kakšnih 10.000 kilometrov, za katere imam na voljo tri tedne. Tako čez palec sem izračunal, da če dnevno vozim osem ur in spim sedem, mi ostane prostih celih devet ur.

Priprave? Honda Deauville, šotor, spalka, kuhalnik in oblačila so pripravljeni, drugo so malenkosti. Na pot odrinem v soboto, 6. avgusta, dve leti po začetku naše enoletne pustolovščine okrog sveta.

Kaj več v tem trenutku pravzaprav nimam za povedati. Približno vem kam, kako in zakaj. Vse drugo se bo razjasnjevalo spotoma. In koliko bo to mogoče, bom potopis objavljal sproti.

Kadar potujemo, spimo v hotelih, obiskujemo znamenitosti, raziskujemo tržnice, posedamo po parkih, postopamo po naravi, se kopamo, spoznavamo domačine in se vozimo iz kraja v kraj. To je več ali manj vse, kar počnemo na potovanjih. Včasih se bolj posvetimo eni, drugič drugi aktivnosti. A nekaj zagotovo počnemo vsak dan brez izjeme; jemo.

Kadar se spomnim na deželo, ki smo jo že obiskali, je ena izmed prvih stvari na katere pomislim, hrana.

Tajska? Zeleni kari!
Indija? Rogan Josh!
Vietnam? Rakci!
Kitajska? Dim sum!
Poljska? Piroge!
Argentina? Meso!

Izvrstne jedi, ki smo jih jedli na različnih koncih sveta, bi lahko našteval v nedogled. Hrana je v mojih mislih tudi, ko razmišljam o deželah, ki še jih nismo obiskali. Seveda hrana pri izbiri destinacije ni ključna, je pa lahko odločilna.

Kadar smo zdoma, preizkušanju lokalnih specialitet namenimo veliko časa. Pogosto več, kot ga porabimo za iskanje hotelov in ogledovanje turističnih znamenitosti. Zgodi se tudi, da za to, da se ustrezno nasitimo, porabimo več časa, kot za vse drugo skupaj. A ne le zato, ker radi dobro jemo, ampak, ker za izčrpanega popotnika ni boljšega, kot okusna jed, ki poživi tako telo, kot duha.

Včasih se zdi, kot, da je hrana rdeča nit naših potovanj. Kadar se v družinskem krogu spominjamo dežel, ki smo jih obiskali, se zagotovo pogovarjamo o tem, kaj dobrega smo kje jedli.

Prehranjevalne navade ljudi v deželah, ki smo jih obiskali, so zelo različne. Resda povsod jedo, ampak kaj, kako, koliko, kje in zakaj, se razlikuje od dežele do dežele. In odnos ljudi do hrane, način na katerega ljudje v njej uživajo, pove več o načinu življenja v neki deželi, kot njene turistične znamenitosti. Ni le ljubezen tista, ki gre skozi želodec, tudi spoznavanje tujih dežel in ljudi gre po tej poti.

Spoznanja o prehranjevalnih navadah iz vseh koncev sveta, prinašamo s seboj domov. Sam nekatere, o katerih so nas poučili na Kitajskem in v Vietnamu, dnevno uporabljam. Ne le spoznanja, tudi recepte; iz skoraj vsake države, ki smo jo obiskali, sem prinesel domov vsaj enega ali celo knjigo receptov. Tako se na domači mizi vsaj enkrat tedensko znajde kakšna eksotična jed.

Naslednja jed, ki se jo želim naučiti pripraviti je sladoled iz pistacije, kot ga ponujajo Gelaterie v Rimu. Je namreč tako kremast in slasten, da ne poznam besed, s katerimi bi ga opisal. In če mi uspe pripraviti vsaj približno tako okusnega, kot ga delajo v Rimu, objavim recept ali vas celo povabim na pokušino.

Po vrnitvi iz enoletnega potovanja sem se vprašal, kaj pa zdaj? Da sem si na to vprašanje odgovoril in s tem razčistil, sem potreboval devet mesecev. In potovanje v Iran.

Na to sem se spomnil sedaj, ko sta se iz daljšega potovanja vrnila Špela in Lior, ki se pravkar ubadata s tem vprašanjem. Poznam še enega popotnika, ki se je pred nedavnim vrnil iz enoletnega potovanja in išče odgovor na to vprašanje. Da se popotnik to vpraša, se mora vrniti domov z dovolj dolgega potovanja. Sam se tega nisem vprašal po enomesečnih, potreboval sem enoletno potovanje. Najbrž ga poznate skoraj vsi, ki ste že kdaj odpotovali po svetu za devet, dvanajst ali več mesecev.

Zakaj se popotniki ob vrnitvi domov to vprašamo?

Vrnitev domov po daljšem potovanju je šok. Večji šok, kot na primer prihod v Indijo (da, znova sem pri Indiji, obiščite jo, če vas zanima, zakaj). Ko se prvič odpraviš v Indijo, tam nenavaden svet pričakuješ in se skušaš nanj predhodno pripraviti. A ko tja prideš, si v šoku, saj Indija ni to, kar si pričakoval. Ko pa se kot popotnik po dolgem potovanju vrneš domov, tam pričakuješ običajen, znan svet. A dom ni, kar si pričakoval. Doma se počutiš bolj tuje, kot v Indiji! Za popotnika z dolgim stažem je dom najbolj misteriozna destinacija. Znano ti je okolje, znani so ti običaji in znani so ljudje, a vendar je vse drugače, kot je bilo pred odhodom na pot.

Takrat se vprašaš, kaj pa zdaj?

Ena možnost je, prilagoditi se novemu-domačemu okolju. To ne bi smelo biti težko, saj je prilagajanje na novo okolje nekaj, česar se na potovanju naučiš najbolje. Res pa je, da lahko okolje, ki ti na potovanju ne ustreza, preprosto zamenjaš. Doma pa ne gre kar tako zamenjati. Domačemu okolju se je treba prilagoditi. Malce nenavadno, a ne?

Druga možnost je, ne prilagoditi se novemu-domačemu okolju. To je malce težje, saj domače okolje ni nekaj, kar lahko po enoletni odsotnosti pozabiš. A ne gre za to, da bi domače okolje pozabil, temveč za to, da nanj po dovolj dolgem potovanju gledaš drugače. O tem sem že pisal. Občutki, doživetja, izkušnje in spoznanja, ki jih je deležen popotnik na daljšem potovanju, se nalagajo in kopičijo v njegovi podzavesti. Preprosto nemogoče je na svet, četudi je to domače okolje, gledati z enakimi očmi. A ne prilagoditi se domačemu okolju, če seveda nameravaš tam obstati, je nesmisel.

Katera možnost je torej prava; pozabiti občutke, doživetja, izkušnje in spoznanja pridobljene na potovanju in vklopiti se v domače okolje ali pod vtisom občutkov, doživetij, izkušenj in spoznanj ostati v oblakih?

Na srečo nič ni črno-belo, tako da obstajajo še tretja, četrta, peta… in srednja možnost. Tista, ko bogastev, pridobljenih na potovanju niti ne pozabiš, niti ne ostaneš pod njihovim vtisom. Namesto tega jih s pridom uporabljaš v vsakodnevnih situacijah, s katerimi se srečuješ doma. Sleherna, najsi bo še tako nenavadna izkušnja pridobljena na potovanju, kot na primer plavanje za morskim psom v Maleziji, treking po Himalaji, skakanje na premikajoči se vlak v Indiji, hranjenje orangutanov na Borneu in rafting v Kolumbiji, je uporabna tudi doma.

Če morda kdo ne vidi uporabnosti teh izkušenj pri vsakdanjih domačih opravilih, je zanj skrajni čas, da za dlje časa zapusti domače okolje in odpotuje nekam daleč. In ko se vrne, ga vprašam: “Kaj pa zdaj?”

p.s.: pravkar sem videl, da je danes minilo natanko dve leti od objave prvega prispevka na Brackotinapotovanju.si.

Julij in avgust bi naj bila meseca, ko gremo na dopust. Zakaj pravzaprav gremo na dopust najraje poleti? Ker je sedaj najbolj vroče? Ker imajo otroki počitnice? Ker je morje najtopleje? Ker so sedaj razprodaj? Ali pač zato, ker vsi tako delajo? Resnično nimam odgovora, zakaj se pri nas najbolj počitnikuje ravno poleti. Najbrž ima vsakdo svoje razloge.

Morda pa je poletje ravno zaradi tega tako čudovit letni čas, ker se toliko ljudi odpravi na dopust in je počutje tistih, ki ostanemo doma toliko bolj sproščeno. Ceste so bolj prazne, v trgovinah ni gneče, v službah (nekaterih) je manj dela. Skratka, poletje je lahko najlepši čas za ne oditi na dopust oziroma za delati. Delo, ko vsi počitnikujejo in počitnikovanje, ko vsi delajo, skriva ogromno lepega. Še preveč. A o tem raje ne bom, da se kje kaj ne obrne na glavo.

Skratka, uvod v letošnje poletje smo preživeli na morju, kjer smo neizmerno uživali. Pred nami je še celo poletje, ki ga bomo skušali kar se da izrabiti za to, kar počnemo najraje. To sicer ne bo potovanje, saj si ga letos poleti ne bomo privoščili. Vsaj takšnega v zasedbi cele družine ne. Bomo si pa privoščili še več morja, gorskih podvigov, izletov v še ne obiskane evropske prestolnice in morda celo poležavanja v viseči mreži doma.

Sicer ideja za potovanje že tli nekje globoko v meni, a tega ognja niti slučajno ne želim razpihati pred koncem poletja. Za to bo dovolj časa jeseni. Sedaj se raje prepuščam radostim poletja, ki tako ali tako obeta več kot dovolj zanimivih doživetij.

Teden dni na Hrvaškem morju je za nami. Sicer ni šlo za potovanje, temveč oddih. A ne glede na to, kako mu rečemo, bilo je sanjsko. Čudovito je vrniti se v znane kraje in se čuditi spremembam, ki so se tam zgodile od takrat, ko si jih nazadnje obiskal pred kakšnimi petnajstimi leti.

Tik za prestopom slovensko-hrvaške meje, do katere smo se po slovenski regionalni cesti vozili v koloni, nas je na Hrvaškem pričakala široka avtocesta, po kateri smo odbrzeli proti morju. Naslednje presenečenje je bil trajekt, ki nas je prepeljal na otok Cres. Ogromna ladja je bila nova, lepa in moderna, boljša kot katerokoli plovilo s katerim smo pluli recimo v Aziji. Tudi zarjavelim škripajočim trajektom, s katerimi smo včasih pluli po Jadranu, ni bila nič kaj podobna.

Kamp smo izbrali glede na opis in fotografije, ki smo jih našli na internetu. In seveda ceno. Ko sem po internetu iskal kamp, sem bil zaprepaden nad visokimi cenami v kampih. Nikakor mi ni šlo v račun, da bi za kampiranje na Hrvaškem morali plačati celo 40 evrov na dan. Še vedno sem namreč pod vtisom cen, ki jih plačujemo v hotelih, kadar potujemo v manj razvite daljne dežele. Tam redko plačamo več kot 20 evrov na noč (za vse štiri) v hotelu in da bi plačali dvakrat več za kampiranje, mi enostavno ni šlo v glavo.

A sanjske destinacije pač imajo svojo ceno, tako kot povsod po svetu. Dišeči borovci, kot solza čisto morje, vonjave sivke in rožmarina ter neokrnjene plaže so raj, kot ga nismo videli nikjer drugje na svetu. Niti na plažah Karibov, Balija, Šrilanke, Avstralije in Filipinov.

Spomnim se, kako slabo urejeni so bili kampi na Jadranu, v primerjavi s kampi po drugih državah Evrope, kjer smo potovali. A urejenost kampa, v katerem smo bivali minuli teden, me je milo rečeno, presenetila. Vse je bilo čisto in novo. Imeli so celo tuše in stranišča za malčke, takšna kot v vrtcih. Sploh nima smisla naštevati vsega, kaj je bilo v kampu in kako urejen je bil, nam se je zdel popoln. S tem, da je kamp eden najcenejših v regiji. Le kaj ponujajo kampi, ki stanejo trideset odstotkov več?

Kot da lepote Jadrana in urejenost kampa že niso bili dovolj, so bili povrh vsega še ljudje izjemno prijazni. Da, Hrvati; trgovci, receptorji, natakarji in drugi, s katerim smo imeli opravka, so bili prijazni. Pa ne prijazni po sili, na potovanjih smo srečali dovolj ljudi, da prepoznamo pristno prijaznost.

Skratka, Hrvaška je brez dvoma sanjska počitniška destinacija. A svet je prevelik in prelep, preveč raznolik in zanimiv ter preveč nenavaden in vznemirljiv; naša radovednost po neznanem, želje po odkrivanju tujega in spoznavanju nerazumljivega pa prevelike in premočne, da bi se omejili le na sanjske destinacije. Se pa na Hrvaško še zagotovo vrnemo, če ne prej, po kakšnem vznemirljivem potovanju, ko bomo potrebni oddiha.

Dopustniška oziroma popotniška destinacija je ena izmed tistih reči, o katerih smo velikokrat primorani sklepati kompromise. In sicer med tem, kar si želimo in med tem, kar zmoremo. Zmoremo v smislu, da si lahko privoščimo in da si upamo. Seveda sklepamo kompromise pri marsičem, ne le pri izbiri kraja, kamor se odpravljamo na dopust, tudi pri nakupu avtomobila ali hiše, izbiri službe in nekateri celo pri izbiri življenjskega partnerja. Tega, kar si želimo, enostavno ne moremo vedno dobiti (o tem so že pred dobrimi štiridesetimi leti prepevali Stonsi). No, razen seveda, če smo dovolj skromni, da si želimo le tisto, kar vemo, da lahko dobimo ali dovolj bogati, da si lahko privoščimo karkoli. Ali pa, da smo tako vztrajni, da do tega, kar si želimo, pridemo s potrpežljivostjo in vztrajnostjo.

A ni dovolj sklepati kompromisov le pri izbiri počitniške destinacije, v obzir moramo vzeti tudi svoje druge želje. Če si bomo letos na primer privoščili sanjsko potovanje, bomo morali zategniti pas kje drugje. Ljudje imamo seveda različne prioritete, nekateri damo več na avto, drugi več na hišo, tretji več na to, kjer počitnikujejo in tako naprej. Ob tem se mi mimogrede poraja vprašanje, kakšno je razmerje med najetimi krediti za hiše, avtomobile in potovanja? Ugibam, da so krediti za potovanja na zadnjem mestu. Smo pa Slovenci na petem mestu na svetu! po številu lastniških stanovanj in hiš ter na osemnajstem mestu po številu avtomobilov na prebivalca. Tudi slovenskih popotnikov je vsepovsod polno. Kdo pravi, da gre Slovencem slabo?

Pravzaprav sem nameraval pisati o tem, kako se mi odločamo med tem, kam želimo in kam zmoremo odpotovati. Pri izbiri popotniške destinacije, moramo zraven denarja, ki ga imamo na voljo, upoštevati tudi čas, ki si ga za potovanje lahko privoščimo, kar vse skupaj še bolj zaplete. Namreč dežel, ki so za naše razmere zelo poceni in jih želimo obiskati je veliko, a kaj, ko so tako daleč, da se nam za teden ali dva tja ne ljubi potovati. Spet druge dežele pa so nam tako blizu, da jih zlahka obiščemo, a kaj, ko nam niso vedno dovolj privlačne. In naša naslednja sanjska destinacija, ki si jo v tem hipu najbolj želimo obiskati in imamo za to tudi realne možnosti, je Hrvaška. Neizmerno si želimo na Jadran. Tako dolgo je že tega, kar smo se nazadnje čofotali v Jadranskem morju, da se ne morem niti spomniti, kdaj je to bilo. Čez par uric pa bomo natrpali avto do zadnjega kotička, se zapeljali na enega izmed Kvarnerskih otokov in postavili šotor v prvem kampu, ki nam bo všeč. Sanjsko! A ni čudovito, da si lahko privoščimo sanjsko potovanje?

Povsem resno mislim; ni ga rajskega otoka na svetu, kamor bi se zdaj raje odpravil kot na Jadran. A ne zaradi tega, ker sem tako skromen, da si želim le to, kar vem, da lahko dobim. Prav tako nisem tako bogat, da bi si lahko privoščil karkoli. Preprosto zato, ker si oddiha na Jadranskem morju želim in ga tudi zmorem. Brezkompromisno.

V daljnih deželah, kamor potujemo, je najpogostejše vprašanje, s katerim nas domačini ogovorijo: “Where are you from?” (Od kod ste?)

Vedno odgovorim enako: “From Slovenija!” (Iz Slovenije) in počakam na njihov odziv. Najsi bo to izraz na obrazu ali odgovor.

V večini primerov tako ali tako besedo Slovenija slišijo prvič in jo v odgovor skušajo ponoviti: “Sluenjia, Sloanija, Slouevenija, Suenija, Saluvinja…”

Težko je zadržati smeh, ko poslušaš ime svoje države, ki jo izgovarja kak Filipinec/Indijec/Iranec…, ki mu nikakor ne uspe ponoviti pravilnega zaporedja samoglasnikov in soglasnikov. “S l o v e n i j a, ” počasneje in razločneje ponovim.

“Slouevenija!” ponovno poskusi drugič, tretjič.

“Yes! Yes!” odvrnem, da ga ne bi rabil v nedogled popravljati in ponovim za njim: “Slouevenija!”

Odvisno od situacije in človeka, ki nas nagovori in od moje pripravljenosti na pogovor, včasih enostavno obupam, včasih pa skušam o Saluvinji pojasniti kaj več. Povem, da smo iz Evrope in če se mi zdi, da jim je približno jasno, kje je Evropa, jim skušam pojasniti v katerem delu leži Slovenija. Največkrat pomaga, če omenim sosednjo Italijo, takrat mi izraz na obrazu izpraševalca prvič da vedeti, da sliši znan pojem. A to o Sloveniji ne pove ničesar.

Kadar pa nas ogovori kdo starejši, pa si z uvrščanjem Slovenije na zemljevid sveta, najpogosteje uspešno pomagam s pojmom Jugoslavija. Tistim, ki so zanjo že slišali, povem, da je Slovenija ena izmed njenih bivših republik. In tisti, ki vedo, o čem govorim, vedno omenijo Tita.

Težje je z mlajšimi. Ti skorajda nikoli ne vedo, o čem govorim, ko omenjam Slovenijo, Evropo ali Jugoslavijo. Edino osebno ime, ki nam ga je do sedaj večkrat uspelo identificirati s Slovenijo, je Zlatko Zahovič. Pravzaprav je obratno, Slovenijo smo uspeli identificirati z Zlatkom Zahovičem. Ljubitelji nogometa ga poznajo in ob omembi njegovega imena se spomnijo tudi Slovenije.

In seveda Slovenci – popotniki. Resda nas ni veliko v svetovnem merilu, a radi potujemo po širnem svetu. Tako se marsikateri receptor, natakar, taksist, trgovec, skratka domačin, s katerimi imamo na potovanjih največkrat opravka, spomni slovenskih popotnikov. Domačini, ki se spomnijo slovenskih popotnikov, celo velikokrat vedo za Ljubljano.

A nikoli se nam še ni zgodilo, da bi ob omembi imena dežele, iz katere prihajamo, kdo prepoznal Slovenijo po članstvu v EU, OZN, NATO ali kateremkoli drugem elitnem klubu, za katerega smo se morali tako potruditi, da mu pripadamo. Ne, vedno so jo prepoznali po posameznikih.

To so zgolj naša spoznanja o tem, kako ljudje, ki jih v daljnih deželah srečujemo, poznajo Slovenijo. Zagotovo so kje tudi takšni, ki poznajo Slovenijo še po čem drugem, le mi jih še nismo imeli priložnosti srečati. In dokler se ne pojavi posameznik, ki bo v svetovnem merilu promoviral Slovenijo, se bomo na potovanjih držali preverjenih imen: Tito in Zlatko.