Popotniški dnevnik družine Bračko

To potepanje, katerega pravkar doživljamo, je za nas izvrstna šola prilagajanja. Prilagajanja trenutnim in lokalnim razmeram, namreč. Po enem tednu dopustovanja se mi zdi, da nam je šlo prilagajanje na neobvladljive razmere v Indiji, visoke temperature v avstralski puščavi in redek zrak v Himalaji, lažje od rok, kot to, kar doživljamo sedaj. Morda zveni pretirano, a v tem trenutku, ko smo zaradi vročine prisiljeni ždeti v klimatiziranem apartmaju, res tako mislim. Prekrasnem, z dvema spalnicama. Pa kaj! Biti v sobi čez dan, pač ne sodi v naš popotniški koncept. To nam nikjer ni šlo dobro od rok, še v tako sanjski destinaciji, kot je Pokara v Nepalu, kjer smo več dni čakali v majhni sobi, da so se vremenske razmere izboljšale in smo lahko odšli na treking. Saj vemo, da na vreme ne moremo vplivati in da se je nanj treba prilagoditi, a to je precej lažje reči, kot narediti. Še manj smiselno je pritoževati se nad vremenom, bolj jalovega početja menda ni. Se pa pravkar trudimo prilagoditi in sicer tako, da posnemamo domačine in druge turiste. A do sedaj nam je uspelo pogruntati, da gredo ljudje ven šele proti večeru, ko vročina popusti. Ni pa nam še jasno, kaj počnejo, oziroma, kje so čez dan. Domačini namreč, saj vsi kraji, ki smo jih obiskali, čez dan skorajda ne kažejo znakov življenja. Za turiste je jasno, a poležavanje na plažah in v senci plažnih barov smo poskusili in obupali, tako, da tega niti več ne poskušamo. Včeraj smo prvič ostali zunaj po deseti uri zvečer in mesto je bilo polno življenja. Krasno za videti, predvsem pa končno, da se nekaj dogaja in je “akcija”. To nam je doslej ušlo, saj se še nismo sinhronizirali s poletnim sredozemskim utripom življenja.

Saj se vozimo z najetim avtom ali na izlete z ladjicami, a brez akcije nam nekaj manjka. Ne kar nekaj, saj je biti v pogonu in premagovati izzive, rdeča nit naših potovanj. Zato smo si sedaj za izziv postavili prilagoditev na tukajšnje razmere. Torej, kako ujeti ritem in biti turist v eni najbolj obleganih poletnih destinacij v Evropi, v Grčiji.

Jutri bomo, kljub temu, kar sem zapisal zgoraj, obiskali eno ali dve plaži in nadaljevali s prilagajanjem. Pravi izziv za nas. Kdo ve, morda pa je prišel čas, da odrastemo in vzljubimo tovrstni način dopustovanj in potovanja, na katerih se napajamo s fizično zahtevnimi izzivi, obesimo na klin.

Fotografije in podrobnosti o tem, kje se potepamo, namenoma izpuščam. Nadoknadim. Žal je takšno leto, da je vzorneje potovati doma in so dileme o tem, kje je varneje, le še ena od oblik izražanja nestrpnost, ki jih letos ne manjka.

Pogosto se sprašujem, kako to, da tako malo ljudi potuje čez meje. Ne tiste kopenske oziroma meddržavne, temveč tiste, ki si jih postavljamo sami. No, letos so se želje po potovanjih in tudi možnosti za potovanja zmanjšale tudi za tiste najbolj zvedave in drzne. A če za trenutek odmislimo omejitve, s katerimi se soočamo v letošnjem letu, kaj je tisto, kar nas sicer omejuje pri izbiri destinacije za potovanje? Odmislimo tudi to, da vseh ljudi potovanja ne privlačijo, zaradi kakršnihkoli že razlogov. Kaj pa tisti, ki jih potovanja privlačijo? Odpotovali bi v Indijo. S kolesom do morja. Peš čez Pohorje. Z avtodomom v Švico. Z agencijo v Namibijo. Z letalom v London. A jim, kljub temu, da si želijo, potovanja ne uspe realizirati. Naslednji stereotip sploh še drži? Mladi imajo čas in energijo, a nimajo denarja. Manj mladi imajo energijo, nekaj denarja, a malo časa zaradi otrok ali službe. Še manj mladi imajo čas in denar, a manj energije. So torej pomanjkanje časa, energije in denarja v različnih življenjskih obdobjih krivi za to, da se ne odpravimo na sanjsko potovanje?

Saj vem, da ni prvič, ko se to sprašujem na glas, a zdi se mi, da v letošnjem poletju marsikdo razmišlja o tem, da bo dopust preživel doma, popotniške želje pa pustil na čakanju. Na boljše čase, recimo. Ampak, težka obdobja v življenju, tista, ko smo na preizkušnji, ko gremo preko lastnih omejitev in čez meje, nas naredijo bolj vzdržljive, močnejše. Tudi to obdobje barvanja turističnih in popotniških držav na zeleno, rumeno in rdeče, lahko obrnemo sebi v prid in se lotimo podviga, ki smo ga vsa leta dajali na stran. Pač namesto pešačenja po Španiji, prepešačimo Slovenijo! Na primer. Ampak, če je Slovenija na zemljevidu varnih držav obarvana rumeno, zakaj ne gremo raje v državo, ki je zelene barve? Saj državne meje je v tem trenutku dokaj preprosto prečkati. Je težava v lastnih mejah? Morda se v domači državi počutimo varneje, morda nas je strah, da se ne bomo mogli vrniti in še in še. Že v normalnih časih si najdemo izgovore, da se ne lotevamo podvigov, ki imajo višjo stopnjo negotovosti, kot smo jo pripravljeni obvladati, kaj šele letos. Strah je najvplivnejši razblinjevalec sanj.
Morda pa sploh ne gre za kakršnokoli prestopanje meja, temveč zgolj za to, da raje ostajamo v okvirjih, ki smo jih vajeni in jih želje po potovanjih preprosto ne premagajo. S čimer seveda ni nič narobe, saj nihče ne pravi, da vsi potrebujemo izzive, da napredujemo. No, ja, v resnici marsikdo pravi tako, ampak saj ni treba, da se v vsem strinjamo, mar ne?

Seveda pa ima strah pred prečkanjem meja tudi pozitivne posledice. Turistični bum je v zadnjih letih prešel meje zdravega razuma in marsikatera destinacija si je letos oddahnila. Kar ima za negativne posledice za turistično industrijo in tako naprej v začaranem krogu. Kakšne pa so pozitivne posledice, ko zaradi strahu ne prečkamo meja, ki si jih postavljamo sami?

Odgovor bomo poiskali na potovanju, na katero smo se pravkar odpravili. Kot pred dobrim desetletjem, ko smo se odpravili na najbolj negotovo potovanje vseh časov, za eno leto po svetu, smo tudi sedaj kupili le enosmerne letalske vozovnice.