Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Pot v dolino reke Spiti

Posted on 11. oktober 2026 by Davor

Ko sva prispela na višino 3.000 metrov, sva se odločila, da tam ostaneva dva dni, da se lažje prilagodiva na redek zrak. Kraj Kalpa je bil pravšnji za to. Najprej sva si tam uredila dovoljenje za obisk območja blizu meje s Kitajsko. Gre za politično nestabilno območje in vsak tujec, ki želi te kraje obiskati, mora v uradu pridobiti ustrezno dovoljenje. Dva dni je bilo sicer več kot dovolj, da bi birokratski postopek lahko uredila sama, a sem vseeno poiskal fikserja, ki je namesto naju opravil del birokracije. Morala sva se le pokazati v uradu, kjer so naju fotografirali in nama izdali dovoljenja. Žal nisem uspel narediti fotografije urada, ki je bil kot iz prejšnjega tisočletja. Majhna pisarna, v kateri med gorami zaprašenih fasciklov sedi uradnik, ki nenehno nekaj zapisuje in žigosa. Zares fascinanten prizor.

Izbrala sva najboljši hotel, kar sva jih našla. Bil je čas izven sezone in odprti hoteli so v glavnem samevali, tako, da so bile že tako nizke cene še nižje. Nekje od 13 evrov naprej sva plačevala za nočitev v hotelu. Pri hotelih v odročnih indijskih krajih, oziroma tistih izven večjih mest, je najlepše to, da so sobe zelo prostorne in da imajo okna z razgledom. In to celo okna, ki jih je mogoče odpreti, kar je dokaj neobičajno za Indijo. Saj vem, da sem to že omenil, a bivanje v hermetično zaprtih sobah, kar je praksa tudi v ZDA, da ne delam Indiji krivice, mi ni po godu.

Kakorkoli, iz sobe sva imela razgled nad vršaci, ki segajo čez 6.000 metrov, a so se zdeli na dosegu roke.

To, da sva bila edina gosta v hotelu, naju ni motilo, dokler ni bila na vrsti prehrana. Saj se pomanjkanje turistov pozna tudi v restavracijah. Biti edini gost v restavraciji je vendarle drugače, kot biti edini gost v hotelu. Tako sva se prvi večer sprehodila do samostana in na poti videla tri lokale, za katere ne bi mogel reči, da so restavracije. V Indiji jih imenujejo dhaba. Izbrala sva enega od treh, ki je imel štiri goste in naročila dve jedi, ki pa so bile obupno zanič. Zato sva naslednji dan raje izbrala gostinsko ponudbo hotela, v katerem sva bila nastanjena. Čeprav tam niti en dan nisva videla nikogar, da bi jedel. A druge izbire praktično nisva imela, saj ni bilo trgovin ali česarkoli drugega bolj spodobnega. Saj precej dobro veva, da se z izbiro restavracije v Indiji ni za hecati, a ko ti ne preostane drugega, pač poješ, kar je na voljo in upaš, da bo vse v redu. A kot se za Indijo, ki preseneti takrat, kot to najmanj pričakuješ spodobi, sva doživela presenečenje in v tej prazni hotelski restavraciji jedla najboljša paneer butter masala in dal makhani. Bilo je tako okusno, da je dal makhani prvič teknil celo Sabrini, ki te jedi praviloma ne mara, mene pa je paneer butter masala tako očarala, da sem stopil do natakarja in ga vprašal, kako so ga pripravili. Četrt litra goste smetane je v eni porciji, zraven vsega ostalega, je rekel. Ogromno, a tudi v francoski kuhinji je v jedeh pogosto toliko masla, da bi se človeku zvrtelo v glavi, če bi vedel. Sploh pa sem se poučil, da v pandžabski kuhinji uporaba izdatnih količin maščob in mlečnih izdelkov simbolizira gostoljubje ter izjemno skrb za gosta, kar razumem in kot gost počaščeno sprejmem. Hkrati pa se že veselim naslednjega obiska pristne indijske restavracije, pa če me tam s smetano in gheejem oblijejo!

Saj ne, da sem v Indiji pogrešal kolo ali izziv, da bi, zraven vožnje avta po levi po indijskih cestah, še kolesaril, a pred hotelom so samevala kolesa za izposojo in sem se malce zapeljal. Previsne, zavite, predvsem pa razgledne ceste kar kličejo po tem, da se zapelješ po njih. Še najraje za krmilom kolesa ali motorja, nikakor ne kot potnik v rokah šoferja avtobusa, na poti do Mokše.

Najela sva najboljši avto za te razmere. Ozek in lahek Suzuki Jimny s štirikolesnim pogonom, ki omogoča manevriranje in izogibanje na ozkih in nevarnih cestah, ki so bile pred nama. A 12 ur preden bi ga naj prevzela, sem dobil sporočilo, da ta avto ni na voljo. Bila je že trda tema, a po naju je prišel šofer in naju odpeljal na parkirišče, kjer bi naj izbrala drug avto. Vsi so bili širši, večji in že ne videz bolj okorni, zato sem vse po vrsti zavrnil. Tako so morali čez noč iz Delhija pripeljati tisti avto, ki sva ga rezervirala in zares naju je ob 9. uri zjutraj čakal pred hotelom. A zdel se nama je nenavadno trd in ob vsaki neravnini na cestišču je zaropotalo. Šele v Kalpi sem si uspel izposoditi barometer in ugotovil, da je tlak v pnevmatikah dvakrat višji od priporočenega. Ko sem ga znižal, sva z vožnjo nadaljevala gladko, kot bi drsela po paneer butter masali.

Pogled na osrednji del kraja Kalpa od zgoraj,

in od blizu.

Tudi v Indiji se, kjer je le mogoče, svetišča gradijo čim bližje nebu.

Znamenit odsek ceste, vklesane v strmo steno, Taranda Dhank.

Zakaj v Shimlo?

Posted on 4. oktober 2026 by Davor

Prvi postanek na road-tripu po Indiji je bila Šimla. Glede na to, koliko sva o tem kraju slišala ali prebrala, sva pričakovala nekaj mističnega. Visoko ležeč kraj med gorami, zavit v meglo, po katerem se sprehajajo sadhuji, sveti možje. Namesto tega sva se znašla v mestu, ki zaradi lege na strmih gričih poka po šivih in se širi v neskončnost. Nič čudnega, saj ima Indija vsako leto kakšnih 12 milijonov prebivalcev več, ki bolj ali manj vsi rinejo iz podeželja v mesto. Četrtmilijonska Šimla ima nekaj, česar nima veliko mest po svetu; mesto so namreč razglasili za mesto brez cigaret in prepovedali kajenje na javnih prostorih. Tudi zunaj. Fascinantno!

Popoldanski sprehod po strmih uličicah nama je dobro del, še bolj pa lokalna specialiteta, Dham. Gre za neke vrste obredne jedi, ki temeljijo na stročnicah in se strežejo ob slavnostih, kot je poroka. Mene je ena od jedi tako navdušila, da sem si domov prinesel recept in jo pripravil, a kaže, da bom moral recept še večkrat ponoviti in izboljšati, da naredim vsaj približek tistega, kar sva poskusila v Šimli. Indijska hrana je namreč eden močnejših razlogov, zaradi katerih me vleče v Indijo, rad pa kaj dobrega od tam tudi prinesem domov.

V Šimli sva tudi iz prve roke ugotovila, da napredek, o katerem se v Indiji bojda precej govori, še ni zajel vseh področij delovanja. Za postopek nakupa turistične sim kartice, sva v uradu “najsodobnejšega” ponudnika mobilnih storitev, porabila dve uri. S tem, da je postopek stekel takoj, brez čakanja. Nič manj, kot v zakotnem indijskem kraju Siliguri leta 2009, ko smo iz Nepala stopili v Indijo prvič.

Šimla je zadnje mesto na poti proti dolini reke Spiti, kamor sva bila namenjena, a nisva potrebovala niti zalog hrane, niti pijače. Le bencin sva natočila in nadaljevala proti Himalaji. No, pozabil sem na višino. Potrebovala sva aklimatizacijo. Najvišja točka najine predvidene poti leži 4.500 metrov nad morjem, zato sva načrt naredila tako, da je bilo postopno prilagajanje na višino v ospredju. To sva izpeljala zares vzorno oz. vzorčno in vsak dan prenočila nekaj sto metrov višje ter šele šesto noč spala nad 4.000 metrih. Tako razen prekomerne zadihanosti nisva čutila nobenih težav zaradi redkega zraka. Če samo pomislim na to, kako smo to počeli na naših prvih potovanjih, ko smo se praktično čez noč z avtobusom dvignili iz 2.000 na 4.000 metrov, nato pa zaradi glavobolov bežali nazaj v nižine.

Najin naslednji postanek je bil v kraju Narkanda, do koder sva se peljala po glavni in asfaltirani cesti, a je tako zavita, strma, luknjasta in polna preprek, da sva za 50 kilometrov dolgo pot potrebovala dve debeli uri. Nastanila sva se v edinem hotelu, ki je bil videti spodobno, a tudi tukaj sva bila edina gosta. Začuda naju je to, da nisva srečevala turistov ali popotnikov, spremljalo ves čas potovanja. Na vsej poti, praktično ves čas trajanja potovanja po Indiji, razen v New Delhiju, nisva videla pet tujih turistov ali popotnikov. Saj ne, da naju je bilo česarkoli (razen vremenskih ujm) strah, a bilo je resnično nenavadno. Zaradi tega se občutka, da sva na napačnem kraju ob napačnem času, nekako nisva uspela znebiti.

Mall road ali Gosposka ulica v Šimli.

Griči so pozidani do zadnjega metra.

Neskončni nasadi jablan, ki v teh krajih rastejo tudi 3.000 in več metrov nad morjem.

33 metrski kip božanstva Hanuman.

Prvi pozdrav iz Indije

Posted on 27. september 2026 by Davor

Prvo potovanje po Indiji, ki sva se ga lotila z najetim avtomobilom, je za nama. Po vseh izkušnjah na več tisoč prepotovanih kilometrih po cestah širom Indije si res nisem mislil, da se bom kdaj sam lotil vožnje avtomobila po Indiji. Menda je bila ta odločitev drznejša od same odločitve, da ponovno potujeva v Indijo. A to je bil zame izziv, ki sem si ga želel; zapeljati avto na road-trip po Indiji. Seveda s sopotnico, predvsem pa pod njenim budnim očesom.

Za volan, zame nameščen na napačni, desni strani, sem sedel v mestu Chandigarh. To mesto je šele na 50. mestu v Indiji po številu prebivalcev, saj jih ima le 1,5 milijona. To pomeni, da je promet sicer kaotičen, a neprimerljivo manj, kot v 23-milijonskem Delhiju. Kakorkoli, na vožnjo se nisem posebej pripravljal, saj sem avto vozil menda že po vseh celinah in tudi vožnja po levi mi ni tuja. A Indija je kajpada tudi v tem drugačna od preostalega sveta, zato sem, preden sem sedel v avto, preveril, če je morda kaj posebnega, kar moram vedeti, preden se zapeljem na cesto. Najboljši nasvet, ki sem ga prejel, je bil: “Domnevaj, da te nihče ne vidi in pričakuj, da bodo vozila zapeljala predte z vseh strani.” Natanko tako je bilo.

A še preden sva v Indijo sploh prispela, se nama je Indija želela izmakniti. Dva dni pred odhodom mi je Sabrina poslala povezavo do novice z naslovom: “150 cest blokiranih zaradi poplav in plazov“, ki jih je povzročilo močno monsunsko deževje v državi Himachal Pradesh. Z opozorili zaradi naravnih nesreč smo se soočili že ničkolikokrat in to na takorekoč vseh koncih sveta, a nanje se ne moreš privaditi. Lotila sva se iskanja alternative, a je nisva uspela najti in sva se odločila, da državo Himachal Pradesh, kljub opozorilom, obiščeva in se tam sproti odločava, kam in kako. Monsun je sicer še trajal, a glede na dolgoletni vzorec, je bil na odhodu, čemur sva zaupala. Sedaj, ko sva že doma, lahko zapišem, da sva se dobro odločila.

V Delhiju sva pristala opolnoči in takoj, ko sva zapustila letalo, me je prevzel izjemen občutek, da sem ponovno tukaj. Tukaj, v deželi, ki je izoblikovala večji del mene, kot katerakoli od tujih držav in ljudi, ki sem jih v življenju obiskal. Mislim, da je bolje, da se na tem mestu ustavim, da ne zaidem v pisanje še enega slavospeva o tem, kar lahko Indija naredi človeku.

Prva dva prizora sta naju prepričala, da sva zares v Indiji.

Ob obisku prvega trgovskega centra, kamor sva šla v nakup živeža (a kupila le vodo) za road-trip, nisva bila več tako prepričana o tem, kje sva.

Ko sva zapustila kaotični promet velemesta in se znašla na glavni cesti proti najini destinaciji, so se na cesti znašle drugačne ovire, a tem se je dalo enostavneje izmikati.

Končno ponovno v Indijo

Posted on 6. september 2026 by Davor

S Sabrino se končno, po skoraj desetih letih, vračava v Indijo. Desetletje sem moral čakati, da je privolila, da ponovno obiščeva to deželo, ki smo jo, izven Evrope, obiskali največkrat. Ko smo Indijo po deset tednov trajajočem potovanju prvič zapustili, smo zapisali Zbogom Indija. A smo se tja vrnili še trikrat. Sedaj greva v Indijo petič. Del odgovora na vprašanje zakaj, je v odstavku, ki sem ga o Indiji zapisal ob zadnjem obisku:“V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.“

O Indiji smo na teh straneh zapisali več kot 50 prispevkov. Precej več, kot o katerikoli drugi državi.

O tem, kakšne spremembe, kot posledice izjemnega razvoja v zadnjem desetletju, lahko pričakujeva v Indiji, ne želim razmišljati. O tem, kaj je v Indiji danes drugače, ne želim vedeti ničesar, kar bi omililo kulturni in še kakšen šok, ki ga ob prihodu pričakujeva. Od nama znanih krajev bova obiskala le New Delhi, ki se ga precej dobro spomniva. Ta neizmerna želja po videnju nove Indije in primerjanju z Indijo, ki se je spomniva, je izjemno močna. Tako sva, namesto, da bi po pristanku v New Delhiju, le sedla na drugo letalo in poletela v Chandigar, izbrala vlak. Zato, da se bova z letališča lahko zapeljala v kaotični Delhi, ga videla in začutila, se odpravila na eno od železniških postaj, na katere naju veže toliko spominov in potovanje nadaljevala z vlakom. Dostojno.

Okrog Dachsteina s kolesom

Posted on 30. avgust 2026 by Davor

Potem, ko sem se že zbal, da poletje ne bo prineslo nobenega resnega kolesarskega podviga, sem samega sebe presenetil z neslutenim izzivom. Priložnost se je ponudila ta vikend in sem jo brez zadržka izkoristil. Našel sem gorsko-kolesarsko turo, ki je speljana okrog masiva Dachstein pri severnih sosedih. Dachstein classic MTB runde se imenuje. Ima 230 kilometrov in 6.200 metrov vzpona. Malce sem se zbal impresivnih številk, a sem se vseeno odločil, da poskusim. Saj ne, da sem se bal, da mi ne bi uspelo, a strah se je izkazal za upravičenega. Premagati 6.200 metrov z dokaj težkim kolesom, se je izkazalo precej naporneje, kot sem mislil. Predvsem zato, ker so vzponi izjemno strmi. Večino vzponov sem prevozil v prvi prestavi, po polžje. Ni čudno, da je 90 odstotkov kolesarjev, ki sem jih srečal, kolesarilo z e-kolesi. Avstrijci že vedo.

Kakorkoli, vsaj en večdnevni kolesarski izlet sem to poletje spravil pod streho, kar me silno veseli. Morda bom kolo sedaj za nekaj časa pospravil. Sploh pa je že čas, da se nekam odpraviva skupaj s Sabrino.

Prvi razgledi na visokogorje.

Ledenik Dachstein je vsako leto manjši.

Zgodnje jutro je prineslo meglo

in celo dež.

Hribovska malica iz nahrbtnika ni več to, kar je nekoč bila.

Filzmoos, ena od pravljično lepih avstrijskih gorskih vasic.

Današnje jutro je prineslo lepše vreme in razglede.

Famozni Hallstatt.

Jezero Ödensee.

Svet skozi tujo prizmo ni naš

Posted on 23. avgust 2026 by Davor

Potovanja so za nekoga raj, za drugega prekletstvo. Saj to ni nič posebnega, tudi z delom, prostim časom, kuhanjem, telovadbo in tako naprej v nedogled, je tako. Iste aktivnosti nekatere ljudi osvobajajo, druge zasužnjujejo. Če sem že omenil suženjstvo, naj k temu dodam, da je eden najslavnejših sužnjev iz časov rimskega imperija, Epiktet, skoval frazo, da nas ne vznemirjajo dogodki sami, ampak naše mnenje o njih. A le kaj je tisto, kar oblikuje naše mnenje?

Na primer, vsi imamo mnenje o izdelkih, ki prihajajo s Kitajske. To že nekaj časa niso več le ceneni drobni izdelki za gospodinjstvo in podobno, saj so nas v zadnjem času preplavili tudi tehnološko dovršeni kitajski izdelki velikega formata. Kitajski avtomobili, ki jih videvamo na naših cestah, so čudo tehnike, razviti v najsodobnejših tovarnah na svetu. A mi nanje še vedno gledamo, kot na cenene izdelke iz Aliexpresa. Seveda ne gre za mnenje o stvareh, temveč o ljudeh. O njihovih navadah, kompetencah in še vsem drugem. V knjigi, ki jo pravkar berem, je na to temo opisan zanimiv eksperiment iz socialne psihologije, ki nazorno pokaže stereotipiziranje. Gre nekako takole; v nekem obdobju so imeli ljudje v neki državi izjemno odklonilen odnos do priseljencev iz neke daljne države. Ta odnos je bilo tako močan, da so se ljudje, ki priseljenca iz daljne države še v življenju niso srečali, že ob omembi teh priseljencev, odzvali negativno. Poskus je potekal tako, da so za test najprej poklicali v več kot sto različnih hotelov in jih vprašali, če lahko naredijo v hotelu rezervacijo za dva gosta iz tiste daljne dežele. V večini primerov so jih zavrnili. Nato so v iste hoteli poslali dva priseljenca iz te iste daljne dežele, da sta sama osebno prosila za sobo v teh hotelih. V skoraj vseh hotelih so jih sprejeli. Temo se bojda reče hipoteza stika. Razvrščanje ljudi v skupine in dajanje abstraktnih oznak, predsodke povečuje, osebni stik pa jih zmanjšuje. Od tega poskusa bo minilo že stoletje, a bojim se, da na področju tega, komu in čemu dopuščamo, da oblikuje naše mnenje, oziroma koliko smo se za izoblikovanje mnenja, ki bi temeljilo na dejstvih ali prvoosebni izkušnji, pripravljeni potruditi, nismo napredovali.

V času pandemije, ko so bila potovanja omejena in sem o tem razmišljal več, kot sicer, sem zapisal: “Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih.”

Pred nedavnim sem prebral izrek, za katerega žal ne poznam vira, a veliko pove. Če želiš svet sovražiti, spremljaj novice. Če želiš svet ljubiti, potuj. Zveni črno-belo, a je tudi pomenljiv. Delež negativnih novic in novic, ki spodbujajo stereotipiziranje, je vedno večji. To na nek način pomeni, da se je za to, da najdemo novico, zaradi katere bomo svet ljubili, treba vedno bolj truditi. Pri prebiranju novic, se razume. Medtem pa tega za potovanja ne morem reči. Nimam občutka, da bi se moral danes bolj, kot nekoč, truditi za to, da po svetu oz. na potovanjih srečam ljudi, zaradi katerih bi svet bolj ljubil. Povsod jih zlahka najdem. A kruta resnica je, da je veliko, ampak zares veliko lažje sovražiti, kot ljubiti. Tako pravijo psihologi. Osebno se s tem ne morem strinjati, a ker vem, da smo ljudje bolj nagnjeni k temu, kar je lažje, jim nekako verjamem. Verjamem tudi, da nekateri ljudje, ki ne potujejo, ampak svoje videnja sveta ustvarjajo na podlagi tega, kar preberejo, svet ljubijo. Velja tudi obratno, da popotniki, na podlagi tega, kar doživijo, svet sovražijo.

Tako kot svet, dokler ga na vidimo od blizu, tudi ljudi, dokler jih ne spoznamo, dojemamo skozi prizmo, ki ni nujno naša. Zato se izplača potruditi, ne glede na to, če smo bralec novic, popotnik, oboje ali nič od naštetega, da vse, kar prihaja skozi to prizmo, dobro predelamo, preden si izoblikujemo mnenje.

Ničevost popotniških nasvetov

Posted on 16. avgust 2026 by Davor

Dajanje popotniških nasvetov je nehvaležno opravilo. Čeprav morda nehvaležno ni prava beseda, saj ne gre za občutek pomanjkanja hvaležnosti, temveč prej za pomanjkanje uporabne vrednosti ali smiselnosti tovrstnega svetovanja. Naše potrebe, želje, zmogljivost, prag bolečine, stopnja angažiranosti, dojemanje tegob, pripravljenost odrekanja in tako naprej, se od posameznika do posameznika zelo razlikujejo. Že pri istem posamezniku se te lastnosti lahko razlikujejo glede na trenutno stanje. Enkrat smo v boljši fizični formi, kot drugič. Enkrat imamo čas, drugič nimamo denarja, tretjič nimamo sopotnika. Enkrat smo zelo motivirani, da bi se nekam odpravili in načrtujemo naslednje potovanje, drugič nam potovanja sploh ne dišijo. S Sabrino še po vseh letih potovanj zelo rada izbirava naslednjo destinacijo in še raje potujeva, a nikakor ne vedno. Pravzaprav nama najbolj ustreza biti doma. A ko naju zasrbijo pete, odrineva. Seveda skladno z najinimi potrebami, zmogljivostmi, željami in vsem drugim, kot ustreza nama, ne nekomu drugemu. Zato postavljam pod vprašaj smiselnost iskanja nasvetov nekoga drugega, ki ima na področju potovanj sicer izkušnje, a povsem drugačne potrebe in zmogljivosti. V trenutku, ko pride do situacije, ko se srečata tisti, ki nasvet išče in tisti, ki nasvet daje, je menda najuporabnejša lastnost empatija. Čudovita lastnost ljudi, ki se znajo vživeti v nekoga drugega. Le tisti, ki to obvladuje, lahko ponudi nasvet, krojen po meri tistega, ki ga potrebuje.

A dajanje nasvetov je ljudem ljubo opravilo. Bi rekel, da celo vedno bolj, glede na porast števila raznoraznih vplivnežev, ki z razdajanjem nasvetov celo služijo. Kot, da je empatijo nadomestila všečnost in nas to, kar nam ima nekdo za povedati, zanima manj, kot to, da nam je všečen. Tako zlahka prezremo, da nasveti, ki jih pridobimo preko zaslonov, najbrž niso krojeni po naši meri. Ne le to, lahko so popolnoma nezdružljivi z našimi željami, zmožnostmi idr., kar lahko privede do resnih težav. Zato bi si želel, da so izkušeni popotniki bolj pazljivi pri tem, kako svetujejo manj izkušenim. Na to je tudi mene opozarjala Sabrina, ko so se name obračali starši majhnih otrok in spraševali kako potovati z otroki. Zato sem še danes zadržan pri dajanju nasvetov in to silno nerad počnem na splošno. To, kar sem počel z nekaj zadnjimi objavami na temo opreme, je bila izjema, ki so jo narekovale posebne okoliščine. Zelo rad pa odgovorim na neposredna in konkretna popotniška vprašanja, če le imam kaj izkušenj na konkretno temo. Sploh na vprašanja, ki v meni zbudijo skomine na katero od večjih pustolovščin in moram v ta namen prebrskati po spominu, da najdem odgovor, s čemer del pustolovščine tudi sam podoživim.

Res pa je, da popotniki, ki so do spoznanj in s tem privilegija dajanja kredibilnih nasvetov prišli po notranji motivaciji, izgubljajo bitko s sodobnimi vplivneži. Z notranjo motivacijo mislim na potovanja, na katera se človek odpravi zaradi osebnega zanimanja, veselja, radovednosti, občutka smisla in podobnih razlogov, pri čemer je na prvem mestu doživljanje na samem potovanju. Za razliko od potovanj, ki služijo nekemu drugemu namenu, oziroma so potovanja le sredstvo za dosego nekega drugega cilja. Kakorkoli, verjamem, da je vir motivacije za naša potovanja tisti, ki za kredibilnost popotniških nasvetov, ki jih dajemo, naredi največ. A glede na dandanašnji, ko se daje več kredibilnosti všečnosti, kot čemerkoli drugemu, je več, kot očitno, da se motim.

Na srečno ni nič absolutno, kaj šele ničevo, saj je, ne glede na trende, tudi danes mogoče dobiti kakšen uporaben nasvet iz pr(a)ve roke. Če le vemo, kaj nas zanima in koga vprašati.

Oprema, brez katere ne gre

Posted on 9. avgust 2026 by Davor

Nazadnje sem zapisal, da oprema vpliva tudi na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Naj to trditev utemeljim z nekaj primeri. Pred časom sem se namenil prehoditi eno od pešpoti v gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji, a sem moral pustolovščino zaradi napačno izbrane obutve predčasno prekiniti. Pohoda čez Velebit nisem prekinil, a sem se zaradi slabe ležalne podloge vsako jutro zbujal polomljen. Na kolesarjenje po Goričkem nisem vzel stolčka za kampiranje in sem večer presedel na hladnih tleh. Naslednje jutro me je tako usekalo v križu, da sem klical Sabrino, da je prišla pome z avtom in me odpeljala domov. Ko sva se nekaj let nazaj z motorjem odpravila proti Lofotskim otokom na sever Norveške, sva se morala obrniti nazaj proti domu, preden sva dosegla sever. Zgolj zato, ker nisem pravočasno menjal verige in sva to morala narediti na Norveškem, kar naju je stalo preveč dragocenih dni. Saj tudi avto, motor, kolo in druga prevozna sredstva, so nenazadnje del popotniške opreme, če z njimi potujemo in je zanje tako, kot za vsak drug kos opreme zaželeno, da služijo namenu. Prigod s potovanj, ki so se nam pripetile zaradi slabe opreme, je vsekakor še precej več. Sicer je res, da so prigode del potovanj samih in da tvorijo trajne spomine. A ko moraš zaradi tega, ker si pri opremi varčeval (na kakršenkoli način, ne le z denarjem), potovanje v daljno deželo predčasno prekiniti, je to silno neprijetno. Vsako leto večkrat pomislim na to, da Sabrini Lofotske otoke še dolgujem in da morava enkrat tja.

Sam nisem niti zbiratelj, niti ljubitelj butične opreme ali blagovnih znamk. Že davno tega sem zapisal: “kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik.” Še danes mislim tako za vsak kos opreme, ki ga uporabljamo na potovanjih. Pri opremi me navdušujeta predvsem uporabnost in kakovost. Sploh kadar gre za opremo, ki ni namenjena množični uporabi in na svetu obstaja manjše število proizvajalcev, ki jo proizvajajo. Na primer, ultra lahke, a kakovostne in zanesljive plinske gorilnike proizvajata Primus in MSR. Zagotovo obstaja še kakšna znamka, a v trgovinah z gorniško opremo, ki sem jih obiskal menda že na vseh celinah, kaj drugega skoraj ne najdeš. Priznan je tudi ameriški Coleman. Njihov gorilnik sem kupil za potovanje čez Afriko, saj deluje na praktično vsako gorljivo tekočino in sem tam vsak dan kuhal na bencin. Mislim, da nisem še nikoli kampiral brez gorilnika, saj je zame kuhanje na prostem takorekoč obvezen del rituala, ko spim zunaj. Tudi pitno vodo sem si nemalokrat pripravil s pomočjo ognja. Skratka, zanesljiv gorilnik je nepogrešljiv kos opreme.

Omenil sem ameriško blagovno znamko, zato bi ob tem želel nekaj, kar sem spoznal skozi uporabo vseh mogočih kosov opreme, prav posebej izpostaviti. Pri opremi, na katero se lahko glede kakovosti, zanesljivosti in uporabnosti najbolj zanesem, je oprema, na kateri piše Made in USA (četudi je proizvodnja kje drugje). Moj šotor, spalna vreča, ležalna podloga, gorilnik, termovka, pohodne palice, nogavice, vodni filter in še kaj, so narejeni v ZDA. Prav neverjetno je, kako zanesljiva in uporabna je ameriška oprema, ne morem je dovolj prehvaliti. Verjamem, da to lahko zveni nezaslišano, saj imamo tudi v Evropi nekaj zelo resnih proizvajalcev omenjene opreme. A po mojih izkušnjah je oprema, ki sem jo kupil v ZDA, razred zase. Domnevam, da tudi zato, ker je Amerika še danes dežela, kjer se je silno preprosto mogoče podati na pustolovščino v izjemno odročne in divje kraje, precej stran od civilizacije. Skratka tja, kjer ni prostora za opremo, ki bi zlahka odpovedala.

Še ena malenkost v zvezi z opremo na potovanjih se mi zdi vredna omembe. Pomembno predvsem takrat, ko opremo prenašamo z lastno energijo in se moramo odreči marsičemu, da ne preobtežimo nahrbtnika ali česarkoli pač. Sam sicer prisegam na minimalizem, a spet ne do skrajnosti, da bi rezal zobno ščetko, krajšal vezalke in kaj podobno ekstremnega. A s seboj vedno vzamem kakšno stvar, za katero bi marsikdo ocenil, da je odveč. Morda res, a asketizem mi nikoli ni bil blizu, zato se nekateri nenujni opremi preprosto nikoli ne odrečem. Luxury item oz. luksuzni kos opreme pravijo temu. Tako s seboj nosim nekaj, kar sicer ni nujno imeti s seboj, a mi nudi tolikšno zadoščenje, da sem za to pripravljen prenašati dodatno težo. Po drugi strani pa se zlahka odrečem rezervnim kosom toplih ali dežnih oblačil.

Ne glede na vse, je pri opremi vedno tako, da sklepamo neštete kompromise. Katero opremo kupiti, katero opremo nositi s seboj, kateri opremi se odreči in tako naprej. Sicer oba reka, manj je več in od viška ne boli glava, lepo zvenita, a niti eden, niti drugi nista univerzalen recept za to, da nam bo pustolovščino, na katero se odpravljamo, uspelo izpeljati do konca. Univerzalnega recepta za opremo, brez katere ne gre, ni. A vendar je nasvetov o tem, kateri kos opreme je najboljši in katero opremo vzeti ali ne vzeti s seboj, nešteto. Sam ne zaupam niti sodobnim vplivnežem, niti starim modrostim, ampak sebi. Najbolj zanesljiv recept za to, da izberemo takšno in le tisto opremo, ki jo bomo potrebovali, so naše lastne izkušnje. Seveda pa tega, da oprema občasno odpove, da enkrat nečesa ne bomo potrebovali, naslednjič pa bomo prav to pogrešali, tudi lastne izkušnje ne bodo preprečile.

Namesto, da bi na večdnevni zimski pohod v gore, ko so koče že zaprte, nosil več litrov vode, je lažje nositi majhen plinski gorilnik. Da tega, kakšno razkošje je v takšnih razmerah pripraviti in pojesti topel obrok, niti ne omenjam.

Na lansko pohajkovanje po Malti sva vzela le najnujnejše, saj sva otok prepešačila od kraja v kraj in vso prtljago ves čas nosila na hrbtih.

Prav tako na Portugalskem.

Rezervne obutve, razen natikačev, nimamo nikoli s seboj. Če smo jo kdaj imeli, se sedaj ne spomnim. Ko nas namoči, kot se nam je zgodilo v enem od Wadijev v Jordaniji, čevlje posušimo.

Korejskemu motoristu, ki sva ga srečala nekje na brezpotjih Tadžikistana, najbrž ni manjkal noben kos opreme.

Nevada, ZDA. Ko prostoren avtodom ni dovolj in si zadaj pelješ še terenca.

Najboljša pohodniška oprema

Posted on 2. avgust 2026 by Davor

Človeku najbolj naraven način potovanja od ene do druge točke je hoja. Brez, da bi gledal uradne statistike ali spraševal pametne asistente, si upam trditi, da pri nas, v Sloveniji, nadpovprečno veliko hodimo. Ta trditev temelji na lastnih izkušnjah, zato je subjektivna, a glede na dežele in kraje, ki smo jih na naših potovanjih obiskali, si to upam zapisati. Na primer, na potovanjih po zahodu ZDA sem v manjših mestih velikokrat doživel, da se je bilo treba od hotela do trgovine ali “restavracije” peljati z avtom, saj pločnikov preprosto ni. Tudi v marsikaterem mestu v Aziji smo doživeli, da smo bili kot pešci ogrožena vrsta. Da Afrike niti ne omenjam. Moram pa omeniti Južno Ameriko, kjer so mestni načrti največkrat španska zapuščina, zato so tam pločniki in površine, namenjene pešcem, izjemno dodelane. Seveda pa sedaj nisem nameraval pisati o hoji po mestnih središčih, temveč o pohodništvu, pravzaprav o opremi za pohodnike.

Preden nadaljujem, naj povem, da vse, kar pišem o opremi, pišem predvsem iz vidika uporabnosti za daljša potovanja, potovanja v daljne ali odročne kraje, večdnevne pohode ali pustolovščine zahtevne na drugačen način. Saj ne, da bi enodnevne pustolovščine podcenjeval, daleč od tega. A če te po še tako zahtevnem enodnevnem zimskem vzponu na Triglav zvečer čaka domača postelja, v kateri se boš v naslednjem dnevu ali dveh, popolnoma regeneriral, tega ne gre primerjati s tem, ko moraš dan za dnem obuti čevelj, ki te žuli in v njem ves dan hoditi. Zato se to, kakšno opremo uporabljamo na na eno ali dvodnevnem izletu ali pohodu, ne more primerjati z zahtevami, ki jim mora ugoditi oprema na večdnevnih pohodih. Sploh, kadar gre za zares dolge in zahtevne pustolovščine.

Ko je govora o nahrbtnikih, se je treba še posebej paziti recenzij in ocen ter drugih zvijač, s katerimi nas skušajo prepričati, da je za nas in za naš namen najboljši prav ta ali ta model. Nahrbtnik je pred nakupom potrebno dati na ramena in ga preizkusiti, saj je to, kako nam sedi, daleč najpomembneje. Seveda potem, ko že vemo, kako velikega potrebujemo in koliko smo zanj pripravljeni odšteti. Kar je danes dokaj preprosto, saj imamo možnost nahrbtnik ali takorekoč karkoli drugega, kupiti preko spleta, preizkusiti in brezplačno vrniti, če nam ne ustreza. Včasih si na potovanju oprtam Sabrinin nahrbtnik, ki je zelo majhen, menda kakšnih 20 litrov in njej zelo ustreza. Mene pa začnejo v manj kot uri nošenja boleti ramena. Samo zato, ker mi nahrbtnik ne sede tako, kot bi moral. Sam zadnja leta prisegam na znamko nahrbtnikov Osprey, saj po mojih izkušnjah dajo največ prav na to, da nošenje nahrbtnika čim manj občutimo. Ko sem se konec junija v hipu odločil, da se odpravim na pešpot Alta Via 1 čez Dolomite, sem moral nahrbtnik kupiti še isti dan. Imel sem veliko srečo, da sem v lokalni trgovini našel 25-litrski Osprey, ki mi je odlično služil. Sicer sem na tem večdnevnem visokogorskem pohodu s seboj nosil manj kot 4 kilograme, a niti za trenutek me ramena niso zabolela.

Če sem že pri pohodništvu, bom omenil tudi obutev. Tudi tukaj obstaja nevarnost, da ob nakupu, namesto lastni presoji zaupamo drugim, zaradi česar lahko ob hoji trpimo. Seveda sem tudi to izkusil na lastni koži. Žal večkrat. Nasedel sem temu, kako vsestransko uporabni so novodobni pohodniški čevlji z izjemnim blaženjem. Tudi temu, da je bolje po visokogorju hoditi z nizkimi čevlji, sem nasedel in za to plačal visoko ceno. Nisem pa nasedel trendu, da so sedaj že vsi visokogorski čevlji vodotesni. Prav neverjetno, kako se ta trend razlikuje od dejanske uporabne vrednosti, saj prav nobena od vodotesnih membran ne zagotavlja ustreznega odvajanja vročine stopal, ko se v toplih dneh vzpenjaš v visokogorje. Čisto vsak korak, ki ga naredimo v zahtevnih in napornih poletnih vzponih v visokogorje v čevljih, ki zadostno dihajo, je lažji. Sploh pa vodotesnost v daljšem in močnem dežju ne zadrži vode, ki prihaja od zgoraj. Povrhu se premočen čevelj z vodotesno membrano suši precej dlje, kot zračen čevelj. Ko sem pred dobrim mesecem kupoval visok čevelj, ki ščiti gleženj, a je brez vodotesne membrane, ga nisem našel v nobeni trgovini, niti na spletu. Prodajalec v menda najbolj znani slovenski trgovini z vrhunsko opremo za pohodništvo in gorništvo, mi je povedal, da takšni čevlji več ne obstajajo in da je v ozadju trend, ki ga narekujejo proizvajalci, ne več uporabniki obutve. Kljub temu mi je nekako uspelo najti nek opuščen model visokih in lahkih čevljev brez vodotesne membrane in ga naročiti iz ZDA.

A tako, kot pri drugi kosih opreme, tudi za najboljši nahrbtnik in najboljše čevlje velja, da je najboljša oprema tista, ki služi nam. Tako, da se, namesto s tegobami, ki nam jih neustrezna oprema slej kot prej povzroči, ukvarjamo z doživljanjem lepote narave, družbo, notranjim mirom ali čemerkoli že, zaradi česar smo se na pohod odpravili.

Tukaj je še cela vrsta drobne opreme, ki igrajo pomembno vlogo in tako vplivajo na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Morda temu posvetim pozornost prihodnjič.

Vsak nosi svoj križ (in nahrbtnik) po pešpoti Rota Vicentina ob obali Atlantika na Portugalskem.

Lahek ali težek, vsak nahrbtnik je najboljši, ko ga vsaj za trenutek odložimo. Sierra Nevada, Kalifornija, ZDA.

Tudi otroci morajo nositi svoje nahrbtnike. Likijska pot, Turčija

in otok Krf, Grčija.

Razmere, v katerih pa brez vodotesnih čevljev ne gre. Na Uršljo goro.

Vodotesnost gor ali dol, na izpostavljenih legah je najvažnejši oprijem čevljev. Via ferrata na Tofano, Dolomiti.

Ležalna podloga in spalna vreča za potovanja

Posted on 26. julij 2026 by Davor

Vračam se k lahkotnejšim, poletnim objavam in nadaljujem s popisom opreme za potovanja. Za spanje, zraven šotora, potrebujemo še dva kosa opreme, ki nista nič manj pomembna za dober spanec na prostem. Blazin je na trgu nešteto, a redke so takšne, ki zagotavljajo dober spanec tako v vročih, kot v hladnih nočeh. Mi smo sprva uporabljali samonapihljive blazine, za katere smo hitro ugotovili, da je njihova sposobnost samodejnega napihovanja precej kratka. Blazina se namreč po letu ali dveh preneha sama napihovati. Povrhu so težke in pretanke za dober spanec. To sva ugotovila leta 2018 na Norveškem, ko nama je na motorističnem potovanju vreme dalo vedeti, da je pri hladnem in deževnem vremenu, ko so tla mokra in mrzla, dobro biti čim dlje od tal. Tam sva prvič videla 7 centimetrov debele blazine, ki sva jih potem, ko sva prišla domov, takoj kupila. Te blazine se napihnejo z majhno ročno tlačilko ali s pomočjo vreče za napihovanje, kar je še lažje in ne traja več kot minuto ali dve. Debelina 7 centimetrov prinaša nesluteno razkošje, tako je najino spanje v šotoru na teh blazinah postalo neprimerljivo bolj udobno. Za tiste, ki za dober spanec potrebujejo več toplote, imajo tudi takšne, ki so polnjene s puhom in so deklarirane za temperature tudi do -20 stopinj Celzija. Blazine švicarsko-ameriške znamke Exped so nama zdržale sedem sezon kampiranja v takorekoč vseh mogočih razmerah od Argentine do Japonske in vsega vmes. Ko je prva blazina spustila dušo, sva bila na Korziki in sva se kar tam zapeljala v Decathlon, kjer sva kupila nadomestno, debeline 5cm. A kaže, da sva se preveč razvadila, saj je bilo na tej blazini, ki je v vseh pogledih, razen cene, slabša, temu primerna tudi kakovost spanja. Ta sedaj leži v omari, saj sva kupili novi blazini Exped.

Kar se tiče spalnih vreč, je zgodba podobna. Precej let je minilo, da sva spoznala, da cenejše spalne vreče niso primerne za poti, na katere se odpravljava. Spalna vreča, na kateri piše Comfort +10, Limit 0 in Extreme -14 stopinj Celzija, pomeni, da lahko udobno spiš pri temperaturah nad +10 stopinj. A to bolj ali manj velja za moškega, ne za žensko, ki temperaturna nihanja precej bolj občutijo, kot moški. Tako sem zase kupil spalno vrečo, polnjeno s 300, za Sabrino pa s 600 grami puha. Tako sva se nekako ujela, da nama je obema ustrezalo, a ne pri temperaturah pod 5 stopinj Celzija. Šele, ko sem se odpravil kampirati v visokogorje, sem si privoščil bolj resno spalno vrečo, ki me zadnji dve leti spremlja na vseh poteh, ko je treba spati zunaj. Resnejša spalna vreča pomeni, da ima pri skoraj polovici teže in tretjini volumna, ko je spakirana, enake, če ne boljše lastnosti. Ali povedano drugače, ima težo in volumen 300 gramske spalne vreče, a nudi boljšo zaščito, kot 600 gramska spalna vreča. To je seveda pomembno predvsem, kadar spalno vrečo prenašaš ali prevažaš z lastno energijo ali z omejenim tovornim prostorom. Torej pohodništvo, kolesarjenje, motoristični izleti in podobno. Ko smo potovali z otroki po Evropi in kampirali, nam niti volumen, niti to, da je spalna vreča primerna za nizke temperature, ni pomenilo nič. V avtu je namreč prtljažnega prostora, v primerjavi z načini potovanj, ki sem jih omenil, nepredstavljivo veliko.

Verjamem, da tistih, ki prisegajo na spanje v udobni postelji ni mogoče prepričati, da je spanje v šotoru lahko boljše, a saj moj namen ni razblinjanje prepričanj. To pišem za tiste, ki si želijo spati na prostem, v naravi in to kar se da udobno. Še tole, zahtevna oz. bolj kakovostna oz. dražja oprema ni namenjena za poletno kampiranje ob morju, saj so tam razmere praviloma bolj prizanesljive. Razen podlage. Poletne razmere nam odpustijo še najpreprostejši šotor in spalno vrečo, a tega za podlago, nikakor ne morem reči. Sicer je najbolje, da nivo opreme prilagodimo razmeram, ki jih lahko tam, kamor se odpravljamo, pričakujemo. A v praksi je treba vedno skleniti kompromis. Sicer bi tisti, ki rad kampira ob morju in v hribih ter ob različnih letnih časih, potreboval kar precej širok nabor opreme. Kar seveda ne pomeni, da med nami takšnih ni.

Bojda se tudi takšnemu razkošju, kot smo ga imeli v Jordaniji, reče kampiranje.
Skopo odmerjen tovorni prostor na kolesu v Koreji.
Stolčkov za kampiranje nisem omenjal, a z nama so šli kadarkoli je bilo to mogoče. Tudi na kolesarka potovanja.
Zgodi se, da kamping prostora ne moreš zapustiti, saj bi ti sicer nepridipravi, kot na primer, opice v Tanzaniji, lahko povzročile nepopravljivo škodo.
Nemalokrat se zgodil, da je spanje v lastnem šotoru bolj razkošno in čisto, kot spanje v hotelu. Tako sva šotor postavila kar na dvorišču hotela v Tadžikistanu.
Videti je krasen sončen dan, a fotografija je bila narejena na zimskem kolesarjenju, ki zahteva boljšo opremo.
Nekatere razglede lahko doživiš le iz šotora.