Tik preden sva se odpravila na Korziko, sem se spomnil, da je Korzika pravzaprav Francija. Ne glede na grafite, ki jih je mogoče videti na Korziki: “Corsica is not France!”, s katerimi nekateri izražajo ne-pripadnost materi Franciji. A o tem pred potovanjem sploh nisem razmišljal in sem se šele tik pred zdajci spomnil, da greva v deželo, ki ima največ restavracij z Michelinovo zvezdico na svetu. Okušanje lokalne kulinarike je pač najina strast in če že potujeva v Francijo, bova to počela tudi na Korziki. Sicer z rahlim strahospoštovanjem, saj imava s preteklih potovanj po Franciji v spominu visoke cene in majhne porcije, kar nekako ne gre skupaj z volčjo lakoto, ki na motorističnih potovanjih pesti predvsem mene. A sva si rekla, da si bova v dveh tednih vendarle privoščila nekaj obiskov zares dobrih restavracij. Sedaj sem jih preštel in ugotovil, da sva si to privoščila petkrat. Kar sicer ni veliko za dva tedna, a dovolj, da sva si vse te obiske zelo dobro zapomnila. Podobno, kot sem si zapomnil sceno iz Francije, ko smo jo pred mnogimi leti prvikrat obiskali. Okrog poldneva smo se peljali mimo gradbišča in zagledali skupino cestnih delavcev sedeti pod drevesom v senci in kositi. Jedli so kot gospoda. Skratka, od Francozov bi se človek želel naučiti odnosa do hrane. Ta se silno razlikuje od države do države in pove precej več o običajih dežele, kot si mislimo. Ne le to, kaj jedo, temveč tudi to, kako jedo, kje jedo in koliko časa si za to vzamejo. Glede na to, da smo jedli in bili priča temu, kako jedo druge, kar je v tem oziru še pomembneje, že v skoraj sto deželah širom sveta, imam na to temo toliko spominov, da raje ne začnem s to tematiko. Kakorkoli, spoznavanje dežele in ljudi skozi jedi je eden od razlogov, da na potovanjih tako radi okušamo lokalno hrano, saj se tam naužijemo ne le dobrot, temveč tudi lokalnih običajev. Ko se nam posreči zaiti v lokal, kjer smo edini tujci, je to največkrat sila zanimiva in nagrajujoča izkušnja.
Po drugi strani pa je na potovanjih s šotorom to, da si obroke pripraviš sam, še posebej, če imaš srečo in šotoriš nekje v naravi, prečudovita izkušnja. Letošnje leto je bilo, kar se števila noči v šotoru tiče, zame rekordno in sem se nekaterih jedi naveličal. Sploh ovsenih kosmičev ipd. zajtrkov, katerih osnova je mleko. A na Korziki sva si, četudi sva spala v šotoru, najpogosteje privoščila zajtrk iz pekarne. Saj francoski rogljički nikjer niso okusnejši, kot v Franciji.
Najbolj pristen lokalni obrok, ki sva ga doživela, je bil v restavraciji v hribih, kjer daleč naokrog ni ničesar. Ruralna restavracija A Pignata že več let ponuja en in isti pet-hodni meni in kosilo traja prijetni dve uri ali še več, če ti ni treba šofirati in si lahko zraven jedače privoščiš še vino. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo izjemno okusno, že od kruha naprej. Le sir, ki so ga prinesli na koncu, je bil za Sabrinin okus prestar oz. premočan. Največje presenečenje so bile porcije, ki so bile tako ogromne, da bi se od tega, kar so prinesli nama, lahko najedli štirje.
Na fotografiji so jedi le enega od petih hodov: Agneau au four, Cannelloni au brocciu, Haricots en sauce in jed, ki je ne znam poimenovati.
Vse skupaj je bilo izjemno kulinarično doživetje in daleč najdražje kosilo, ki sva si ga v življenju privoščila.
Tako nama je bilo všeč, da sem nato s pomočjo Michelinovega vodnika iskal dobre restavracije na Korziki in sva jih obiskala še nekaj. A takšnega kulinaričnega razvajanja nisva več doživela. Kot sem zapisal že v prvi objavi, se v Franciji cedijo sline že ob vstopu v najpreprostejšo pekarno ali delikateso.
Sočna kostanjeva torta v restavraciji A Mandria di Pigna je bila nekaj povsem drugačnega, kot suh biskvit, ki sem ga omenil zadnjič.
Zadnji obrok na Korziki sva si privoščila v italijanski restavraciji, saj je bila tista, ki sva jo imela nagledano, zaprta. Kar je bila pravzaprav sreča, saj je bila hrana tudi tukaj izjemno okusna in ravno takrat, ko sva ta sedela na kosilu, se je ulilo kot iz škafa, tako, da naju hud naliv ni namočil. Je pa tudi tukaj vse skupaj trajalo tako dolgo, da sva skoraj zamudila na trajekt. Zadnja sva se vkrcala!
Najboljša potovanja so tista, ko odideš domov takrat, ko bi hkrati še malce ostal, a se tega da greš domov, veseliš še bolj.