Pred poletno vročino in sončno pripeko se lahko bodisi skrijemo, bodisi nekam uidemo. Razen, če smo te sorte, da si mislimo, da nam ekstremno visoke temperature ozračja ne pridejo do živega. A zdi se mi, da nas je večina takšnih, da se pred takšnimi razmerami raje nekam umaknemo, kot da se jim izpostavljamo. Klimatizirana stanovanja, avtomobili, pisarne, trgovski centri in tako naprej, so lahko varno zatočišče pred vročino. Če pa smo nadvse radi zunaj, se je za to, da najdemo nek kraj s prijetnejšimi temperaturami, treba potruditi. Lahko odrinemo na morje, kjer je, če nam uspe najti svoj košček sence pod borovcem nekje ob morju, popolno. Sicer pravijo, da ima voda ponekod že 30 stopinj, a morje je vendarle morje, saj nudi užitke, neprimerljive s čemerkoli drugim. Seveda ne za vsakogar. Alternativa morju so kajpada hribi, kjer je praviloma hladneje, kot v nižinah. Zame je ta alternativa pravzaprav najprivlačnejša, saj je na hladnejšem zraku mogoče pohajkovati, kolesariti ali biti kako drugače aktiven, kar na vročini ni najpametneje.
Med prvim letošnjim vročinskim valom sva tudi midva za nekaj časa pobegnila. Na način, ki se nama zdi najprivlačnejši. Pravzaprav je bila to v tem trenutku najina edina možnost, zato se nama na srečo ni bilo treba spogledovati z alternativami. Sedla sva na motor in se zapeljala v Alpe.
Tokrat nama je končno, po veliko letih neuspešnih poskusov, uspelo z motorjem na Tirolsko. Ta del Avstrije smo sicer že prevozili z avtom, a sem si ga že resnično dolgo želel obiskati z motorjem. Gre namreč za najbolj alpsko regijo Avstrije, ki je prepredena z dolinami, skozi katere se vijejo lepe ceste, ki jih na levo in desno krasijo čudoviti gorski razgledi. To seveda pomeni, da je precej cest, ki so speljane čez visoke gorske prelaze, kamor visoke temperature ne sežejo. A tudi v gorskih dolinah je nekaj stopinj hladneje, kot v nižinah. Zaradi tega je bivanje in zadrževanje zunaj v tem času precej bolj vzdržno, kot tam, kjer vročina ne popušča. To je še posebej pomembno, če potujemo tako, da smo ves dan zunaj. Ne le čez dan, tudi ponoči, torej praktično 24 ur dan. Čez dan na motorju, ponoči v šotoru. Dolga leta sva nabirala izkušnje, da sva ugotovila, da glede na to, da najraje potujeva tako, da sva zunaj tako podnevi, kot ponoči, za to potrebujeva idealne vremenske razmere. Sicer je tovrstno potovanje pekel, kot se nama je že tolikokrat pripetilo. Sicer verjamem, da tega, kaj pomeni biti zunaj 24 ur na dan več dni ali tednov, ni mogoče razumeti, če nimaš te izkušnje, a nič zato. Gre za ultimativni občutek doživljanja okolja, ki po mojih dosedanjih izkušnjah ni primerljiv z ničemer drugim.
Kakorkoli, Tirolska nama je bila tokrat končno naklonjena. Doslej sva se ji izogibala predvsem zaradi vremena, saj so tam v času, ko je dovolj toplo za tovrsten način potovanja, plohe na dnevnem redu skoraj vsak dan. Tokrat na naju ni padla niti kapljica dežja.
Pogled proti Reichenspitze.
Innsbruck, prestolnica Tirolske.
Sellraintal.
Smučišče Kühtai
A Tirolska je bila šele začetek. Nadaljevala sva proti še resnično alpski državi.