Popotniški dnevnik družine Bračko

Ljudje potujemo zaradi različnih vzgibov. Kar je menda povsem normalno. Kar se našega tiče pogosto verjamem, da je to radovednost. Ne spomnim se, da bi se kdaj odpravili na dopust zato, ker bi bili utrujeni in bi potrebovali počitek. Kar je tudi razvidno iz naših potovanj, ki so vsa po vrsti bolj naporna od našega povprečnega vsakdana. Lahko pa zapišem, da se na potovanja odpravimo tudi zaradi oddiha, če ga potrebujemo. Takole sem zapisal, ko smo se pred leti po dolgem času odpravili na morje k sosedom: “Hrvaška je brez dvoma sanjska počitniška destinacija. A svet je prevelik in prelep, preveč raznolik in zanimiv ter preveč nenavaden in vznemirljiv; naša radovednost po neznanem, želje po odkrivanju tujega in spoznavanju nerazumljivega pa prevelike in premočne, da bi se omejili le na sanjske destinacije. Se pa na Hrvaško še zagotovo vrnemo, če ne prej, po kakšnem vznemirljivem potovanju, ko bomo potrebni oddiha.”

Čarobni nevidni sili, ki našo družino dokaj pogosto izvabi od hiše, tako ne morem reči, da jo je spodbudila potreba po počitku. Želja po oddihu že, saj je oddih lahko tudi pestro in aktivno potovanje. Na tokratno motoristično potovanje po Italiji sva se s Sabrino odpravila preprosto zato, da si vzameva čas zase. Za naju. Ves dan, vsak dan, deset dni zapored sva v celoti namenila drug drugemu. Narazen nisva bila niti deset minut in to naju ni niti za trenutek motilo. Verjamem, da to zveni nenavadno, a če imate mladoletne otroke, pomislite, kdaj ste si to razkošje nazadnje privoščili. Midva sva si ga letos privoščila že osmo leto.

Torej naju na tokratno pot ni gnala niti radovednost, niti potreba po oddihu, temveč nekaj tretjega. Kaže, da je že pri nas doma toliko različnih razlogov, zaradi katerih potujemo, da nima smisla poskušati odkrivati, kaj šele razumeti, vzgibe vseh drugih, ki radi potujejo. Sploh pa so najbrž vsakomur pomembni le lastni in enkrat odkriješ, da te posnemanje drugih zelo redko pripelje tja, kamor si želiš.

Pravzaprav sem želel povedati, da naju je tudi na tokratno potovanje v Italijo vodila bolj ali manj ista želja, kot naju žene že vsa leta. Italija je prva dežela, v katero sva nekoč davno odpotovala kot popotnika in naju v vseh teh letih ni nikoli pustila ravnodušna. Razumljivo, da se je v teh letih marsikaj spremenilo, a ko se z motorjem potepava po tako čudovitih krajih, spiva v šotoru in se predajava občutku svobode, se mi zdi to najčistejša oblika potovanja. Ja, tovrstna potovanja so neustavljivo privlačna.

Severna Italija niso le gore, čudovita pokrajina in krasna mesteca. So tudi gelaterije, picerije in druge krasote ter dobrote, ki jih v Italiji velja obiskati in poskusiti. Skratka, La vita è bella. Vožnja motorja sicer zahteva vso pozornost, zato se je za druge užitke treba zaustavljati. Kar je z motorjem dokaj preprosto, saj se lahko ustaviš takorekoč povsod. Tokrat sva to počela pogosteje kot sicer, saj sva v desetih dneh potovanja naredila rekordno majhno število kilometrov. Potovanje pa sva zasnovala tako, da sva en dan šotorila v gorah, drugi dan pa nekje v dolini, najraje ob jezeru. Ogromna razlika! V gorah so se temperature kmalu po sončnem zahodu spustile proti desetim stopinjam, tako posedanje pred šotorom ni bilo več mogoče in sva hitro zlezla v šotor. V nižinah, ob jezerih sva večere preživljala tako, da sva sedela zunaj do poznih ur. Kampi v gorah so praviloma zunaj mest in vasi, tako da zvečer, razen na sprehod po naravi, ni mogoče nikamor. Kampe v nižinah sva izbirala blizu mest, tako, da sva se lahko sprehajala po starih uličicah ali si privoščila večer v restavraciji. To, kje so lepši razgledi in se bolje spi, je tako jasno, v gorah. Ampak, če ne gre zvečer zaradi mraza posedati pred šotorom in početi ničesar, nekaj manjka. Devetkrat sva spala v šotoru, vsak dan v drugem kampu in vsak večer sem pomislil na to, kje je lepše šotoriti, v gorah ali ob jezeru. Kot marsikaj v življenju, je tudi šotorjenje najlepše, če je raznoliko, zato nama je tovrstni način ustrezal do popolnosti. Je pa treba razumeti, da imava s kampiranjem že nekaj izkušenj, tako, da nama vsakodnevno podiranje in postavljanje šotora ter vse druge opreme ne predstavlja prav nobene težave. Ne pretiravam, če zapišem, da od trenutka, ko parkiram motor na parceli, do trenutka, ko je šotor postavljen, blazini napihnjeni in spalni vreči razgrnjeni, ne mine več kot 15 minut. Rutina pač. Ker na motorju ves dan sediva, nama potem, ko je najin tabor pripravljen, ne pride na pamet, da bi posedala, temveč vse drugo. Vedno, ko je bilo to mogoče, sva se podala na sprehod. Enkrat v iskanju restavracije, drugič trgovine, tretjič gelaterije, včasih pa kar tako, brezciljno.

Italijo zlahka primerjam z drugimi državami, ki smo jih na potovanjih obiskali. Je izjemno hvaležna destinacija in povsem razumem domačine, da ob vikendih ponorijo in se trumoma odpravijo ven, kamorkoli. Morda hvaležnost ni pravi izraz. Povedati želim, da gre za deželo, za obiska katere je treba vložiti dokaj malo truda, a te izjemno bogato nagradi s svojimi lepotami in dobrotami. Še na tole sem se sedaj spomnil, da je Sabrina je na enem od naših potepov po Italiji dejala: “Italijani so evropski Indijci!” A to je že druga zgodba.

Razgled v kampu Marmolada v Canazeiju.
Kampiranje ob reki Piavi.

Obiskala sva tri velika jezera, Garda, Como in Maggiore (ki imajo najbrž slovenska imena, a če poskusite na glas izgovoriti lago di Como v italijanščini in Komsko jezero v slovenščini, boste razumeli).

Počitek ob jezeru Como.
Živahen popoldan v kraju Riva del Garda.
Razburkano jezero ob kraju Limone,
kjer je vse iz Limon.

Veličastno jezero Maggiore
in plaža.
Sprehod po romantičnem mestecu Bellagio.
Brez pice v Italiji seveda ne gre.

To je La vita è bella po najinem okusu.

Verjamem, da marsikateri motorist, kolesar, pohodnik, plezalec ali kakršenkoli drug ljubitelj zavitih gorskih cest in razgledov, pozna Dolomite. Zahodne Alpe, ki so od nas oddaljene več kot nekaj uric vožnje, pa se najbrž redkeje znajdejo v itinerarju slovenskih avanturistov. S Sabrino sva jih tokrat obiskala četrtič in zahodno od Gardskega jezera menda še nisva srečala Slovencev. Gore so neustavljiv magnet, ki privlači z nevidno silo, tako, da se tega sploh ne zavedamo, dokler jih ponovno ne uzremo ali se znajdemo ob njihovem vznožju. O ljubezni do gora sem že pisal. Razgledi nad visokimi gorami so za moje oči eni najlepših, kar jih naš planet ponuja. Zato Alpe, saj tam teh razgledov zlepa ne zmanjka. S časom človek tudi spozna, da najlepši razgled ni s samega vrha gore, temveč na določeni oddaljenosti in višini, kar je zelo pogosto gorski prelaz. Če je to v Italiji, je velika verjetnost, da je čezenj speljana dobra cesta, zato je razumljivo, da je alpski del Italije tako močan magnet za ljubitelje razgledov. Ker pa nismo vsi ljudje pohodniki, ki radi obujemo gojzarje in se podamo v visokogorje, se mi zdi, da so pohodniki na teh gorskih cestah v manjšini. Sam se že pred časom razmišljal, da je ponovno čas za pohajkovanje po Dolomitih, a se nam čez poletje ni izšlo. A ko se enkrat ogrejem za Dolomite, se težko ohladim. Če po Dolomitih ne moremo pohajkovati, jih obiščeva z motorjem, sva sklenila.

Imela sva precej časa, zato sva potovanje podaljšala do Aoste, zadnjega večjega kraja pred Francijo. V okoliških krajih sva se z motorjem potepala že lani, a takrat sva se bolj kot italijanskim, posvetila francoskim Alpam. Ko sem doma iskal kraje v severni Italiji, ki bi jih bilo vredno obiskati, sem naletel na fotografijo gorskega jezera. Ta me je tako očarala, da sem ga hotel videti. To jezerce bo skrajna točka, do katere so bova na letošnjem potovanju z motorjem odpravila, sem sklenil. Fotografija odseva mogočnega Matterhorna v jezeru je lahko dovolj dober razlog za več tisoč kilometrov dolgo pot.

Po osmih letih (ko sva z motorjem obiskala Švico) znova pod Matterhornom, tokrat na južni strani.
Veličastna Sella.
Pogled s prelaza Gardena proti Cortini d’Ampezzo s Tofanami v ozadju.
Pogled s prelaza Sella proti Marmoladi.
Na prelazu Gavia.
Famozni prelaz Stelvio je vreden svoje slave. Gor sva šla v soboto zgodaj zjutraj in se je cesta že polnila s kolesarji in motoristi ter tu in tam kakšnim avtomobilom. Če sem prav preštel, šteje zavita cesta blizu 90 serpentin.


Oaza Zegna je bila žal v megli, le ta gorska hiša se nama je prikazala.
Na prelazu Croce domini. Edini dan, ko naju je namočil dež.
Pogled na Sekstenske Dolomite.

rezervirala za potep z motorjem, a sva, tako kot marsikateri načrt v letošnjem letu, ustrezno prilagodila. Vsaj kar se destinacije in termina tiče. Letos smo že zgodaj ugotovili, da se ne izplača delati popotniških načrtov, rezervacij ali celo nakupovati letalskih vozovnic daleč vnaprej (res pa je, da smo ta mesec dobili povrnjeno vplačilo še za zadnje od štirih letošnjih odpovedanih potovanj). Tako sva spakirala opremo za kampiranje, jo naložila na motor in se odpeljala tja, kamor je v teh časih pač mogoče potovati. Na srečo je bila to severna Italija, za najino potovanje že sicer najprimernejša regija v vseh pogledih. Tudi zato, ker sva jo obiskala že več kot desetkrat in vedno znova obiščeva kraje, ki jih še ne poznava. Ko pa kraj, ki sva ga že obiskala, ponovno obiščeva, pa imava nanj prekrasne spomine. Kar pa morda pri motorističnem potovanju, na katerem je rdeča nit vožnja po lepih cestah skozi slikovito pokrajino, niti ni tako pomembno. Pot je cilj, saj vemo, a ne.

A ker sva se šele pravkar vrnila domov, naj bo zaenkrat dovolj le ta uvod in nekaj fotografij za pokušino. Več sledi.

Srce Dolomitov, Corvara.
Jutranji pogled iz šotora v dolini Val Masino.
Modro jezero in razgled, zaradi katerega sva se v te kraje sploh odpravila.

Menda ena najprepoznavnejših gora na svetu. A jo kdo prepozna z južne strani?