Francoske Alpe za pokušino

Pravkar sva se po desetdnevni motoristični pustolovščini vrnila domov. Potepala sva se po alpskem svetu. Seveda z motorjem, kot se za Alpe spodobi. No, takoj za pohodništvom in kolesarjenjem, se razume. Čeprav se mi zdi, da sva srečala in videla več motoristov, kot kolesarjev in pešcev. Kar pravzaprav ni pomembno. Za naju šteje, da sva ponovno doživela precej nepozabnih trenutkov in to s kuliso, ki ji ni para.

A glede na to, da sva bila danes na poti deset ur in da vtisi še niso predelani, naj več povedo fotografije. Za začetek iz Francije:

Prizorov gora na zeleni postelji pod modrim nebom se je nemogoče naveličati:
alpe-2019_01
alpe-2019_02
alpe-2019_03
alpe-2019_04
alpe-2019_05
Prav tako slastne hrane,
alpe-2019_07
ki jo je treba pred zaužitjem včasih ovohati:
alpe-2019_06
Kolesarji, pohodniki, kje ste?
alpe-2019_09
Eden višjih prelazov, ki sva jih prevozila:
alpe-2019_10
In težavna pot na najvišjega, ki pa ga zaradi snega nisem dosegel:
alpe-2019_11
V Alpah se je mogoče navduševati tudi nad krasotami, ki so delo človeških rok, kot so vasice in jezera:
alpe-2019_12
alpe-2019_08

Toliko zaenkrat iz Francije.
alpe-2019_14

Z motorjem čez francoske Alpe

Ne morem verjeti, da je že julij, s Sabrino pa nama je letos uspelo narediti le eno večdnevno motoristično pot! Lahko se izgovarjam na slabo vreme pomanjkanje časa ali na to, o čemer sem pisal nazadnje, a ne bom. Tako sva se pač odločila, saj je motoristično potovanje le ena od oblik potovanj, ki smo jih letos opravili že kar nekaj. Kar je za naju pomembno je, da sva našla ustrezen termin in da so predhodna ter prihodnja potovanja dovolj odmaknjena, da se tega zelo veseliva.

Tokrat se podajava v Alpe. Francoske, švicarske in italijanske. Tam sicer ni tako vroče, je pa bolj mokro. A saj vemo, kako je z idealnim vremenom, ga ni.

Pravzaprav v tem trenutku ni kaj za dodati, morda le tole:
alps02

Kdaj je potovanj preveč?

Kakšna je prava mera potovanj? Kolikokrat na leto se odpraviti na potovanje, dopust, oddih, počitnice ali vsaj vikend, da nam to ostane v veselje, namesto postane breme? Morda komu zveni neverjetno, a tudi s potovanji je tako, da nas prevelika in prepogosta doza odhodov zdoma onesrečuje. (Mimogrede, pravijo, da je podobno z denarjem). Poznamo tudi takšne, ki pravijo, da so nomadi in da so ves čas na poti. A gre za dokaj ekstremno obliko potovanj, oziroma način življenja, ki si ga ne znam predstavljati, zato o tem ne morem razpredati. Lahko pa o tem, kako je, ko je odhodov zdoma preveč, saj sem to že nekajkrat občutil na lastni koži. Takrat vtisov ne predelam domov in o takšnih potovanjih niti ne pišem.

Potovanja je vsekakor treba doživljati in občutiti na samem potovanju, ko se nam dejansko dogaja. Vsaj pri nas je tako, da najraje potujemo na način, da se veliko premikamo iz kraja v kraj, kar pomeni, da si dnevi na potovanju niso enaki. Zato je vtisov še več, kot sicer in je še toliko pomembneje, da si vzamemo čas, da doživetja predelamo in podoživimo, sicer nova doživetja prehitro prekrijejo prejšnja. Kar je seveda škoda, saj so potovanja šola za življenje in si jih velja zapomniti že zaradi tega. Eden najpreprostejših načinov za to je urejanje albuma s fotografijami, čim prej po vrnitvi domov. Da se razumemo, urejanje albuma ne pomeni prepustiti, da se vseh tisoč fotografij prenese v galerijo v oblaku oz. digitalno shrambo. Urediti album s potovanja pomeni, da slike pregledamo, po potrebi obdelamo, obrežemo, zavrtimo ipd., predvsem pa, da večino fotografij izbrišemo in ohranimo le tiste najboljše. Tiste, ki jih bomo z veseljem kdaj pogledali ali komu pokazali. Zato menim, da nam (tudi) v tem primeru tehnologija dela medvedjo uslugo, saj nas s tem, ko samodejno poskrbi za naše fotografije, prikrajša za podoživljanje potovanja. Česar si najbrž ne želimo. Tega, da bi bili prikrajšani za lastne vtise z lastnih potovanj, namreč. Sicer ne vem, kako je z drugimi, a jaz se želim spomniti vsakega doživetja s potovanj. Jasno, tudi tistih slabih, saj le tako vem, kako v prihodnje preprečiti, da bi se slaba doživetja v prihodnje ponovila. V tem trenutku se spomnim le dveh hudo neprijetnih dogodkov s potovanj in se vedno znova trudim, da se ne ponovijo. Pravkar sem še spomnil še enega, a ker je šlo za resne situacije, o tem ne bom. Želim le povedati, da se je za to, da si dogodke s potovanj vtisnemo v spomin, izplača potruditi. Kar je, kadar skačemo s potovanja v potovanje, precej težje.

V popolnem svetu bi odpotovali le takrat, ko bi nam postalo doma dolgčas ali v službi prenaporno in bi si želeli malce razvedrila ali počitka ali družbe z ljubljeno osebo, oziroma česarkoli nam pač manjka. Se mi zdi, da bi bila to dokaj dobra osnova za iskanje prave mere potovanj. A dokler si ne ustvarimo popolnega sveta, se je pač treba prilagoditi temu, v katerem živimo. Ta je pač takšen, da je pogosto nečesa preveč in nečesa premalo. Dobra metoda za uravnovešanje je, da se naučimo reči ne. Ne le drugim, tudi samemu sebi. No, tega zadnjega se moram sam še naučiti.

S kolesom po svetu

Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.

Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.

Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.

p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!

S kolesarskim tempom po Makedoniji

Različne države, destinacije in pokrajine, ki jih obiskujemo, imajo različno »podlago« za potovanja. Nekatere je najbolje obiskati in po njih potovati peš, po drugih z lastnim avtom, po tretjih s kolesom, četrtih z motorjem in tako naprej. Tako, kot smo peš marsikje prepočasni, smo v avtu marsikje prehitri. V obeh primerih zamujamo priložnosti oziroma spregledamo znamenitosti, ki bi jih z ustreznim tempom lahko obiskali ali doživeli. Tempo potovanja je namreč precej bolj pomemben, kot si včasih mislimo. Na potovanjih smo, na primer, srečali kolesarje, ki so premagovali neskončne razdalje v Patagoniji, kjer je od enega do drugega naselja več dni kolesarjenja, vmes pa le pusta, neskončna pokrajina. Je kolo res primerno za takšna potovanja? Odvisno, kaj od potovanja pričakujemo. Vsi na potovanjih ne oprezamo za tistim, kar je pred našimi očmi, temveč odkrivamo tisto, kar je v nas. V ta namen je lahko kolesarjenje po neskončni Patagoniji popolna kulisa. Včasih pa čez nekatere destinacije, ki bi si zaslužile več in daljše postanke, dobesedno zdrvimo. Tako, kot sva s Sabrino z motorjem prevozila osem tisoč kilometrov Svilne poti v manj kot treh tednih, čeprav bi si ta pot zaslužila večmesečno potovanje. Tako pač je s potovanji. Vedno so kompromis želja, časa, denarja in še marsičesa.

Na letošnjem kolesarjenju po Makedoniji sem sicer imel dovolj časa in denarja ter skoraj popoln tempo, a to ni bilo dovolj, da bi lahko rekel, da je bilo potovanje popolno. Kar je pravzaprav v redu, saj so tako pozitivni kot negativni vtisi, ki jih prinesemo s potovanj, potrebni za izboljšanje potovanj v prihodnje. Nekateri vtisi pa so preprosto popolni, kakršnikoli so. Na primer, takšni:
Meze, makedonija-2019_15
pastrmajlija, makedonija-2019_16
turli tava, makedonija-2019_17
pleskavica s kačkavaljem, ovita v slanino. makedonija-2019_18
Ali takšni, ko si na kolesu in je pred teboj tisoč višinskih metrov spusta, kot tale proti Strumici:
makedonija-2019_19
Čeprav tudi spomin na tisoč metrov vzpona ni nujno, da je negativen. Na Kruševo (nekje v ozadju) sem se povzpel kot za šalo.
makedonija-2019_20
makedonija-2019_22
Mimogrede, v Kruševu se hvalijo, da so najvišje ležeče mesto na Balkanu. Prismučati se je mogoče dobesedno v center.
makedonija-2019_21
Tudi na kanjon Matka imam lepe spomine. Sicer v obliki fotografij, na katerih se ne vidi gneča, a to šteje, mar ne?
makedonija-2019_23
makedonija-2019_24
V spominu mi je ostal trudi kraj Demir Kapija, a le zaradi imena, ki v turščini pomeni železna vrata.
makedonija-2019_25
Ne le s pomočjo fotografij, vtisi se dobro ohranijo tudi, kadar so podani skozi zgodbo. Ena bolj simpatičnih, ki sem jih imel priložnost prebrati v Makedoniji, je zapisana na tabli ob kamnu Kralja Marka:
makedonija-2019_26
Na zgornji fotografiji velja opozoriti na to, da je vtis odvisen od tega, kako globoko v fotografijo oz. predmete v ozadju se zazremo. Ti namreč bolje opisujejo resničnost, kot pravljice o kamnih. A opaziti jih je mogoče le s primernim tempom.

Vtisi iz Makedonije

Tako. Makedonska kolesarska avantura je za menoj. Zaključil sem jo nekaj dni prej, kot sem načrtoval, a sem kljub temu v enajstih dneh prekolesaril kar nekaj zanimivih kotičkov te prekrasne dežele. Čudoviti razgledi, božanska hrana in zanimivi ljudje. Dovolj razlogov za obisk. Po eni strani smo si tako blizu, po drugi neskončno daleč, Makedonija in Slovenija. Po eni strani so podobnosti tiste, zaradi katerih se mi je Makedonija zdela zanimiva, kot destinacija za kolesarjenje. Po drugi strani pa so razlike tiste, ki so jo zame naredile prav posebej privlačno. Nisem prepričan, če je to prav oziroma primerljivo, a prednost dajem privlačnemu pred zanimivim, saj se mi zdi, da je lahko nekaj, kar je privlačno, precej pogosteje hkrati tudi zanimivo. Med tem, ko smo na potovanjih neštetokrat videli kaj zanimivega, a hkrati neprivlačnega.

Kakorkoli, Makedonija je tako zanimiva kot privlačna. Zato ne bom pisal o tem, kar mi ni bilo všeč, temveč o tem, kar mi je bilo.

Skopja sem se kar malce bal. Ne česarkoli drugega, kot tega, kako se je spremenilo, pred čemer so me svarili tisti, ki so ga obiskali pred nedavnim. A v Skopju sem preživel več časa, kot sem nameraval in mi je postalo prav všeč, kot mesto s širokimi pločniki, neskončnim naborom dobrih restavracij in nenavadno arhitekturo.
makedonija-2019_01
makedonija-2019_02
makedonija-2019_03
Sicer sem Skopju skušal uiti že drugi dan, a kot sem že zapisal, mi ni bilo usojeno. Nič zato, sem odkril druge poti. Takšne, ki vodijo skozi skorajda neokrnjeno naravo in so po možnosti manj prometne.
makedonija-2019_04
makedonija-2019_05
Mimo riževih polj,
makedonija-2019_06
ob reki Vardar
makedonija-2019_07
makedonija-2019_08
in ob vinogradih Tikveša.
makedonija-2019_09
makedonija-2019_10
Še najraje pa sem imel ceste, ki so vodile ob nasadih jagod, ki so jih pravkar obirali. Seveda sem jih kupil. Polovico vedra!
makedonija-2019_11
makedonija-2019_12
Tokrat žal ni bilo veliko priložnosti za kampiranje, a ko sem uspel postaviti šotor in skuhati večerjo v naravi, je bil to eden vrhuncev potovanja.
makedonija-2019_13
makedonija-2019_14

Gostoljublje po makedonsko

V Skopju sem srečal kar nekaj (lokalnih) kolesarjev in še nekaj v Bitoli. Sicer pa le tu in tam kakšnega domačina na kolesu. Izven mest niti enega. Sprašujem se, zakaj? Lani in tudi na prejšnjih kolesarskih potovanjih sem jih vedno srečeval, kolesarje popotnike. V Makedoniji sem danes deseti dan in nisem srečal niti enega. Najbrž tisti, ki potujejo s kolesi, o Makedonskih razmerah za kolesarjenje vedo nekaj, česar jaz nisem, preden sem se sem odpravil. Pravzaprav še danes ne vem. Tudi začudeni pogledi domačinov v bolj odročnih krajih in njihove besede, mi dajo vedeti, da najbrž tudi njim tovrstno kolesarjenje ne gre v račun.

Dežele v tem delu Evrope že kar poznam in vsaka je po eni strani drugačna, po drugi pa so si vse podobne. Vključno s Slovenijo. Makedonci se radi pogovarjajo. Kar ustavljajo me in začnejo pogovor. Gesta, na katero pri nas težko naletiš. Možakar, ki je znal le Makedonsko, si je kar stol prinesel k meni, ko sem šotoril v kampu njegovega sina. Vse sva se pomenila!

V prav posebnem kraju, Kratovo, mestecu, ki stoji v kraterju ugaslega vulkana, sem spal v tristo let stari etno hiši. Gospodar, ki me je pričakal, mi je za pijačo dobrodošlice postregel z obloženo mizo lokalnih dobrot, ki se jim nisem mogel upreti. Še halva, tista suha drobljiva sladica, je bila okusna. Kljub prigovarjanju, da nimam prostora za dodatno prtljago, mi je dal nekaj vrečk domačih začimb in šopek mete za čaj. Nekaterim ljudem pač ne moreš reči ne. Zjutraj je prišel njegov sin, po poklicu arheolog, s katerim sva skupaj pozajtrkovala, nato pa me je odpeljal na kratek ogled mestnih znamenitosti. To so predvsem stolpi, v katere so se nekoč domačini zatekali pred napadalci. Pa menda prvič sem videl “kozmopolitansko” cerkev, kot jo je imenoval moj vodnik. Imela je namreč simbole štirih največjih religij.

Uf, šele sedaj, ko pišem, mi postaja jasno, da sem že kar nekaj videl in doživel tukaj. A tipkanje objav na telefon mi ne gre najbolje od rok. Vtisi so lepši, ko jih predelaš. Kmalu!

Makedonija, nič po načrtih, a vse je v redu

Danes je tretji dan moje letošnje kolesarske eskapade. Tokrat prvič po državi, ki nima morja. Kot, da je morje ne vem kaj. Pa je! Sploh v mesecu maju, ko so vremenske razmere v notranjosti nestabilne in je na morju že dovolj toplo tudi ponoči. Zaradi kampiranja, seveda. Pa tudi terapevtskega namakanja v mrzli vodi po kolesarjenju.

Tako pa sem se kljub pripravam znašel v več nepričakovanih situacijah, ki se jim sproti prilagajam. Nič resnega. Morda le to, da sem načrtoval tri vzpone čez dva tisoč metrov, a so me prizori snega, s katerim so pokrite gore, ki jih je mogoče videti iz Skopja proti jugu in zahodu, prepričali, da je bolje, da se držim pod dva tisoč metri. Zraven tega, me je včeraj v to prepričal še čuvaj naravnega rezervata. Iz Skopja sem zjutraj pričel z blagim vzponom proti rezervatu Jasen, od koder sem nameraval nadaljevati proti jugu vzdolž lepega jezera, kjer sem nameraval na črno kampirati. Po štirih urah in 40 kilometrih kolesarjenja bolj ali manj navkreber, sem dokaj utrujen, (z vso prtljago, se razume) prikolesaril do zapornice, onkraj katere sta položaj branila dva gromozanska psa. Na tabli je pisalo, da cesto za promet v smeri, kamor sem nameraval, odprejo med 16. in 18. uro. Dve uri čakanja! A že čez deset minut se je prikazal čuvaj in rekel:”Sa točak ne!” S kolesom ne! Dajala sva se kakšnih deset minut, a ni popustil, s kolesom je vožnja skozi rezervat prepovedana (tako on, na nobeni tabli ne piše). Obrnil sem se in odkolesaril nazaj v Skopje. Načrti so padli v vodo. Tudi danes so in jutri bodo, preverjeno! A dokler še lahko ves dan kolesarim, najdem kaj za pojest in prostor za spanje, je vse v redu.

Vtisi sledijo, ko se jih nabere dovolj.

Kolesarska potovanja so zakon

Sedaj, ko je pomlad menda že zares v polnem zamahu, sem se spomnil še enega načina, na katerega je mogoče preživeti aktivni dopust. Mimogrede, danes zjutraj sem razmišljal o tem, če je alternativa aktivnega dopusta pasivni dopust in če je, zakaj se ta nikoli ne promovira? A ker tega načina preživljanja dopusta zaenkrat še ne obvladujemo dovolj dobro, se v to ne bom spuščal. Zato tudi ne pišem o naših potovanjih, kot o aktivnem preživljanju dopusta, saj drugih oblik, kakršnekoli že so, ne prakticiramo.

A preden preidem k dejstvu, moram zapisali še tole. Letošnje leto je že bilo dokaj pestro, saj smo se potepali že po Tajskem in Burmi, pohajkovali po grškem otoku, se podili z motorjem enkrat po Avstriji in drugič po Balkanu. A v naslednjih mesecih se obeta še več takšnih in drugačnih potovanj. Ravno prav, da lahko vmes zajamemo sapo, nič kaj več. Zato bo pisanje na teh straneh v tem času morda videti malce nepovezano ali celo nepredelano. Morda pa tudi ne. Pustimo se presenetiti.

A pojdimo lepo po vrsti, s potovanjem, ki je naslednje, vsa, ki mu sledijo, naj lepo počakajo.

Torej, kolesarjenje. Pravzaprav kolesarsko potovanje, če želim biti konsistenten.

Ne vem, kako bi temu rekel; morda jugo-nostalgija ali kaj drugega, skratka, nekako se ne morem znebiti želje po potovanjih po Balkanu. Ma ne, ni jugo-nostalgija, saj ničesar iz tistih časov ne pogrešam, gre za nekaj drugega. Morda se ravno zato, ker ne najdem odgovora, vedno znova tja podajam.

Letos se s kolesom podajam tja, »gdje vječno sunce sja«. Saj vemo, kje je to, a ne? Ja, Makedonija! V tem trenutku, dokler ne začnem pritiskati na pedala, ni kaj dodati. Morda le to, da sem končno naredil posebno stran kolesarska potovanja, saj se je tovrstnih potovanj nabralo že kar nekaj.