Popotniški dnevnik družine Bračko

Potem, ko sem pustil gorovje Omana za seboj in se znova vrnil v dolino, je bila pred menoj le še dolga, ravna in dolgočasna cesta do glavnega mesta. Na srečo je bilo dovolj daleč, da je bila pred menoj še ena, zadnja noč v šotoru. Nameraval sem kampirati nekje na obronkih velemesta, kar mi nekako ni dišalo, saj se lahko v še tako skrivnih kotičkih v bližini civilizacije zlahka znajde preveč ljudi. To vsekakor razvrednoti smisel kampiranja na divje. Tako sem na dolgočasni cesti, kjer sem imel na pretek časa za tuhtanje, razmišljal o tem, kaj naj naredim, da si pričaram še eno lepo kamping izkušnjo. K morju, seveda! Že dlje časa sem bil v notranjosti Omana in sem pogrešal morje. Tako sem se obrnil k morju in se namenil na mestno plažo Seeb. Kontradiktorno pomisleku, da me pri kampiranju nekje na obronkih mesta ne bi motilo preveč ljudi, sem se odpravil na mestno plažo, kjer bo ljudi zagotovo več. Kot, da sem ob misli na to, da bi lahko kampiral ob morju, pozabil na vse drugo. Vsakič, ko se ujamem, da ravnam v nasprotju s tem, o čemer sem bil še pred kratkim prepričan, me to nasmeji.

Plaža Seeb, ko sem ujel redek trenutek samote.

Kakorkoli, bil sem na plaži. Med sprehajalci, odbojkaši in celo kopalci, a edini s šotorom in namenom, da tukaj prenočim. Znova sem nekega možakarja vprašal, če lahko in je odvrnil pritrdilno, a nisem želel, da se ponovi zgodba iz parka in da me potem, ko bom že v šotoru, nekdo prežene. Tako sem nekaj časa sedel in gledal v morje, dokler mi ni pristopil temnopolti možakar, s katerim sva se zapletla v pogovor. Povedal je, da je iz Sudana, na kar sem odvrnil, da to deželo poznam, saj sem jo že obiskal. Nič več, je rekel. Sedaj je tam vojna in veliko ljudi iz Sudana je našlo zatočišče v Omanu. Žalostna resnica, ki jo, kadar se srečujemo z migranti doma, zlahka spregledamo. Čez čas je pripeljal patruljni policijski avto in sem ga prosil, če lahko greva vprašati policiste ali lahko prenočim na plaži. Seveda je bil takoj za. Policiste je nagovoril s tako šarmantnim pristopom, da so se vsi po vrsti nasmejali in dali privolitev, da eno noč prespim na plaži. Še eden od tistih trenutkov, ko nas popotnike iz zagat rešujejo popolni tujci. To, da se pustiš pomagati tujcu, ki kot da je poslan od boga, da te reši iz zagate, je resnično izjemen občutek.

Naslednje jutro sem si vzel čas, da sem šotor posušil, saj sem vedel, da ga nekaj časa ne bom potreboval. Morda sem z odhodom zavlačeval tudi zaradi tega, ker me je zadnji kolesarski dan v Omanu čakala dokaj težka etapa, saj je bilo treba kolesariti 50 kilometrov po prometnih cestah velemesta. Te so bile pravo nasprotje praznih avtocest, ki sem jih bil v Omanu vajen doslej. Ko mi je vendarle uspelo priti na cilj in sem parkiral kolo pred hotelom, izpred katerega sem pred par tedni startal kolesarko turnejo po Omanu, se mi je smejalo do ušes. Bil sem prezadovoljen, da sem uspešno prekolesaril še eno deželo, ki se je povrhu izkazala kot izjemna gostiteljica. Predvsem njeni ljudje in celo tisti, ki so tja preseljeni, so se izkazali bolje, kot sem upal verjeti. Ne vem, kako naj to zapišem politično korektno, a Indijci, ki predstavljajo desetino prebivalstva v Omanu, so od Indijcev, ki smo jih srečali na potovanjih v Indiji, precej drugačni, da ne rečem, bolj prijazni. Razen seveda do priseljencev iz drugih držav indijske podceline, o čemer sem se prepričal na lastna ušesa. Le kaj je to v nas ljudeh, da sovraštvo do soseda odnesemo s seboj tudi na drugi konec sveta?

Od prestolnice Omana nisem pričakoval ničesar, zato tudi nisem bil presenečen ali razočaran nad ničemer, kar ponuja. V Maskatu sem obiskal le dve znamenitosti, največjo mošejo in največjo tržnico. Začuda me je mošeja, čeprav polna tujih turistov, precej bolj impresionirala, kot tržnica, ki je bila popolnoma nezanimiva.

Kakorkoli povzamem, Oman me je navdušil. Bolj kot katerakoli druga od menda petih arabskih držav, ki sem jih obiskal. Sicer nima blišča egipčanskih templjev, privlačnosti jordanskih sotesk ali razsežnosti maroških gorstev, ima pa to, kar nobena od teh dežel nima; občutek, da si tam kot gost resnično dobrodošel.

Končno je napočil čas za resno kolesarjenje. Do Nizwe sem kolesaril bolj ali manj po ravninah, kjer sem pridelal povprečno zgolj 500 višinskih metrov dnevno. Sedaj sem se končno znašel pred gorami, ki segajo čez tri tisočake. A po toliko kilometrih na kolesu se vzponov nisem bal. Sicer sem prebral, da znajo biti vzponi izjemno strmi, a to me ni prestrašilo. Pravzaprav sem se izziva in tega, da zapuščam ravnino in se podajam v gore, veselil. V stari naselbini Al Hamra, kjer so ljudje še pred nedavnim živeli v hišah iz blata, sem se poslovil od ravnine.

Al Hamra in gorovje Hajar v ozadju.

Zapuščene hiše iz blata.

Tukaj je bilo tudi nekaj zelenila, ki je prijetno popestrilo pogled na okolico.

V zadnji trgovini sem napolnil torbe z zalogami hrane in večjo količino vode ter se pognal v hrib. Morda pognal ni prava beseda, saj sem v neverjetno strme klance s prenatovorjenim kolesom zmogel v povprečju le 5 kilometrov na uro. A do gorskega prelaza na dva tisoč metrih višine sem prilezel, ne da bi sestopil in kolo porival. Očitno me je poganjala prava mešanica trme in pridelane vzdržljivosti, da sem to zmogel.

Razgled z vrha prelaza.

Pravi izziv se je začel šele na prelazu, saj se je tukaj končal asfalt, začel pa se je spust po vrtoglavo strmi prašno-blatni makadamski cesti. En par z avtom se je tukaj obrnil in se vrnil nazaj po asfaltni cesti, saj je voznik dejal, da je prestrmo. Jaz si tega razkošja nisem mogel privoščiti. Dan prej sem srečal dva kolesarja, ki sta mi povedala, da sta se po tej strmi prašni cesti sicer povzpela, a če se ne motim, sta rekla, da sta za pet kilometrov vzpona potrebovala tri ure. Skratka, groza. Računal sem na to, da je, ne glede na razmere, spust lažji od vzpona. A tokrat sem se motil. Športna ura mi je kazala, da se spuščam po 26% klancu (za primerjavo, cesta na Vršič ima v najbolj strmem delu 11%). Bilo je tako zahtevno, da sem se nenehno ustavljal in počival, saj so me od močnega zaviranja bolele roke. A kot, da strm spust po tako slabi poti ni dovolj velika preizkušnja, sem ob spustu v dolino moral narediti še za 500 metrov vzpona. Kar nekaj od teh vzponov sem prepešačil in kolo porival, saj je bilo nemogoče kolesariti v takšno strmino po tako slabi cesti.

Vasica Bald Sayt, kjer sem se zasluženo in pošteno okrepčal.

Proti večeru, ko mi je že zmanjkovalo moči in je bilo treba čez silno slab makadam,

mi je zmanjkalo tudi potrpljenja. Na več mestih sem skušal najti prostor za kampiranje, a nikjer ni bilo v redu. Na koncu sem izbral nek prostor ob vasi, nedaleč od mošeje, ki sem ga zadnjič omenil, kot najbolj ponesrečen prostor za kampiranje. Za nameček sem se zvečer boril z vetrom, ki mi je štirikrat podrl kolo in skoraj odnesel šotor. Kot da ni bilo za ta dan vsega dovolj, so me nadlegovale še koze!

Spust v zloglasno sotesko Wadi Bani Awf, ki ga ni bilo kaj več, kot 30 kilometrov, je skupaj s postanki trajal kakšnih sedem ur. A ta dan, ko sem se najprej tako visoko povzpel in se nato po tako zahtevni poti še spustil v dolino, je bil nedvomno najboljši kolesarski dan v Omanu.

Čas za počitek si je treba prislužiti, kar na kolesarskem potovanju ni niti najmanj težko. Sicer se nisem počutil utrujeno, niti nisem imel težav, ki bi me prisilile k počitku, a bil je čas, da si Oman pobliže ogledam brez kolesa. Hitrost, s katero potuje kolesar, je bolj ali manj popolna za spoznavanje dežel, a v mestni vrvež se najraje podam peš. Za dan počitka sem izbral prečudovit kraj, ki je videti kot iz pravljic Tisoč in ene noči. Nizwa je mesto, v katerem se tradicionalni običaji in sodobni turizem prepletata bolj, kot kjerkoli v Omanu. Glede na to, kar sem videl, se razume. Naključje je hotelo, da sem za Nizwo izbral najboljši in najbolj svet dan v tednu, petek. Ta dan se namreč v Nizwi odvija sejem, ki je paša, ne le za oči, temveč za bolj kot ne vsa čutila zvedavega obiskovalca. A najprej sem potreboval sobo.

Prispel sem v četrtek, v času popoldanskega počitka, zato so bile ulice dokaj prazne. Tudi zlatarne, ki jih je v mestu na desetine (na spodnji fotografije zlatarna za zlatarno),

so bile zaprte, kar se je izkazalo, da zame ni bilo najbolj posrečeno. V potrditvenem sporočilu rezervacije sobe je namreč pisalo, da se naj ob prijavi v apartma oglasim v zlatarni. A ker je bila ta zaprta, sem za lokacijo apartmaja vprašal v sosednjem lokalu, ki je bil videti kot banka. Prijazna uslužbenka, ena od redkih žensk, s katero sem v Omanu spregovoril, mi je pokazala vhod v stavbo, kjer je apartma. Kolo sem pustil pri vhodu in se po stopnicah povzpel v drugo nadstropje, saj je tudi na moji rezervaciji pisalo Apartma številka 2. Nikjer ni bilo žive duše. Prijel sem za kljuko apartmaja številka 2 in odprl vrata v razkošni prostor.

Bil sem navdušen. Šel sem po kolo in mu snel krmilo, saj sem se le tako lahko z njim vred stlačil v majhno dvigalo. Kolo, čeprav prekrito s prahom, sem seveda peljal v apartma. V torbah sem imel namreč vse stvari in sem želel vse skupaj malce pospraviti, urediti in očistiti. Po sedmih dneh kolesarjenja in kampiranja na divje ter brez tekoče vode sem se v sobi počutil, kot v raju. Najprej sem opral vsa oblačila, nato še sebe ter se zadovoljen zleknil v posteljo, čeprav je bil šele popoldan. Ni minilo pol ure, ko je nekdo potrkal. Lepo opravljen v dolgo belo haljo, dišdašo, kot so oblečeni bolj ali manj vsi moški v Omanu, je na vratih stal možakar in se mi nasmehnil. “A imate rezervacijo?” me je vprašal v dokaj dobri angleščini. “Seveda!” sem mu odvrnil in pokazal rezervacijo v apartmaju Rossa Bella. “To ni Rossa Bella. To je Nizwa Park House apartment!” je odvrnil. Mene je skoraj kap! Skupaj sva odšla do zlatarne, ki se je tačas že odprla, kjer sva našla lastnika pravega apartmaja, ki sem ga rezerviral in zaplet smo rešili. Vsi skupaj z nasmeški, kot se za Oman spodobi. V desetih minutah sem napačno zaseden apartma izpraznil in se preselil v pravega.

Potem, ko je zaplet minil in sem prišel k sebi, sem se odpravil na večerni sprehod v mesto. Kot je to običaj v krajih, kjer so vajeni skrajno visokih temperatur, je mesto zaživelo šele v večernih urah, saj takrat vročina malce popusti. Kot v blodnjaku sem taval po ozkih uličicah in brezciljno sledil sprehajalcem, ki jih je bilo povsod polno.

Na tržnici, ki je odprta do poznih ur, sem degustiral lokalne dobrote, predvsem halvo. Tržnic, kjer radovedni obiskovalci vsak s svojo plastično žličko zajemamo iz iste posode in “degustiramo”, danes več ne najdeš veliko.

Tržnica, ki je pravzaprav osrednji del Nizwe, je najbolj zaživela naslednje jutro, v petek, na sejemski dan. Fant s puško ni redar ali paznik, temveč radovedni kupec.

Najbolj obiskan je Goat market oz. kozja tržnica, kjer prodajalci in kupci koz uprizorijo pravcat šov.

Razgled nad mestom in nad okolico, kjer se lepo vidi, da je Nizwa pravzaprav zelena oaza.

Nizwa je kljub temu, da sem tam v enem dnevu videl več turistov, kot v vseh ostalih krajih v Omanu skupaj, pravljično mestece, katerega semenjskega dne ne gre zamuditi. A po počitku in dveh nočeh, ki sem jih prespal v postelji, me je že tiščalo na kolo in v šotor.

Če se na kolesarskem potovanju prebudiš pred sončnim vzhodom, to najpogosteje pomeni, da bo pred teboj dolg in naporen dan. S čemer seveda ni prav nič narobe, če si le dovolj odpočit in si na nove izzive primerno pripravljen. Še najbolje je, da se naučiš poslušati lastno telo in mu potem, ko si ga čez dan dodobra izmučil, privoščiš dovolj dolg in primeren počitek, potreben za okrevanje. Sam na tovrstnih potovanjih, kjer dan za dnem ves dan kolesarim ali hodim, stremim k temu, da aktivni dan zaključim med 16. in 17. uro. Tako imam vsaj 14 ur časa za okrevanje, da se do naslednjega aktivnega dne primerno regeneriram. Od časa za okrevanje namenim spanju kakšnih osem ur, preostalo pa gre za kuhanje, pripravljanje in pospravljanje šotora ter predvsem posedanje. Sploh, kadar imam s seboj stolček, ki je, kadar ga nimam, najbolj pogrešan kos opreme. V šotor namreč zlezem šele, ko grem spat, tako da mi je, ko nimam stolčka za okrevanje, dokaj neudobno, kar precej slabo vpliva na okrevanje. Potem, ko sem ves dan na nogah ali na kolesu, je to, da sem preostanek dneva v kar se da udobnem položaju, silno pomembno.

Okrevanje.

Tukaj je tako močno pihalo, da sem moral šotor privezati na kolo. Izbira tega prostora za kampiranje se mi ni posrečila.

Zraven skrbi za počitek, se na aktivnih potovanjih ukvarjam tudi s tem, da nadomestim izgubljeno tekočino in kalorije. S pijačo in rehidracijo ni težav, saj je precej preprosto veliko piti. Po drugi strani pa je izgubljene kalorije silno težko nadomestiti. V Omanu sem v povprečju vsak dan porabil skoraj dvakrat več kalorij, kot jih porabim, ko sem doma. Se pravi, da bi moral tudi dvakrat več pojesti. Meni to enostavno ne gre, če se še tako trudim. Tudi v Omanu sem izrabil vsako priložnost, da sem nekaj pojedel. Zajtrk, ki sem ga pojedel tisto jutro, ko sem moral zapustiti park pred šesto uro zjutraj, me ni nasitil za dolgo. Komaj sem našel neko pekarno, kjer sem si kupil svež rogljiček. Odkolesaril sem nazaj na avtocesto in se kar ob avtocestnem izvozu ustavil in se lotil rogljička. Ko sem se pregrizel do polovice, sem presenečeno ugotovil, da je polnjen s kremo. Še bolj presenečen sem bil ob naslednjem grižljaju, ko sem ugotovil, da tekoča sredica ni krema, temveč surovo testo v premalo pečenem rogljičku. Lahko bi vedel, da pekovski izdelki iz kvašenega testa ne domujejo na tem koncu sveta. Zato sem se v naslednjem kraju ustavil v čajnici. Tea-shop jim pravijo v Omanu. Naročil sem si izvrsten karak čaj in parato z jajci in sirom. Tako čaj, ki je Omanu prilagojena različica masala čaja, popularnega na indijski podcelini, je parata različica parathe, murtabaka, roleksa ipd. Kakorkoli, prvovrstna malica!

Naslednjo noč sem prespal pod drevesom, kar je pravcato razkošje za te kraje.

Šele sedmi dan v Omanu sem dojel, kaj pomeni Tour of Oman. Ob vstopu v državo me je že policist na letališču vprašal: “Tour of Oman?” in mi porinil v roke debel fascikel. Mislil sem, da mi ponuja Tour of Oman, neke vrste voden izlet po Omanu in sem gladko odklonil. A ko sem kasneje v več krajih videl table, se mi je pričelo dozdevati, da gre za nekaj drugega.

Sedmi dan sem se dejansko znašel sredi kolesarske dirke Tour of Oman. Policisti so zaprli cesto za ves promet, a jaz sem še kar kolesaril. Mimo so šla le spremljevalna vozila. Dokler se nek policist vendarle ni odločil, da se moram tudi jaz ustaviti. Ni mi preostalo drugega, kot da se iz nekoga, ki kolesari, spremenim v tistega, ki gleda druge, kako kolesarijo. Prvič v življenju sem se znašel v tej vlogi in moram priznati, da so bile tiste tri minute, koliko je vse skupaj trajalo, zabavne.

Po sedmih dneh v sedlu sem si rekel, da je čas, da si privoščim dan počitka, takšen, ko sploh ne bom sedel na kolo.

Četrti dan v Omanu sem obupal. Dan je bil že krepko v popoldnevu, jaz pa nisem uspel narediti več kot 60 kilometrov. Zaradi močnega vetra sem kolesaril s polžjo hitrostjo in nič ni kazalo na bolje, čeprav sem smer obrnil naravnost proti jugu. Tako sem se ustavil v neki obmorski vasici, kjer sem zagledal paviljon s streho in vodo ter predčasno zaključil dan. Rekel sem si, da če že ne morem kolesariti, lahko vsaj poskrbim za umazana oblačila in še kaj.

Podobnih paviljonov, ki popotnikom v Omanu nudijo neke vrste zavetje, je ob cestah precej. Vsi nudijo senco, kar je v tem koncu sveta še kako dobrodošlo, a zame je bila ključna dobrina, ki sem jo potreboval, voda. Še posebej popoldan, preden sem si poiskal prostor, kjer sem nameraval prenočiti. Takrat sem potreboval vodo za pitje, kuhanje, pomivanje posode in osebno higieno. V najbolj varčnih večerih mi je za to vse skupaj zadostovalo tri litre. Ko pa sem vedel, da daleč naokoli ni vode, sem je s seboj na kolesu tovoril tudi osem litrov, da sem je imel dovolj še za prvi del naslednjega dne. Ko so me enkrat prehiteli kolesarji na dirkalnih kolesih, sem razmišljal o tem, da glede na to, da njihova kolesa tehtajo manj, kot tehta le zaloga vode na mojem kolesu, razen pritiskanja na pedala, nimamo veliko skupnega.

Tako sem bil kar zadovoljen, četudi ta dan nisem prišel daleč, saj sem imel v tem paviljonu izobilje vode in časa, da sem postoril vse, za kar si doslej nisem vzel časa. Povrhu sem znova spal tik ob morju, kar je dan še olepšalo.

Plaža, na kateri sem prenočil tretjo noč.

Kolesaril sem po vseh kategorijah cest in brezpotij, a vetru nisem uspel uiti.

Paviljon, kjer sem prenočil četrto noč.

Naslednje jutro sem se moral od morja posloviti, saj je prišel čas, da se obrnem proti notranjosti. Ob morju je sicer lepo, a kot sem zapisal, sem si prišel ogledati tudi puščave in gorovja. Pred menoj je bilo nekaj dni kolesarjenje po hitrih cestah, a ker sem po njih tudi kolesaril hitreje, mi monotono ravna pokrajina ni povzročala preglavic.

Le prenočitev je bilo malce težje najti. Za prvo noč v tej pokrajini sem izbral nek zelen park z otroškimi igrali in sprehajalnimi stezami. Park je dober kilometer proč od avtoceste in več kilometrov od najbližjega mesta. A ker je v teh krajih zelen park nekaj izjemno atraktivnega, se ljudje pripeljejo od daleč, da ga lahko obiščejo. Park je seveda ograjen, zastražen in čez noč zaklenjen. Možakarja, za katerega sem mislil, da je paznik, sem vprašal, če lahko tukaj prespim in mi je odvrnil: “No problem!” Zelo mi je odleglo, saj je bila že skoraj noč in za menoj je bilo 130 kilometrov kolesarjenja, tako, da sem bil pošteno utrujen. Sprva sem pol ure le sedel na klopi in počival, šele nato izbral nek prostor, na katerem sem začel postavljati šotor. A čez čas sta prišla dva možakarja, s katerima sem se s pomočjo prevajanja preko aplikacij na telefonih sporazumel, da v parku ni dovoljeno prenočiti. No, nismo se ravno sporazumeli, saj mi nikakor ni bilo do tega, da bi po tako težkem dnevu, v temi in ko sem imel šotor že postavljen, moral iskati drugo prenočišče. Povedala sta, da šef tako zahteva in mi kazala njegova sporočila na telefonu. Nič ni pomagalo. Šotor sem pospravil nazaj na kolo in si na obraz nadel najbolj razočaran izraz, kar sem ga v tistem trenutku premogel. Sem jima rekel, da bom prenočil kar zunaj parka, ob cesti. Končno je prišlo do preobrata in je v nekem trenutku njun šef napisal, da glede na to, da sem tako utrujen, da sem tujec, da nisem vedel in tako naprej, da lahko prenočim v parku. A moram biti do šeste ure zjutraj zunaj. Seveda sem pritrdil in se globoko zahvalil za razumevanje. Pokazali so mi nek skriti kotiček, da slučajno kateri od obiskovalcev parka ne bi opazil, da v parku, kjer je prenočevanje prepovedano, nekdo prenočuje. Seveda sem ubogal, postavil šotor, si na skrivaj skuhal dva čaja in večerjo ter legel k zasluženemu počitku v prepovedanem raju.

Potem, ko sem naslednje jutro park ob zori zapustil, sem si zajtrk pripravil kar na pločniku pred parkom.

Puščava ni puščava brez kamel.