Najina tokratna pustolovščina po Indiji je bila kratka, najkrajša doslej. Bi rekel, da je temu primerna tudi intenzivnost in količina vtisov, ki sva si jih ustvarila in tudi ohranila. V primerjavi z našimi prejšnjimi potovanji po Indiji, ne v primerjavi s katerimkoli potovanjem. Tako intenzivnost, kot količina vtisov, ki si jih človek ustvari na potovanju po Indiji, četudi krajšem, je lahko enormna. Kar se tega tiče, je potovanja po Indiji silno težko primerjati s potovanji po drugih deželah. A vedno znova razmišljam o tem, kako bi nekomu, ki Indije še ni obiskal, z besedami opisal to neverjetno deželo. Tam imaš kot obiskovalec vsa svoja čutila takorekoč nenehno na preizkušnji. Ob vijuganju z rikšo med kolonami avtomobilov. Ko greš mimo goreče grmade, ob kateri se poslavljajo svojci. Ko te ljudje ogovorijo, ker želijo s teboj narediti selfie. Barve, vonjave in hrup se menjujejo s takšno intenzivnostjo, da vseh niti ne uspeš zaznati, saj je to v realnem času nemogoče sprocesirati. Vse, kot da se bori za tvojo pozornost, a s tega brbotajočega kotla, skušaš zajeti le smetano, tisto malenkost, ki bi te v tej vseprežemajoči zmedi pritegnila. A ne gre, saj Indije ni mogoče secirati in iz nje izločiti le prijetnega, dišečega, lepega ali kako drugače obiskovalcu zaželenega. Indija te zasuje z vsem, kar premore. Tako skušaš v tem brbotajočem kotlu najti kanček smetane. A ko to najdeš, te Indija tako bogato obdari, kot nobena druga dežela na svetu.
Nam to ni uspelo ob vsakem obisku, a dovoljkrat, da se vedno znova želimo tja vrniti. Tudi zato, da bi jo končno dojeli, saj nam je tudi potem, ko smo v Indiji v petih obiskih tam preživeli pol leta, ni uspelo dojeti. Zato nikakor ne najdem ustreznega izraza, s katerim bi jo opisal. Tako, dokler je ne dojamem, ostajam pri tem, kar sem zapisal v knjigi in po drugem potovanju po Indiji: “Dojemanje radovednega popotnika, željnega razkriti in razumeti njene čare, Indija prežveči in izpljune, sesuje, zdrobi in zmelje v prah.”
Preden sva letos odpotovala v Indijo, sem zapisal, da ne želim razmišljati o spremembah, ki jih lahko, od našega zadnjega potovanja po Indiji, tam pričakujeva in da o tem, kaj je v Indiji danes drugače, ne želim vedeti ničesar, kar bi omililo kulturni in še kakšen šok, ki jih ob prihodu brez dvoma lahko pričakujeva.
Namreč, po tem, kaj vse smo že tam doživeli in kako nepojmljiva, a hkrati neustavljivo privlačna, je v naših očeh Indija, si lahko to, da se nanjo vnaprej ne pripravimo, privoščimo. Gre za to, da človek z leti potovanj lahko postane, na nek način, odvisen od kulturnega šoka. In tako, kot pri marsikateri obliki odvisnosti, je s časom potrebna vedno večja doza opajanja. Zase sicer vem, da sem to že presegel in več ne iščem vedno bolj neverjetnih doživetij, a občasno si vendarle zaželim preizkušnje, ki bi me dodobra pretresla. To Indija vsekakor nudi in tega sem se silno veselil. Zato tega občutka nikakor nisem želel zmanjševati s tem, da bi se vnaprej pripravljal na to, kakšne spremembe bova v Indiji doživela. Indijski kulturni šok sem želel doživeti v pristni in surovi obliki.
A že prvi dan v Indiji sem pomislil na to, da se svet ne spreminja tako hitro, kot se zdi, ali pa tega ne opazimo, saj se z njim spreminjamo tudi mi. Seveda imajo danes Indijci boljše telefone in avte, kot pred desetimi leti. A ljudje so danes popolnoma enaki, kot so bili pred desetletjem, ko sva Indijo obiskala nazadnje. Njihova pristnost, srčnost, ustrežljivost in spoštljivost naraščajo z vsakim kilometrom oddaljevanja od mest. V odročni dolini reke Spiti je srečanje z komerkoli neprimerljivo bolj človeško, kot v velikih mestih. Tudi danes so prevaranti, ki se jim je na ulicah Delhija nemogoče izogniti, enako vsiljivi, nadležni in brezobzirni, kot so bili ob našem prvem obisku Indije. A najin odnos do njih se je spremenil. Pravzaprav sva se bolj kot Indija, spremenila midva. A to je že druga zgodba.
Čeprav sva tokrat ob zapuščanju Indije menila drugače, bi rekel, da se od Indije poslavljava z nasvidenje.