Popotniški dnevnik družine Bračko

Minulo nedeljo, ko sem pisal o živih spominih na potovanja, sem pri štetju potovanj, ki jih imamo zbrane na tej strani, osupnil. Preštel sem jih namreč petdeset. 50 potovanj! Od prvega resnega družinskega potovanja leta 2001, ko smo se en mesec potepali po Grčiji, do danes, dvajset let kasneje. Potovanj po Aziji in Afriki, ki sva si jih s Sabrino privoščila še v pred-starševskih časih, sem ne štejem. Ta stran je namreč nastala kot družinski popotniški dnevnik, zato sem tukaj pričel s štetjem potovanj šele, ko se nama je na potovanju pridružila Sara.

Če dobro pogledam seznam potovanj, zbranih na strani Naša potovanja, opazim, da je dokaj raznolik. Ne po prepotovanih državah ali destinacijah, temveč po kriterijih, zaradi katerih so nekatera potovanja na ta seznam uvrščena, druga ne. Ne bi mogel reči, da je narejen po nekem konsistentnem pravilu. V glavnem so sicer na njem zbrana potovanja, ki so zaključene celote, razen najdaljšega potovanja, ki je trajalo eno leto. Takrat smo obiskali 16 držav in vsaka ima svoje mesto v tem seznamu. Razen Brazilije, kjer smo bili le kak teden, zato je nisem posebej omenjal. Čas, oziroma dolžina potovanja, je vsekakor pomemben parameter pri definiranju tega, kaj je potovanje. Tako sem Tokio in New York na prvem obisku kar združil v eno potovanje. Sicer smo v Tokiu preživeli manj časa kot v Braziliji, a je tako poseben, da sem ga moral omeniti v seznamu. Po drugi strani pa sem velikansko potovanje čez Afriko z motorjem skozi dvanajst držav, v tem seznamu združil le v eno. Podobno potovanje po Svilni poti, ko sva s Sabrino prevozila osem držav do daljnega Kirgizistana. Da neko potovanje dojemam kot veliko, pove tudi to, da sem npr. o slednjem spisal 16 prispevkov na teh straneh. Nisem pa med naša potovanja vključil letošnjega desetdnevnega road-tripa do Črne gore in nazaj. Prav tako ne lanskega družinskega desetdnevnega pešačenja po Krfu. Ali letošnjega solo devetdnevnega pešačenja po Slovenski planinski pešpoti. Morda zato, ker se mi v tistem času ta potovanja niso zdela dovolj dolga, eksotična, zahtevna ali kaj drugega. Ali pa jih je bilo v enem letu že toliko, da sem se odločil, da raje kaj zamolčim. Na primer leta 2018, ko smo bili v enem letu dvakrat na grških otokih, vmes dobre tri tedne na Norveškem z motorjem in čez zimo en mesec v Burmi in na Tajskem. Tudi tega ali se na pot odpravimo vsi, sama s Sabrino ali sam, ne ločujem. Tudi način potovanja v tem oziru ni pomemben, saj so na istem mestu zbrana vsa potovanja. Od pohodništva, kolesarskih in motorističnih potovanj, do eksotičnih potovanj v daljne kraje. Skratka, za to, da se neko potovanje znajde na seznamu naša potovanja, se torej odločam sproti. Zlatega pravila, po katerem bi potovanje uvrstil v seznam, nimam. Sploh pa to ni niti najmanj pomembno, saj se s tem seznamom ne skušamo nikomur postavljati ob bok, da bi moral biti konsistenten s čemerkoli.

A ne glede na to, da naša potovanja niso zbrana po nekem pravilu, se mi zdi to, da sem po naključnem štetju prišel do številke 50, zdi nekaj posebnega. Morda pa je, glede na to, da se nam niti ne sanja kdaj in kam bomo potovali naslednjič, to prelomnica. Kdo bi vedel…

Preredko se v mislih zatekam k minulim potovanjem. Tako, da bi zavestno razmišljal o nekih situacijah, v katerih smo se znašli, o eksotičnih krajih, ki smo jih obiskali in vtisih, ki so jih na nas pustili. Šele ko pogledam seznam naših potovanj, se spomnim, da jih je preveč, da bi si vse to zapomnil. Saj to tudi ne bi imelo smisla. Mi pa še uspeva, da se spomnim, katerega leta smo bili na katerem potovanju. Ojej! Sedaj sem šel štet potovanja, ki jih imamo zbrana na tej strani do danes in jih naštel precej več, kot sem pričakoval. No, to pa je nekaj, o čemer velja razmisliti.

A ne, da bi o tem razmišljal, se spomnim marsikaterega dogodka, povezanega s potovanji. Ne bi rekel da zato, ker bi imel dober spomin, prej bi rekel, da ga nimam. Dogodkov s potovanj se spomnim zato, ker mi veliko pomenijo in ker je vsako potovanje zame nekaj posebnega. Z vsakega potovanja imam v spominu nekaj pristnih utrinkov, takšnih, ki jih lahko vedno prikličem, ko pomislim na kateri kraj ali državo.

San Cristobal de las Casas, Mehika? Oba s Sabrino sva imela polne roke z menjavo Mašine plenice sredi mestnega trga, ko nam je pristopil mlad fant s šopkom vrtnic in vprašal: “¿Rosas señora?”

Hue, Vietnam? Lastnica gostilnice Cafe on Thu (njeno ime) Wheels nas je prepričevala, da naj najamemo motor za ogled mesta, a smo ji rekli, da ga ne potrebujemo, da bomo pešačili. Ko smo se zvečer oglasili pri njej na večerji, je prišla do mene, me nežno brcnila v piščal in se zarežala: “Walked all day, your feet hurt, happy now?” Še danes se spomnim njenega porogljivega nasmeška in odrezave angleščine.

Giant’s causeway, Irska? Tako nas je opralo, da smo se vsi štirje preoblačili v najetem VW Golfu. Še noben avto se mi nikoli ni zdel tako majhen.

Otok Chiloe, Čile? Tam je Maša prvič poskusila ostrigo. Njena grimasa je nepozabna.

Outback, Avstralija? Na neki odročni bencinski črpalki smo napolnili rezervoar Landcruiserja in ko je Sabrina stopila proti lokalu, da bi plačala, sem jo zafrkaval in zapel refren starega komada Walk like a man. Na sosednji črpalki je bil starejši možakar, ki se je ozrl proti meni in mi v najbolj razvlečenem avstralskem naglasu zažugal: “You’re gonna pay for that!”

Stonehenge, Velika Britanja. Potem, ko smo si na potovanju po Evropi ogledali Pariz, London in še marsikaj bleščečega vmes, je Sara, ko smo prišli do znamenitega Stonehengea, vprašala: “Zakaj smo prišli sem gledat to kamenje?”

Gili Air, majhen otoček v Indoneziji. Ko smo izbirali bungalov, v katerem bi prenočili, se je mladenič, ki jih je oddajal, predstavil z imenom Brother in dodal: “We are all brothers from different mothers!”

Tega se je v dvajsetih letih družinskih potovanj nabralo kar nekaj in spomini, ki sem jih sedaj omenil, so vsi starejši od desetletja. Najpogosteje jih povežem z omembo kraja, v katerem smo bili in se nam je tam pripetilo nekaj, po čemer sem si ta kraj zapomnil. To so spomini na dejanska doživetja, ne na fotografije ali posledica brskanja po tukajšnjih objavah. A ti spomini so le drobci oziroma zgodbice, kar je malenkost v primerjavi s tem, v kar so nas izoblikovale izkušnje na potovanjih. Česar niti ne opazimo, saj so potovanja in naši spomini nanje že tolikšen del nas, da smo to pravzaprav mi.

Vedno lahko potujemo, ne glede na razmere. S spominjanjem minulih potovanj v preteklost, z razmišljanjem o bodočih potovanjih v prihodnost in s sanjarjenjem o tem, kje bi bili raje v tem trenutku, v sedanjost. Tudi če nimamo lastnih popotniških spominov ali ambicij, lahko potujemo tako, da spremljamo potovanja drugih. To, da je svet čudovit in ljudje prijazni, je namreč bogato spoznanje, ki je najbolj pristno skozi oči popotnikov. Predvsem, če so to popotniki, ki potujejo zato, da bi zadovoljili svojo radovednost in potešili svojo lakoto po razumevanju drugačnega. Na drugo stran spektra opazovalcev sveta bi sodili tisti, ki s podajanjem informacij, popačenim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, izkrivljajo predstavo, ki jo imamo o svetu.

Seveda je najbolje prepričati se na lastne oči, skozi lastno izkušnjo. A niti nimamo vsi tega privilegija, niti ni mogoče vsega izkusiti na lastni koži. Zato prisluhnemo nekomu drugemu. Ključno vprašanje je, komu? Komu dovolj zaupamo, da mu prisluhnemo in si na podlagi njegovega videnja ustvarjamo sliko sveta? Lažne novice so nas tako preplavile, da tega pogosto niti več ne opazimo. Morda celo naivno mislimo, da jih prepoznamo ali da smo nanje imuni, a pozabljamo, da lahko neposredno vplivajo na rezultate predsedniških volitev v sodobnih državah. Lažne novice imajo večje razsežnosti, kot si priznamo ali si lahko predstavljamo. Sicer s tem pisanjem nisem nameraval zaiti v te vode, a rad bi le poudaril, da nam naj ne bo vseeno, kdo je tisti, ki mu zaupamo, da izoblikuje naše mnenje. Tudi o tem, kaj si mislimo o neki daljni državi, ki je nismo niti obiskali. Velika država onstran luže je dober primer. O njej smo deležni izjemne količine informacij preko vseh mogočih kanalov. Do mene jih sicer pride bore malo, a s predstavo, ki sem si jo izoblikoval potem, ko sem Ameriko obiskal in doživel na lastne oči, nimajo popolnoma ničesar skupnega. Na štirih različnih obiskih ZDA sem srečal nekaj ljudi, videl nekatere zanimivosti, spoznal nekaj običajev, skratka izkusil na lastni koži in si tako skozi neposredno izkušnjo ustvaril lastno predstavo o tej deželi in njenih ljudeh. Seveda sem spoznal le majčken drobec vsega, kar tvori to državo, a informacije, ki sem jih prejel, so neposredne in predvsem neizkrivljene. Nima smisla delati primerjave s posrednimi informacijami, ki se servirajo preko medijev, na podlagi katerih si nekdo, ki ZDA še ni obiskal, ustvari svojo predstavo o tej deželi. A sprašujem se, komu zaupati, da nam o daljni deželi, ki jo nameravamo obiskati, nekaj pove. Nekemu popotniku ali uveljavljenemu mediju? Kdo je v tem kontekstu bolj kredibilen?

Seveda se o tem vsak odloči sam. Jaz imam v zvezi s tem preprosto pravilo: manj, kot je vir informacij pridobitniški, bolj mu zaupam. Morda prav zato tudi sam ravnam tako in vse, kar vem o potovanjih in destinacijah, ki smo jih obiskali, delim tukaj, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.

Potujmo torej. Če v tem trenutku to ne gre v fizični obliki, se znajdimo drugače. Le za vodnika si izberimo nekoga kredibilnega, takšnega, ki nas bo na potovanju seznanil s pristnim svetom in na način, ki bo prilagojen nam, ne njemu. To je lahko avtor dobre popotniške knjige ali oddaje ali nekdo tretji, čigar pripoved nas bo prepričala. Pa srečno pot!

“Fiji!”, je odločno dejala Sabrina prejšnjo nedeljo zvečer. Potem, ko je prebrala, da sem zapisal, da ne vemo, kam bi jutri odpotovali. Hipotetično, se razume. Hja, le kaj naj človek na to odgovori? Resnih načrtov za prihodnja potovanja nimamo. Niti o njih ne razmišljamo, saj bi bilo to v teh časih vse prej, kot racionalno. Sicer sanjarjenje o potovanju ni racionalno v nobenih časih, a razumemo, da je za marsikoga to način za pozitiven pogled v prihodnost. Sam tega na lastni koži še nisem spoznal, bil pa sem temu že velikokrat priča. Ko nekdo zatrdi, da je načrtovanje potovanja polovica užitka, ali da je z načrtovanjem poletnih potovanj lažje prebroditi zimo, tega pač ne moreš pozabiti, če na to gledaš popolnoma drugače. Včeraj sem v neki skupini zasledil vprašanje o potovanju, ki ga nekdo načrtuje za jesen 2021. To je vendar čez eno leto! Seveda smo vsi o potovanjih že razmišljali daleč vnaprej, a da imamo že eno leto vnaprej pripravljen itinerar, je morda malce prezgodaj. Ne le v letu 2020. No, saj verjamem, da je za resna, overland ali medcelinska potovanja potrebno veliko časa za praktične priprave. Tudi sam sem se za potovanje čez Afriko začel pripravljati pol leta prej. Ali v primeru, ko se tako odločiš, ker želiš biti čim bolje pripravljen in si želiš potovati po natančno zastavljenem načrtu. Tudi prav, zakaj pa ne, ne iščemo vsi presenečenj na potovanjih.

Po drugi strani pa je načrtovanje potovanja lahko privlačno. Ko razgrneš zemljevid po tleh dnevne sobe, bereš izkušnje drugih, ki so se podviga, ki ga načrtuješ, že lotili. Ko se srečaš z drugimi popotniki, si podeliš izkušnje ali se odpelješ v Budimpešto na izlet po vizum in tako naprej. Za načrtovanja potovanj namreč ne obstajajo univerzalna navodila, priročnik ali seznam opravil, saj je različnih načinov, na katere se lahko odpravimo na potovanje, nešteto. To si morda lahko predstavljamo v horizontalni ravnini, kot širok nabor različnih potovanj. Na primer, od večdnevnega kolesarjenja po Sloveniji, do štirinajstdnevnega road-tripa po Evropi ali enomesečnega potovanja po Indiji. Vsako od teh potovanj zahteva specifične priprave, ki se lahko popolnoma razlikujejo za vsako od teh različnih tipov potovanj. Drugi vidik pri načrtovanju je vertikalni. V smislu, kako podrobno oz. v globino se načrtovanja lotimo. Torej ali že vnaprej načrtujemo tako podrobno, da že preden se odpravimo na pot, vnaprej vemo, kje bomo spali, jedli, počivali in koliko kilometrov bomo dnevno prekolesarili. Ali pa smo takšne sorte, da si kupimo le letalske vozovnice za Indijo in vizum ter se prepustimo usodi, da nas vodi po neznani deželi. Omenil sem sicer dve skrajnosti, a resnica je tudi tokrat nekje vmes. V vsakem primeru pa je naj bodo del načrtovanja praktične priprave, v okviru kateri preverimo pogoje za vstop v državo (red tape), zdravstvene in varnostne razmere ter druge omejitve ali nevarnosti.

Ko sem že omenil načrtovanje poti čez Afriko, sem poiskal tabelo, s katero sem si pomagal načrtovati pot čez cel kontinent, pri čemer so vremenske razmere en ključnih faktorjev, ki ga na takšni poti ne moreš ignorirati. Nenačrtovanje bi v tem primeru lahko imelo zelo resne posledice.

O tem, koliko in kako načrtujemo, sem že dovoljkrat pisal, da se ve, kaj si o tem mislimo pri nas. Seveda se razume, da vsakdo razmišlja o potovanjih in jih načrtuje na način, za katerega se mu zdi, da je zanj najustreznejši. Sam sem se v času naših potovanj naučil, da tudi pri načrtovanju potovanj velja, da je manj, več. Manj, kot se spustimo v podrobnosti pri načrtovanju nekega potovanja, več je možnosti, da bomo na potovanju doživeli nekaj resnično novega. Nikakor pa ne bi izpustil praktičnih priprav (kar smo že poskusili), saj se nam v tem primeru zna zgoditi, da do države, ki smo jo nameravali obiskati, niti ne pridemo.