Odročna potovanja v letu 2022

Nazadnje sem pisal o odročnih potovanjih v pandemičnih časih, torej danes. Nato sem začel razmišljati o odročnih potovanjih v prihodnosti. Bo sploh še kdaj mogoče potovati v daljne dežele in njihove najbolj skrite kotičke? Zagotovo. Le nekaj potrpljenja je potrebnega. Najbrž ne bo mogoče potovati kamorkoli, marsikam pa zagotovo. Morda se bodo nekateri kraji, ki so bili doslej nedostopni za popotnike, odprli. Čeprav je žal v resnici obratno, saj se vedno več krajev in popotniških poti zapira. Ko sem v nekih prejšnjih časih sanjaril o motorističnih potovanjih, se mi je zdela odlična ideja, da bi se z motorjem zapeljal okrog Sredozemlja. Čez Balkan in Turčijo, Sirijo, Izrael, Libijo, Alžirijo, Francijo in vse, kar je vmes. Danes je to žal nemogoče in nič kaj ne kaže na to, da bom te sanje lahko uresničil. Nič zato, saj je nešteto drugih poti in pustolovščin, na katere se je mogoče podati. Naslednje potovanje po odročnih krajih, o katerem sem razmišljal, a ga v tem trenutku ni mogoče izpeljati, je nekoč popularna kopenska pot do Indije. Hippie trail so ji pravili. Včeraj sem izvedel, da sem naredil napako v Etiopiji, ker nisem obiskal enega od bolj odročnih predelov te dežele. Takrat me je tam pestilo kar nekaj težav in sem se raje odločil za varnejšo pot in jo ubral proti Sudanu. Izpustil sem Mekele, nezemeljski Danakil in severno regijo, kjer so sedaj vojne razmere, ki bodo najbrž nekaj časa vztrajale.

A danes bolj ali manj vse razloge za nedostopnost že tako odročnih regij pripišemo obvladovanju pandemije. Čeprav si je težko zamisliti bolj “epidemiološko prijazen” način potovanja, kot potovanje po odročnih krajih, kjer komajda srečaš živo dušo. Le do tja je nekako treba priti. Morda bo v prihodnosti prav odročnost ena bolj želenih lastnosti destinacij, ko se bomo odločali o tem, kam se bomo odpravili na potovanje. No, v resnici ne verjamem, da bo to kmalu postal prevladujoči trend, epidemija gor ali dol. Ljudje se pač najraje tiščimo skupaj. Tudi to, da je bilo letos avgusta v Sloveniji več turističnih nočitev, kot v sicer rekordnem letu 2019, veliko pove. Saj vemo, kako je bilo v tem času na slovenski obali. Kar je seveda dobra novica za tiste, ki imamo raje samotnejše ali odročnejše kraje. Statistični urad sicer pravi, da je bilo avgusta letos največ turističnih prenočitev v nastanitvenih obratih v gorskih občinah. Zato avgusta promenada v Kranjski gori najbrž ni nič kaj bolj samevala od tiste v Portorožu. Kar nikakor ne pomeni, da v Sloveniji ni mogoče najti krajev, ki so hkrati dovolj privlačni in dovolj samotni, da ne bi bili zanimivi.

Trendi in število potovanj na globalni ravni so se v minulem letu in pol zagotovo zelo spremenili. Domnevam, da je manj prehodov meja in več potovanj v domačih deželah ter manj potovanj v velika mesta in več v manjše kraje oziroma naravo. A da bi ljudje, ki prej niso, sedaj začeli potovati v odročne ali celo v samotne kraje, dvomim. Nekateri zagotovo, a najbrž daleč od tega, da bi to poslat trend. National Geographic je že eden od bolj kredibilnih napovedovalcev trendov. 25 neverjetnih potovanj za prihodnje leto so razvrstili v pet kategorij: narava, pustolovščina, obstojnost, kultura in zgodovina ter družina. Če bi izbiral med najprivlačnejšimi in hkrati odročnimi v vsaki od teh petih kategorij, bi izbral: Belize, Kolorado, Mozambik, Japonsko in Turčijo.

Kaže, da se tistim, ki nas že srbijo pete, za prihodnje leto ni treba bati, da bomo morali zaradi kakršnihkoli ukrepov ostati doma.

Odročna potovanja v pandemičnih časih

Kaj je nasprotje od utripa velemest, o čemer sem pisal nazadnje? Samota, divjina, odročnost, neposeljenost, narava ali kaj drugega? Kateri so kraji, ki smo jih obiskali, ki ustrezajo tem kriterijem in kako je tam danes? Še vedno najraje potujemo tako, da je na naših potovanjih nekaj od vsakega. Da je nekaj mestnega vrveža. Da smo nekje sami. Da obiščemo odročne kraje in divjino, kjer daleč naokrog ni žive duše, ki bi kazila naše dojemanje širine sveta v tistem trenutku. Da obiščemo dobre restavracije in se udeležimo dogodkov, kjer se tare obiskovalcev. Da smo na potovanju samooskrbni in neodvisni. Da se pustimo razvajati v dobrem hotelu. Skratka, načinov potovanj in krajev, ki jih radi obiščemo, je neizmerno veliko. Seveda je tudi precej načinov potovanj, na katere ne želimo potovati, kot tudi krajev, ki jih ne želimo obiskati. Zraven tega tudi pri nas doma nimamo povsem enake predstave o tem, kako si želimo, da naša potovanja izgledajo in kaj od njih pričakujemo. Še dobro, da je tako. Odročnost, samota in divjina so že bolj meni pisani na kožo, kot komu drugemu pri nas doma. A v tem trenutku moram prav dobro razmisliti, kje sem bil, oziroma kje smo bili nazadnje v odročnih ali samotnih krajih. Zadnje družinsko potovanje, ki bi ustrezalo tem kriterijem, ki sem ga sedaj izbrskal iz spomina, je pohajkovanje po Krfu. Dobri dve leti je tega, ko smo za prvomajske praznike prepešačili zahodno obalo tega otoka. Kopalna sezona se še ni pričela in plaže, vasice, gostilnice ter bolj ali manj vse drugo, je bilo prazno. Ja, to je bilo zadnje potovanje, kjer mestnega utripa takorekoč niti začutili nismo.

Krf
Krf

Na mojih solo potovanjih je seveda drugače, saj se tam mestnega in kakršnegakoli vrveža izogibam. Izjemoma se ustavim v mestu, še najpogosteje zato, da se oskrbim z zalogami hrane ali da si privoščim kosilo v dobri restavraciji, če jo uspem najti. A s pravo odročnostjo in samoto, takšno večdnevno, se že nekaj časa nisem soočil, saj so popotniški načrti v zadnjem letu in pol drug za drugim padali v vodo. Od zadnjih potovanj bi rekel, da je bilo še najbolj samotno in odročno kolesarjenje, ki sem se ga lotil lani takoj po prvomajskih praznikih, ko se je sprostilo prehajanje med občinami. S kolesom sem se v petih dneh vzdolž Kolpe zapeljal do morja. Kapacitete za kampiranje in restavracije so bile še zaprte. Še danes se spomnim, kako sem bil vesel, ko sem v nekem baru, potem, ko sem imel za seboj celodnevno kolesarjenje po temačnih kočevskih gozdovih, dobil pico. Menda edini obrok, ki sem ga dobil v gostilni, sicer sem moral biti samozadosten. Da o občutkih, ki so me prežemali v kočevskih gozdovih, kjer nisem srečal niti enega samega človeka, niti ne govorim. Pot vzdolž Kolpe tudi sicer ni obljudena v tem času, takrat ni bilo nikogar. Ko sem si skrivoma postavil šotor ob reki, sem razmišljal o tem, koga od treh najverjetnejših nočnih obiskovalcev bi najmanj rad srečal; begunce, policiste ali medveda.

kolesarjenje_2020_04
kolesarjenje_2020_11

Morda pa sedaj, ko kaže, da je marsikdo še manj povezan z drugimi kot sicer, odročnost ni nekaj, kar v potovanjih iščemo. Si menda bolj želimo vrveža, kot samote. A zagotovo ne vsi. Še dobro, da je tudi danes, kljub težkim časom, mogoče potovati tako, kot si želimo. Dokler svoje želje prilagodimo razpoložljivim možnostim, se razume.

Utrip velemest je nepozaben

V zadnjem času sem nekajkrat pomislil na to, kako je danes v velikih mestih oziroma velemestih, ki smo jih obiskali. Je železniška postaja Old Delhi v Delhiju še vedno polna ljudi, ki tam živijo? So ulice Tokija tudi danes tako polne, kot so bile takrat? Kaj pa plaža v Rio de Janeiru, a se kdo kopa v morju? Ali tržnice z eksotičnimi živili na ulicah Pekinga še obstajajo? Je promet v Hanoju še vedno tako kaotičen? Od takrat, ko smo velemesta pogosto obiskovali, se je najbrž marsikaj spremenilo. A zagotovo je marsikaj ostalo enako. Na primer Atene, ki smo jih obiskali lani, so dokaj drugačne od Aten, ki sva jih s Sabrino obiskala pred desetletji. Napredek skozi desetletja je opazen povsod, le da je nekje precej bolj očiten, kot drugje. Z veseljem bi ponovno obiskal Kuala Lumpur, Singapur, Hong Kong, Katmandu, Manilo, Džakarto in druga velemesta, ki smo jih prvič obiskali na začetku enoletnega potovanja po svetu. Sem prav radoveden, če bi opazil tisto, kar se je spremenilo in tudi tisto, kar se ni. Je pri mestih tako, kot pri ljudeh, da pri tistih, ki jih redno videvaš, sprememb ne opaziš, pri tistih, ki jih srečaš poredko, pa spremembe opaziš takoj?

Zadnji zares veliki mesti, ki smo ju obiskali, sta bili Bangkok in Rangoon. Od tega je skoraj tri leta. Tri leta! Od takrat smo bili izven Evrope le v Gruziji in Armeniji. Znotraj geografskih meja Evrope smo v tem času obiskali nekaj velikih mest, ki imajo več kot tri milijone prebivalstva. To so res velika mesta, a jih z velemesti Azije ne gre primerjati. Utrip deset in več milijonskih velemest je vsekakor nekaj posebnega. Doživetij, ki jih je mogoče izkusiti le v mega metropolah, ni mogoče doživeti nikjer drugje. Na primer, vožnje v prenatrpanem vagonu mestnega prometa v vrhuncu prometne konice v dvajset milijonskem Mumbaju.

V zadnjem mesecu sem obiskal pet evropskih prestolnic, ki se zelo razlikujejo med seboj, a vsaka ima svoj čar oziroma dušo, kot sem zapisal pred časom tukaj in tukaj. Velemesta doživljam podobno, kot zanimive, a naporne ljudi; čudovito jih je bežno spoznati, dokler pokažejo le svojo najsvetlejšo plat, ko pa jih pričneš spoznavati globlje, pa ugotoviš, da se je bolje čim prej posloviti. To seveda ne pomeni, da ne bi danes sedel na letalo (če bi se ponudila priložnost, se razume) in obiskal kateregakoli od zgoraj naštetih velemest. A kaže, da bo to moralo še nekaj časa počakati. Ne zaradi virusov oziroma ukrepov, ki nas pred njimi varujejo, temveč zaradi tega, ker so nam sedaj za potovanja privlačnejši drugačni kraji.

Če načrtujete obisk katerega od velemest v prihodnjem letu in se ne morete odločiti, je tukaj uporaben seznam, ki vsebuje tudi pokazatelj odzivnosti na ukrepe, namenjene omejevanju širjenja koronavirusa: The World’s 25 Best Cities of 2022.

Blizu železniške postaje v Delhiju leta 2013. IMG_0286
Križišče Shibuja v Tokiju leta 2009. 2010-Tokio_13
Tržnica na kitajskem leta 2010. 2010-Kitajska_26
Polne ceste v Hanoju leta 2007. 2007-vietnam_02.JPG

Deset sončnih zahodov

Čas, ko se naredi dan in čas, ko se naredi noč, je poseben. Romantičen. Edinstven. Nepovraten. Vesel. Žalosten. Še bi lahko našteval, a ne bi mogel strniti občutkov, s katerimi nas prežema doživljanje sončnega vzhoda in zahoda. Kaj šele simbolike, povezane z opazovanjem trenutkov, ko nebo spreminja barve. A tako, kot ob opazovanju sončnega zahoda ali vzhoda obnemimo, je tudi tukaj vsaka beseda odveč.

Bocvana bocvana
Filadelfija filadelfija
Grčija grcija
Indija indija
Laos laos
Malavi malavi
Myanmar myanmar
Portugalska portugalska
Slovenija kredarica
Tajska tajska

p.s.: na fotografijah je osem sončnih zahodov in dva vzhoda.

Potovati po pameti

V zadnjem letu in pol se je veliko govorilo in pisalo o tem, kako se bodo potovanja spremenila. A na letošnjih potovanjih sem obiskal sedem ali osem tujih držav in bi težko rekel, da je kaj drugače. Edina bistvena razlika, ki je ni mogoče spregledati, so maske, ki jih je bilo treba nositi v vsaki od teh držav. Drugače pa so bile moje popotniške izkušnje v vsaki državi prav takšne, kot so bile pred letom 2020. Jasno, da je bilo še več razlik, a te so zanemarljive z vidika začasnega obiskovalca neke dežele. Na primer, bil sem v deželah, za katere v statistikah oz. kjerkoli pač, pišejo, da imajo najmanj precepljenega prebivalstva. Bil sem tudi v deželi, ki ima eno najvišjih stopenj precepljenosti v Evropi. Bil sem v državi, kjer se očitno večinoma ne držijo ukrepov in v deželi, kjer se očitno večinoma držijo ukrepov. A niti en sam od teh podatkov ni imel popolnoma nobenega vpliva na to, kako smo mi letos potovali. Lahko sicer komentiram, da je bilo kje manj ljudi ali kaj podobnega, a to je brez veze. Na naše izkušnje z letošnjih družinskih potovanj in na moje izkušnje iz mojih solo potovanj, to, kar je danes osrednja tema skoraj vsakega pogovora, ni imelo prav nobenega vpliva. To, da sem se moral pred odhodom na vsako potovanje bolje pripraviti in preveriti, katerim pogojem je za vstop v neko državo treba zadostiti, izkušnjam, ki smo jih deležni na potovanjih, ne odvzema prav nobene vrednosti.

Skratka, dokler so meje odprte ter nastanitveni in gostinski objekti odprti, je mogoče potovati tako, kot smo potovali pred letom 2020. Res pa je, da je v teh časih še pomembneje, kot je bilo nekoč, zanesti se na zdrav razum in raje kaj preslišati, kot ne. A nikakor ne za vsako ceno. Tega, da je na prvem mestu skrb za zdravje nas samih in drugih, pa menda ni treba posebej omenjati, ker se to s prihodom COVID-19 sploh ni spremenilo. Pravzaprav smo bili nekoč na naših eksotičnih potovanjih po daljnih deželah z majhnimi otroki precej bolj zaskrbljeni, kot smo na potovanjih danes. Ti ukrepi, ki se jih moramo sedaj držati, če želimo potovati, so mačji kašelj v primerjavi z ukrepi, ki smo jih prestajali na potovanjih po Indiji, Indoneziji, Filipinih, kaj šele v Afriki!

Zato pravim; zaupati lastni presoji in zdravemu razumu ter potovati. Le nekaj več energije vložiti v priprave in na potovanju upoštevati veljavne ukrepe. To je vse. Doživetja, ki so tam zunaj, nas ne bodo večno čakala.

S kolesom na Goričko

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.
s_kolesom_na_goricko00
s_kolesom_na_goricko01
s_kolesom_na_goricko02
s_kolesom_na_goricko03

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar. s_kolesom_na_goricko04
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.

S kolesom okrog Julijskih Alp

Letošnje kolesarske sezone kar ni in ni konec. Saj vem, da to niso potovanja, ki zvenijo privlačno oziroma so privlačna le za posameznike, ki so jim kolesarska potovanja blizu. Vključno z menoj, ki mi ta način potovanja postaja vedno bolj privlačen, kar se seveda vidi po objavah v zadnjih dveh mesecih, saj so bolj ali manj posvečena kolesarskim potovanjem. Kolesarska potovanja so zadetek v polno, saj zanje ne potrebuješ veliko, niti ni treba odpotovati na drugi konec sveta, da bi bila razburljiva. Sploh, če se odpraviš v gore. Potem, ko sem se naužil ravninskih etap po Avstriji in Italiji, je bil ponovno čas, da se odpravim nekam višje. Gore so namreč destinacija, ki me neustavljivo privlači zadnjih nekaj desetletij. Lahko bi celo rekel, da so na mojih potovanjih prav gore edina dolgoletna redna destinacija.

Na en lep poletni vikend sem se tako odpravil na potovanje okrog Julijskih alp s kolesom. Z e-kolesom. Drugim. Ker se s prvim, ki sem ga kupil, nisva prav dobro razumela. Avto sem parkiral na Soriški planini in se spustil v hladno jutro proti Bohinjski Bistrici. Nenavadno, začeti kolesarski dan s skoraj enournim spustom. Dolino sem hitro prečkal in se začel vzpenjati na Pokljuko. Dobrih osem ur sem potreboval čez gozdne ceste in travnike ter gozdove do Aljaževega doma v vratih. Od tam sem naslednji dan jurišal na Vršič, in to ravno na dan, ko je bil dejansko Juriš na Vršič, kar sem opazil šele v Kranjski gori, kjer se je dopoldan trlo kolesarjev. Da nisem motil resnih kolesarjev sem šel po svoji poti, po stari cesti na Vršič. Ena najlepših etap v Julijcih. Sledil je dolg spust v dolino Soče, kjer so me smaragdne barve reke ponovno prevzele. Soča z okolico je nedvomno ena najlepših destinacij v Sloveniji. S kolesom sem odkril kotičke Posočja, ki jih še nisem poznal, kar je bilo prav posebno doživetje. Sicer pa ga menda ni tukaj, ki lepot Soče ne bi poznal. Prilagam nekaj fotografij, da se spomnimo, kako lepo je v tistih krajih.

Razgled na Bohinj s ceste na Pokljuko. s_kolesom_okrog_julijcev_00
Na Pokljuki. s_kolesom_okrog_julijcev_01
s_kolesom_okrog_julijcev_02
Dolina Krma. s_kolesom_okrog_julijcev_03
Pod triglavsko severno steno v dolini Vrata. s_kolesom_okrog_julijcev_04
Stara cesta na Vršič. s_kolesom_okrog_julijcev_05
s_kolesom_okrog_julijcev_06
s_kolesom_okrog_julijcev_07
Dolina Zadnjica. s_kolesom_okrog_julijcev_08
Soča. s_kolesom_okrog_julijcev_09
s_kolesom_okrog_julijcev_10
s_kolesom_okrog_julijcev_11
Kal-Koritnica. s_kolesom_okrog_julijcev_12
Grd spust nekje pri Trnovem ob Soči. s_kolesom_okrog_julijcev_13

S kolesom po Italiji

Tudi Drava ima enkrat konec. Pravzaprav začetek, saj sem kolesaril v smeri proti izviru, kar me je seveda pripeljalo do Italije. Na srečo tam ne zmanjka niti kolesarskih stez, niti rek, niti prekrasnih gorskih razgledov, zato sem kar nadaljeval s kolesarjenjem vzdolž reke Rienz. A namesto, da bi v Toblachu zavil na jug proti Dolomitom, kot vedno doslej, sem tokrat zapeljal proti zahodu. V Dolomitih sem bil že peš, z avtom in z motorjem. Velikokrat. S kolesom še ne. A žal tokrat ni bila priložnost za to, da bi se v teh prečudovitih gorah preizkušal še s kolesom. Odločil sem se, da grem raje okrog po severni in zahodni strani Dolomitov.

V tem delu Italije ne manjka poti, po katerih se je s kolesom užitek peljati, saj ni nobenih avtomobilov. Kolesarskih stez kar ni in ni bilo konca. Človek bi se tako s kolesom zapeljal kar do Sicilije.
kolesarjenje_po_italiji_00
kolesarjenje_po_italiji_01
kolesarjenje_po_italiji_02

Tole ni kolesarska steza, temveč dolg hodnik v gradu Bruneck, kjer se nahaja eden od Messnerjevih muzejev. kolesarjenje_po_italiji_03

Sanitarije v enem od kampov v Italiji, kjer sem v najdražjem terminu, v času Ferragosta, za kampiranje plačal dvajset evrov. Kamp je bilo poln, kar sicer ni razvidno iz fotografije. A kaže, da sem ujel trenutek, ko ni bila ura, ko je zapovedano tuširanje. kolesarjenje_po_italiji_04

Reka Rienz. kolesarjenje_po_italiji_05
Rečica Lusina. kolesarjenje_po_italiji_06
Rečica Avisio v Trentu preden se zlije v Adižo. kolesarjenje_po_italiji_07
Seveda tudi tukaj ne manjka mostov, ki so nekaj posebnega. kolesarjenje_po_italiji_08
Druga najdaljša reka v Italiji, Adiža. kolesarjenje_po_italiji_09
Za konec epske kolesarske poti še ena fotografija za Gazzetta dello Sport, če bodo morda iskali kandidate za naslednji Giro d’Italia… kolesarjenje_po_italiji_10

Dravska kolesarska pot

Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.

Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.

Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega. dravska_kolesarska_pot_00
dravska_kolesarska_pot_01
dravska_kolesarska_pot_02
dravska_kolesarska_pot_03
dravska_kolesarska_pot_04
V Lienzu so na Dravi še brzice. dravska_kolesarska_pot_05

Tudi razgled nad krošnjami ni od muh. dravska_kolesarska_pot_06

Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji. dravska_kolesarska_pot_07
dravska_kolesarska_pot_08
dravska_kolesarska_pot_09
dravska_kolesarska_pot_10

Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku. dravska_kolesarska_pot_12

Kampiranje ob reki. dravska_kolesarska_pot_13

Počitek. dravska_kolesarska_pot_14

S kolesom iz Ljubljane do Bohinja

Za naslednji kolesarski podvig sem izbral hribovje, ki ga še ne poznam. Na pot sem se odpravil sredi Ljubljane in takoj, ko sem zapustil urbano mestno središče, prispel v kolesarski raj. Ne bi verjel, da je v neposredni bližini velikega mesta tako prekrasna in neokrnjena narava. Toško Čelo se menda imenujejo tisti kraji, ki so prepredeni s prečudovitimi gorskimi stezami. Pot sem nadaljeval proti Govejku in Gontarski planini. Tudi za te kraje sem prvič slišal in jih prav tako prvič obiskal. Kdo pravi, da je Slovenija majhna, ko pa ima toliko krajev, da jih je nemogoče vse obiskati? Z Govejka sem se spustil v Škofjo Loko in se nato čez škofjeloško hribovje povzpel na Blegoš. Dolg, a prekrasen vzpon do razgledne koče (ta dan sem naredil 2200 metrov vzpona). Slovenska planinska društva skrbijo za ogromno koč, posejanih po slovenskih hribih, za kar sem jim zelo hvaležen. Bil sem v gorah menda že na vseh celinah, a takšnih planinskih postojank, kot so v Sloveniji, ni nikjer. Res pa je, da se zelo razlikujejo ena od druge. A nima se smisla spuščati v opremljenost in nivo storitev planinskih koč. Kakšne so, so. Razlika, ki je opazna na prvi pogled in je na Blegošu najbolj očitna, je lokacija koče. Koča namreč leži dokaj visoko na jasi, s katere je čudovit razgled na Blegoš in naokrog. Pri tem je najlepše to, da se je tam večerno sonce pogreznilo za horizont šele nekaj minut pred sončnim zahodom. Med tem, ko se je na koči na Vojah, ki leži v ozki dolini, kjer sem prenočil naslednji dan, sonce skrilo že zgodaj popoldan. Četudi sem na kolesu praktično ves dan zunaj na soncu, so zadnji žarki večernega sonca, ko je za menoj naporen dan in lahko posedam pred planinsko kočo, najžlahtnejši. Zato je lokacije koče tako pomembna.

Z Blegoša sem nadaljeval proti Soriški planini. Glede na to, da sem ga obiskal že lani, ko sem pešačil po slovenski planinski poti, sem tokrat nameraval Porezen izpustiti. A sem se spomnil prelepih razgledov in odkolesaril še na ta vrh. Sledil je dolg spust v dolino in nato vzpon na Soriško planino ter ponoven spust v Bohinjsko Bistrico. Bohinj se je seveda na vroč poletni dan dušil v obiskovalcih, zato se tam nisem ustavljal in sem nadaljeval proti Vojam, kjer sem prenočil.

Škofja Loka. s_kolesom_v_julijce_00
Koča na Blegošu. s_kolesom_v_julijce_01
Jutranji razgledi z Blegoša. Sonce vzhaja nad Grintavci. s_kolesom_v_julijce_02
s_kolesom_v_julijce_03
Razgled s smučišča Cerkno na Triglav. s_kolesom_v_julijce_04
Pogled s Porezna proti Julijcem. s_kolesom_v_julijce_05
Bohinj. s_kolesom_v_julijce_06