Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Vtisi s kolesarjenja po ZDA

Posted on 14. avgust 2022 by Davor

Po poletnem premoru se zapisi s potovanj vračajo na spletno stran našega družinskega popotniškega dnevnika. Solo kolesarsko potovanje se mi sicer ni izšlo po načrtih, a če sem se v zadnjih letih, ko nam je propadlo toliko popotniških načrtov, česa naučil, sem se tega, da si takrat, ko ti življenje servira limone, pač narediš limonado. Ta je v letošnjem vročem poletju prišla še kako prav. Namesto enega samega dolgega potovanja, smo tako čez poletje opravili kar tri. Zraven mojega zdesetkanega solo podviga po ZDA, še en road trip po Evropi do Pariza, nakar smo odpotovali na hladnejši jug, na Mavricij. A gremo lepo po vrsti. S pisanjem nadaljujem tam, kjer sem končal, nekje v Arizoni v Ameriki. Natančneje, v majhnem kraju Flagstaff, do koder sem po nekaj letalskih prestopih in avtobusnih vožnjah prispel s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Kolo sem sestavil kar na parkirišču avtobusne postaje, nanj naloži vse torbe, kovčke in drugo kramo, za katero se mi je zdelo, da je na dolgem kolesarskem potovanju nepogrešljiva. Ne glede na to, da se mi je zdelo, da sem naložen minimalistično, je kolo s prtljago tehtalo vsaj 35 kilogramov. Ogromna teža, ki jo je treba dan za dnem tovoriti navkreber in po makadamskih poteh. Za razliko od kolesarjenja po lepih ravninskih cestah, kjer teža skorajda ne igra vloge (seveda to nima prav nobene veze s športnim kolesarjenjem).

Ko sem v Flagstaffu pričel pritiskati na pedala, kar nisem mogel verjeti, da sem resnično v ZDA in to na svojem popotniškem kolesu. Da sem po pol leta načrtovanja, začel dejansko potovati. A tako, kot lahko zaradi dreves pozabiš, da gre za gozd, sem zaradi načrtovanja tisoč in ene podrobnosti kolesarjenja po GDMBR, prezrl širši kontekst tega, kaj pomeni kolesariti štiri ali pet tisoč kilometrov. Kakorkoli, začetek je bil prekrasen. Že drugi dan kolesarjenja sem uspel priti do Grand Canyona. Prvi pogled na ta veličasten spomenik moči narave in minevanja milijonov let mi je vzel sapo. V narodnem parku Grand Canyon sem ostal tri dni, a ga nisem prekolesaril niti po dolgem, niti počez, saj ga je za četrt Slovenije. Sem pa ujel nešteto razgledov nanj, ki se jih nikakor nisem mogel naveličati.

Verjeli ali ne, šele na tem zidu sem se zavedel, da pot začenjam na nekoč opevani Route 66.
Prvo noč sem prespal v kampu Arizona Arctic village, kjer je bilo zaradi višine 2500 metrov nad morjem prijetno hladno. V ozadju skoraj štiritisočak Humphreys Peak.
Grand Canyon.

Ko sem tako na različnih razglednih točkah posedal na ali ob kolesu in očaran zrl v prostranost Velikega kanjona, so me večkrat nagovorili. Neka ženska me je vprašala, če so me do sem pripeljali z avtom ali če imam avto nekje spodaj. Druga mi je rekla, da tako lepo naloženega popotniškega kolesa še ni videla. Nek možakar me je fotografiral in vprašal, kako hitro gre moje kolo. In tako naprej. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj ta vprašanja. V vsem času, ko sem bil v Ameriki in tam s kolesom, avtom in avtobusi prepotoval blizu 5.000 kilometrov, nisem videl niti enega kolesarja. Razen izjemoma v mestih ali na nekaterih narodnih parkih, kjer so jih posojali. Pametni kolesarji že vedo, kje se kolesari in kje ne, sem si mislil, ko sem kolo (precej prekmalu) zapakiral nazaj v kartonsko škatlo.

Obrat na glavo

Posted on 28. junij 2022 by Davor

Kolesarjenje po ZDA sem zamenjal. Zamenjal za nekaj drugega. Negotovosti, ki sem jih omenil, ko sem se pred dobrimi tremi tedni odpravljal na kolesarsko pustolovščino, je bilo precej več, kot sem jih želel. Z negotovostmi sicer ni nič narobe, saj so potovanja, na katerih ne veš, kaj te čaka, najboljša. A to, kar te na potovanju čaka, niso vedno okoliščine za doživetja, iz katerih nastanejo dobri spomini. Ko je mera nevarnih, neprijetnih ali drugače nesprejemljivih okoliščin polna, je treba ukrepati. V alpinizmu to pomeni, da se je pametneje obrniti, četudi pred osvojitvijo vrha, kot trmasto vztrajati. A za razliko od alpinistov imam to srečo, da nikomur ne rabim pojasnjevati niti okoliščin, niti razlogov, zaradi katerih se odločim obrniti. Če se ne motim, sem tole naredil drugič in obakrat s kolesom. Le da sem sedaj v boljši kolesarski formi, kot kdajkoli prej.

Potovanje nadaljujemo, a drugje in drugače, predvsem pa v tričlanski družinski zasedbi.

S kolesom po ZDA in Kanadi

Posted on 4. junij 2022 by Davor

Po dolgem času se podajam na resno pustolovščino. Tokrat prvič tako daleč in tako resno s kolesom. Za Great Divide Mountain Bike Route sta mi povedala dva Južnoafričana pred natanko štirimi leti, ko sem kolesaril iz Makarske na Biokovo. Tole sem si zapisal v dnevnik takrat: “Great divide tour čez ZDA, za katero pravita, da je najlepša kolesarska pot od vseh. 60dni, 4500km, 95% makadama! Noro!” Ne bom rekel, da sem o tem podvigu razmišljal vsa štiri leta, a ideja je tu in tam priplavala na površje. Dovolj pogosto, da sem se odločil, da jo poskusim uresničiti.

Sedaj (to objavo sem napisal nekaj ur pred odhodom od doma) sem tukaj, v Arizoni in če gre vse po načrtih, kolesarim proti Kanadi. Prvi del poti sem si nekoliko prilagodil, saj je v Arizoni in Utahu kar nekaj narodnih parkov, ki so mi zdijo atraktivnejši od Nove Mehike. Ampak raje ne bom o treh podrobnostih in številkah, ker je negotovosti preveč. Se oglasim, ko bo priložnost.

Več o Great Divide Mountain Bike Route na uradni strani.

Potep po Lanzarote

Posted on 29. maj 2022 by Davor

Četrti otok, ki smo ga tokrat obiskali na Kanarskih otokih je bil Lanzarote. Ta je šele nekaj posebnega! Pravcati vulkan. Sicer smo slišali, da na tem otoku raste vinska trta, a ko smo videli, da je otok iz bolj ali manj suhega vulkanskega peska in kamna, se nam je zdelo neverjetno, da bi tam kaj uspevalo. Ampak raste in to ne le trta, ki so gojijo na prav poseben način in je ne zalivajo

temveč tudi poljščine.

Meni se je zdelo neverjetno, da iz tako grobega črnega vulkanskega peska sploh kaj zraste. No, razen kaktusov.

En dan smo se podali na vulkan, ki sicer ni delujoč, a pravijo, da se nikoli ne ve, kdaj se bo znova prebudil. Fascinantna pokrajina.

Krater, krater in krater.

Da je tukaj vroča lava zelo blizu površja, so nas prepričali s tem, ko so nam v dlani podajali vroč pesek, ki je tik pod površjem. Tudi z eksperimenti, kot je tale.

Po zdelanem Golfu, ki smo ga najeli na Fuerteventuri, se nam je na Lanzarote prilegel “free upgrade” in smo dobili novega Tucsona, v katerega prtljažnik sem zlahka spravil kolo. Da bi z njim zavili s ceste nas ni mikalo.

Ta električni bicikel me je navdušil,

a le na pogled in sem se raje vrnil k svojemu.

Z Mašo visoko na eni od razglednih točk.

Če bi morali izbrati, na kateri otok bi se še vrnili, bi se težko odločili. Vsak od teh, ki smo ga obiskali, je nekaj posebnega. No, razen turističnih destinacij in letovišč, ta so bolj ali manj enaka, a to ni dejavnik, ki bi ga pri izbiri destinacije upoštevali. O Kanarskih otokih bi se dalo še več povedati, a poletje je pred vrati in z njim čas za nove izzive.

Kolesarjenje po Fuerteventuri

Posted on 22. maj 2022 by Davor

Tretji otok, ki smo ga obiskali na letošnjem potepu po Kanarskih otokih, je Fuerteventura. Tukaj sta se mi končno pridružili Maša in Sabrina. Sicer ne vem, kdo od nas je bil bolj potreben počitka, a šli smo v nek resort in tam ostali tri dni.

To seveda pomeni, da smo si izbrali bazo, od koder smo se odpravljali na izlete po tem nenavadnem otoku. Kmalu nam je postalo jasno, od kod otoku ime. Fuerteventura namreč pomeni močan veter. Ja, veter je bil tukaj še izrazitejši in vztrajnejši kot na drugih otokih, zato privablja surferje in ostale, ki jim adrenalin poganja veter.

Ima pa prekrasne plaže. Veter ni motil le Maše, ki je že prvi dan skočila v morje, saj je zares vabljivo.

A samo morje ni dovolj, da bi se na plaži zadrževali več, kot je bilo nujno. Raje smo sedli v avto in se zapeljali naokrog po vulkanskem otoku. Pokrajina tukaj je resnično videti, kot z drugega planeta.

No, dejstvo, da smo imeli avto, ne pomeni, da se po otoku ne da kolesariti.

Peščenih plaž ne manjka. Pravzaprav peska na splošno ne manjka. Ne manjka niti živali, ki so si v tej pustinji našle zatočišče.

Popcorn plaža na severu otoka.

Vsekakor nam je bilo na Fuerteventuri všeč. Po dolgem času smo si privoščili dopust in to nam je prijalo bolj, kot smo si lahko mislili. Bi se še vrnili? Bi, a je še kar nekaj destinacij, ki bi jih radi prej obiskali.

Kolesarjenje po Gran Canarii

Posted on 15. maj 2022 by Davor

Potem, ko sem uspešno prevozil prvi otok, me je že čakal naslednji. Tudi za tega sem imel načrte, kako ga prekolesariti po čim manj preprostih poteh. Ko sem se pozno popoldan izkrcal s trajekta, me je tam pričakal močan veter. Kar tulilo je. Tako močno, da sem zaradi skrbi, ki so se mi porajale zaradi razmer, zelo slabo spal. Ugotovil sem namreč, da je cesta, po kateri sem se nameraval peljati, zaradi plazu zaprta. Razgled, ki sem ga imel zvečer proti gorovju, kamor sem se naslednje jutro podajal, tudi ni prispeval k boljšemu spancu.

A zjutraj sem štartal na polno, odločen, da pridem na drugi konec otoka, če bo le šlo po poti, ki sem si jo zamislil. Po prekrasni, a zelo vetrovni cesti sem se hitro vzpenjal. Po dveh urah sem se znašel natanko tam, kjer sem se bal, da se bom. V Tunelu!

Ko mi je uspelo priti na drugo stran brez zapletov sem vriskal, tako mi je odleglo. A dan se je šele prav začenjal in pred menoj je bila še dolga pot.

Kmalu sem naletel še na en tunel, a tokrat si nisem upal zapeljati vanj, saj so bili povsod znaki, da je kolesarjenje tam prepovedano. Tudi tukaj je lokalno cesto odnesel plaz! Zapeljal sem se do policista in ga vprašal, kako naj s kolesom pridem na drugo stran in je rekel, da je edina možnost avtobus. Tako sem se zapeljal do postaje, naložil kolo na avtobus in se zapeljal skozi tunel. Elegantno.

Letovišča na južni strani Gran Canarie.

Naslednje jutro sem se odločil zapeljati na vrh otoka, koliko pač gre. Ta dan so me spremljali prekrasni razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati.

Naslednje jutro me je v hostlu pričakal okusen zajtrk, a bi glede na število kalorij, ki sem jih dnevno zagonil, moral dan začeti z vsaj tremi takšnimi krožniki.

Jutro v hribih je bilo vlažno in hladno, kar me niti ni motilo, saj sem se kmalu spustil do morja, kjer je me pričakal kraljevi apartma.

Skozi glavno mesto sem se le zapeljal, saj je ogromno. Na Kanarskih otokih je v mestih velika gneča in se jim, če je le mogoče, raje izognem. Na otokih, ki imajo ozemlja za tretjino Slovenije in še tam prevlada puščava, živi več kot dva milijona ljudi. Če prištejemo še število turistov, je jasno, da mora biti gneča. Kakorkoli, na Gran Canarii so mi bile najbolj všeč zavite gorske ceste in razgled, ki sem ga imel tam na slikovito pokrajino. Trije dnevi so bili več, kot dovolj.

Kolesarjenje po Tenerifi

Posted on 8. maj 2022 by Davor

Prvo letošnje potovanje smo uspešno zvozili. Kakšna radost in veselje! Končno se tudi vračamo na tole spletno stran s svežimi zapiski. Ne ravno neposredno s potovanja, kot bi se morda spodobilo, a ker je čas, ki ga odmerimo potovanjem bolj skopo odmerjen, ga za sprotno objavljanje vtisov ne tratim več, kot se mi zdi potrebno. Tokrat smo bili na Kanarskih otokih tretjič, a je bilo vendarle vse drugače. V slabih treh tednih smo obiskali kar štiri otoke. Pravzaprav sem štiri obiskal jaz, Maša in Sabrina, ki sta se mi pridružili nekaj kasneje, pa dva. A gremo po vrsti.

Na Tenerife sem prispel skupaj s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Na letališču sem ga sestavil, nanj naložil prtljago in začel s kolesarjenjem. Zanimivo, da v resnici nisem vedel, da so Kanarski otoki priljubljena destinacija za kolesarske priprave. Jaz sem se na to, da grem na Kanarske otoke, pripravljal že doma. A kljub temu sem se že prvega dne kolesarjenja lotil z največjim strahospoštovanjem. Rekel sem si, če mi uspe narediti prvo etapo brez večjih težav, bom zmogel tudi vse ostale. Za cilj sem si namreč zastavil prilesti do vznožja najvišjega vrha Španije, vulkana Teide, ki se pne 3715 metrov visoko. Začel sem na nadmorski višini nič in po celem dnevu pritiskanja na pedala prilezel do višine 2200 metrov. Dobesedno prilezel. Drugi kolesarji so me prehitevali, kot za šalo, kar me ni niti malo motilo. V svoji glavi sem bil boljši od njih, saj sem na isti poti, kot oni, tovoril trikrat večjo težjo. 2200 višinskih metrov! Moje natovorjeno kolo je namreč tehtalo več kot 25 kilogramov. To je podobno, kot če bi šel v hrib s 16 kilogramskim nahrbtnikom, drugi pa brez. Seveda so tole le moji izračuni, s katerimi sem se tolažil, ko so me puščali zadaj. A v resnici me to niti malo ni motilo, saj mi je polžja hitrost, s katero sem potoval, omogočila, da sem se naužil krasnih prizorov, ki so na Tenerifi videti, kot da niso s tega sveta. Saj sem vendar prej popotnik, kot kolesar.

V ozadju Teide.

Ko sem uspešno zaključil s kolesarjenjem prvi, odločilni dan, sem bil izjemno zadovoljen. A naslednji dan sem kmalu ugotovil, da bo ta še precej zahtevnejši od prvega. Naredil sem prav toliko vzpona kot prvi dan, s tem, da sem prevozil še za 50 odstotkov daljšo razdaljo. Kar ni nič v primerjavi z najbolj oteževalno okoliščino in sicer to, da sem ta dan kolesaril po makadamskih stezah in vulkanskem pesku.

Del poti sem moral kolo potiskati, saj se je pot spremenila v gorsko stezo.

Tretji dan me je pričakal gozd, ki ga na Tenerifi nisem pričakoval. Prav čarobno vzdušje je bilo čutiti v tem vlažnem in hladnem gozdu, povsem drugačnem, kot je otok videti sicer.

Obiskal sem seveda tudi nekaj plaž, vasic in letovišč, a o tem nimam kaj za povedati, saj me niso dovolj pritegnili. Najbolj so me, kot ponavadi, navdušili naravni prizori, ki so bili zares dih jemajoči. Pogledi na visok vulkan, neskončna polja črne strjene lave, puščavski pesek, modro nebo in zeleni borovci, nudijo prekrasno kuliso in dajejo poseben čar temu otoku. Pravo mero za vzbujanje skomin in želje po ponovnem obisku v nedorečeni prihodnosti.

Kolesarjenje po Kanarskih otokih

Posted on 17. april 2022 by Davor

Včeraj sem prispel na Tenerife. Za začetek sam. V izvidnico. S kolesom. Da ogrejem otoke in morje, da bo vse nared, ko naslednji teden prideta Sabrina in Maša. Pravzaprav bom najbolj ogrel sebe. Če bo vse po načrtih, bom preden se srečamo, prekolesaril dva otoka. A o načrtih nerad razpredam v naprej. Se oglasim, ko bo kaj za povedati.

Ker imam od tehnike s seboj le telefon, ne bom kaj veliko pisal, temveč bom skušal vtise obelodanjati le v fotografijah na naši Facebook strani.

Na Kanarske otoke

Posted on 10. april 2022 by Davor

Kaže, da bom končno lahko zapisal nekaj svežega o potovanjih. Prvomajski prazniki so tukaj, gremo na morje! Odpravljamo se na otoke, ki nimajo imena po pisanih pernatih hišnih ljubljenčkih, kar se morda zdi. Bojda bi naj Kanarski otoki dobili ime po psih. Žal se ne spomnim, če smo se o tem pogovarjali že leta 2005, ko smo jih obiskali prvič. Takrat smo za cilj izbrali enega od sedmih večjih otokov, Tenerife. Maša in Sabrina sta pred šestimi leti, ko sem se jaz potepal po Afriki, za prvomajski oddih izbrali otok Gran Canaria. Letos nameravamo v zbirko dodati še dva otoka, Fuerteventura in Lanzarote.

Seveda pa je treba najprej priti tja, da lahko o tem, kako je na Kanarskih otokih, tudi nekaj napišem.

Nova sezona potovanj je pred vrati

Posted on 3. april 2022 by Davor

Kdaj, če ne sedaj in kam, če ne tja, kjer je lepo? Zunaj je pravkar posijalo sonce in zdi se mi, da bi se v tem trenutku lahko odpravili s karavano v Timbuktu, če bi se nam ponudila priložnost. Želim povedati, da smo sedaj že zares pripravljeni na kakršnokoli potovanje. Seveda se po svetu in doma dogajajo neprijetne in strašne stvari, zaradi česar utegnemo pomisliti, da je bolje ostati doma in čakati na boljšo priložnost. A če so nas potovanja česa naučila, so nas tega, da so priložnosti neponovljive in če jih ne zagrabimo, ko se nam ponudijo, so za vedno izgubljene. Seveda ne gre riniti z glavo skozi zid in potovati za vsako ceno. Priložnost, ki se ponudi, je treba proučiti in razmisliti o tem ali smo se je resnično sposobni lotiti. A pred vse tole bi še vedno na prvo mesto postavil gorečnost, navdušenje za to, k čemerkoli že nas bo ta priložnost pripeljala. Če se nam ob omembi potovanja, destinacije ali dogodivščine na ustih izriše nasmeh ali vztrepeta srce, je to skoraj zagotovo znak, da po tem hrepenimo. Škoda, če trnove poti med hrepenenjem in udejstvovanjem z namenom realizacije ponujene priložnosti, pogosto nismo pripravljeni prehoditi. Na tem mestu sem ponovno pomislil na dve semeni.

To, koliko smo za realizacijo svojih želja pripravljeni narediti, se v zadnjih dveh letih na splošno ni spremenilo, razen pri redkih zagretih posameznikih. So se pa v tem času spremenila splošna pričakovanja popotnikov in popotniški trendi. Upam, da ni veliko takšnih, ki so obupali nad potovanjem, o katerem so sanjali celo življenje. Sanjska potovanja so ponovno mogoča. Machu Picchu je odprt, sezona trekinga v Nepalu je v polnem zamahu, tropski otoki vabijo, skratka, priložnosti je nešteto. Od nas, ki želimo potovati, se pričakuje le nekaj več prilagodljivosti, iznajdljivosti in potrpežljivosti, kot je bilo potrebno pred nekaj leti. Morda bi k tem trem dodal še eno lastnost popotnika, ki v obdobju prekomernih potovanj ni bila potrebna, danes pa je vsekakor dobrodošla; drznost. A te vrline morda niti ne potrebujemo toliko za to, da se odločimo za potovanje v eksotično, divjo, daljno ali nevarno deželo. Potrebujemo je bolj za to, da si drznemo ignorirati novice, ki se o stanju na svetu in okrog nas širijo preko medijev, katerih poslovni model temelji na algoritmih, ki z namenom povečanja dosega in “engagement-a” spodbujajo kontroverznosti, konflikte in dezinformacije. Si upamo?

Prvomajske počitnice so pred vrati in spletne strani turističnih agencij se šibijo pod težo ponudbe. Jordanija, Grčija, Malta, Azori, Islandija, Egipt in tako naprej. Skratka, priložnosti je celo morje: