Popotniški dnevnik družine Bračko

Pri podajanju vtisov s potovanj po eksotičnih deželah se pogosto zdi, da želimo prav vsi, ki o tem pišemo in govorimo, poudariti najbolj eksotične, nepredstavljive ali na kakršenkoli način najbolj nenavadne utrinke. Potemtakem je razumljivo, da lahko imajo ljudje, ki informacije o neki deželi prejmejo le od nekoga, ki jo je obiskal, izkrivljeno predstavo. To smo seveda neštetokrat občutili na lastni koži, ko smo se odpravili v kakšno eksotično destinacijo in smo vtise o njej prejeli od drugih popotnikov, ki so jo obiskali pred nami. A ko smo deželo obiskali sami, so bili naši vtisi praviloma drugačni. Velja nekako takole, da se od daleč zdi vsaka dežela bolj nenavadna, eksotična ali nevarna, kot jo nato doživimo, ko tja prispemo in občutimo na lastni koži. Saj kmalu ugotovimo, da so tudi tam ljudje, ki so bolj ali manj enaki kot mi. Razlik med nami je le toliko, koliko jih želimo opaziti. Barvo kože, ki je menda najočitnejša razlika, ko se podamo, na primer nekam v Afriko, opazimo samo prve dni, a se na to, da v deželi, kjer smo na obisku, živijo ljudje, ki so drugačne polti, kmalu privadimo. A po tem, kako smo se na tovrstne spremembe ljudje pripravljeni prilagajati, se močno razlikujemo. Zagotovo ste že slišali, kako se je nekdo, ki se je vrnil s potovanja, pritoževal nad tem, kako nevzdržni običaji veljajo v krajih, ki jih je obiskal. Včasih pozabimo, da je predvsem od tega, koliko smo se na nam nenavadne običaje, ki so v deželi, po kateri potujemo, nekaj povsem običajnega, mi pripravljeni prilagoditi, je odvisno, kako na potovanju uživamo.

Sam s prilagajanjem v Južni Koreji nisem imel težav, čeprav iz našega zornega kota velja za dokaj nenavadno deželo. A jaz v tem, ko opazujem ljudi in običaje v eksotičnih deželah, uživam. Sploh pa so Korejci takšne vrste ljudje, da je težko, da v njihovi družbi, četudi zgolj kot opazovalec, ne bi užival. Da ne bo pomote, niso ljudje takšni povsod. Obiskali smo tudi nekaj dežel, kjer v njihovih običajih ali opazovanju ljudi nismo uživali. Kot popotniki, se razume. Kako bi bilo v eni od dežel, kjer so nam bili ljudje všeč, živeti, se nam niti ne sanja. Kratkotrajen stik z deželo, ki ga imamo na potovanjih, omogoča le bežna spoznanja in bi bilo naivno misliti, da o tem, kako tam ljudje v resnici živijo, karkoli vemo. Morda le kanček.

Tako, da s tem, ko poveličujemo nenavadne utrinke, ki smo jih bili na potovanju po eksotični deželi deležni, nikomur ne delamo usluge, če s tem izkrivljamo dejansko podobo dežele, običajevev in ljudi. Je pa res, da lahko s poveličevanjem popotniške zgodbe bolje zvenijo.

Hrana oziroma to, kaj in kako v Južni Koreji jedo, je za povprečnega obiskovalca z zahoda vsekakor eksotično doživetje. O tem sem pisal nazadnje. A ne glede na nekatere eksotične okuse, v katerih ne uživam in jedeh, ki jih ne jem, mi je bilo zelo všeč, ko so jedi pripravili pred mojimi očmi iz svežih sestavin. Famozne korejske palačinke iz fižola mung so na tržnicah pripravljali do začetka do konca. Od tega, da so mung mleli na kamnitem mlinu, naprej.

Mletje munga,

mešanje sestavin,

cvrtje in

prodaja.

Sveži raki, specialiteta na vzhodni obali.

Res so ogromni.

Sveže pripravljene dobrote iz vseh mogočih sestavin. Paša za oči in brbončice na jeziku, kot je mogoče le na tržnicah v azijskih deželah. Še en dokaz, kako dobro lahko sobivata sodobnost in tradicija. V nekaterih sodobnih državah, ki smo jih obiskali, je namreč do sveže pripravljene hrane iz nepredelanih sestavih skoraj nemogoče priti.

Tržnice, na katerih prodajajo morske sadeže, so poglavje zase. Dvomim, da v korejskih morjih karkoli plava ali leze po morskem dnu, ne da bi se znašlo na tamkajšnjem jedilniku.

Verjamem, da je Južna Koreja za povprečnega obiskovalca z zahoda lahko velik kulturni šok. Tudi sam sem se soočil z nekaj situacijami, s kakšnimi še nisem imel opravka nikjer. A nič ni bilo tako hudo, da bi me vrglo iz tira ali mi na kakršenkoli drug način preprečilo, da bi na kolesarjenju po Koreji užival. Razen hrana. A ta mi niti slučajno ni preprečila užitkov, kvečjemu mi jih je nudila. Bil pa sem kar nekajkrat šokiran nad tem, kar sem dobil na krožniku ali pladnju. Jasno, saj je Južna Koreja ob boku Mjanmarju, Kitajski, Japonski in še kateri eksotični deželi na področju kulinarike. Pravzaprav, če bolje pomislim, jih po tem, kaj in na kakšen način Korejci jedo, celo prekaša. Kulinarika in uživanje v jedeh sta v Južni Koreji nekaj resnično posebnega. Kar sem seveda vedel že, preden sem se v Korejo odpravil, zato tam nisem bil vedno presenečen nad tem, kar sem videl. Poudarek na videl, ne jedel. Saj si marsikatere, za moj okus preveč eksotične jedi, nisem privoščil. A vse, kar se je dalo dobiti v “regularnih” restavracijah, sem poskusil. Naročanje jedi je bilo vedno loterija. Razen na stojnici, kjer sem to, kar sem želel naročiti, lahko pokazal ali tam, kjer je bil jedilni list v angleščini, kar je bilo izjemno redko. Tako sem se bolj ali manj zanašal na srečo in naročal jedi po fotografijah na zidu ali po tem, kar so jedli drugi. Uporabljal sem tudi aplikacije za prevajanje na telefonu, a prevodi so bili najpogosteje povsem napačni oz. nisem znal razbrati niti imena jedi, kaj šele sestavin.

Jedilnik in njegov prevod.


Še en poskus prevoda tega, kaj pravzaprav je v nekem napitku.

Pravzaprav moram priznati, da sem imel veliko srečo, saj je bilo skoraj vse, kar sem dobil postreženo, lahko vsaj poskusil, če že ne pojedel. Morda ta stavek zveni nenavadno, a treba je vedeti, da imajo Korejci v primerjavi z nami dokaj drugačen okus. Zato je resnično čudež, da sem v restavracijah izven turističnih krajev naročil jedi, ki so mi v resnici teknile. Loterija, saj pravim. A ne le to, da so bile jedi, ki sem jih dobil, zame užitne, v glavnem so bile okusne. Ja, korejska hrana mi je zelo teknila. Tudi kimči. Čeprav sem ga jedel vsak dan. Res pa je, da sem pri vsakodnevnem kolesarjenju porabljal precej kalorij, zato sem bil lačen, ko sem sedel za mizo in mi je hrana teknila še bolj, kot sicer.

Bibim-naengmyeon – severno korejska specialiteta, hladna juha z ajdovimi rezanci.

Bibimpab – specialiteta iz kraja Jeonju, kjer sem tole tudi poskusil. Na rižu postrežena zelenjava in meso. Zraven priloge, standardna postrežba v korejskih restavracijah. Ker nisem vedel, kako se naj jedi lotim, je natakar pristopil k meni, mi iz rok vzel kovinske paličice, s katerimi jedo v Koreji, in mi jed pripravil do konca ter pokazal, kako se jé.

Udon, zelenjavna juha z rezanci in kimči.

Korejska hrana mi je tako prijala, da nisem imel niti želje, niti potrebe, da bi iskal kaj drugega. Na potovanjih se nam namreč pogosto zgodi, da se lokalne hrane prenajemo in nato iščemo nekaj drugega, a v Koreji mi to ni padlo na pamet. A ko sem v kraju Gwangju iskal večerjo in sem že skoraj obupal, sem naletel na sodoben lokal, ki je stregel neke posebne jedi. Naročil sem tajsko zvenečo jed, ki se je imenovala Bangkok mum meatballs. Božansko!

Jasno, da se zaradi nepoznavanja jezika pripeti, da človek naredi kakšno neumnost. Ko me je sredi dneva zagrabila lakota v nekih zakotnih krajih, sem se ustavil v prvi restavraciji. Zanikrna na pogled, a ker so bili pred njo parkirani avtobusi, sem domneval, da imajo kaj spodobnega za pojest. Nobenega naziva restavracije, nobenega jedilnega lista in nihče ni znal niti besedice anglešćine. Peljali so me v posebno sobo, saj je v nekaterih restavracijah tako, da gostje ne jedo v skupnem prostoru ampak v ločenih sobah. Brez mize in stola. Sedel sem na tla in čakal. Kmalu sta skozi vrata stopila dva natakarja in nesla pladenj. En pladenj, oba skupaj! Prinesli so mi tole pojedino.

Poskusil sem tudi tradicionalni korejski žar, na katerem si meso popečeš sam. A ker nisem vedel, kako in kaj, so mi tudi tukaj pomagali in mi pokazali, kako.

Haejangguk – hangover soup. Korejska juha za zdravljenje mačka (tistega v glavi), čeprav je meni dobro služila za polnjenje želodca.

Še ena odlična korejska juha, tokrat s svinjino.

Eat or Die zveni grozljivo, sploh, če to piše na embalaži kosila, ki ga dobiš postreženega, a konec koncev je v tem grozečem sporočilu tudi resnica.

Ojingeo Sundae, korejska krvavica, specialiteta v kraju Sokcho.

Še ena nenavadna specialiteta iz Koreje, ocvrt piščanec, izdatno posut s čebulo in pivo.

Za konec še moja jutranja specialiteta, ki me najpogosteje spremlja na kampiranju, ovseni kosmiči z oreščki in banano.

Pašo za oči je treba iskati. Vedno in povsod. Če si na še tako zanimivem, pestrem, pustolovskem in doživetij polnem potovanju ne napasemo oči, potovanje ni takšno, kot bi moralo biti. V mislih imam pašo oči na lepih prizorih. Na potovanjih smo pogosto priča nenavadnim in nevsakdanjim prizorom. Lahko se prepuščamo tudi drugačnosti in kulturnemu šoku ter v tem uživamo, a brez tega, da se naužijemo lepote, ne gre. No, gre, a čutimo pomanjkanje. Jaz ga čutim. Lepota pokrajine, zgradb, mest in seveda lepota ljudi, v nas zbujajo občutke radosti in našim potovanjem dajejo smisel. Najlepši prizori se nam vtisnejo v spomine, ki jih nezavedno prikličemo, ko se kasneje srečamo s podobnimi prizori. Če te prizore lepote sploh prepoznamo in začutimo, da so v nas prebudili poseben občutek. Seveda nismo vsi ljudje enako dovzetni za isto vrsto lepote. Nekateri lahko na neki razgledni točki prečepijo ure in ure ter si tako napasejo oči in dušo, medtem, ko je drugim na tem istem mestu dovolj le trenutek, da pritisnejo na sprožilec fotoaparata. Ja, po tem, kako smo dovzetni za lepoto, oziroma kako močno jo občutimo, se ljudje razlikujemo precej bolj, kot si mislimo. Bil sem že na dovolj lepih krajih z dovolj velikim številom različnih ljudi, da sem videl ljudi, ki najlepših prizorov niti opazili niso in ljudi, ki so zaradi ganjenosti nad prizorom jokali. Lepo je, če so ljudje, s katerimi si delimo trenutke, ko smo očarani, podobno dovzetni, kot mi. V Južni Koreji in na drugih solo potovanjih to žal zamujam. A pomanjkanje na področju deljenja sreče v teh primerih kompenziram z blaginjo na drugih področjih, ki jo prinese le solo potovanje.

Skratka, Južna Koreja in prizori, ob katerih sem si napasel oči. Kar se tega tiče, sem moral biti kar potrpežljiv in moram priznati, da mi je čakanje na lepoto težko padlo. Naj pojasnim. Ko se na kolo usedem doma, se že v pol ure dvignem dovolj visoko, da se v lepem vremenu pod menoj odprejo prekrasni dihjemajoči prizori, ki se jih nikoli ne naveličam. V Koreji sem ta občutek doživel natanko šesti dan. Seveda to ne pomeni, da prvih pet dni nisem videl ničesar lepega, a šele šesti dan sem zagledal prizor, ob katerem mi je zaigralo srce. Bil je krasen sončen dan, dež preteklih dni je opral nebo in znašel sem se v pokrajini Boseong, na jugu Koreje, kjer raste čaj. Prizorov lepote se kar nisem mogel nagledati.

Bil sem v regiji, kamor tuji obiskovalci ne zaidejo pogosto, zato ni bilo človeka, s komer bi lahko karkoli spregovoril. Še v sodobnem lokalu in muzeju, ki sta zaposlovala mlade ljudi, nismo prišli dlje od pozdrava. Potem, ko sem že hotel odkolesariti naprej, sem videl avtobuse in polno avtomobilov v koloni, ki se je vila po neki cesti. Šel sem za njimi in naletel na sejem s polno stojnicami, med katerimi sem se sprehodil. Naprej sem sledil sprehajalcem skozi gozdno pot do vrat, kjer so pobirali vstopnino. Na vprašanje, kaj je tukaj za videti, ki sem ga zastavljal v angleščini, mi nihče ni znal odgovoriti, dokler se nek obiskovalec ni oglasil in rekel, da imajo tukaj čaj. Dovolj zanimivo zame. Zaklenil sem kolo ob nek drog, plačal vstopnino in se zlil z množico obiskovalcev. Znašel sem se na čajni plantaži, ki smo jih ničkoliko že obiskali v Maleziji, Indiji, Šrilanki, Keniji in še kje. A prizori pristiženih grmov čaja, ki vijugajo po dolgem in počez po gričevnati pokrajini, so mi tako privlačni, da me vedno znova navdušijo. Na njih si napasem oči. Tukaj sem bil za ves teden v minusu, zato sem si vzel kar nekaj časa in se tam sprehajal ter srkal vase to lepoto prizorov, ki so se odvijali pred menoj.

Saj lepih prizorov v Južni Koreji sem se naužil pogosteje, kot se morda zdi, a kar se naravnih prizorov tiče, so po mojem okusu le pogledi na to čajno plantažo sodili v kategorijo paše za oči in me najbolj presunili. Južna Koreja vsekakor ponuja izjemno veliko lepot, vrednih ogleda, le videti jih je treba s pravimi očmi.