Alpski razgledi z motorja

Verjamem, da marsikateri motorist, kolesar, pohodnik, plezalec ali kakršenkoli drug ljubitelj zavitih gorskih cest in razgledov, pozna Dolomite. Zahodne Alpe, ki so od nas oddaljene več kot nekaj uric vožnje, pa se najbrž redkeje znajdejo v itinerarju slovenskih avanturistov. S Sabrino sva jih tokrat obiskala četrtič in zahodno od Gardskega jezera menda še nisva srečala Slovencev. Gore so neustavljiv magnet, ki privlači z nevidno silo, tako, da se tega sploh ne zavedamo, dokler jih ponovno ne uzremo ali se znajdemo ob njihovem vznožju. O ljubezni do gora sem že pisal. Razgledi nad visokimi gorami so za moje oči eni najlepših, kar jih naš planet ponuja. Zato Alpe, saj tam teh razgledov zlepa ne zmanjka. S časom človek tudi spozna, da najlepši razgled ni s samega vrha gore, temveč na določeni oddaljenosti in višini, kar je zelo pogosto gorski prelaz. Če je to v Italiji, je velika verjetnost, da je čezenj speljana dobra cesta, zato je razumljivo, da je alpski del Italije tako močan magnet za ljubitelje razgledov. Ker pa nismo vsi ljudje pohodniki, ki radi obujemo gojzarje in se podamo v visokogorje, se mi zdi, da so pohodniki na teh gorskih cestah v manjšini. Sam se že pred časom razmišljal, da je ponovno čas za pohajkovanje po Dolomitih, a se nam čez poletje ni izšlo. A ko se enkrat ogrejem za Dolomite, se težko ohladim. Če po Dolomitih ne moremo pohajkovati, jih obiščeva z motorjem, sva sklenila.

Imela sva precej časa, zato sva potovanje podaljšala do Aoste, zadnjega večjega kraja pred Francijo. V okoliških krajih sva se z motorjem potepala že lani, a takrat sva se bolj kot italijanskim, posvetila francoskim Alpam. Ko sem doma iskal kraje v severni Italiji, ki bi jih bilo vredno obiskati, sem naletel na fotografijo gorskega jezera. Ta me je tako očarala, da sem ga hotel videti. To jezerce bo skrajna točka, do katere so bova na letošnjem potovanju z motorjem odpravila, sem sklenil. Fotografija odseva mogočnega Matterhorna v jezeru je lahko dovolj dober razlog za več tisoč kilometrov dolgo pot.

Po osmih letih (ko sva z motorjem obiskala Švico) znova pod Matterhornom, tokrat na južni strani. Severna Italija 2020
Veličastna Sella. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Gardena proti Cortini d’Ampezzo s Tofanami v ozadju. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Sella proti Marmoladi. Severna Italija 2020
Na prelazu Gavia. Severna Italija 2020
Famozni prelaz Stelvio je vreden svoje slave. Gor sva šla v soboto zgodaj zjutraj in se je cesta že polnila s kolesarji in motoristi ter tu in tam kakšnim avtomobilom. Če sem prav preštel, šteje zavita cesta blizu 90 serpentin. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Oaza Zegna je bila žal v megli, le ta gorska hiša se nama je prikazala. Severna Italija 2020
Na prelazu Croce domini. Edini dan, ko naju je namočil dež. Severna Italija 2020
Pogled na Sekstenske Dolomite. Severna Italija 2020

Motoristično potovanje po severni Italiji

rezervirala za potep z motorjem, a sva, tako kot marsikateri načrt v letošnjem letu, ustrezno prilagodila. Vsaj kar se destinacije in termina tiče. Letos smo že zgodaj ugotovili, da se ne izplača delati popotniških načrtov, rezervacij ali celo nakupovati letalskih vozovnic daleč vnaprej (res pa je, da smo ta mesec dobili povrnjeno vplačilo še za zadnje od štirih letošnjih odpovedanih potovanj). Tako sva spakirala opremo za kampiranje, jo naložila na motor in se odpeljala tja, kamor je v teh časih pač mogoče potovati. Na srečo je bila to severna Italija, za najino potovanje že sicer najprimernejša regija v vseh pogledih. Tudi zato, ker sva jo obiskala že več kot desetkrat in vedno znova obiščeva kraje, ki jih še ne poznava. Ko pa kraj, ki sva ga že obiskala, ponovno obiščeva, pa imava nanj prekrasne spomine. Kar pa morda pri motorističnem potovanju, na katerem je rdeča nit vožnja po lepih cestah skozi slikovito pokrajino, niti ni tako pomembno. Pot je cilj, saj vemo, a ne.

A ker sva se šele pravkar vrnila domov, naj bo zaenkrat dovolj le ta uvod in nekaj fotografij za pokušino. Več sledi.

Srce Dolomitov, Corvara. Severna Italija 2020
Jutranji pogled iz šotora v dolini Val Masino. Severna Italija 2020
Modro jezero in razgled, zaradi katerega sva se v te kraje sploh odpravila. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Menda ena najprepoznavnejših gora na svetu. A jo kdo prepozna z južne strani?

Potepanje po Grčiji v grižljajih

Hrana, veličastna hrana. Naša potovanja, potepanja in izleti imajo vsi po vrsti eno skupno točko; vsak dan vsaj nekaj uric namenimo dobri hrani. Četudi gre za sendvič iz nahrbtnika, naj bo izjemen. Domače, lokalne ali eksotične, da je le nekaj slastnega ali posebnega. Grčija je ena tistih destinacij, kamor se ne gre s kuhalnikom, saj je hrana zelo raznolika, okusna in cenovno ugodna. A o tem sem že tolikokrat, da nima smisli izgubljati besed. Dober tek!

Grška solata. Grčija 2020
Stifado. Grčija 2020
Tradicionalna sladica z otoka Zakintos, friganija. V resnici gre za zloženko iz prepečenca, piškota, kreme in smetane. Grčija 2020
Meze. Grčija 2020
Hobotnica v solati. Grčija 2020
Suvlaki malce drugače. Grčija 2020
Maša uživa. Grčija 2020
Na tržnici v Atenah je mogoče dobiti tudi prvovrstno eksotično sadje. Grčija 2020
Salamerija. Grčija 2020
Brez eksotike seveda ne gre. Tajska. Grčija 2020
Indijska. Grčija 2020

Izlet v Atene

Potem, ko sem se prejšnji teden izpovedal s pohorskimi vedutami, se vračam v Grčijo, kjer je ostalo še marsikaj nepovedanega. Nenazadnje je bilo dvotedensko potepanje po Grčiji naš največji letošnji dopust in nič kaj ne kaže, da bomo letos prekosili same sebe in se odpravili še na kakšno daljše potovanje. Kar je seveda popolnoma v redu, saj se tako učimo energijo, ki bi jo sicer porabili za eksotična potovanja, kanalizirati v bližnja potovanja in temu ustrezno prilagajamo našo zvedavost, brez katere se na potovanje ali izlet nima smisla niti odpraviti. A za ta razmišljanja bo še dovolj časa, gremo po spomine v Grčijo, dokler so sveži.

S tem, ko smo se v letošnjem negotovem času v Grčijo odpravili z enosmerno letalsko vozovnico, smo si pustili proste roke, da izbiramo kraje, ki jih bomo obiskali in tudi čas, ki ga bomo tam preživeli. Nekaj časa smo se potepali po otokih Zakintos in Kefalonija, potem pa je bilo treba razmisliti, kam naprej. Sprva smo nameravali nadaljevati s skakanjem po okoliških otokih, a smo imeli prečudovitih plaž in morja vrh glave. Domov se nam seveda še ni mudilo. Torej kam? Po kakšnem dnevu tuhtanja smo se odločili za skok v velemesto, da malce presekamo, kot radi rečemo. Atene smo sicer že dvakrat obiskali in jih že poznamo, a ponujajo vse drugo, kot rajski otoki. Četudi je Akropola še danes ista, kot takrat, ko sva s Sabrino Atene obiskala z vlakom iz Maribora, je to eno tistih čudes sveta, vpričo katerega začutiš nekaj nepojasnljivega in privlačnega. Zato jo lahko vedno znova obiščeš.

Glede na letošnje razmere je bilo tudi v Atenah presenetljivo veliko obiskovalcev. Seveda le peščica siceršnjega števila, a mestni utrip je bilo čutiti na vsakem koraku. Uličice in restavracije na Plaki so bile zvečer polne. Tudi na Akropoli nas je bilo zjutraj do desete ure le kakšnih sto. Seveda danes, ko se število turističnih obiskov meri v milijonih (pet milijonov letno samo Atene), to ni veliko. A nas pomanjkanje gneče ni niti malo motilo, pravzaprav nam je godilo, saj je bil nivo storitev, ki smo jih bili kot redki obiskovalci deležni, izjemen.

Od vseh mest, ki smo jih na potovanjih po svetu obiskali, imajo menda prav Atene največ zaslug za svet, ki ga danes poznamo kot Zahodna civilizacija. Hoditi po stopinjah velikanov, katerih ideje so žive še po dveh in pol tisočletjih, daje prav poseben občutek, ki ga velja izkusiti.

Plaka in razgled na Akropolo. Atene 2020
Atene 2020
Na Akropoli. Atene 2020
Atene 2020
Atene 2020
Razgled nad Atenami. Atene 2020
Mestni utrip. Atene 2020
Iluzija? Atene 2020

Pohorski biseri

Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.

Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.

Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.

Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.

Pohorski razgledi. pohorje_2020_01
Pohorske vode. pohorje_2020_02
pohorje_2020_03
pohorje_2020_04
pohorje_2020_06
Od Ribniške koče proti Kopam. pohorje_2020_07
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes. pohorje_2020_08
Tik pred Kremžarico. pohorje_2020_09
pohorje_2020_10

Skok na Kefalonijo

Zakintos je otoček velikosti Brača. Ko smo po nekaj dneh obiskali vse plaže, špilje in restavracije, ki so nas mikale, smo se odpravili naprej. Naš naslednji cilj je bila sosednja Kefalonija, otok severno od Zakintosa. Pričakovali smo, da bo drugačen, saj je precej bolj razgiban, z najvišjim vrhom 1600 metrov nad morjem. Tudi tukaj smo najeli avto, Forda Fiesto za 20 evrov na dan, da smo lahko obiskali odročne kotičke. Vsak dan smo se podali na drug konec otoka in se okopali na kateri od plaž, ki so ena lepša od druge. Kar je mene na plažah najbolj fasciniralo, je kristalno čisto morje. Kljub temu, da so plaže peščene iz belega, bež ali rjavega peska, je bilo morje skorajda povsod čisto in nič kalno.

Plaža Petani. Grčija 2020
Plaža Mirtos. Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020
Vasica Asos. Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020
Plaža Antisamos. Grčija 2020
Jama Melissani. Grčija 2020

Ko smo si končno vzeli oddih od morja, da bi se povzpeli na najvišji vrh otoka, nas je tam čakalo neprijetno presenečenje. Narodni park je bil zaradi požarne nevarnosti zaprt. Kljub temu nam je uspelo narediti triurni pohod po gorati in bujno poraščeni pokrajini v bližini. Grčija 2020

Te orjake je mogoče videti tudi blizu plaž in v pristaniščih. Grčija 2020

Če primerjamo Jonske otoke, ki smo jih obiskali, bi rekli, da ima Kefalonija najlepše, Zakintos najbolj spektakularne, Krf, ki smo ga obiskali lansko pomlad, pa najmanj atraktivne plaže. Če bi me nekdo vprašal, na kateri Jonski otok se naj odpravi na kopalni oz. plažni dopust, bi mu svetoval Kefalonijo. A tudi tukaj je treba skrbno izbrati del otoka, ki ustreza naši predstavi o popolnem oddihu. Sicer se lahko znajdete v (nekoč menda prijetni ribiški vasici) Fiskardu, kjer so v eni uri, ko smo bili tam, pristale tri velike turistične ladje, polne potnikov, ki si skok na Kefalonijo predstavljajo nekoliko drugače.

Za nas upam, da se ob naslednji priložnosti ponovno odpravimo na katerega od grških otokov, ki jih še nismo obiskali. Sicer smo jih obiskali že vsaj deset, a grški otoki so destinacija, ki nas je še vedno navdušila. Enkrat s pešpotmi, drugič z naravnimi lepotami, vedno znova pa s hrano. A o tem raje kdaj drugič.

Potep po Zakintosu

Grški otoki so nam vedno bolj pri srcu, saj se po njih potepamo že tretje leto zapored. Letos žal ne pomladi, ko so temperature znosnejše in se je mogoče odpraviti tudi na daljše pohode, a tudi poletje ima svoje čare. Sploh letos, ko je dopustovanje na sicer obleganih otokih precej bolj prijetno. Tako vsaj pravijo, sami te izkušnje nimamo, saj se dopustovanju na morju v poletnih mesecih izogibamo. Nazadnje smo na morju dopustovali pred natanko osmimi leti na Cresu in še to v juniju, pred glavno sezono. Od takrat v resnici nismo bili na morju dlje kot kakšen vikend. Morda se nam je zato letošnja izkušnja zdela toliko bolj nenavadna, saj tega nismo vajeni. Moram priznati, da mi je bilo na trenutke kar težko, kar se razbere iz objave Kako biti turist, ko mi je manjkalo izzivov. Zato tudi o tem dopustu težko kaj napišem, v primerjavi s kakšnim kolesarjenjem ali pohodništvom, kjer se soočam z zunanjimi in notranjimi izzivi. Lahko pa povem, da nam je Zakintos ostal v spominu kot otok s prekrasnimi plažami in barvami morja, kot jih še nismo videli. Sicer smo že večkrat čofotali po Karibih in morjih Indonezije, Malezije, Filipinov in še kje, kjer so prizori res izjemni, a gre za lepote drugačne kategorije.

Najbrž bo najbolje, da besedo prepustim fotografijam.

Jam, špilj in pečin na Zakintosu ni konca.
Grčija 2020
Grčija 2020

Tudi prekrasnih plaž ne zmanjka. Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020

Obalna straža. Grčija 2020

Nekoč polni pšenice, danes restavracije in hotelčki. Grčija 2020
Grčija 2020

Zaradi primanjkljaja turistov je mogoče za 60 evrov na dan najeti vilo z lastnim bazenom Grčija 2020 in s terase opazovati minevanje časa.

Popoldan. Grčija 2020
Ponoči. Grčija 2020
Zjutraj. Grčija 2020

Ne le vilo, tudi apartmajsko naselje smo imeli le zase. Grčija 2020

Potep po Grčiji

Poplavi objav prekrasnih plaž, panoramskih fotografij gora in drugih utrinkov s potovanj, ki jih je v poletnem času poln internet, je težko konkurirati. Zraven tega je naše tokratno potovanje po Grčiji na nek nenavaden način naporno in v tem trenutku nimam resursov, da bi objavil kaj več, kot opažanja. Kot sem zapisal že pred odhodom, smo se na potovanje odpravili le z enosmerno letalsko vozovnico, ne vedoč, kam in za kako dolgo, nas bo pot vodila. Vozovnico za domov smo kupili šele pred par dnevi.

Po tem, kar vidimo tukaj kaže, da bo ponekod letošnja poletna turistična sezona boljša, kot je bilo za pričakovati tik pred začetkom dopustov. Hotelirji in gostinci morda trdijo drugače, a sam to ocenjujem na podlagi tega, kar ljudje objavljajo na družbenih medijih, po prepolnih cestah v smeri morja in seveda po polnih plažah in lokalih, ki smo jim priča v Grčiji. Jasno, da neprimerljivo manj kot minula leta, a daleč od tega, da bi bile plaže, lokali, sprehajalne poti in druge turistične kapacitete prazne. Ob pravi uri, se razume. Sedaj smo namreč že ujeli poletni mediteranski ritem in vemo, kdaj se gre na plažo in kdaj v restavracijo. Plaže so do enajste ure prazne, po poldnevu pa na popularnih plažah skorajda ni prostega mesta na ležalnikih. Tudi lokali so dokaj polni, a šele po osmi uri zvečer. Na Zakintosu se nam je sprva zdelo dokaj prazno, kar nam je bilo všeč. A že ko smo iskali ladjico, s katero bi se odpravili na izlet do menda ene najbolj fotografiranih plaž na svetu, smo bili presenečeni nad pestro ponudbo. Kaj šele na dan izleta, ko se je v majhnem zalivu nagnetlo vsaj 30 čolnov in ladjic polnih radovednežev, ki so (tako kot mi) prišli narediti selfija. Ne znam si predstavljati gneče v času normalnih turističnih sezon.

Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020

A kljub temu, da smo ujeli poletni mediteranski ritem, se mu prilagajamo po svoje. Na plažo praviloma gremo dovolj zgodaj, ko še ni veliko ljudi in se okrog poldneva, ko se prične polniti, umaknemo. Podobno gremo na večerjo pred sedmo uro, ko so restavracije še skorajda prazne. To prilagajanje se lepo vidi v praksi na spodnji fotografiji, ko smo na isto plažo zrli sedem ur kasneje, ko je samevala v popoldanskem soncu.
[SinglePic not found]

Pogled na to plažo je v času spokojnosti izjemen in ga je težko primerjati s pogledom na katerokoli drugo plažo, kar smo jih videli. Je ena izmed tistih naravnih lepot, ki te kljub temu, da si fotografijo videl neštetokrat, popolnoma prevzame, ko jo dejansko zagledaš. Pri tem je najbolj fascinantno, da se nam to, da nas naravne lepote prevzamejo, v Grčiji kar naprej dogaja. Na tem mestu se bom raje ustavil in zajel sapo ter razmislil, kako bi naše tokratno doživljanje Grčije sploh ubesedil.

Kako biti turist?

To potepanje, katerega pravkar doživljamo, je za nas izvrstna šola prilagajanja. Prilagajanja trenutnim in lokalnim razmeram, namreč. Po enem tednu dopustovanja se mi zdi, da nam je šlo prilagajanje na neobvladljive razmere v Indiji, visoke temperature v avstralski puščavi in redek zrak v Himalaji, lažje od rok, kot to, kar doživljamo sedaj. Morda zveni pretirano, a v tem trenutku, ko smo zaradi vročine prisiljeni ždeti v klimatiziranem apartmaju, res tako mislim. Prekrasnem, z dvema spalnicama. Pa kaj! Biti v sobi čez dan, pač ne sodi v naš popotniški koncept. To nam nikjer ni šlo dobro od rok, še v tako sanjski destinaciji, kot je Pokara v Nepalu, kjer smo več dni čakali v majhni sobi, da so se vremenske razmere izboljšale in smo lahko odšli na treking. Saj vemo, da na vreme ne moremo vplivati in da se je nanj treba prilagoditi, a to je precej lažje reči, kot narediti. Še manj smiselno je pritoževati se nad vremenom, bolj jalovega početja menda ni. Se pa pravkar trudimo prilagoditi in sicer tako, da posnemamo domačine in druge turiste. A do sedaj nam je uspelo pogruntati, da gredo ljudje ven šele proti večeru, ko vročina popusti. Ni pa nam še jasno, kaj počnejo, oziroma, kje so čez dan. Domačini namreč, saj vsi kraji, ki smo jih obiskali, čez dan skorajda ne kažejo znakov življenja. Za turiste je jasno, a poležavanje na plažah in v senci plažnih barov smo poskusili in obupali, tako, da tega niti več ne poskušamo. Včeraj smo prvič ostali zunaj po deseti uri zvečer in mesto je bilo polno življenja. Krasno za videti, predvsem pa končno, da se nekaj dogaja in je “akcija”. To nam je doslej ušlo, saj se še nismo sinhronizirali s poletnim sredozemskim utripom življenja.

Saj se vozimo z najetim avtom ali na izlete z ladjicami, a brez akcije nam nekaj manjka. Ne kar nekaj, saj je biti v pogonu in premagovati izzive, rdeča nit naših potovanj. Zato smo si sedaj za izziv postavili prilagoditev na tukajšnje razmere. Torej, kako ujeti ritem in biti turist v eni najbolj obleganih poletnih destinacij v Evropi, v Grčiji.

Jutri bomo, kljub temu, kar sem zapisal zgoraj, obiskali eno ali dve plaži in nadaljevali s prilagajanjem. Pravi izziv za nas. Kdo ve, morda pa je prišel čas, da odrastemo in vzljubimo tovrstni način dopustovanj in potovanja, na katerih se napajamo s fizično zahtevnimi izzivi, obesimo na klin.

Fotografije in podrobnosti o tem, kje se potepamo, namenoma izpuščam. Nadoknadim. Žal je takšno leto, da je vzorneje potovati doma in so dileme o tem, kje je varneje, le še ena od oblik izražanja nestrpnost, ki jih letos ne manjka.

Strah pred prečkanjem meje

Pogosto se sprašujem, kako to, da tako malo ljudi potuje čez meje. Ne tiste kopenske oziroma meddržavne, temveč tiste, ki si jih postavljamo sami. No, letos so se želje po potovanjih in tudi možnosti za potovanja zmanjšale tudi za tiste najbolj zvedave in drzne. A če za trenutek odmislimo omejitve, s katerimi se soočamo v letošnjem letu, kaj je tisto, kar nas sicer omejuje pri izbiri destinacije za potovanje? Odmislimo tudi to, da vseh ljudi potovanja ne privlačijo, zaradi kakršnihkoli že razlogov. Kaj pa tisti, ki jih potovanja privlačijo? Odpotovali bi v Indijo. S kolesom do morja. Peš čez Pohorje. Z avtodomom v Švico. Z agencijo v Namibijo. Z letalom v London. A jim, kljub temu, da si želijo, potovanja ne uspe realizirati. Naslednji stereotip sploh še drži? Mladi imajo čas in energijo, a nimajo denarja. Manj mladi imajo energijo, nekaj denarja, a malo časa zaradi otrok ali službe. Še manj mladi imajo čas in denar, a manj energije. So torej pomanjkanje časa, energije in denarja v različnih življenjskih obdobjih krivi za to, da se ne odpravimo na sanjsko potovanje?

Saj vem, da ni prvič, ko se to sprašujem na glas, a zdi se mi, da v letošnjem poletju marsikdo razmišlja o tem, da bo dopust preživel doma, popotniške želje pa pustil na čakanju. Na boljše čase, recimo. Ampak, težka obdobja v življenju, tista, ko smo na preizkušnji, ko gremo preko lastnih omejitev in čez meje, nas naredijo bolj vzdržljive, močnejše. Tudi to obdobje barvanja turističnih in popotniških držav na zeleno, rumeno in rdeče, lahko obrnemo sebi v prid in se lotimo podviga, ki smo ga vsa leta dajali na stran. Pač namesto pešačenja po Španiji, prepešačimo Slovenijo! Na primer. Ampak, če je Slovenija na zemljevidu varnih držav obarvana rumeno, zakaj ne gremo raje v državo, ki je zelene barve? Saj državne meje je v tem trenutku dokaj preprosto prečkati. Je težava v lastnih mejah? Morda se v domači državi počutimo varneje, morda nas je strah, da se ne bomo mogli vrniti in še in še. Že v normalnih časih si najdemo izgovore, da se ne lotevamo podvigov, ki imajo višjo stopnjo negotovosti, kot smo jo pripravljeni obvladati, kaj šele letos. Strah je najvplivnejši razblinjevalec sanj.
Morda pa sploh ne gre za kakršnokoli prestopanje meja, temveč zgolj za to, da raje ostajamo v okvirjih, ki smo jih vajeni in jih želje po potovanjih preprosto ne premagajo. S čimer seveda ni nič narobe, saj nihče ne pravi, da vsi potrebujemo izzive, da napredujemo. No, ja, v resnici marsikdo pravi tako, ampak saj ni treba, da se v vsem strinjamo, mar ne?

Seveda pa ima strah pred prečkanjem meja tudi pozitivne posledice. Turistični bum je v zadnjih letih prešel meje zdravega razuma in marsikatera destinacija si je letos oddahnila. Kar ima za negativne posledice za turistično industrijo in tako naprej v začaranem krogu. Kakšne pa so pozitivne posledice, ko zaradi strahu ne prečkamo meja, ki si jih postavljamo sami?

Odgovor bomo poiskali na potovanju, na katero smo se pravkar odpravili. Kot pred dobrim desetletjem, ko smo se odpravili na najbolj negotovo potovanje vseh časov, za eno leto po svetu, smo tudi sedaj kupili le enosmerne letalske vozovnice.