Popotniški dnevnik družine Bračko

Kaza je največji kraj v dolini reke Spiti, kar pomeni, da je za to, da se sprehodiš z enega na drug konec vasi, potrebnih 15 minut. Za tiste kraje je to zadostna velikost, da ima bencinsko črpalko, kar sva potrebovala, bolj kot karkoli, če sva želela nadaljevati pot. Skozi vasico sva se le sprehodila in si v modernem lokalu z izjemno ustrežljivim osebjem, privoščila dolg postanek. Vem, da sem to že omenjal, a v krajih na obronkih Himalaje je tak prostor zavetišče v pravem pomenu besede. Razmere zunaj, kot so vročina, mraz, veter, prah, dež in dejstvo, da je tole vendarle Indija, so takšne, da lep lokal, v katerem je mogoče posedeti, človeka zlahka zvabi k večurnemu posedanju.

Glavna ulica v Kazi.

Samostan.

Največja atrakcija v bližini Kaze je samostan Key in pomeni Samostan v središču mandale. Že sam pristop do samostana je veličasten, kaj šele razgledi, saj leži 4.200 metrov nad morjem. Počasi sva se povzpela po stopnicah, da se ne bi preveč zadihala. Za obisk sva si vzela veliko časa. Sabrina tudi za nakupe spominkov v samostanu. Zvončki, ki jih je tam kupila, so mi pravkar zazvonili za hrbtom, saj smo jih doma obesili pri vratih in vedno, ko gre nekdo mimo, lepo zacingljajo. Samostan sva si ogledala tudi od znotraj in prisluhnila obrednemu budističnemu petju menihov ter popila čaj, ki so nama ga postregli. V tem samostanu danes živi več kot 200 menihov, zato je živ in kot tak precej atraktiven.

Dovozna cesta k samostanu na levi in reka Spiti na desni.

Ker sva imela terenca, sva si lahko privoščila, da sva se, namesto po glavni, proti naslednjemu kraju zapeljala po gorski cesti. Prečkala sva most Chicham, za katerega nekateri viri navajajo, da je najvišji viseči most v Aziji. A presežnikov, ki jih v tej regiji sveta ne manjka, je bolje jemati z zadržkom.

Most ni bil nič posebnega, a razgledi, s katerimi naju je obdarila ta obvozna pot, so bili izjemni.

Noč sva prebila v kraju Losar, saj Sabrina ni bila za to, da bi prenočila v šotoru, ki so jih ponujali v kampu ob jezeru Chandratal na 4.500 metrih. Prav je imela, saj je bilo hladno celo v neogrevani sobi, kjer sva prenočila. Zaradi mraza in redkega zraka sva se zbudila zgodaj, v temi in ob pogledu na Mlečno cesto dočakala jutro. Ko sva ob svitu sedla v avto in se zapeljala na cesto, naju je pričakala zapora z napisom, ob katerem, mi je zaledenela kri v žilah. Cesta zaprta do poletja, je pisalo. Ob pomisli na to, da je edina pot iz te doline, pot nazaj in da se morava obrniti ter znova prevoziti vse iste ceste, po katerih sva do sem potrebovala teden dni, sem bil hipno šokiran. Na srečo ni trajalo dolgo, ko sem zagledal policista v pisarni, ki me je poklical. Potem, ko sem mu pokazal dovolilnice in potne liste, je zaporo sprostil in zapeljala sva naprej.

Najprej sva se povzpela na najvišji prelaz na tej poti, Kuzum, s katerega naju je čakal le še spust. A po najzahtevnejši in najbolj izpostavljeni cesti na tem potovanju. No, nisem prepričan, da to zares imenujejo cesta.

Po dobrih petih urah počasnega pozibavanja in poskakovanja po kamenju, pesku in makadamu, sva prišla do asfalta. Seveda sva si oddahnila, a bilo mi je kar žal, saj je to hkrati pomenilo, da sva zapustila dolino odročne in divje himalajske reke Spiti, o kateri sem toliko let sanjal. Ampak tako je s sanjami; niso vedno takšne, da se želimo iz njih čim prej prebuditi.

Od Kalpe naprej sva se morala na kontrolnih točkah ustavljati in pokazati dovoljenje za vstop na to območje. Kot, da je to povezano s svetom, ki se je okrog naju močno spremenil, so se spremenili tudi formalni pogoji za gibanje na tem odročnem območju. Barve pokrajine so izginile in ostala je le rjavkasto siva. Cesta, skale, pesek, reka in celo nebo, če se je sonce skrilo, so bili vsi bolj ali manj istih barv. Na srečo se sonce ni pogosto skrilo in je sijalo s polno močjo. Na višini 3.300 metrov, kjer je sonce še precej močnejše, kot smo ga vajeni v nižinah, je bila temperatura 30 stopinj v senci. Teh razmer se spomniva s potovanja po Tadžikistanu, po zloglasni pamirski avtocesti. Tam sva se na podobnih višinah vozila ob Afganistanu dolge ure in opazovala pusti svet okrog naju. Pamirska avtocesta in dolina reke Spiti sicer geografsko ne sodijo skupaj, a so manj kot tisoč kilometrov oddaljeni in so si zelo podobni. Ko človek dolge ure zre v to sivo pustinjo, ne more mimo tega, da se ne bi vprašal, zakaj je zaradi teh, na videz ničvrednih krajev, toliko trenj in celo vojn med sosednjim državami.

Zaradi tega?

Ko sva prispela to prvega kraja na tej poti, naju je ta spomnil na kraj Kagbeni v Nepalu, ki smo ga obiskali na pohodu okrog Anapurn. Očitno nam ni lahko najti krajev, ki nas ne spomnijo na kak podoben kraj, ki smo ga na potovanjih že obiskali. Takrat, v Nepalu, se nam je zdelo, da ne potujemo le po prostoru, temveč tudi skozi čas in da smo odpotovali za kakšno tisočletje nazaj v času. Na to sva pomislila, ko sva prispela v Nako, kot se imenuje kraj nad reko Spiti, na višini 3600 metrov, saj se je čas tudi tukaj ustavil že pred stoletji. Govedo in ljudje živijo pod isto streho, ogrevajo pa se s posušenimi kravjim iztrebki. Vsekakor pa so pravi mojstri preživetja v razmerah na tej višini. Težko si je predstavljati, da v pokrajini, kjer dežja skorajda ne poznajo in kjer zaradi višine temperatura ne pade pod ničlo le štiri mesece na leto, uspejo kaj pridelati.

Uspevajo jim celo jabolka.

Na srečo si kraja Nako nisva izbrala za prenočitev, saj nisva videla niti enega hotela. Ob jezeru, kjer bi naj bil nek hotel, sva prosila za zajtrk, a nama niso imeli s čim postreči. Zapeljala sva se ven iz naselja in ustavila ob šotoru, v katerem je bila obcestna gostilna, kjer sva med kosilom z eno roko odganjala muhe, z drugo pa nosila hrano v usta.

Nadaljevala sva proti samostanu Tabo. Tam so naju na cesti sredi ničesar zaustavili štirje mladi popotniki, ki so bili na šest mesečnem tečaju za inštruktorje joge in prosili za prevoz. Vsi štirje so se stlačili na zadnje sedeže in tako po indijsko smo se zapeljali do vasice. Tabo je vasica z nekaj sto prebivalci, a je zaradi strateške lege ob reki in zaradi budističnega samostana, dokaj dobro obiskana. Čeprav je tudi tukajšnji samostan star tisočletje, je vasica, ki je zrasla okrog njega, povsem drugačna od Nako. Sodobna, s prostranim osrednjim trgom in več lokali, je neprimerno privlačnejša.

Morda bi na klopci kot je tale, lahko sedela doma, pri hiši in zrla proti Pohorju. Za to nama ne bi bilo treba prepotovati pol sveta in se izpostavljati tako zahtevnim razmeram. A to ne bi bila midva.

Ko sva prispela na višino 3.000 metrov, sva se odločila, da tam ostaneva dva dni, da se lažje prilagodiva na redek zrak. Kraj Kalpa je bil pravšnji za to. Najprej sva si tam uredila dovoljenje za obisk območja blizu meje s Kitajsko. Gre za politično nestabilno območje in vsak tujec, ki želi te kraje obiskati, mora v uradu pridobiti ustrezno dovoljenje. Dva dni je bilo sicer več kot dovolj, da bi birokratski postopek lahko uredila sama, a sem vseeno poiskal fikserja, ki je namesto naju opravil del birokracije. Morala sva se le pokazati v uradu, kjer so naju fotografirali in nama izdali dovoljenja. Žal nisem uspel narediti fotografije urada, ki je bil kot iz prejšnjega tisočletja. Majhna pisarna, v kateri med gorami zaprašenih fasciklov sedi uradnik, ki nenehno nekaj zapisuje in žigosa. Zares fascinanten prizor.

Izbrala sva najboljši hotel, kar sva jih našla. Bil je čas izven sezone in odprti hoteli so v glavnem samevali, tako, da so bile že tako nizke cene še nižje. Nekje od 13 evrov naprej sva plačevala za nočitev v hotelu. Pri hotelih v odročnih indijskih krajih, oziroma tistih izven večjih mest, je najlepše to, da so sobe zelo prostorne in da imajo okna z razgledom. In to celo okna, ki jih je mogoče odpreti, kar je dokaj neobičajno za Indijo. Saj vem, da sem to že omenil, a bivanje v hermetično zaprtih sobah, kar je praksa tudi v ZDA, da ne delam Indiji krivice, mi ni po godu.

Kakorkoli, iz sobe sva imela razgled nad vršaci, ki segajo čez 6.000 metrov, a so se zdeli na dosegu roke.

To, da sva bila edina gosta v hotelu, naju ni motilo, dokler ni bila na vrsti prehrana. Saj se pomanjkanje turistov pozna tudi v restavracijah. Biti edini gost v restavraciji je vendarle drugače, kot biti edini gost v hotelu. Tako sva se prvi večer sprehodila do samostana in na poti videla tri lokale, za katere ne bi mogel reči, da so restavracije. V Indiji jih imenujejo dhaba. Izbrala sva enega od treh, ki je imel štiri goste in naročila dve jedi, ki pa so bile obupno zanič. Zato sva naslednji dan raje izbrala gostinsko ponudbo hotela, v katerem sva bila nastanjena. Čeprav tam niti en dan nisva videla nikogar, da bi jedel. A druge izbire praktično nisva imela, saj ni bilo trgovin ali česarkoli drugega bolj spodobnega. Saj precej dobro veva, da se z izbiro restavracije v Indiji ni za hecati, a ko ti ne preostane drugega, pač poješ, kar je na voljo in upaš, da bo vse v redu. A kot se za Indijo, ki preseneti takrat, kot to najmanj pričakuješ spodobi, sva doživela presenečenje in v tej prazni hotelski restavraciji jedla najboljša paneer butter masala in dal makhani. Bilo je tako okusno, da je dal makhani prvič teknil celo Sabrini, ki te jedi praviloma ne mara, mene pa je paneer butter masala tako očarala, da sem stopil do natakarja in ga vprašal, kako so ga pripravili. Četrt litra goste smetane je v eni porciji, zraven vsega ostalega, je rekel. Ogromno, a tudi v francoski kuhinji je v jedeh pogosto toliko masla, da bi se človeku zvrtelo v glavi, če bi vedel. Sploh pa sem se poučil, da v pandžabski kuhinji uporaba izdatnih količin maščob in mlečnih izdelkov simbolizira gostoljubje ter izjemno skrb za gosta, kar razumem in kot gost počaščeno sprejmem. Hkrati pa se že veselim naslednjega obiska pristne indijske restavracije, pa če me tam s smetano in gheejem oblijejo!

Saj ne, da sem v Indiji pogrešal kolo ali izziv, da bi, zraven vožnje avta po levi po indijskih cestah, še kolesaril, a pred hotelom so samevala kolesa za izposojo in sem se malce zapeljal. Previsne, zavite, predvsem pa razgledne ceste kar kličejo po tem, da se zapelješ po njih. Še najraje za krmilom kolesa ali motorja, nikakor ne kot potnik v rokah šoferja avtobusa, na poti do Mokše.

Najela sva najboljši avto za te razmere. Ozek in lahek Suzuki Jimny s štirikolesnim pogonom, ki omogoča manevriranje in izogibanje na ozkih in nevarnih cestah, ki so bile pred nama. A 12 ur preden bi ga naj prevzela, sem dobil sporočilo, da ta avto ni na voljo. Bila je že trda tema, a po naju je prišel šofer in naju odpeljal na parkirišče, kjer bi naj izbrala drug avto. Vsi so bili širši, večji in že ne videz bolj okorni, zato sem vse po vrsti zavrnil. Tako so morali čez noč iz Delhija pripeljati tisti avto, ki sva ga rezervirala in zares naju je ob 9. uri zjutraj čakal pred hotelom. A zdel se nama je nenavadno trd in ob vsaki neravnini na cestišču je zaropotalo. Šele v Kalpi sem si uspel izposoditi barometer in ugotovil, da je tlak v pnevmatikah dvakrat višji od priporočenega. Ko sem ga znižal, sva z vožnjo nadaljevala gladko, kot bi drsela po paneer butter masali.

Pogled na osrednji del kraja Kalpa od zgoraj,

in od blizu.

Tudi v Indiji se, kjer je le mogoče, svetišča gradijo čim bližje nebu.

Znamenit odsek ceste, vklesane v strmo steno, Taranda Dhank.

Prvi postanek na road-tripu po Indiji je bila Šimla. Glede na to, koliko sva o tem kraju slišala ali prebrala, sva pričakovala nekaj mističnega. Visoko ležeč kraj med gorami, zavit v meglo, po katerem se sprehajajo sadhuji, sveti možje. Namesto tega sva se znašla v mestu, ki zaradi lege na strmih gričih poka po šivih in se širi v neskončnost. Nič čudnega, saj ima Indija vsako leto kakšnih 12 milijonov prebivalcev več, ki bolj ali manj vsi rinejo iz podeželja v mesto. Četrtmilijonska Šimla ima nekaj, česar nima veliko mest po svetu; mesto so namreč razglasili za mesto brez cigaret in prepovedali kajenje na javnih prostorih. Tudi zunaj. Fascinantno!

Popoldanski sprehod po strmih uličicah nama je dobro del, še bolj pa lokalna specialiteta, Dham. Gre za neke vrste obredne jedi, ki temeljijo na stročnicah in se strežejo ob slavnostih, kot je poroka. Mene je ena od jedi tako navdušila, da sem si domov prinesel recept in jo pripravil, a kaže, da bom moral recept še večkrat ponoviti in izboljšati, da naredim vsaj približek tistega, kar sva poskusila v Šimli. Indijska hrana je namreč eden močnejših razlogov, zaradi katerih me vleče v Indijo, rad pa kaj dobrega od tam tudi prinesem domov.

V Šimli sva tudi iz prve roke ugotovila, da napredek, o katerem se v Indiji bojda precej govori, še ni zajel vseh področij delovanja. Za postopek nakupa turistične sim kartice, sva v uradu “najsodobnejšega” ponudnika mobilnih storitev, porabila dve uri. S tem, da je postopek stekel takoj, brez čakanja. Nič manj, kot v zakotnem indijskem kraju Siliguri leta 2009, ko smo iz Nepala stopili v Indijo prvič.

Šimla je zadnje mesto na poti proti dolini reke Spiti, kamor sva bila namenjena, a nisva potrebovala niti zalog hrane, niti pijače. Le bencin sva natočila in nadaljevala proti Himalaji. No, pozabil sem na višino. Potrebovala sva aklimatizacijo. Najvišja točka najine predvidene poti leži 4.500 metrov nad morjem, zato sva načrt naredila tako, da je bilo postopno prilagajanje na višino v ospredju. To sva izpeljala zares vzorno oz. vzorčno in vsak dan prenočila nekaj sto metrov višje ter šele šesto noč spala nad 4.000 metrih. Tako razen prekomerne zadihanosti nisva čutila nobenih težav zaradi redkega zraka. Če samo pomislim na to, kako smo to počeli na naših prvih potovanjih, ko smo se praktično čez noč z avtobusom dvignili iz 2.000 na 4.000 metrov, nato pa zaradi glavobolov bežali nazaj v nižine.

Najin naslednji postanek je bil v kraju Narkanda, do koder sva se peljala po glavni in asfaltirani cesti, a je tako zavita, strma, luknjasta in polna preprek, da sva za 50 kilometrov dolgo pot potrebovala dve debeli uri. Nastanila sva se v edinem hotelu, ki je bil videti spodobno, a tudi tukaj sva bila edina gosta. Začuda naju je to, da nisva srečevala turistov ali popotnikov, spremljalo ves čas potovanja. Na vsej poti, praktično ves čas trajanja potovanja po Indiji, razen v New Delhiju, nisva videla pet tujih turistov ali popotnikov. Saj ne, da naju je bilo česarkoli (razen vremenskih ujm) strah, a bilo je resnično nenavadno. Zaradi tega se občutka, da sva na napačnem kraju ob napačnem času, nekako nisva uspela znebiti.

Mall road ali Gosposka ulica v Šimli.

Griči so pozidani do zadnjega metra.

Neskončni nasadi jablan, ki v teh krajih rastejo tudi 3.000 in več metrov nad morjem.

33 metrski kip božanstva Hanuman.

Prvo potovanje po Indiji, ki sva se ga lotila z najetim avtomobilom, je za nama. Po vseh izkušnjah na več tisoč prepotovanih kilometrih po cestah širom Indije si res nisem mislil, da se bom kdaj sam lotil vožnje avtomobila po Indiji. Menda je bila ta odločitev drznejša od same odločitve, da ponovno potujeva v Indijo. A to je bil zame izziv, ki sem si ga želel; zapeljati avto na road-trip po Indiji. Seveda s sopotnico, predvsem pa pod njenim budnim očesom.

Za volan, zame nameščen na napačni, desni strani, sem sedel v mestu Chandigarh. To mesto je šele na 50. mestu v Indiji po številu prebivalcev, saj jih ima le 1,5 milijona. To pomeni, da je promet sicer kaotičen, a neprimerljivo manj, kot v 23-milijonskem Delhiju. Kakorkoli, na vožnjo se nisem posebej pripravljal, saj sem avto vozil menda že po vseh celinah in tudi vožnja po levi mi ni tuja. A Indija je kajpada tudi v tem drugačna od preostalega sveta, zato sem, preden sem sedel v avto, preveril, če je morda kaj posebnega, kar moram vedeti, preden se zapeljem na cesto. Najboljši nasvet, ki sem ga prejel, je bil: “Domnevaj, da te nihče ne vidi in pričakuj, da bodo vozila zapeljala predte z vseh strani.” Natanko tako je bilo.

A še preden sva v Indijo sploh prispela, se nama je Indija želela izmakniti. Dva dni pred odhodom mi je Sabrina poslala povezavo do novice z naslovom: “150 cest blokiranih zaradi poplav in plazov“, ki jih je povzročilo močno monsunsko deževje v državi Himachal Pradesh. Z opozorili zaradi naravnih nesreč smo se soočili že ničkolikokrat in to na takorekoč vseh koncih sveta, a nanje se ne moreš privaditi. Lotila sva se iskanja alternative, a je nisva uspela najti in sva se odločila, da državo Himachal Pradesh, kljub opozorilom, obiščeva in se tam sproti odločava, kam in kako. Monsun je sicer še trajal, a glede na dolgoletni vzorec, je bil na odhodu, čemur sva zaupala. Sedaj, ko sva že doma, lahko zapišem, da sva se dobro odločila.

V Delhiju sva pristala opolnoči in takoj, ko sva zapustila letalo, me je prevzel izjemen občutek, da sem ponovno tukaj. Tukaj, v deželi, ki je izoblikovala večji del mene, kot katerakoli od tujih držav in ljudi, ki sem jih v življenju obiskal. Mislim, da je bolje, da se na tem mestu ustavim, da ne zaidem v pisanje še enega slavospeva o tem, kar lahko Indija naredi človeku.

Prva dva prizora sta naju prepričala, da sva zares v Indiji.

Ob obisku prvega trgovskega centra, kamor sva šla v nakup živeža (a kupila le vodo) za road-trip, nisva bila več tako prepričana o tem, kje sva.

Ko sva zapustila kaotični promet velemesta in se znašla na glavni cesti proti najini destinaciji, so se na cesti znašle drugačne ovire, a tem se je dalo enostavneje izmikati.

S Sabrino se končno, po skoraj desetih letih, vračava v Indijo. Desetletje sem moral čakati, da je privolila, da ponovno obiščeva to deželo, ki smo jo, izven Evrope, obiskali največkrat. Ko smo Indijo po deset tednov trajajočem potovanju prvič zapustili, smo zapisali Zbogom Indija. A smo se tja vrnili še trikrat. Sedaj greva v Indijo petič. Del odgovora na vprašanje zakaj, je v odstavku, ki sem ga o Indiji zapisal ob zadnjem obisku:“V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.“

O Indiji smo na teh straneh zapisali več kot 50 prispevkov. Precej več, kot o katerikoli drugi državi.

O tem, kakšne spremembe, kot posledice izjemnega razvoja v zadnjem desetletju, lahko pričakujeva v Indiji, ne želim razmišljati. O tem, kaj je v Indiji danes drugače, ne želim vedeti ničesar, kar bi omililo kulturni in še kakšen šok, ki ga ob prihodu pričakujeva. Od nama znanih krajev bova obiskala le New Delhi, ki se ga precej dobro spomniva. Ta neizmerna želja po videnju nove Indije in primerjanju z Indijo, ki se je spomniva, je izjemno močna. Tako sva, namesto, da bi po pristanku v New Delhiju, le sedla na drugo letalo in poletela v Chandigar, izbrala vlak. Zato, da se bova z letališča lahko zapeljala v kaotični Delhi, ga videla in začutila, se odpravila na eno od železniških postaj, na katere naju veže toliko spominov in potovanje nadaljevala z vlakom. Dostojno.