Kolesarjenje po Fuerteventuri

Tretji otok, ki smo ga obiskali na letošnjem potepu po Kanarskih otokih, je Fuerteventura. Tukaj sta se mi končno pridružili Maša in Sabrina. Sicer ne vem, kdo od nas je bil bolj potreben počitka, a šli smo v nek resort in tam ostali tri dni.
fuerteventura_2022_01

To seveda pomeni, da smo si izbrali bazo, od koder smo se odpravljali na izlete po tem nenavadnem otoku. Kmalu nam je postalo jasno, od kod otoku ime. Fuerteventura namreč pomeni močan veter. Ja, veter je bil tukaj še izrazitejši in vztrajnejši kot na drugih otokih, zato privablja surferje in ostale, ki jim adrenalin poganja veter.
fuerteventura_2022_02

Ima pa prekrasne plaže. Veter ni motil le Maše, ki je že prvi dan skočila v morje, saj je zares vabljivo.
fuerteventura_2022_03
fuerteventura_2022_04
fuerteventura_2022_05

A samo morje ni dovolj, da bi se na plaži zadrževali več, kot je bilo nujno. Raje smo sedli v avto in se zapeljali naokrog po vulkanskem otoku. Pokrajina tukaj je resnično videti, kot z drugega planeta.
fuerteventura_2022_06
fuerteventura_2022_07

No, dejstvo, da smo imeli avto, ne pomeni, da se po otoku ne da kolesariti.
fuerteventura_2022_08
fuerteventura_2022_09

Peščenih plaž ne manjka. Pravzaprav peska na splošno ne manjka. Ne manjka niti živali, ki so si v tej pustinji našle zatočišče.
fuerteventura_2022_11

Popcorn plaža na severu otoka.
fuerteventura_2022_12

Vsekakor nam je bilo na Fuerteventuri všeč. Po dolgem času smo si privoščili dopust in to nam je prijalo bolj, kot smo si lahko mislili. Bi se še vrnili? Bi, a je še kar nekaj destinacij, ki bi jih radi prej obiskali.
fuerteventura_2022_10

Kolesarjenje po Gran Canarii

Potem, ko sem uspešno prevozil prvi otok, me je že čakal naslednji. Tudi za tega sem imel načrte, kako ga prekolesariti po čim manj preprostih poteh. Ko sem se pozno popoldan izkrcal s trajekta, me je tam pričakal močan veter. Kar tulilo je. Tako močno, da sem zaradi skrbi, ki so se mi porajale zaradi razmer, zelo slabo spal. Ugotovil sem namreč, da je cesta, po kateri sem se nameraval peljati, zaradi plazu zaprta. Razgled, ki sem ga imel zvečer proti gorovju, kamor sem se naslednje jutro podajal, tudi ni prispeval k boljšemu spancu.
gran_canaria_2022_01
gran_canaria_2022_02

A zjutraj sem štartal na polno, odločen, da pridem na drugi konec otoka, če bo le šlo po poti, ki sem si jo zamislil. Po prekrasni, a zelo vetrovni cesti sem se hitro vzpenjal. Po dveh urah sem se znašel natanko tam, kjer sem se bal, da se bom. V Tunelu!
gran_canaria_2022_04

Ko mi je uspelo priti na drugo stran brez zapletov sem vriskal, tako mi je odleglo. A dan se je šele prav začenjal in pred menoj je bila še dolga pot.
gran_canaria_2022_05

Kmalu sem naletel še na en tunel, a tokrat si nisem upal zapeljati vanj, saj so bili povsod znaki, da je kolesarjenje tam prepovedano. Tudi tukaj je lokalno cesto odnesel plaz! Zapeljal sem se do policista in ga vprašal, kako naj s kolesom pridem na drugo stran in je rekel, da je edina možnost avtobus. Tako sem se zapeljal do postaje, naložil kolo na avtobus in se zapeljal skozi tunel. Elegantno.

Letovišča na južni strani Gran Canarie. gran_canaria_2022_06

Naslednje jutro sem se odločil zapeljati na vrh otoka, koliko pač gre. Ta dan so me spremljali prekrasni razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati. gran_canaria_2022_07
gran_canaria_2022_08
gran_canaria_2022_09
gran_canaria_2022_10

Naslednje jutro me je v hostlu pričakal okusen zajtrk, a bi glede na število kalorij, ki sem jih dnevno zagonil, moral dan začeti z vsaj tremi takšnimi krožniki.
gran_canaria_2022_11

Jutro v hribih je bilo vlažno in hladno, kar me niti ni motilo, saj sem se kmalu spustil do morja, kjer je me pričakal kraljevi apartma.
gran_canaria_2022_14

Skozi glavno mesto sem se le zapeljal, saj je ogromno. Na Kanarskih otokih je v mestih velika gneča in se jim, če je le mogoče, raje izognem. Na otokih, ki imajo ozemlja za tretjino Slovenije in še tam prevlada puščava, živi več kot dva milijona ljudi. Če prištejemo še število turistov, je jasno, da mora biti gneča. Kakorkoli, na Gran Canarii so mi bile najbolj všeč zavite gorske ceste in razgled, ki sem ga imel tam na slikovito pokrajino. Trije dnevi so bili več, kot dovolj.
gran_canaria_2022_13

Kolesarjenje po Tenerifi

Prvo letošnje potovanje smo uspešno zvozili. Kakšna radost in veselje! Končno se tudi vračamo na tole spletno stran s svežimi zapiski. Ne ravno neposredno s potovanja, kot bi se morda spodobilo, a ker je čas, ki ga odmerimo potovanjem bolj skopo odmerjen, ga za sprotno objavljanje vtisov ne tratim več, kot se mi zdi potrebno. Tokrat smo bili na Kanarskih otokih tretjič, a je bilo vendarle vse drugače. V slabih treh tednih smo obiskali kar štiri otoke. Pravzaprav sem štiri obiskal jaz, Maša in Sabrina, ki sta se mi pridružili nekaj kasneje, pa dva. A gremo po vrsti.

Na Tenerife sem prispel skupaj s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Na letališču sem ga sestavil, nanj naložil prtljago in začel s kolesarjenjem. Zanimivo, da v resnici nisem vedel, da so Kanarski otoki priljubljena destinacija za kolesarske priprave. Jaz sem se na to, da grem na Kanarske otoke, pripravljal že doma. A kljub temu sem se že prvega dne kolesarjenja lotil z največjim strahospoštovanjem. Rekel sem si, če mi uspe narediti prvo etapo brez večjih težav, bom zmogel tudi vse ostale. Za cilj sem si namreč zastavil prilesti do vznožja najvišjega vrha Španije, vulkana Teide, ki se pne 3715 metrov visoko. Začel sem na nadmorski višini nič in po celem dnevu pritiskanja na pedala prilezel do višine 2200 metrov. Dobesedno prilezel. Drugi kolesarji so me prehitevali, kot za šalo, kar me ni niti malo motilo. V svoji glavi sem bil boljši od njih, saj sem na isti poti, kot oni, tovoril trikrat večjo težjo. 2200 višinskih metrov! Moje natovorjeno kolo je namreč tehtalo več kot 25 kilogramov. To je podobno, kot če bi šel v hrib s 16 kilogramskim nahrbtnikom, drugi pa brez. Seveda so tole le moji izračuni, s katerimi sem se tolažil, ko so me puščali zadaj. A v resnici me to niti malo ni motilo, saj mi je polžja hitrost, s katero sem potoval, omogočila, da sem se naužil krasnih prizorov, ki so na Tenerifi videti, kot da niso s tega sveta. Saj sem vendar prej popotnik, kot kolesar.

V ozadju Teide. kanarski_otoki_2022_01
kanarski_otoki_2022_02
kanarski_otoki_2022_00

Ko sem uspešno zaključil s kolesarjenjem prvi, odločilni dan, sem bil izjemno zadovoljen. A naslednji dan sem kmalu ugotovil, da bo ta še precej zahtevnejši od prvega. Naredil sem prav toliko vzpona kot prvi dan, s tem, da sem prevozil še za 50 odstotkov daljšo razdaljo. Kar ni nič v primerjavi z najbolj oteževalno okoliščino in sicer to, da sem ta dan kolesaril po makadamskih stezah in vulkanskem pesku.
kanarski_otoki_2022_05
kanarski_otoki_2022_06
kanarski_otoki_2022_03

Del poti sem moral kolo potiskati, saj se je pot spremenila v gorsko stezo.
kanarski_otoki_2022_04

Tretji dan me je pričakal gozd, ki ga na Tenerifi nisem pričakoval. Prav čarobno vzdušje je bilo čutiti v tem vlažnem in hladnem gozdu, povsem drugačnem, kot je otok videti sicer.
kanarski_otoki_2022_07

Obiskal sem seveda tudi nekaj plaž, vasic in letovišč, a o tem nimam kaj za povedati, saj me niso dovolj pritegnili. Najbolj so me, kot ponavadi, navdušili naravni prizori, ki so bili zares dih jemajoči. Pogledi na visok vulkan, neskončna polja črne strjene lave, puščavski pesek, modro nebo in zeleni borovci, nudijo prekrasno kuliso in dajejo poseben čar temu otoku. Pravo mero za vzbujanje skomin in želje po ponovnem obisku v nedorečeni prihodnosti.
kanarski_otoki_2022_08

Kolesarjenje po Kanarskih otokih

Včeraj sem prispel na Tenerife. Za začetek sam. V izvidnico. S kolesom. Da ogrejem otoke in morje, da bo vse nared, ko naslednji teden prideta Sabrina in Maša. Pravzaprav bom najbolj ogrel sebe. Če bo vse po načrtih, bom preden se srečamo, prekolesaril dva otoka. A o načrtih nerad razpredam v naprej. Se oglasim, ko bo kaj za povedati.

Ker imam od tehnike s seboj le telefon, ne bom kaj veliko pisal, temveč bom skušal vtise obelodanjati le v fotografijah na naši Facebook strani.

Na Kanarske otoke

Kaže, da bom končno lahko zapisal nekaj svežega o potovanjih. Prvomajski prazniki so tukaj, gremo na morje! Odpravljamo se na otoke, ki nimajo imena po pisanih pernatih hišnih ljubljenčkih, kar se morda zdi. Bojda bi naj Kanarski otoki dobili ime po psih. Žal se ne spomnim, če smo se o tem pogovarjali že leta 2005, ko smo jih obiskali prvič. Takrat smo za cilj izbrali enega od sedmih večjih otokov, Tenerife. Maša in Sabrina sta pred šestimi leti, ko sem se jaz potepal po Afriki, za prvomajski oddih izbrali otok Gran Canaria. Letos nameravamo v zbirko dodati še dva otoka, Fuerteventura in Lanzarote.

Seveda pa je treba najprej priti tja, da lahko o tem, kako je na Kanarskih otokih, tudi nekaj napišem.

Nova sezona potovanj je pred vrati

Kdaj, če ne sedaj in kam, če ne tja, kjer je lepo? Zunaj je pravkar posijalo sonce in zdi se mi, da bi se v tem trenutku lahko odpravili s karavano v Timbuktu, če bi se nam ponudila priložnost. Želim povedati, da smo sedaj že zares pripravljeni na kakršnokoli potovanje. Seveda se po svetu in doma dogajajo neprijetne in strašne stvari, zaradi česar utegnemo pomisliti, da je bolje ostati doma in čakati na boljšo priložnost. A če so nas potovanja česa naučila, so nas tega, da so priložnosti neponovljive in če jih ne zagrabimo, ko se nam ponudijo, so za vedno izgubljene. Seveda ne gre riniti z glavo skozi zid in potovati za vsako ceno. Priložnost, ki se ponudi, je treba proučiti in razmisliti o tem ali smo se je resnično sposobni lotiti. A pred vse tole bi še vedno na prvo mesto postavil gorečnost, navdušenje za to, k čemerkoli že nas bo ta priložnost pripeljala. Če se nam ob omembi potovanja, destinacije ali dogodivščine na ustih izriše nasmeh ali vztrepeta srce, je to skoraj zagotovo znak, da po tem hrepenimo. Škoda, če trnove poti med hrepenenjem in udejstvovanjem z namenom realizacije ponujene priložnosti, pogosto nismo pripravljeni prehoditi. Na tem mestu sem ponovno pomislil na dve semeni.

To, koliko smo za realizacijo svojih želja pripravljeni narediti, se v zadnjih dveh letih na splošno ni spremenilo, razen pri redkih zagretih posameznikih. So se pa v tem času spremenila splošna pričakovanja popotnikov in popotniški trendi. Upam, da ni veliko takšnih, ki so obupali nad potovanjem, o katerem so sanjali celo življenje. Sanjska potovanja so ponovno mogoča. Machu Picchu je odprt, sezona trekinga v Nepalu je v polnem zamahu, tropski otoki vabijo, skratka, priložnosti je nešteto. Od nas, ki želimo potovati, se pričakuje le nekaj več prilagodljivosti, iznajdljivosti in potrpežljivosti, kot je bilo potrebno pred nekaj leti. Morda bi k tem trem dodal še eno lastnost popotnika, ki v obdobju prekomernih potovanj ni bila potrebna, danes pa je vsekakor dobrodošla; drznost. A te vrline morda niti ne potrebujemo toliko za to, da se odločimo za potovanje v eksotično, divjo, daljno ali nevarno deželo. Potrebujemo je bolj za to, da si drznemo ignorirati novice, ki se o stanju na svetu in okrog nas širijo preko medijev, katerih poslovni model temelji na algoritmih, ki z namenom povečanja dosega in “engagement-a” spodbujajo kontroverznosti, konflikte in dezinformacije. Si upamo?

Prvomajske počitnice so pred vrati in spletne strani turističnih agencij se šibijo pod težo ponudbe. Jordanija, Grčija, Malta, Azori, Islandija, Egipt in tako naprej. Skratka, priložnosti je celo morje: morje03_2022

Lep vikend

Kako lepo je, ko se pomladi narava prične prebujati in na plano prežene tudi najbolj trdožive zapečkarje. Ta vikend je kar pokal po šivih od življenja zunaj. To pač ni čas za pisanje, zato naj za danes zadostuje le ena fotografija.
sestrskojezero

Svet je odprta knjiga

Svet je odprta knjiga, pravijo. A ta knjiga se tudi zapira. Pred kakšnim desetletjem se je vpričo arabske pomladi za racionalna potovanja zaprla severna Afrika in še katero področje sveta. Od arabskih dežel so se le nekatere postavile na noge dovolj, da jih je ponovno mogoče obiskati. Vsaj z neko mero razuma. Večina jih za racionalne popotnike ostaja zaprta. Sam sem sicer v tem času prevozil Sudan in Egipt, kar resda ni bila najbolj racionalna poteza, a je bila to v okviru potovanja čez Afriko edina možna. A ker je bilo celotno potovanje čez Afriko neracionalno iz marsikaterega vidika, zato potovanje čez arabski deželi v tem oziru niti ni posebej izstopalo, kot nevarno. Pred natanko dvema letoma nam je zaradi koronavirusa odpadlo prvo potovanje, čemu je sledil plaz in vsesplošna zaustavitev turističnih potovanj. Takšnemu zaprtju še nismo bili priča. Najbolj drznim in vztrajnim je sicer predlani in lani uspelo uspelo odpotovati tudi kam daleč, a teh ni bilo veliko. Šele konec lanskega leta se je končno pričela kazati luč na koncu tunela in sproščanje potovanj tudi v daljne dežele, kar je marsikdo že močno pogrešal. Sam sem optimistično zapisal:”Kaže, da se tistim, ki nas že srbijo pete, za prihodnje leto ni treba bati, da bomo morali zaradi kakršnihkoli ukrepov ostati doma.

A veselje ni trajalo dolgo, saj je prišlo do vojne. Sam nisem pomislil na to, da bo vojna v Ukrajini tako hitro vplivala tudi na potovanja, dokler letalski prevozniki niso začeli odpovedovati letalskih vozovnic. Po nekem spletnem viru bi naj bili dve tretjini Američanov, ki so letos nameravali potovati v Evropo, zaskrbljenih zaradi varnosti in odpovedi potovanj. Tudi npr. v Francijo in Italijo. Meje med evropskimi državami se Američanom zdijo precej drugačne, kot nam, ki tukaj živimo. ZDA so dejansko tako velike kot Evropa, zato je to povsem razumljivo. V zadnjem mesecu bi naj bilo tako narejenih za 50 odstotkov manj rezervacij letalskih vozovnic, kot sicer. Seveda tukaj pišem o potovanjih in se razume, da je to, da ne moremo nekam potovati, zgolj tegoba, ki je niti približno ne gre primerjati z grozodejstvi, ki so jih deležni ljudje, neposredno prizadeti z vojno. Sem pa ob tem pomislil na najino potovanje po svilni cesti in vse dežele, ki sva jih na tej poti obiskala, tudi Ukrajino in Rusijo.

Kijev. Kijev

V tem trenutku kaže, da je svet knjiga, ki se zapira. Kar seveda ne pomeni, da lahko obupamo. To je najslabše, kar lahko naredimo. Svet je še vedno odprta knjiga, le prave liste moramo obrniti.

Navezanost na potovanja

Ljudje se znamo preveč navezani na stvari, ljudi, opravila, pospravljeno kuhinjo, dnevno rutino ali karkoli drugega. A navezanost je lahko tudi nekaj lepega, kar izboljšuje življenje nam samim in posredno tudi drugim. Lahko pa je prav obratno, da z navezanostjo sami sebe in druge trpinčimo. Škoda, da vedno ne znamo ločiti med eno in drugo obliko navezanosti. Če bi dobro premislili o tem, kaj nam neka navezanost prinaša in kakšne so njene kratkoročne in dolgoročne posledice na nas in na druge, bi v večini primerov prepoznali ali nas ta navezanost bogati ali nam škoduje. Če bi tako ravnali, bi se slabih navezanosti morda že znebili, dobre pa privzgojili. Da ne bom okolišil, bom kar naravnost prešel na potovanja, na katera smo tako navezani. Sicer se mi sedaj zaradi dolge zime zdi, da na potovanja skorajda več nismo navezani, saj že celo večnost nismo potovali, a recimo temu zgolj prehodno obdobje. Obdobje, ko čakamo, da se stvari postavijo na pravo mesto, da lahko končno odpotujemo. Ni kaj tajiti ali se sprenevedati, na potovanja smo nedvomno navezani. A nikakor ne bi več rekel, da smo z njimi zasvojeni. Tako neprizadeto prenašamo dolga obdobja brez potovanj, da nam to v resnici ne predstavlja kaj drugega, kot blage skomine. Pred časom, ko sta bili Maša in Sara majhni in sta obe radi potovali, smo težko zdržali več kot nekaj mesecev, ne da bi nekam odpotovali. Danes, ko smo videli že nekaj kotičkov sveta in potovali na že kar nekaj različnih načinov in tako potešili temeljne popotniške potrebe po odkrivanju sveta in samih sebe v svetu, te strasti bolje brzdamo. Vsekakor pa ostajamo na potovanja, pravzaprav na občutke in vse ostalo, kar nam potovanja pomenijo, zelo navezani.

V tem trenutku sem se ustavil in o tem, kaj nam navezanost na potovanja prinaša, premislil. To, da nam prinaša predvsem nove, globlje izkušnje, ki nas bogatijo, o čemer tako skorajda nenehno pišem, že tako vem. Kako pa nam navezanost na potovanja škoduje? Na misel mi v tem trenutku pridejo nekatere plati potovanj, ki so neprijetne; stres, izpostavljanjem boleznim in nevarnostim, zapravljanje denarja, odsotnost od doma, službe in šole. A kaj, ko imam za vsako od teh neprijetnih ali morda celo škodljivih posledic potovanj argument, s katerim se dejansko prepričam, da so pozitivni učinki potovanj precej večji. Česar seveda ni mogoče trditi pavšalno za vse, saj je na primer ogljični odtis, ki ga naredimo s potovanji, neprimerljivo večji, kot če ne bi potovali. Sploh, ko sedemo na letalo.

Vsekakor pa je drugače, ko z navezanostjo na potovanja vplivamo na kvaliteto življenja drugih. Bližnjih. S tem imam v mislih solo potovanja. Ne delam si utvar, da to, ko se sam odpravim od doma za nekaj dni ali tednov, ne vpliva na kvaliteto življenj mojih treh deklet. Zelo vpliva. Pa vendar to občasno počnem, saj bi me to, da svoje vzdržljivosti ne bi mogel preizkušati v solo podvigih in potovanjih, zelo prizadelo. Ja, na tovrstna potovanja sem zelo navezan in zanje menim, da ne bogatijo le mene.

Če razmislimo o navezanosti na karkoli in nismo prepričani ali je škodljiva ali koristna, lahko naredimo preprost preizkus, pri katerem je ključno, da smo iskreni. Vprašajmo se, katera naša čustva najbolj vzplamtijo ob tej navezanosti? Kako bi se počutili brez teh občutkov, katere nam ta navezanost prinaša? Je ta navezanost koristna za nas in naše bližnje? Ali je ta navezanost koristna ali škodljiva le na kratek ali tudi na dolgi rok? Seveda je to vse skupaj le moj vidik. Prepričan sem, da na to temo obstajajo resne knjige in drugi kredibilni viri. Konec koncev premišljanje o tem, katere navezanosti so dobre in katere slabe, ni nobena znanost, je pa prav, da o tem razmišljamo, preden nas odnese predaleč na odprto morje.

Popotništvo in dojemanje sveta

Svet, ki ga ne vidimo, otipamo, slišimo in zaznamo z lastnimi čutili je iz druge roke, saj ga dojemamo obogatenega ali osiromašenega z informacijami o njem, kot so ga doživeli drugi. Pravzaprav je večina informacij in znanja, nakopičenega v nas iz druge roke. Samo pomislimo, pri koliko predmetih in kolikokrat smo v šoli izvajali eksperimente, v katerih smo se z lastnimi očmi prepričali, da tisto, zapisano v učbenikih, v resnici drži. Ostalo znanje je prišlo od učiteljev, iz knjig in drugih virov. Dokler se sam ne usedeš na kolo in zapelješ nekaj metrov, je vse, kar si kdaj mislil o tem, kakšen občutek je kolesariti, zgolj iluzija. A vsega ne gre preizkusiti na lastni koži; temu da je strup nevaren, je temu pač bolje na slepo zaupati. Podobno se nam niti ne sanja, kaj pomeni biti rudar, poštar, astronavt ali medicinska sestra na težavnem bolnišničnem oddelku, če sami nimamo te izkušnje. Morda poznamo koga, ki nam je blizu in nam kaj pove o poklicu, ki ga opravlja in njegovih izkušnjah, ki jih je pri tem deležen, a te informacije so predelane, oziroma plod njegove izkušnje. V resnici pa je tako, da so informacije, ki pridejo do nas, sploh, kadar nas nekdo želi o nečem prepričati, pogosto popačene, izkrivljenje, potvarjene in drugače prilagojene njegovemu namenu. Seveda je ta namen lahko popolnoma nedolžen, kar je povsem človeško, lahko pa gre za namerno manipulacijo ali kaj podobnega. Če gre za informacije, ki so nam pomembne in se o resnici ne moremo prepričati na lastne oči, se o verodostojnosti lahko prepričamo pri več različnih virih, kar v poplavi informacij postaja vedno težje. Nekomu je pač treba zaupati, oziroma nekoga je treba imeti za verodostojni vir, kadar lakmusovega testa ne moremo opraviti sami.

Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih. Stereotipiziranje ljudi glede na narodnost ali pripadnost državi ali konec koncev navijaškemu klubu, je res ena neposrečena razvada. Tega najbrž ni mogoče odpraviti s potovanji, saj če smo takšne sorte, lastne stereotipe na potovanjih še dodatno potrjujemo. To je vedel že Mark Twain, ki je zapisal, da so potovanja usodna za predsodke (in še kaj):“Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of the earth all one’s lifetime.

Seveda niso le potovanja tista, ki so lahko usodna za predsodke. Slednje lahko pogubimo tudi v knjigah, pogovorih s pravimi sogovorniki in še kako, če smo le pripravljeni spremeniti svoje mišljenje. Potovanja se od teh razlikujejo le v enem, a ključnem vidiku; so prvoosebna. Res pa je, da tudi v potovanjih ni rešitve, če so predsodki pregloboko zakoreninjeni v nas in na potovanjih iščemo le potrditev svojih domnev, kot sem zapisal prejle. Če pa smo pripravljeni sprejemati drugačnost, ki se nam na potovanjih servira na pladnju in si dopustiti, da spremenimo svoje mnenje, so potovanja najbolj prečudovita platforma za dojemanje sveta.

Ukrepi se sproščajo, a gremo?