Popolna destinacije ne obstaja

Nazadnje sem pisal o iskanju popolne destinacije. Ta seveda ne obstaja. Sleherna destinacija ima pomanjkljivosti. Ena ima prečudovito pokrajino, po drugi je preprosto potovati, tretja ima zanimive ljudi, četrta je popularna, peta je raj za gurmane, šesta ima najlepše plaže in tako naprej v nedogled. A nobena ni popolna, nobena nima zares čisto vsega, kar si želimo. Morda bi dodal še tole, da destinacija, ki jo izberemo zaradi tega, ker je najcenejša, ne more biti popolna. Razumljivo, da marsikdo potuje tako, da izbere najcenejšo destinacijo, saj so potovanja luksuz, kakorkoli že gledamo nanje. Tudi nam je to, da si lahko na potovanju privoščimo čim več, dokaj pomembno. Ko smo se predlani odpravili na roadtrip v Pariz, ki velja za eno najprivlačnejših metropol na svetu, smo morali zelo paziti, kje se usedemo in si naročimo pijačo, kaj šele kosilo. Pravzaprav smo si žejo praviloma tešili s pijačo iz trgovine. Na drugi strani tega spektra lahko kot primer omenim Lizbono, kjer se lahko usedeš na pijači ali kosilu praktično kjerkoli in ne bo dražje, kot v naši domači prestolnici. Zato bi jaz rekel, da je ne glede na to, da ima Pariz več znamenitosti svetovnega kova kot Lizbona, slednja popolnejša destinacija. Popolnejša zato, ker si lahko tam privoščiš več in jo tako popolneje doživiš. Da ne potuješ le z očmi, temveč z vsemi čutili. Ob tem sem pomislil na to, da imam že veliko let željo, da bi s Sabrino potovala po Franciji. A ne kar tako, samo z očmi, temveč tudi z brbončicami. Tako, da bi obiskovala restavracije, ki imajo Michelinove zvezdice. Morda nekoč. Povedati želim, da naj izbrana destinacija čim bolj zadovolji naša čutila, saj če bo izhodišče za izbiro destinacije predvsem to, da je najcenejša, ne more biti popolna.

Občasno se nam lahko zazdi, da katera destinacija pride blizu popolnosti, da je za nas idealna. A vsakič najdemo nekaj, kar bi lahko bilo bolje. Lahko si tudi rečemo, da je to za nas popolna destinacija in se vsako leto vedno znova vračamo na isto mesto. Najbrž ni malo ljudi, ki to počnejo. A potem najbrž več ne govorimo o potovanju, temveč o dopustovanju ali počitnikovanju. Če bi namreč popotnik našel popolno destinacijo, kamor bi se vedno znova vračal, bi bilo to še vedno potovanje? Če bi potoval po isti poti, srečeval iste ljudi, spal v istih hotelih in jedel v istih restavracijah, potem bi jaz rekel, da ne.

Obstaja pa popolno potovanje. Tisto, ki se zgodi v pravem trenutku in se nam na njem dogajajo prečudovite stvari, takšne, ki nas razveseljujejo, do prave mere pretresajo in nas trajno obogatijo. Ali na kakršenkoli način, ki je ljub nam, na nas naredijo popoln vtis. A da bi vse te tako imenovane stvari in doživetja naredila potovanje popolno, je ključno še nekaj. To, kar lahko naredi vsako potovanje popolno, je dober sopotnik. Velja seveda tudi obratno. Ljudje, s katerimi potujemo, so temelj tega, kako neko potovanje doživljamo. Brez dobre družbe lahko potovanje po še tako prečudoviti deželi na nas naredi slab vtis. Na naših družinskih potovanjih smo se neštetokrat srečali s težavami in neljubimi situacijami ali se znašli nekje, kjer nam ni bilo niti malo všeč. A kadar smo se znali na ta račun pošaliti in iz neljube situacije naredili nekaj pozitivnega ali drug drugega bodrili, smo na ta način bili drug drugemu popolni sopotniki. Morda kdo misli, da človeškega faktorja ni, ko človek potuje sam. To je daleč od resnice, saj je v tem primeru to, da si dober sopotnik samemu sebi, tvoja ključna naloga. No, vsaj jaz svoja solo potovanja in podvige tako doživljam. A biti dober sopotnik samemu sebi ni lahko, pravzaprav je precej težje, kot potovati z nekom drugim, s komer se sicer dobro ujameš. Nič kolikokrat sem se na solo potovanjih soočil s težavami, ki sem si jih nakopal sam v svoji glavi. A to, kako je solo popotnik sam sebi hkrati sopotnik, je preobsežna in prezapletena tematika, da bi se sedaj vanjo poglabljal. Lahko le še dodam, da ko potujeva skupaj s Sabrino, se nama to, da drug drugemu ne bi bila najboljša sopotnika, še ni zgodilo. Zato verjamem, da popolno potovanje brez dobrega sopotnika, kdorkoli že je, ne obstaja.

Zato prenehajmo iskati popolne destinacije in nasedati Instagram fotografijam sanjskih plaž. Iščimo raje popolno potovanje, ki bo sestavljeno iz lepih trenutkov, takšnih, ki v nas in v naših sopotnikih zbujajo občutke sreče in zadovoljstva ter pustijo lep spomin.

V iskanju popolne destinacije

Vsake toliko časa se soočim z vprašanjem, kam potovati. A nisem edini, ki si to vprašanje zastavljam, kdaj pa kdaj mi to vprašanje zastavi tudi kdo drug in me vpraša za popotniški nasvet. Pri tem mi je še posebej všeč to, da še obstajamo ljudje, ki se za nasvete, raje kot na internet, obrnemo na osebo. Internet je seveda preplavljen z blogi, vlogi ter informacijami o vsem, kar nam pade na pamet, ne le popotniškimi nasveti. A bojim se, da je med njimi večina takšnih, ki znajo bolje pisati in govoriti, kot potovati. Verjamem v to, da potovanja, na katera se odpravimo s kakršnimkoli drugim razlogom, kot tem, da dejansko potujemo in doživljamo v trenutku, niso pristna. Dober primer so popotniške knjige. Obstajajo takšne, ki so jih napisali pisci, ki so se na potovanje odpravili po material za knjigo. Obstajajo pa tudi takšne, ki so jih napisali popotniki, ki so se na potovanje odpravili zaradi potovanja samega; knjigo pa so napisali zgolj kot biografijo, spomin, povzetek ali potopis tega, kar so na potovanju doživeli. Prebral sem kar nekaj knjig, ki so jih napisali tako pisci, kot popotniki in razlike med njimi so očitne. Brati Paula Therouxa ali Billa Brysona je literarna poslastica, saj sta oba izjemna pisca, ki sta prepotovala lep del sveta in o njem nekaj napisala. Po drugi strani pa so knjige popotnikov, kot Max Reisch ali Jill Homer, ki sploh nista pisca, a sta oba napisala doživetja z izjemnih potovanj, poslastica drugačne vrste. Popotniku v meni so slednji seveda privlačnejši, saj v meni prebudijo pristne spomine na doživetja z lastnih potovanj in hkrati prebujajo željo po novih doživetjih (saj ne, da bi ta želja kadarkoli mirovala). Po drugi strani pa so literarni potopisi lahko izjemno dobre knjige, a v meni, razen neposrednega užitka ob branju, ne zbujajo tistega, kar v popotniških knjigah iščem. V katero kategorijo sodi knjiga Bračkovi na potovanju, mi je bilo jasno že takrat, ko sem jo pisal. Zavrnitev s strani Cankarjeve založbe, da moj potopis ni dovolj literaren, da bi izšel pri njih, je to le potrdil. Kar sem seveda sprejel in razumel, saj nimam kompetenc, da bi napisal literarno delo, četudi s tako izjemno podlago, kot so izkušnje z enoletnega družinskega potovanja.

Tudi pri iskanju nasvetov se zatekam k tistim, ki imajo na področju, ki me zanima, lastne in pristne izkušnje. Kar postaja pri iskanju informacij preko interneta vedno težje, saj se je, če želimo ločiti zrnje od plevela, v smislu, da prejmemo verodostojni odgovor, treba zelo potruditi. Na primer, če bi hipotetično razmišljal o tem, da bi se odpravil na pohod po Himalaji. Najprej bi se lotil iskanja informacij o tem, na katerega od daljših pohodov se naj podam. Že tukaj bi naletel na težave, saj je virov in informacij tako veliko, da jih je nemogoče predelati. Najlažje je seveda najti informacije agencij, popularnih blogerjev ali vlogerjev in drugih, ki imajo od tega korist. A iščem pristne informacije, informacije od nekoga, ki je ta pohod opravil in ima o njem kaj za povedati, četudi v neliterarni obliki, predvsem pa nekomercialno. Kadar o verodostojnosti vira nisem povsem prepričan, uporabim trik unikatnosti. Namreč, potem, ko preberem več različnih virov, kmalu ugotovim, da so si podobni, saj pišejo o bolj ali manj istih zadevah. Kot da bi vsi uporabljali isto predlogo. Nato te izločim in iščem tiste unikatne, ki pišejo o tem, o čemer drugi ne. Najti te je seveda najtežje, saj so v rezultatih iskanja pogosto predaleč. Zato je najbolje prve rezultate kar preskočiti. Tudi na spletnih forumih in skupinah je izjemno veliko “smeti”, ki jih je treba prečesati, da najdemo sogovornika, od katerega bomo prejeli verodostojne informacije.

Kako torej najti informacije o tem, kam se odpraviti na naslednje potovanje in kako tam potovati? Jaz bi rekel, da z iskanjem pristnih virov. Slovenci veliko potujemo in verjamem, da skorajda ni popularne destinacije, ki je še ne bi obiskali, tako, da ni pretežko najti in kontaktirati nekoga, ki je tam, kamor se odpravljamo, že bil. Tudi, ko sem se odpravljal čez Afriko z motorjem, kar ni ravno običajno potovanje, sem brez težav našel dva, (celo oba z našega konca), ki sta podobno pot že prepotovala na motorju. Od njiju sem dobil boljše nasvete, kot iz kateregakoli drugega vira. Hvala Katja in David!

Pri iskanju popolne ali vsaj naslednje popotniške destinacije je zato pomembno, da se najprej vprašamo, zakaj želimo tja potovati. Bolj, kot nam je pomembno to, kako se bomo mi in naši bližnji, s katerimi bomo potovali, na samem potovanju počutili, pravilnejša je izbira.

Novo poglavje ali začetek konca?

Tri sedmice tako lepo zvenijo, da sem se zato odločil o tem mejniku nekaj napisati. Ob številu 777 sem najprej pomislil na tri sedmice na igralnih avtomatih, a sem kmalu ugotovil, da ima to število precej drugih pomenov. A raje ostajam pri konkretnem pomenu; 777 je število prispevkov na teh straneh. Ja, tale naš popotniški dnevnik je v petnajstem letu starosti! 17. julija 2009, malo pred odhodom na enoletno potovanje po svetu, smo na teh straneh objavili prvi prispevek in od takrat smo jih objavili že 777! 777 prispevkov je veliko. Pravzaprav se mi zdi, da je to zelo veliko. Veliko besed in veliko pisanja, kaj šele doživetij, ki smo jih dejansko doživeli, da smo jih sploh lahko pretopili v besede in tukaj objavili.

A vendarle nekako čutim, da mistično število 777 prinaša spremembo. Posodobil sem namreč stran O družini Bračko, ki potuje po svetu in se ob tem vprašal, ali odpiramo novo poglavje ali je to začetek konca. Zadnje leto je prineslo največjo spremembo, ki se je v naši družini v zadnjih 23 letih zgodila na področju potovanj. S Sabrino sva, kar se potovanj tiče, ostala sama. Prepuščena drug drugemu, kot najboljša popotniška družabnika. Saj sem izjemno zadovoljen, da sva že pred mnogimi leti ob pravih trenutkih sprejemala odločitve, ki so nas do tukaj, kjer smo danes, pripeljale po poti, za katero še sedaj menim, da je bila najboljša, kar sva jo lahko izbrala. A ob dejstvu, da je sedaj naša popotniška ekipa razpolovljena in da so vsa naša družinska popotniška doživetja, opisana na teh straneh v 777 prispevkih, stvar preteklosti, zares ne vem, kaj sledi. Računam na to, da bova s Sabrino še naprej sprejemala odločitve, ki naju bodo tudi na popotniškem področju peljale po najboljši poti. Takšni poti, da bova, tako kot sva sedaj, zadovoljna, ko se bova ozrla nazaj.

Za konec še lasten citat iz objave Petstotka, v kateri sem obeležil petstoto objavo: “Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!

Popotniško leto 2023 v ogledalu

Zadnji dan leta je mejnik, ko lahko potegnemo črto čez leto, ki je za nami. Letošnje leto je bilo popotniško pestro, a morda za odtenek manj eksotično, kot bi si želeli. Na zemljevid obiskanih krajev smo dodali dve novi državi, Jordanijo in Južno Korejo, kar je vsekakor nekaj. A daleč največji mejnik, s katerim smo se v letošnjem letu soočili je ta, da se je število popotnikov v naši družini razpolovilo. Sara je nehala potovati z nami že zdavnaj, Maša pa je po letošnjem poletnem balkanskem road-tripu rekla, da ji ni več do potovanj z nama. Sicer nama s Sabrino ni težko potovati brez otrok, saj sva to občasno počela tudi takrat, ko so bili otroci majhni. A vendarle je to, da otroci več ne potujejo z nama, brez dvoma največja sprememba, kar se je v naši družini v zadnjih 23 letih zgodila na področju potovanj. Kdo ve, kakšne spremembe bo na to področje našega udejstvovanja še prinesel čas.

V nadaljevanju nekaj utrinkov, ki so najbolj zaznamovala letošnja potovanja.

V leto 2023 smo stopili tako, kot to počnemo najraje, na potovanju. Tokrat v Jordaniji. Jordanija

Kolesarskih podvigov je bilo tudi v letošnjem letu polna mera. Od zimskega kolesarjenja po Cresu, Lošinju in Krku, Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

kolesarjenja po slovenski turnokolesarski poti, img_2820

in seveda kolesarjenja po Južni Koreji. Kolesarjenje po Južni Koreji

Sledilo je spomladansko potovanje po Cipru, nam že znani destinaciji. 2023 Ciper

Z motorjem sva se pomladi zapeljala najprej v Dolomite. Moto izlet v Dolomite

Nato na Češko. Moto izlet Slovaška 2023

In za konec poletja še na Tatre. Moto izlet v Tatre

Poleti pa smo se z Mašo zapeljali na road-trip po Balkanu. balkan_roadtrip_2023_14

V času novembrskih praznikov pa sva se odpravila na Portugalsko, kjer sva se podala na desetdnevni pohod ob morju. Rota Vicentina, Portugalska

S Portugalsko smo letošnje popotniško leto zaključili. Glede na našteto, nikakor ne bi mogel reči, da je bilo premalo intenzivno, raznoliko ali zanimivo. Kar se potovanj tiče. Tako, da eksotike pravzaprav nismo zares pogrešali in lahko pod črto zapišem, da je bilo leto 2023 prežeto s takšnimi in drugačnimi popotniškimi doživetji.

V letu 2024 vsem skupaj želimo čim več nasmehov. Tudi tistih, ki jih na obraze rišejo čudoviti trenutki, doživeti na posebnih potovanjih.

p.s.: še planinski pozdrav z Grintovca, najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp, kamor se se povzpel predvčeraj, na predzadnji dan letošnjega leta. Vrh Grintovca

Utrinki s kolesarjenja po slovenski turnokolesarski poti

Leto gre h koncu, a preden ga odložim v arhiv, imam še eno malenkost za dodati. K minuli objavi o kolesarjenju po slovenski turnokolesarski poti želim dodati nekaj fotografij krajev, ki sem jih letos na tej poti obiskal.

Logarska dolina je brez dvoma eden najbolj idiličnih koncev Slovenije. Kako lepo se je vedno znova vračati sem. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

STKP ne pelje le po brezpotjih, temveč tudi čez urejene vrtove. Ferrarijev vrt v Štanjelu. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Imel sem srečo v nesreči, saj sem bil dobesedno na kolesu, ko je letošnja junijska ujma zajela Slovenijo. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Savinja v Robanovem kotu. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Proti domu na Mrzlici. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Skozi hosto nad Trbovljami. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Razgled s Cerkljanskega hribovja, spodaj dolina Idrijce v megli. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Tolmun ob Idrijci nekje v Trnovskem gozdu. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Smrekova draga v Trnovskem gozdu, kjer je mogoče videti fenomen kraške globeli, ki se mu reče rastlinski obrat. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Grad Bogenšperk. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Pred domom na Menini planini. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Dostojen zajtrk in malica, kot se spodobi za planinske koče. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Toliko o kolesarjenju po menda najveličastnejši kolesarski poti v Sloveniji, slovenski turnokolesarski poti.

2.000 kolesarskih kilometrov po slovenski turnokolesarski poti

V letošnjem letu sem zaključil z eno bolj drznih pustolovščin, ki sem se jih kadarkoli lotil. Trajalo je tri leta, pravzaprav tri sezone, a sem uspel priti od začetka do konca. In to v Sloveniji! Morda superlativ drzna pustolovščina ne zveni prepričljivo, a zame je v marsikaterem oziru bila natanko to.

Kako bi sicer rekel lebdenju visoko nad Savo v zarjavelem zabojniku na zapuščeni jeklenici, ki je videti, kot da so jo nehali uporabljati, ko so čez Savo zgradili prvi most? Cicka, čudo tehnike, je neposredno pričevanje temu, kako so v preteklih časih potekale rešitve premagovanja ovir. Tako sem v čisto zares letos junija prečkal reko Savo s kolesom, v Cicki.

Cicka visi nad Savo. img_2838

Pred vkrcanjem. Manjkal mi je kompanjon, ki bi bi mi pomagal naložiti kolo in vrtel vitel. Ni šlo drugače, kot da si pomagam sam. img_2802
V akciji. img_2820

Pustolovščina, o kateri pišem in sem jo premagoval tri leta, je Slovenska turnokolesarska pot ali krajše STKP. Gre za “krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu.Vir.

Po Sloveniji? 1800 kilometrov? Po brezpotjih? Res je! Ko sem prvič slišal za to pot, sem vedel, da je bil nakup električnega gorskega kolesa najboljša naložba zadnjih let. Ja, STKP sem prekolesaril z električnim kolesom in ni mi žal! Z “navadnim” kolesom sem naredil na tisoče kilometrov po treh celinah, pregonil več kot deset, morda celo dvajset držav in nimam popolnoma nobenega zadržka, da si užitkov, ki mi jih nudi kolesarjenje, ne bi oplemenitil s pomočjo električnega kolesa. Ja, natanko tako, z električnim kolesom sem svojo kolesarsko izkušnjo oplemenitil. Dostopne so mi postale kolesarske poti, po katerih z navadnim kolesom ne morem. Saj ne-električnega gorskega kolesa, s katerim bi se na brezpotja sploh lahko podal, sploh nimam. Res pa je tudi to, da si z baterijo na kolesu ne pomagam toliko, kot bi si morda lahko. Z enim polnjenjem sem delal tudi 100 kilometrov in več kot dva tisoč metrov vzpona. Na 35-kilogramskem kolesu! Povedano drugače, v dolgih kolesarskih dnevih porabim tudi več kot šest tisoč (svojih) kalorij. Na kolesarjenju po Koreji z navadnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, se menda nisem niti en dan tako utrudil, kot v povprečnem kolesarskem dnevu na STKP z električnim kolesom. Toliko o tem, da so električna kolesa namenjena tistim, ki se jim ne ljubi kolesariti. Kakorkoli, tako, kot ne vozim motorja zaradi motorja samega, ne kolesarim zaradi kolesa. Gre za doživetja in temu primerno izberem prevozno sredstvo.

Po STKP sem v treh letih naredil 2.045 kilometrov in pri tem opravil 47.386 metrov vzpona. Pot je razdeljena na 41 etap, a sem jih uspel prevoziti v 25 dneh. Ne v enem kosu, ampak v šestih podaljšanjih vikendih, kar je, kot sem omenil, trajalo tri leta, da sem vse skupaj spravil pod streho. Povprečno sem prekolesaril 82 kilometrov in naredil 1900 metrov vzpona dnevno. Brezpotij, gozdnih vlek in drugih zahtevnih poti je bilo precej, a ne znam oceniti, če jih je bila tretjina, polovica ali več. Na nekaterih etapah sem tako garal, da sem bil ob koncu dneva resno izčrpan in utrujen. A niti enkrat samkrat nisem pomislil na to, da naslednje jutro ne bi ponovno sedel na kolo in zagonil v nov dan. Spal sem v planinskih kočah, kar daje človeku prav poseben občutek, saj so bolj ali manj vse nekje v divjini ali še bolje, na razglednem vrhu. Prekolesariti dva tisoč kilometrov dolgo krožno pot po Sloveniji pomeni, videti ogromno skritih kotičkov in lepot naše prečudovite dežele, ki jih sicer ne bi videl. Zraven občutka zadovoljstva, da sem ta podvig sploh fizično in psihično zmogel, me je najbolj obogatilo to, da sem potoval po Sloveniji.

V 25 dneh na kolesu sem seveda marsikaj doživel. Toliko, da bi o tem lahko napisal lepo število prispevkov. A z našimi potovanji in z zapiski s potovanj je pač tako, da niso časovno združljivi eni z drugim. Ko potujemo, ne pišem, ko pišem, ne potujemo. Drzna pustolovščina, kot sem jo imenoval na začetku, si zasluži več, kot le eno objavo, saj je tokrat toliko besed, da za fotografije sploh ni več prostora.

Polnjenje lastne baterije na vrhu Kuma, tik pred se je name zgrnila noč in sem si privoščil zaslužen počitek. img_2858

Epilog pohajkovanja po Portugalski

Potopis o pohajkovanju po jugu Portugalske je pri koncu. Opisal sem vse etape, ki sva jih prehodila, od začetka v kraju Porto Covo, do konca v Lagosu. Slavospev sem posvetil skoraj vsemu, kar sva na poti doživela, saj sva se res imela prečudovito.

Teren za hojo je bil raven. Rota Vicentina, Portugalska
Za podlago sva imela mehak pesek. Rota Vicentina, Portugalska
Praktično ves čas sva hodila ob morju. Rota Vicentina, Portugalska

Za postanke sva lahko izbrala veličasten razgled in božansko malico. Rota Vicentina, Portugalska Rota Vicentina, Portugalska

Vsak dan vsa rahlo utrujena prispela do majhnega kraja, kjer sva našla lepo sobo, dobro restavracijo in trgovino. Rota Vicentina, Portugalska
Predvsem pa sva vsako jutro spočita z zanosom pričela z naslednjo etapo. Skratka, bolj ali manj vse ključne parametre, ki vplivajo na to, kako potovanje doživljamo, sem omenil in ne najdem ene same reči, ki bi jo želel spremeniti.

Ko se je najina pot prevesila v drugo polovico, so mi misli občasno ušle v prihodnost. Ali obstaja pohodniška destinacija oziroma pešpot, ki bi bila primerljiva z rajem, ki sva ga deležna tukaj, na jugu Portugalske? Prepotovali smo že nekaj dežel in večdnevne pohode opravili praktično že na vseh celinah, razen v Afriki. Ko obiščem našo stran z opravljenimi pohodi, sem še sam presenečen, koliko neverjetnih pohodov nam je uspelo narediti. Doma imam kar nekaj knjig na temo pohodništva, tudi takšnih, v katerih so zbrani najlepši večdnevni pohodi na svetu. A ko sem tako med hojo po Portugalski razmišljal o tem, kateri bi lahko bil najin naslednji pohodniški izziv, mi ni padla na pamet niti ena sama destinacija, ki bi bila primerljiva s tem, kar sva pravkar doživljala. Zato sem načrtovanje prihodnjih popotniških izzivov opustil in se raje posvetil sedanjosti. Korak za korakom.

Rota Vicentina, Portugalska

Rota Vicentina, Lagos – Vila do Bispo

Algarve je menda najbolj sončen del Portugalske in najbrž tudi ena najbolj sončnih regij celotne Evrope. Kar je še kako privlačno v mesecu novembru, ko sva se znašla tam. Vesela, da sva zapustila notranjost, sva stopila z avtobusa v obmorskem letovišču Lagos in se podala proti zahodu kar skozi mesto. Proti obali, se razume. Vedela sva, da je tukajšnja obala neprimerljivo bolj obljudena in obiskana, kot zahodna obala ob Atlantiku, a naju to ni motilo, saj so lepote Algarve nekaj posebnega.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Prva etapa na tem koncu je bila kratka, le do kraja Luz sva šla. Kar je bilo ravno prav, saj sva zaradi jutranje vožnje z avtobusom pričela s hojo šele po kosilu. Lagos je bil presenetljivo poln obiskovalcev in tudi na plažah je bilo kar nekaj ljudi, ki so se nastavljali soncu ali celo kopali v morju. Po drugi strani je Luz majčkena vasica ob morju s prečudovito promenado ob morju.
Rota Vicentina, Portugalska

Na tem koncu Portugalske je bilo precej deskarjev, ki so čakali na pravi trenutek, da v razburkanem morju ujamejo pravi val v pravem trenutku. A z najine perspektive ni bilo videti, da bi jim to uspevalo. Morda pa le posedajo v morju, je komentirala Sabrina. Res je tako izgledalo. No, najbrž že vedo, kaj počnejo.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Sobe v Algarve so nekaj povsem drugega, kot sva bila vajena na prvem delu poti. Tukaj sva si lahko namreč privoščila nesluteno razkošje za majhen denar.

Posedanje pred hotelom v kraju Luz. Rota Vicentina, Portugalska
Razkošna dvonadstropna vila s tremi kopalnicami, ki sva jo v Salemi imela le zase. Rota Vicentina, Portugalska
Hotelček “Adults only!” v Lagosu. Rota Vicentina, Portugalska

Ničesar od tega razkošja nisva potrebovala, a nama je godilo, da si lahko po napornem dnevu hoje privoščiva udobje.

Za razliko od razgledov, je bila sama pešpot v tem delu bolj ali manj enaka, kot prve dni. Nekaj peska, nekaj kamenja in le tu in tam kak košček ceste. Na zadnji etapi sva povsem slučajno, a ob pravem času, naletela na kraj, kamor se, kadar je morje razburkano, hodijo naslajati radovedneži in fotografi. Bilo je na zadnji etapi, ko sva zapustila kraj Sagres in se namenila proti rtu São Vicente, najbolj jugozahodni točki celinske Evrope. Ta rt sva obiskala že trikrat; enkrat z motorjem, drugič z avtom in sedaj peš. No, tole razgledišče nad razburkanim morjem sva našla prvič. Kako sva bila presenečena, ko sva zagledala, kakšno moč razkazuje morje tukaj, ko prši več deset metrov visoko v zrak.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Etapa Sagres – São Vicente – Vila do Bispo je bila zadnja na najini tokratni pešpoti po jugu Portugalske. Kot se za pohajkovanje ob Atlantiku v mesecu novembru spodobi, naju je zadnji dan končno pošteno opral dež. Vetrovke sva si sicer nadela večkrat, a le tokrat zaradi dežja, sicer sva jih nosila zaradi zaščite pred hladom in vetrom. Po dežju sva se preoblekla v suha oblačila in kot da se nič ni zgodilo, nadaljevala do cilja, kamor sva prispela na čudovit sončen popoldan.

Vila do Bispo, po prehojenih 200 kilometrih na cilju. Rota Vicentina, Portugalska

Rota Vicentina, Almograve – Aljezur

Tretji dan naju je pričakal dež. Zato sva se odločila, da ta dan izkoristiva za počitek. Sicer ga po dveh dneh hoje še nisva potrebovala, a sva se vendarle odločila, da na dan, ko bi naj ves čas deževalo, ne hodiva. Majhna vasica Almograve nama je ta dan nudila zatočišče z natanko eno trgovinico in dvema gostilnicama. Sobo sva našla v pezionu, ki so ga upravljale Ukrajinke in bi bila v redu, če bi imela klimo ali kakršnokoli gretje. Tako pa se nama oblačila, ki sva jih ta dan oprala, nikakor niso posušila. Sob v teh vasicah izven turistične sezone ni toliko, da bi si popotnik lahko privoščil biti izbirčen. A v glavnem sva našla kar lepe sobe, ki sva jih rezervirala dan poprej ali šele, ko sva prišla na lokacijo. Hotela sva namreč ohraniti fleksibilnost in sva se zares sproti odločala, v katero smer in kako daleč bova sleherni dan hodila. Načrt poti sva si sicer naredila vnaprej, a se ga v glavnem nisva držala.

Pogled skozi okno penziona. Le kako naj človek ob takšnem razgledu verjame, da bo naslednji dan ves čas deževalo? Rota Vicentina, Portugalska

Po neskončno dolgem deževnem dnevu v sobici penziona v Almograve je naslednji dan ponovno posijalo sonce. Deževni dnevi, ko je treba nekje ždeti in čakati na boljše vreme, so zame na potovanjih tako težki, da se še danes spomnim, kako smo leta 2009 čakali monsun, da se končno preneha zlivati na Himalajo, da se lahko podamo okrog Anapurn. Ja, ja, saj vem, da za vsakim dežjem posije sonce, a zdržati je treba do takrat. Skratka, oprano portugalsko nebo je naslednje jutro na etapi do kraja Zambujeira do Mar naredilo prečudovite razmere. Pesek, po katerem sva pretežno hodila, zahvaljujoč dežju ni bil tako sipek in je manj polnil najine čevlje. Tudi razgledi so imeli več modrine, kot sicer.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Četrti dan naju je čakala podobna pot ves čas ob morju, le zadnji del je bil zoprn. Zaviti je bilo namreč treba proč od morja in hoditi po asfaltni cesti do kraja, ki sva ga videla že od daleč. A bolj, kot sva se mu približevala, bolj se nama je zdelo, da se oddaljuje. Teh nekaj kilometrov po asfaltu je bil najtežja etapa na poti. Predvsem zaradi psihe, ki je na dolgočasni asfaltni cesti popustila.

Morje na desni in reka na levi. Tukaj sva sestopila do reke ob kateri sva nato hodila daleč do kraja Odeceixe. Na plaži je videti tudi nekaj kopalcev. Rota Vicentina, Portugalska

Odeceixe se imenuje ta kraj, kjer je meja med pokrajinama Alentejo in skrajnim jugom, pokrajino Algarve, ki je sinonim za oddih na portugalskem morju. A Odeceixce ni niti na pravi lokaciji, saj je nekaj kilometrov proč od morja, niti ne ponuja ničesar, po čemer bi človek sklepal, da se je znašel v opevani pokrajini. To se takoj opazi, saj je bil kraj precej manj privlačen, kot kraji, ki ležijo ob morju in so zaradi večjega števila obiskovalcev preprosto lepši. Odprt je bil le en lokal, zato sva se odločila, da tako za večerjo, kot za zajtrk poskrbiva sama, saj je bila v hostlu, kjer sva bila edina gosta, opremljena kuhinja. Skrbnica nama je odklenila in naju nato pustila sama, da sva kot graščaka vladala samotnemu dvorcu. Kot je v hostlih navada, je bilo tudi tukaj v kuhinji nekaj sestavin in hrane, ki jo gostje potem, ko jih več ne potrebujejo, pustijo za druge. Nekdo je prijazno na kuhinjskem pultu pustil celo steklenico olja, na katerem je pisalo Castor oil. Še dobro, da Sabrina ve, kaj to pomeni, sicer bi jaz jajca spekel na ricinusovem olju. Dvomim, da bi naslednji dan naredila kak korak, če bi uporabil to olje.

Sledila je etapa, ki sva jo nameravala preskočiti, a sva ugotovila, da imava dovolj časa, da jo dodava v itinerar, zato sva pot proti jugu podaljšala do kraja Aljezur. Sprva se je bilo treba vrniti do morja, a začuda se nama je skoraj ista pot, po kateri sva se dan poprej tako namučila, zdela neprimerljivo krajša. Ponovno sva bila ob morju, kjer sva najraje. Naletela sva celo na klop, kjer sva se lahko odpočila in si za kosilo privoščila avokado. Zadnji del poti se je ponovno odcepil v notranjost, kar naju ni preveč motilo, saj sva vedela, da se v prihodnjih dneh ponovno vračava na morje.

Aljezur bi naj v desetem stoletju ustanovili Berberi in na nek način je njihova sled vidna še danes. A vasica je na dan vseh svetih, ko sva prišla, samevala. Le tu in tam je bil odprt kakšen lokal, da sva si lahko privoščila večerjo. Tokrat tajsko. Naslednje jutro je Aljezur ponovno oživel. Za zajtrk sva se sprehodila mimo šestih odprtih lokalov in šele sedmega izbrala za zajtrk. Tudi Aljezur nama je nudil vse, kar sva potrebovala. O tem, kako sta nama bila všeč ta dva kraja v notranjosti, priča tudi to, da sem v štirinajstih dneh na Portugalskem posnel več kot tisoč fotografij, a niti ene same v krajih Odeceixe in Aljezur.

Krajev in pohajkovanja v notranjosti, proč od morja, sva imela dovolj. Sedla sva na avtobus in se zapeljala do morja. Od tam sva pot nadaljevala proti zahodu in nato proti severu, a ves čas ob morju.
Rota Vicentina, Portugalska

Rota Vincentina, Porto Covo – Almograve

Po pristanku v Lizboni, ki je za naju eno najprivlačnejših evropskih mest, sva se sprehodila čez mesto in obiskala nekaj nama znanih kotičkov. Nato sva sedla na avtobus in se odpeljala proti jugu do kraja Porto Covo. Prvi od majhnih krajev, skozi katere naju je vodila pot. Simpatična vasica z vsem, kar pohodnik na večdnevnem pohajkovanju potrebuje.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Kar naju je presenetilo, je bilo število tujcev, ki so bili očitno priseljenci, a so v pomanjkanju dela postopali naokrog. Najbrž zaradi tega, ker trenutno ni sezona del v rastlinjakih, sadovnjakih, vinogradih, na poljih in podobno. Presenetilo naju je tudi to, da niso bili videti kot Afričani, temveč kot Indijci. To se je poznalo tudi po tamkajšnjih lokalih. Vsaj polovica vasic, skozi katere sva šla, je imela vsaj indijsko ali nepalsko trgovinico, če ne še restavracijo. Povsod, kjer je bilo mogoče, sva jim naredila nekaj prometa. Jaz sem namreč tisti, ki se ne more upreti obisku indijskega mini marketa, da o pristnih indijskih restavracijah niti ne govorim. Pristnih v tem oziru zame pomeni, da me takoj, ko stopim v takšen lokal, odnese v Indijo. Vonjave, oprema lokala, ljudje in njihova govorica v trenutku izdajo ali je lokal pristen ali ne. Občutkov, ko se znajdem v takšnem prostoru, ne znam opisati, a saj sem o tem, kako močna čustva gojim do dežele, ki nam je ostala najbolj nerazumljena, napisal dovolj. Ko v takšnem lokalu okusim še jedi, je to zaokrožena celota, ki je v mojem svetu občutek popolnosti.

Morda se zdi, da to ni povezano z najinim pohajkovanjem po Portugalski. Ampak je in to močno. To, da se po celodnevni hoji obdariš z najbolj slastno hrano, najokusnejšimi napitki in lepo sobo, je sila pomembno. Vtisi, ki jih pridno nabiraš čez ves dan, s tem postanejo še bolj lepi in še bolj trajni. Najlepše pri vsem skupaj pa je to, kar je o sreči ugotovil že Chris McCandless in najbrž še kdo. Vključno z menoj.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Prvi dan naju je pot vodila do vasice Vila Nova De Milfontes. Hodila sva predvsem po pesku in ozkih poteh, a ves čas tik ob morju. Kakših 25 kilometrov sva naredila ta dan.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Postanke sva delala tam, kjer nama je bilo všeč, nenačrtno. Ponekod so bile razgledne točke, ki so bile opremljene z razkošnim lesenim podestom in celo kakšna klopca se je našla.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Drugi dan sva ujela čoln, ki naju je zapeljal čez reko, s čemer nama je bilo prihranjena ena ura hoje po cesti.
Rota Vicentina, Portugalska

S tem niti nisva prekršila uradne začrtane trase Ribiške poti, saj je namenoma speljana tako, da je za prečkanje reko treba na čoln, ne čez most. Dobra domislica. Trase teh poti, po katerih sva hodila, so začrtane izjemno premišljeno, res pohvalno za tiste, ki so se tega domislili.
Rota Vicentina, Portugalska