Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu

Nazadnje sem omenjal najlepše vtise o Burmi, tokrat o nečem, kar je skoraj pomembneje, oziroma najslajše, kar na potovanjih doživljamo, hrana. Veličastna hrana! Ali nam morda kaj več pove o ljudeh in njihovi deželi, kulturi in družbi, kot to, kaj in kako jedo? Domači okusi in poznane vonjave hrane, ob katerih smo zrasli, nas vežejo na dom in nas spominjajo nanj, ko smo zdoma. Prav tako nas okusi in vonjave eksotičnih jedi, ki smo jih kdaj poskusili na potovanjih po svetu, spominjajo na krasna doživetja in trenutke ter nas vlečejo proč od doma. Seveda to ni naključje, saj bi nam naj prav voh omogočal najtrajnejšo vez z dogodki iz preteklosti. In ker sta voh in okus neločljivo povezana, je razumljivo, zakaj nam hrana toliko pomeni. Omogoča nam namreč, da se spominjamo lepih trenutkov iz preteklosti. Sara se še danes spomni, kako okusen naan smo jedli v Maleziji avgusta 2009.

Midva s Sabrino se spominjava vonjev in okusov jedi, v katerih sva uživala na prvem potovanju po Aziji, na Tajskem pred mnogimi leti.

A vrnimo se v sedanjost. Na zadnjem potovanju smo nabrali nekaj vonjev in okusov, ki se še danes z nami. Burmanska kuhinja sicer ne slovi kot svetovna, oziroma ni tako prepoznavna, ima pa nekaj zanimivih posebnosti. Dovolj, da smo se odločili, da se nekatere od njihovih dobrot naučimo pripraviti sami in se udeležili kuharskega tečaja.

Priprava na kuhanje.
Maša cvre zelenjavo v tempuri.
Sveže pripravljena solata iz tofuja in kokosove palačinke na tržnici.

Kariji.

Solata iz zelenega čaja,
solata iz zelenega paradižnika in
solata iz avokada.
Kosilo v čajnici.

Vsega po malem oziroma degustacijski meni (ki smo se mu potem, ko smo ugotovili, da so vse jedi hladne, odpovedali).

Tole je že štirinajsti prispevek na temo našega zadnjega potovanja po Mjanmaru, oz. Burmi in po Tajskem. Tam smo se potepali skoraj štiri tedne, kar je več kot dovolj časa za nabiranje vtisov. Celo knjigo bi lahko napisali o tem. Kaj knjigo, celo serijo, glede na to, da se je angleški pesnik in pisatelj Rudyard Kipling v Burmi mudil le tri dni in to pred stoletjem, a je o tej deželi toliko napisal, da so njegovi zapisi o Burmi še danes atraktivni. V Mandalaju sploh ni bil in je o njem napisal pesem. Seveda pa je on znal z besedami tako, kot zna malokdo. In to je to, kar šteje; kako dobro znamo to, kar smo doživeli opisati, da si znajo tisti, ki nam prisluhnejo, čim bolje predstavljati njim neznane kraje, doživetja, ljudi in običaje. Mi knjige o Burmi seveda ne bomo napisali, skušamo pa s temi kratkimi prispevki opisati svoja doživetja. Ob tem se sprašujem, komu se je bilo lažje vživeti v to, kako je v Burmi? Tistim, ki so pred sto leti prebirali Kiplinga ali tistim, ki danes prebirajo popotniške zapise? Razumljivo, da ima Kiplingova proza neprimerljivo vrednost s popotniškimi zapisi, tega sploh ne gre primerjati. Gre zgolj za razmišljanje o tem, kako se je v zadnjem stoletju spremenilo podajanje doživetih občutkov od tistega, ki jih je doživel, tistemu, ki česar podobnega še ni doživel. Če je danes drugače, domnevam, da je za to zaslužna televizija, ne popotniški zapisi, četudi obogateni s fotografijami.

Mi smo Mjanmar doživeli kot eksotično deželo. A manj eksotično, kot smo doživeli Indijo ali Nepal. Najbrž zaradi tega, ker smo omenjeni deželi obiskali tudi izven uhojenih poti in tako doživeli neprimerno več bolj pristnih doživetij, kot v Mjanmaru, kjer smo obiskali le štiri najpopularnejše destinacije. A to ne pomeni, da Burma ni eksotična, seveda je. Le mi smo si vzeli premalo časa, da bi jo podrobneje spoznali. Obisk nobene še tako nerazvite dežele, kjer se zadržujemo le na turističnih destinacijah, ne more biti tako reprezentativen, kot obisk krajev, ki jih ni na turističnem zemljevidu. Tako so naši vtisi o Burmi prekrasni. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi odpotovali v težje dostopne kraje, med plemena, tja, kjer ni klimatiziranih restavracij, avtobusov in hotelskih sob. Zagotovo bi bilo naše pričevanje o Burmi precej drugačno od tega, ki ga podajamo sedaj.

Torej, način doživljanja, na katerega popotnik dojema eksotiko, je le prvi korak. Temu sledi način in kakovost podajanja doživljanja oziroma pričevanje o tem, kar je doživel, tistemu, ki tega ni doživel. Na koncu koncev pa je največ odvisno od tega, koliko se je bralec ali poslušalec pripravljen vživeti. Zame so najboljši pripovedovalci popotniki, ki ji srečamo nekje na potovanju in tako podoživeto pripovedujejo o meni neznanih krajih, doživetjih, ljudeh in običajih, da me v hipu navdušijo, da bi se sam podal tja. Včasih je dovolj le fotografija.

Pravzaprav sem hotel povedati tole: zdi se mi, da je danes, v poplavi informacij, treba biti zelo previden pri tem, komu zaupati, ko iščemo informacije ali navdih za naslednjo popotniško destinacijo. Lažnih Kiplingov, ki znajo o deželah, ki jih niso obiskali niti v sanjah, podajati vtise in z njimi polniti zidove družbenih medijev in še kaj, je danes več, kot si lahko mislimo.

Avtobus nas je odložil na glavni južni vpadnici v Mandalaj ob štirih zjutraj, v trdi temi. Nočni avtobusi, s katerimi je ponekod bolj, drugje manj elegantno in udobno premagati velike razdalje na potovanjih, se tukaj pač ne ozirajo na čas prihoda na cilj. V Mjanmaru smo tri daljše razdalje prepotovali z avtobusom. Z daljšo razdaljo imam v mislih vožnjo, trajajočo več kot osem ur, saj so tudi v teh krajih razdalje v kilometrih tako rekoč nepomembne oz. se razdalje merijo v urah. Prva nočna vožnja z avtobusom je bila kar v redu, saj razen tega, da nas je vso pot zeblo, ni bilo težav. Druga vožnja se je vlekla v nedogled, saj smo se odločili za potovanje čez dan in nam je po kakšnih petdesetih serpentinah bilo avtobusa dovolj. Za tretje potovanje z avtobusom smo tako izbrali nočno vožnjo, saj se nam zdi, da je ponoči lažje presedeti osem ali več ur na avtobusu.

Tako smo se torej znašli na pragu hotela ob uri, ko vse še spi. A prijazni Burmanci so nas pustili zadremati na foteljih v hotelski veži, dokler nas nekaj ur kasneje niso pustili v sobo, kjer smo še kar nadaljevali z dremanjem, dokler nas niso prebudili lačni trebuhi. Naši, da se razume. Povzpeli smo se na hotelsko teraso in si privoščili najboljši zajtrk, kar jih je, krožnik sadja. Pravzaprav več krožnikov, na katerem je kraljeval eden najslajših sadežev, papaja.

Ne le, da smo imeli s terasen krasen razgled nad mestom,
tudi glasbo smo zaslišali; tok…tok…tok. Ritmično udrihanje z lesenimi tolkali. Vsaj tako smo mislili, dokler se nismo sprehodili do uličice, odkoder je prihajal zvok. Tam smo zagledali tri fante, ki so uglašeno udrihali. Seveda, zlate lističe za oblepljanje zlatih kipcev Bude delajo!

Na potovanjih marsikaj ni tako, kot se zdi na prvi pogled in marsikatera fotografija (tudi na teh straneh) ne pokaže vse resnice. To se je lepo pokazalo na tikovem mostu v Mandalaju, ki naj bi bil krasno ozadje za fotografiranje sončnega zahoda, sploh, če ga ujameš v pravem trenutku.

Seveda pa je naivno pričakovati, da si edini, ki je slišal za to prekrasno lokacijo za fotografiranje. Tukaj se tudi zaveš, da je obiskovalcev v Mjanmaru precej več, kot se zdi, ko se sprehajaš po mestnih uličicah. Jasno, da tam ni nikogar, saj vso vsi na »Must-see« lokacijah. Tako je fotogenični idilični most oz. njegova neposredna bližina v resnici videti tako:

Saj s tem ni nič narobe, tega, da najlepših kotičkov na svetu ni mogoče imeti samo zase, vemo že dolgo. Pravzaprav to je mogoče, a zahteva precej več vloženega truda. Zato praviloma potujemo tako, da se trudimo izogibati »aranžmajskim« lokacijam. Kar resnici na ljubo postaja tudi Mjanmar.

Voda je življenje. To neizpodbitno dejstvo precej dobro poznajo v deželah, ki smo jih obiskali v jugovzhodni Aziji. Ponekod življenje še danes poteka na vodi. Dobesedno. Hiše so v vodi in pot po vodi je edina cesta, ki pelje od hiše do hiše. Zveni neverjetno, a je res. Jezero Inle, ki leži v Burmi, je globoko le poldrugi meter v času sušnega in nekaj več v času deževnega obdobja. Veliko je dobrih sto kvadratnih kilometrov in na njem ter na njegovih obalah živijo ljudje, ki se imenujejo Intha.

Življenje na vodi.

Več kot dovolj, da je iz nekoč najbrž idiličnega jezera nastala turistična atrakcija. Kljub temu, da je bila Burma dolga leta tako rekoč zaprta za obiskovalce, se je turizem na najatraktivnejših lokacijah razvijal. Tako je jezero Inle danes še vedno čudovita destinacija, ki nudi vpogled v način življenja, ki ga v sodobnem svetu ne poznamo, ni pa več povsem pristna. Saj se po površini jezera vsako jutro zapodi sto in več hitrih čolnov z dizelskimi motorji, ki prevažajo radovedneže, kot smo mi.

Še tako trmastemu ribiču slej kot prej postane jasno, da ti radovedneži v čolnih prinašajo precej več denarja, kot krapi in se prilagodi novim načinom zagotavljanja preživetja. Tako so na jezeru zrastle trgovine s spominki, restavracije, kovačije, delavnice, kjer izdelujejo srebrn nakit, tkejo blago ali kaj tretjega.

Barve za tekstil.
Ribič s posebno tehniko, značilno za Inle.

S poplavo turistov so usahnile tudi plavajoče tržnice. Tega mi je bilo prav žal, saj se spomnim, kako me je prevzel prvi obisk plavajoče tržnice pred leti na Tajskem. Danes tega Maši žal nisva mogla pokazati. Res pa je, da je na jezeru mogoče videti plavajoče vrtove, kjer gojijo paradižnik in drugo zelenjavo.
A jezero ponuja ogromno priložnosti za razgledovanje čudovite pokrajine ali prepuščanje brezdelju, za tiste, ki se znajo prilagoditi tukajšnjemu ritmu življenja.

Kot tudi tistim, ki se brezdelju ne znamo tako dobro prilagoditi.
Ne manjka templjev.


Seveda pa je to še vedno Burma. Tukajšnji običaji in ljudje so še danes precej manj pod vplivom zahoda, kot večina dežel v tem delu sveta. Zraven tega je jezero Inle dokaj odročno, kar pomeni deset ur vožnje z avtobusom, kar ne diši vsakomur. Nam se je zdelo, da jezero ponuja dokaj uravnoteženo mero števila turistov, odročnosti in pristnosti. Je pa očitno, da je napredek tudi tukaj izjemno hiter in se ravnovesje spreminja. Seveda nič drugače kot drugje, na račun pristnosti.

Iz Chiang Maja na Tajskem smo poleteli v bivšo prestolnico in največje mesto Mjanmara, v Jangon. Saj ne, da nas je skrbelo, a glede na to, da smo vstopali v zaprto deželo, ki ji je dolgo vladal strog vojaški režim, ne bi bilo nenavadno, da bi se kaj zapletlo. A še v nobeno deželo izven Evrope nismo stopili tako gladko. Od trenutka, ko smo stopili iz letala, do trenutka, ko smo pred letališčem sedli v taksi, ki nas je odpeljal proti hotelu, ni minilo več kot dvajset minut. S tem, da smo v teh dvajsetih minutah šli skozi vse kontrole ob vstopu v državo, vključno s pridobitvijo vizuma, kupili sim kartico, dvignili štiristo tisoč kjatov na bankomatu in popili kavo!

Pravzaprav je dokaj gladko potekalo bolj ali manj vse, kar se tiče našega potepanja po Burmi. Res pa je, da lahko tako pišem sedaj, ko smo že doma in so se vtisi že izoblikovali, torej z zmanjšano amplitudo. Ko smo bili tam in Burmo neposredno doživljali, sem si v dnevnik zapisal: »Burma je precej bližje Indiji, kot Tajski, kar se tiče nereda, umazanije, hrupa in smradu. A bomo že, to smo hoteli videti! Zelo sem vesel, da smo tukaj, je pa divje, sploh na cesti, kjer štejeta le hitrost na polno in troblja!«

Tako so se (kot po navadi) prvi vtisi o Mjanmaru precej razlikovali od vtisov, ki smo si jih ustvarili, ko smo obiskali več krajev in deželo bolje spoznali. Soditi o neki deželi po občutkih, ki si jih deležen v enem velemestu ali v nekem turističnem resortu, je zmotno. Res pa je, da bolj ali manj vsi to kdaj počnemo. Zato tako radi vedno znova zapustimo velika mesta in se podamo tja, kjer čas teče počasneje in se ljudje še niso osvobodili okov, s katerimi so prikovani na običaje iz preteklosti. Upam, da ne pride kmalu do njih film Zvezda je rojena, v katerem Bradley Cooper poje “Morda je čas, da starih navad se znebiš.”

Pot na tržnico, jezero Inle
Prodajalke, Jangon

Življenje na tržnici, Jangon

Domačini s tanako v Baganu, Mjanmar


in Maša

Tako. Sedaj lahko končno napišem nekaj »predelanega« o tem, kako je bilo na potovanju po Mjanmaru in Tajski. Doma smo namreč že več kot en teden in mislim, da smo se že povsem aklimatizirali. No, skorajda, privajanje na domače zimske temperature nam ne gre najbolje od rok.

Ko smo prišli na Tajsko, sem v prvi objavi zapisal, kakšen napredek je moč opaziti, ko se v isti kraj vrneš po dvajsetih letih. Takrat in menda še do pred nedavnim, je bilo na Tajskem jahanje slonov v programu vsake agencije. Danes ne najdeš niti ene agencije in niti enega slona, ki bi ga lahko zajahal (če bi si to želel, seveda). Ugotovili so, da je slonom neprijetno, če se jim na hrbet zbašejo po trije ljudje. Kdo bi si mislil. Skratka, danes se na Tajskem hodi v zavetišča in sirotišnice za slone. Tam se slone hrani, boža in kopa. Ali pa se s slonom narediš elfie oz. elephant-selfie.

Smo pa tokrat naredili eno izjemo. Tega nismo naredili že tako dolgo, da se v resnici ne spomnim, kdaj smo se nazadnje udeležili organiziranega izleta. A tokrat je bila to najboljša, da ne zapišem najugodnejša, možnost. Tako smo si pač dva slončka razdelili med petnajst ljudi. Kar sploh ni bilo slabo, saj smo tako imeli priložnost poklepetati z ameriško družino, ki potuje po svetu eno leto, Filipinkama, ki poučujeta angleščino na Tajskem, kitajsko-nizozemskim mladeničem, sestrama iz Nemčije in portugalskim parom.

Obiskali smo tudi prekrasne vrtove z orhidejami in metulji. Čeprav bolj zaradi nostalgije, kot česarkoli drugega.

Ušel nam ni niti panda. Tega so si morda s seboj pripeljali kitajski turisti, ki jih na Tajskem ne manjka.

Maša je uživala ob hranjenju povodnih konjev in žiraf, kar je posebnost tega živalskega vrta, saj tega ne doživiš pogosto.

Fascinantno, da Tajski, kljub temu, da je ena izmed najpopularnejših turističnih destinacij na svetu z več kot 35 milijoni obiskov letno, uspeva ohranjati privlačnost. Seveda ne povsod, a v dovolj krajih, da se zna zgoditi, da se tja še vrnemo.

Doma smo!

Kontrast je popoln. Bangkok, kjer smo preživeli zadnje dneve tokratnega potepanja po Aziji, ne bi mogel biti bolj drugačen od tega, kako je pri nas. Doma in v Sloveniji nasploh. Tam je vročina, tukaj je mraz. Tam na kvadratni kilometer živi pet tisoč ljudi, v Ljubljani le tisoč. V Bangkoku je na cestah 10 milijonov vozil in je na drugem mestu (na svetu) po zastojih v prometu. Ljubljana je tam nekje na 160. mestu. Če se morda pritožujete nad zastoji pri nas.

Med sprehodom v parku v Bangkoku ni nenavadno, če ti pot prekriža takšna mrcina.
Ali pa kak radovednež z razgledne ploščadi 314 metrov visokega nebotičnika.

A razlik v številkah in takšnih ali drugačnih primerjav med tem, kako je v Bangkoku in med tem, kako je pri nas, je preprosto preveč. Kar koli pač številke povedo. Zato se v podrobnosti ne bom spuščal, naj bo dovolj, da je tam drugače, kot pri nas. Česar ne gre povedati niti s številkami, niti s fotografijami. Lahko pa povemo, da nam je bil Bangkok, kljub temu, da nam velemesta niso pri srcu in kljub temu, da smo ga že večkrat obiskali, dokaj všeč. Pravzaprav nam je bilo všeč tudi na severu Tajske, v mestu Chiang Mai, ki smo ga obiskali na začetku poti. Le z »rajskim« otokom nismo imeli sreče. Sicer pa je bila Tajska je bila le izhodišče za potovanje v Myanmar, ker smo preživeli glavnino tega potovanja. Tam nam je bilo šele všeč! Kar zahteva posebno objavo, oziroma več objav. A glede na to, da smo se šele vrnili domov in se postopoma prilagajamo na domačo uro, klimo in rutino, naj vtisi o Myanmarju še malce počakajo, da jih predelamo. Tako naj bodo za zdaj dovolj le vtisi o Bangkoku.

Ulična hrana je zakon! Na Tajskem, v Indiji in še marsikje. Ne pa povsod, seveda. V Myanmarju, na primer, se je nismo pogosto posluževali. Tukaj, v Bangkoku, pa se zdi, da se celo velemesto vrti okrog tega, kje jesti. Kjer so ljudje, tam je hrana, pravijo tukaj. Nedvomno drži. Skorajda za vsakim vogalom se najde kakšna stojnica, za vsakim tretjim pa se skriva streed food market. Tam se kuhajo, cvrejo in pečejo vse mogoče in nemogoče jedi, pomiva se posoda, predvsem pa se jé. Kar na ulici. Sicer ima Bangkok tudi restavracije in to nepredstavljivo število. Naj bi se vsako leto odprlo deset tisoč novih restavracij! Podatka o tem, koliko je stojnic, najbrž nima nihče. Te dneve, ki jih preživljamo v Bangkoku in si (zraven zajtrka) vsak dan privoščimo vsaj dva obroka, skrbno izbiramo, kje in kaj bomo jedli. Izbira je neskončna.

Morske zadeve.

Nabodalca.

Razne specialitete.

Pekinška raca v kitajski četrti v Bangkoku.

Tom jam, najslastnejša in najbolj pekoča juha.

Ramen.

Kosilo.

Banana roti.

Kokosov sladoled.

Mango sticky rice.

Durian sticky rice.

Krokodil!

Pa dober tek!

Ko tole pišem in objavljam smo še v Bangkoku, kjer je v tem trenutku 35 stopinj več, kot doma! Res me zanima, kako se bomo počutili jutri, ko bomo stopili v domačo zimo.