Popotniški dnevnik družine Bračko

Vse, kar potrebujemo, je le malce potrpežljivosti. To so besede, ki jih je že marsikdo izrekel, a meni v tem trenutku na pamet pade le dušni pastir, ki mi je tole največkrat povedal, Axl Rose. Ko nekaj tako preprostega in hkrati globokega slišiš tisočkrat, se ti pač usede. Seveda slišati še ne pomeni razumeti, kaj šele tako ravnati, a je dober začetek. Zase vem, da sem se največ potrpežljivosti naučil na potovanjih. Bolj, kot so bile situacije, s katerimi smo se soočali na potovanjih, nepričakovane, težavne in nam nerazumljive, več potrpežljivosti smo potrebovali, da smo se iz njih izvlekli ali jih razumeli. Razen v izrednih okoliščinah, kadar se je bilo treba odzvati nemudoma. Takrat je na prvem mestu instinkt oziroma takojšnje reševanje situacije z vsemi možnimi sredstvi. Takoj zatem, ko se dim poleže, pa je pogosto prav potrpežljivost tista vrlina, ki jo najbolj potrebujemo. A ne potrpežljivost, da v neskončnost prenašamo neko neugodno situacijo, ne da bi skušali nanjo vplivati, temveč potrpežljivost, ki jo potrebujemo, da premislimo, kaj lahko storimo za to, da stanje izboljšamo. Na primer situacijo, v kateri smo se vsi skupaj (pravzaprav vsi narazen) sedaj znašli.

Nekaj primerov, ko je bila na potovanjih naša potrpežljivost na preizkušnji:

Ko nas je dež spremljal ves dan na trekingu k Torres del Paine.
Na neskončnih vožnjah v prenatlačenih avtobusih, kot ta v Mechinagar.
Ali ta v Boliviji na neogrevanem avtobusu, kjer smo sredi zime zaradi protestov obtičali visoko v Andih.
Ob prvem prihodu v ZDA, ko nam je mejni policist povedal, da nimamo pogojev za vstop v državo in smo morali čakati na njegovo dobro voljo.
Na Kitajskem, ko smo se sprehajali po tržnicah, ne da bi na postalo slabo.
V Iranu, ko smo prenašali zabodene poglede domačinov.
Na pamirski avtocesti v Tadžikistanu, kjer sem dan za dnem goltal prah in antibiotike, pa nič ni kazalo da bo kmalu konec.
V Afriki, kjer sem ob navzočnosti otrok s puškami moral nadeti najprijaznejši izraz na obrazu, kar ga premorem.
Največ potrpljenja nas je naučila Indija. Da smo se naučili potrpeti v gneči, v manj čistih razmerah
in v situacijah, ko nam je ob prizorih revščine zastalo srce.

Razglabljanje in pisanje o popotniških načrtih mi nikoli ni šlo najbolje od rok. Sedaj imam za to, da o popotniških načrtih ne pišem, končno še legitimen razlog, saj je pisanje o kakršnihkoli načrtih, kaj šele popotniških, v tem trenutku brezpredmetno. Celo nehigiensko, bi kdo rekel. Seveda ostaja upanje in temu se nikakor ne odrekamo, le o tem je težje spregovoriti. Zaenkrat. Upanje gojim tudi sam; upam, da se bomo lahko vedno, brez zadržkov ali strahov pred očitki, pogovarjali o tem, kaj smo nekoč doživeli. Preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. Lahko jo sicer pozabimo, a še to ni vedno v naših močeh, saj je sposobnost pozabljanja zahtevnejša od sposobnosti pomnjenja.

Zato se tokrat spominjam najlepših razgledov, ki smo jim bili priča na naših potovanjih po svetu. Takšnih, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin. Z razgledi imam v mislih predvsem naravne lepote, čeprav se tu in ta med njimi najde kakšno delo človeških rok.

Ko prvič uzreš karibsko morje, tega ne gre zlahka pozabiti. Nekje južno od Cancuna, Mehika.
Torres del Paine, Čile.
Zelene plantaže čaja v Maleziji.
Razgled na Himalajo na trekingu okrog Anapurne, Nepal.
Širna prostranstva Avstralije.
Jezero Titikaka, Bolivija.
Isfahan je pol sveta, Iran.
Lofoti, Norveška.
Razgled na Matterhorn, Švica.
Področje reke Mekong, Si Phan Don, Laos.
Odročni in nevarni Kašmir.
Fascinantna Namibija
in mistični Sudan.
Zloglasni Pamir, med Tadžikistanom in Afganistanom. Če kje, sva se na svilni poti spraševala, kaj pravzaprav počneva tukaj?

Namenoma sem izpustil Evropo in dodal le dve evropski državi, ki sta nam najbolj prirasli k srcu, kar se tiče razgledov, saj prekašata vse drugo, kar smo v Evropi videli. Izbor ostalih sem naredil po spominih na prečudovite prizore, ki smo jim bili priča.

Povsod je lepo, a doma je najlepše. To radi rečemo in še pogosteje slišimo, a ne? Lepo zvenijo te besede. A sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. Ne le z verovanjem, ampak z dejanji, s katerimi si sami ustvarimo pogoje za stanje, ki si zasluži pojmovanje, da je najlepše. Doma je to zagotovo težje, kot na potovanjih, kjer se vsakodnevno soočamo z nepredvidljivimi ali privlačnimi situacijami, ki nas prevzamejo in nam dajejo občutek, da se imamo lepo. V domačem in znanem okolju je dokaj težje dosegati stanje, v katerem se vedno znova dogaja nekaj novega in vznemirljivega. A najbrž je marsikomu najlepše doma prav zaradi tega, ker tam ni vznemirljivo. Ne glede na to ali iščemo lepoto v varnem zavetju doma ali vznemirljivi divji pustolovščini, naše zadovoljstvo narašča s trudom, ki ga vložimo v ustvarjanje okolja, ki ga iščemo. Tako imamo sedaj, v času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše.

Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.

Lobio po gruzijsko.
Čevapčiči po bosansko.
Indijski kariji.
Tudi juhice si privoščimo. Takšne, ki spominjajo na tibetansko Thukpo, v kateri sva s Sabrino uživala v Zanskarju.
Predvčeraj sem prižgali tudi žar, a v malce skromnejšem obsegu, kot tale na Cipru ali v Argentini.
Privoščimo si tudi čokolado, kot sva si jo s Sabrino na degustaciji v tovarni čokolade v Švici.
Solata je na mizi vsak dan, a ne takšnih razsežnosti, kot Mašina v Tbilsiju.
Tudi sam uporabljam možnar z nasmeškom, a ne takšnim kot Vietnamka, ki v Hanoju ponuja sveže paštetke iz rakcev.
Kuhamo vsi. Sara se je učila v Goi, Maša v Burmi.
Sabrina nam že nekaj dni obljublja pilav, kot sva ga jedla v Samarkandu, a kaže, da se ga bo lotila šele, ko pospravi uzbekistanski zajtrk.
Včeraj sem bil tudi na tržnici, a je bila videti precej bolj borno, kot tale v Jerevanu.
Tudi nabor jedi na naši mizi ni tako pester kot v Singapurju.
Je pa naša kuhinja precej bolje opremljena, kot moja moto-kuhinja v Etiopiji.
Le kitajskih specialitet se nekako izogibamo, saj še ni sezona za sestavine.

O čem pisati v času kislih kumaric, ko niti kislih kumaric ni? Potovati v tem trenutku ne smemo oziroma ni priporočljivo, da potujemo, kar je takorekoč enako, če nam je mar. A ne le, da sama potovanja v tem trenutku niso izvedljiva, nekako se mi zdi, da sedaj ni niti pravi čas za načrtovanje prihodnjih potovanj, vpričo vseh odpovedi, ki se dogajajo. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. V tem oziru nam tako preostane le dvoje, čakanje na boljše čase za potovanja in spominjanje na minula potovanja. A ker je čakanje na nedorečeno prihodnost dokaj brezplodna aktivnost, oziroma ni niti aktivnost, se z njo ne ukvarjamo. Mimogrede, a ni prav aktivnost tista, ki privede do dobre fizične kondicije, ki je ključna za učinkovit imunski sistem, kar sedaj najbolj potrebujemo? Seveda tega ne upam trditi, zato raje ostajam na področju, ki ga obvladam, spominjanju na minula potovanja. To menda znamo vsi, ki smo že kadarkoli kam odpotovali in ne potrebujemo nikogar, da nas o tem poduči.

Spomin, ki mi je, ob pogledu na letališča danes, privrel na površje, je naš prihod v Indonezijo. V knjigi sem zapisal: »Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo.« A to je bilo le prvo svarilo Indonezije, ki nas ni nič kaj razvajala, saj nam je postregla še s tremi potresi, terorističnimi grožnjami, ramadanom in še s čim, tako, da smo si jo zelo dobro zapomnili. A le po težavnih preizkušnjah, saj so nam te ostale v spominu. Za lepe oziroma dobre spomine na Indonezijo pa sem moral sedaj v resnici odpreti knjigo in poiskati lep spomin nanjo. Našel sem ga čisto na koncu opisa, v katerem sem pisal o tem, kako smo doživljali življenje na majhnem otočku, daleč proč od civilizacije: »Mi smo imeli drug drugega in obilje časa, da smo počeli, kar se nam je zljubilo, kadar se nam je zljubilo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali.«

Prekrasni časi so bili to za nas, ko smo tako vsi štirje brezskrbno uživali in se igrali na plaži v pesku, ne da bi razmišljali o tem, kako je doma. Razumljivo, da si enoletne odsotnosti od skrbi, tako, kot smo si jo mi, ne privošči veliko ljudi. A bolj kot skrbi o tem, kako je doma, bi danes kot največjo motnjo na potovanju izpostavil nekaj drugega; mobilni telefon in z njim nenehna povezanost s svetom. Menda največji motilec naše pozornosti, kar jih je kdaj bilo. Paul Theroux, eden največjih sodobnih pisateljev – popotnikov, je že pred pandemijo mobilnih telefonov zapisal: »Na potovanju je odklop nuja. Dobro je, če ljudje ne vedo kje si in kako te lahko najdejo. Tvoj um naj bo v tisti deželi, v kateri se nahajaš.« Sicer se zna zgoditi, da bomo spomine na svoja potovanja iskali v zgodovini klepetov na Messengerju, namesto v lastni glavi.

Vsi odraščamo in vse se spreminja. Tudi apetit po osvajanju sveta in popotniške želje. Tega se sicer zavedamo, a se kljub temu kdaj pa kdaj z nostalgijo spominjamo preteklosti in sebe, kot smo bili nekoč. Za retrospektivo ni treba biti star, dovolj je zazreti se nazaj za nekaj let in se spomniti, kako smo potovali takrat ter razmisliti o tem, kako drugače potujemo danes. Verjamem, da za marsikoga velja rek o Janezku in še danes želi potovati tako, kot je potoval pred leti. Ampak, je danes to sploh mogoče? Popotniško-turistična industrija se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Airbnb, Car sharing, Skyscanner in tako naprej so zadeve, ki so v kratkem času marsikaj obrnile na glavo. Sicer turistične agencije še obstajajo in tam je najbrž mogoče poslovati kot nekoč, preko kataloga. Priznam pa, da sem turistično agencijo v Sloveniji nazadnje obiskal pred petnajstimi, morda celo dvajsetimi leti, zato bolj ali manj domnevam, koliko so se zadeve spremenile tudi pri njih. Tako lahko komentiram le to, kako so se stvari spremenile pri organizaciji potovanj v lastni režiji. Kot vse drugo, so se nekatere storitve spremenile na bolje, druge na slabše. Saj to, da si lahko vnaprej ogledamo hotel na daljavo, preverimo mnenje gostov in razpoložljivost prostih sob v terminu, ki nas zanima, je prekrasno. Še pred desetletjem je bilo to marsikje nemogoče, danes menda popotniškega kraja, v katerem si ne bi bilo mogoče sobe poiskati in rezervirati vnaprej preko interneta, skorajda ni. Sobo smo takrat poiskali tako, da smo se šele po tem, ko smo stopili z vlaka ali avtobusa, sprehodili po mestu in poiskali primeren hotel. Tam smo poiskali receptorja, ga vprašali za ceno in prosili, da nam sobo pokaže. Če nam karkoli ni ustrezalo, smo iskali naprej. Koliko poznam ljudi, ki potujejo, tega nihče več ne počne. Morda izjemoma. Mi smo to nazadnje naredili lani. Danes se vse rezervira vnaprej.

Kar sicer ni v redu, a alternativa je žal še slabša. Prepogosto gre namreč za izkrivljanje pretoka informacij med ponudniki in povpraševalci. Saj menda ne verjamete vsiljivim sporočilom: »To sobo si pravkar ogleduje še pet ljudi!«, »Zadnja rezervacija je bila narejena pred petimi minutami!«, »To je najugodnejša soba!« in podobnim? Nekateri ob rezervaciji vnaprej zahtevajo kopijo osebnega dokumenta, kar je celo nelegalno. A brez tega storitve pač ne moreš uporabiti. Odločitev je sicer še zmeraj v naših rokah, a je včasih prav težko ohraniti trezno glavo in ne nasesti strategijam ponudnikov, za katere je treba priznati, da so precej dovršene. Sicer rad preizkušam novosti in sem velikokrat navdušen nad njimi, a se prav zaradi tega brzdam in pogosto zadeve uredim na klasičen (zastaran) način. A ne zaradi tega, da bi prihranil tistih nekaj odstotkov provizije, temveč iz drugih razlogov. Enkrat iz nostalgije, drugič nalašč (iz inata, da se bolje razumemo). Ne vem, kako naj drugače rečem temu, da ne želim rezervirati sobe preko Airbnbja, če sem oropan za izkušnjo stika z domačinom, ki je zame eden izmed temeljnih razlogov za potovanje v daljno deželo. Sobo na drugem koncu sveta rezerviraš vnaprej preko aplikacije, prejmeš generičen odgovor in kodo za odklepanje vrat, odpotuješ in v daljni, neznani deželi vstopiš v hišo tujca-gostitelja, ki te niti ne pozdravi, saj ga ne srečaš. Koliko je vredna izkušnja potovanja brez stika s tamkajšnjimi ljudmi? Z domačini, ne z zaposlenimi v turizmu in gostinstvu!

Razumljivo, da imamo ljudje različna pričakovanja od potovanj, da ne iščemo vsi stika z domačini, da ne želimo vsi okušati eksotičnih jedi. Vsi pa najbrž iščemo novo izkušnjo, tudi tisti, ki potujejo z vnaprej dodelanim itinerarjem v Excelovi tabeli. Seveda je izkušnja natanko toliko globoka, kot je globoka naša pripravljenost potopiti se v nekaj novega (še najbolje v tisto, česar v Excelovi tabeli nismo predvideli). Kar nas pripelje do tega, da je prav globina izkušnje potovanja tista, ki je ključna za obujanje spominov na lastno preteklost. Globlja kot je izkušnja, trajnejši so spomini.

P(rep)ogosto pišem o minulih potovanjih, doživetjih in spoznanjih ter o prihodnjih načrtih, kot da ne vem, da dejansko obstaja le sedanjost. A ker nismo ves čas nekje na kakšnem potovanju, in tudi ko smo, se želim od interneta odklopiti, v sedanjiku redko pišem. Zraven tega se mi zdi, da bolj, kot nam tehnologija omogoča, da smo na potovanju v stiku z domom, službo in prijatelji, manj intenzivno potujemo. Če nam povezanost res toliko pomeni, zakaj potem sploh ljudi, s katerimi želimo biti povezani, zapuščamo in potujemo? Morda v resnici sploh ne želimo potovati. Morda se zavedamo, da je vsako potovanje od bližnjih priložnost za potovanje k sebi, a se tej destinaciji najlažje izognemo tako, da ostajamo v nenehnem stiku z drugimi.

Spoznavam, da so nas dolga leta potovanj pripeljala do neke točke oziroma destinacije. Pravzaprav ne gre za destinacijo v dobesednem pomenu besede, temveč za rezultat vseh doživetij in izkušenj, ki so se nakopičile v letih potovanj. O tem prej nisem razmišljal, saj nisem vedel, da nas bodo potovanja pripeljala do česarkoli drugega, kot do naslednjih potovanj. Sedaj vem, da nas to, da nenehno potujemo, nekam pelje in da je destinacija, na kateri se trenutno nahajamo, le ena od postaj na naši poti. Najlepši čar te poti pa je dejstvo, da prihodnje postaje niso vnaprej najavljene in nikoli ne veš, katera destinacija (oziroma kakšen rezultat izkušenj in doživetij) sledi.

Zraven tega se mi zdi pomembno razumeti to, da destinacija, do katere nas pripeljejo dolga leta potovanj, ni enaka za vsakega dolgoletnega popotnika. Četudi imamo enake sestavine v obliki popotniških izkušenj, si vsak iz njih napiše svojo zgodbo. A ne postane vsak popotnik Theroux, Bryson, Flisar ali Alma Karlin. Jasno, saj nas, tako kot vsake druge, tudi popotniške izkušnje spreminjajo različno. Nekatere v pisatelje, druge v pridigarje, tretje v turistične vodnike in tako naprej. S čemer ni popolnoma nič narobe, če nam le uspe iz pridobljenih izkušenj narediti nekaj dobrega.

Takšen je torej naš današnji sedanjik in to je potopis s postaje, na kateri se pravkar nahajamo.