Izzivi dolgoletnih popotnikov

Idej in želja po potovanjih je najbrž prav toliko, kot razlogov proti njim. Zdi se mi, da nismo edini, ki smo venomer razpeti med željami, zmožnostmi in strahovi. Tudi kak razlog proti potovanjem najdemo. Popotniške želje so tako lahko na eni strani, možnost realizacije pa na drugi strani mavrice. Tako se najpogosteje zgodi, da potem, ko se soočimo z zmožnostmi in strahovi, ki nas pri uresničevanju želja omejujejo, tudi svojim željam pristrižemo peruti. Sklenemo kompromis, popustimo, se prilagodimo ali kako drugače reagiramo, da potovanje vendarle speljemo. Četudi ne tja, kamor smo si želeli in ne na način, kot smo si želeli. Sploh ne, da je to narobe, prej obratno. Na ta način zagotovo izpeljemo več uspešnih potovanj, kot pa če vztrajamo doseči natanko to, kar si želimo, a tega potem ne uspemo realizirati. Če se le ne odpovemo temu, kar nas osrečuje. Na primer, če si on želi v Budimpešto, ona pa na Dunaj, to, da obiščeta Bratislavo, ki je nekje vmes, najbrž ni kompromis, ki bi kogarkoli osrečil. Tako, kot še tako prečudovita plaža Zlatni Rat na Braču ne more biti ustrezna zamenjava za nekoga, ki si srčno želi na Maldive. A ko zmožnosti za uresničitev prvovrstne želje ni, se pač prilagodimo. Še najbolje tako, da že v izhodišču gojimo želje le v okvirjih svojih zmožnosti. Tako se prikrajšamo za marsikatero razočaranje.

A kaj, ko do nas prihaja toliko privlačnih impulzov, ki v nas zbujajo želje po potovanjih, ki se jim je tako težko upreti. Če bi moral v tem trenutku izbrati destinacijo za letošnje družinsko potovanje, bi imel kar težko nalogo, če bi želel to storiti tako, da bi navdušil tako Mašo in Sabrino, kot tudi sebe. No, če bi nekdo omenil Havaje, bi zagotovo vsi trije zastrigli z ušesi, a zaenkrat ni realno, da se tja podamo. Pravzaprav nas to omejuje. To, da nas pogosto privlačijo destinacije, ki si jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno ne moremo privoščiti. Tako, da je odločitev za izbiro destinacije zmeraj kompromis. Ni bilo vedno tako, vsaj pri nas ne. Odločitve o izbiri destinacije smo sprejeli dobesedno čez noč, enoglasno in kar takoj, ko smo se ogreli, kupili letalske vozovnice. Resnično nisem prepričan o tem ali je to, da danes ravnamo bolj premišljeno, napredek. Nesporno dejstvo je, da nam je danes precej težje izbrati vsem privlačno potovanje. Pri tem se mi zdi zanimivo to, da sem vedel, da bomo prišli do te faze pri potovanjih. Več kot deset, najbrž celo petnajst let je tega, ko sem ugotovil, da nam bo vedno vedno večji izziv najti vsem privlačno potovanje. Kar je seveda razumljivo, saj nobeno navdušenje ne more biti trajno. Priznati pa moram, da sem presrečen, da sem to tako zgodaj predvidel in s tem pravočasno preprečil kakršnokoli odlašanje in čakanje na boljše čase. Če sem lahko malce nostalgičen, lahko povem, da so bila potovanja z majhnima otrokoma najboljša (solo potovanje čez Afriko je izven kategorije).

S tem seveda ne mislim, da so naša potovanja v zadnjih letih slabša ali kakorkoli drugače manj vredna, daleč od tega. Nedvomno pa imajo danes naša potovanja na nas drugačen vpliv, kot so ga imela nekoč. Tudi lotevamo se jih drugače. Kar je seveda jasno, saj je od našega prvega družinskega potovanja, ki ga omenjamo na teh straneh, minilo že 22 let. Zato je popolnoma nerealno pričakovati, da bi aktivnost, ki jo izvajamo nepretrgoma dve desetletji, imela na nas enak učinek danes, kot ga je imela nekoč. Nikakor ne zato, ker bi bili potovanj naveličani, saj sicer ne bi več potovali, ampak zaradi tega, ker smo vsi po vrsti drugačni, kot smo bili nekoč. Kar nas pripelje do izziva, najti takšno potovanje, ki nam ustreza takšnim, kot smo danes.

Pehanje za popotniškimi dosežki

Potem, ko sem minulo nedeljo objavil nekaj utrinkov o tem, kje smo lansko leto potovali, sem še preštel, koliko držav smo obiskali. Teh je več kot deset, kar me ne preseneča, saj to lahko naredimo že na enotedenskem road-tripu po okolici. Preseneča me to, da smo na potovanjih v lanskem letu stopili na štiri celine! Evropo, Afriko, Ameriko in Azijo. Sicer se nam to ni posrečilo prvič, a če bi imel knjižico, v katero bi pisal popotniške dosežke, bi to vpisal vanjo. Saj ne, da ta podatek karkoli pomeni in da smo si za to, da smo ga dosegli, prizadevali, je pa morda še en mejnik na naših potovanjih. Tudi zaradi tega, ker tega nismo načrtovali in sem to dejstvo šele sedaj spoznal. To, da bi se zavestno gnali za doseganjem dosežkov v številkah, nam še ni padlo na pamet. Potovanja niso številke. Si pa je s pomočjo številk marsikaj lažje predstavljati. Kot na primer v objavi, ki sega daleč nazaj in se glasi Enoletno potovanje okrog sveta v številkah in presežkih. Opa, v tej objavi je nekaj res norih številk, moram priznati. Saj drugače na enoletnem družinskem potovanju okrog sveta ne more biti.

Če sem že pri številkah, je tukaj še ena, ki jo občasno posodobim in omenim. Gre za število držav, ki smo jih na potovanjih širom sveta že obiskali. Nazadnje sem jo posodobil pred dobrima dvema letoma. Od takrat smo sicer obiskali kar nekaj dežel, a največ takšnih, v katerih smo že bili. Tako smo v tem času števec povečali le za dve in sicer Mavritius in Jordanijo. V države, ki so nam pri srcu, se tako radi vračamo, da pogosto niti ne pomislimo na to, da bi raje odpotovali nekam drugam, kjer še nismo bili. Da bi destinacije izbirali na podlagi tega, da bi tako povečali število dežel, ki smo jih že obiskali, nam še ni padlo na misel. Prizadevanje za tovrstnimi dosežki niti ni v našem radarju. Res pa je, da smo sedaj že zelo blizu trimestnega števila obiskanih dežel, tako, da se mi zdi, da bo treba na v naš repertoar potencialnih dežel za obisk, dodati več takšnih, ki jih še nismo obiskali. Seveda, če bomo imeli to srečo, da bomo z našimi potovanji lahko nadaljevali, preden se pojavi nov razlog za zapiranje meja ali karkoli drugega. Tega se sicer ne bojimo in o tem ne razmišljamo, a človek nikoli ne ve. Zato tudi več ne načrtujemo potovanj tako daleč naprej, kot smo jih morda nekoč. To ima sicer svojo ceno, a ta je majhna v primerjavi z vsem ostalim, kar nam potovanja prinašajo.

Če bi torej želeli doseči čarobno številko sto obiskanih dežel, bi bilo to relativno preprosto, sedaj, ko smo že tako blizu. Relativno preprosto v tem kontekstu pomeni, da bi lahko to dosegli v dveh letih, če bi se tega namensko lotili. Nič posebnega. Meni se zdi neprimerljivo težje to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki nas vse dovolj pritegne. Ne glede na to ali gremo tja prvič ali smo že bili. To so zame izzivi, s katerimi se na področju potovanj soočam. In to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki ustreza tako Sabrini, Maši in meni, to je zame resen dosežek. To so dosežki, za katerimi se pehamo.

Popotniško leto 2022 v ogledalu

Pravijo, da če nisi objavil, se ni zgodilo. Ali celo; če nisi objavil, ali se je sploh zgodilo? Če si objavil, a ne takoj, sploh koga to še zanima? Skratka, za to, da naredimo dober vtis na družbenih medijih, je treba upoštevati trende in zakonitosti teh medijev. Če jih ne, smo tam pač prezrti. Nekateri se zato, da si zgradijo skupnost somišljenikov trudijo, drugi niti ne. Prostora je dovolj za vse, takšne in drugačne. Če se le preveč slepo ne pustimo voditi algoritmom, ki služijo vsem drugim, le nam ne. Zdi se mi, da to, kar počnem sam, ni niti približno vzorna prisotnost na družbenih medijih. Enkrat objavljam o potovanjih, ki so se pravkar zgodila, drugič o potovanjih, ki so za nami že nekaj mesecev, zelo redko pa se oglasim takrat, ko dejansko potujemo. Razloge za to, da se s potovanj ne javljamo v živo, kar ima nedvomno največji odziv na družbenih medijih, sem omenil že večkrat. A pred kratkih sem slišal še za en meni všečen razlog, zaradi katerega se s tem, kaj se dogaja ali ne dogaja na družbenih medijih, ni treba obremenjevati. A ker so družbeni mediji (pre)resničen prostor za marsikoga, tega raje ne omenjam. Podobno kot tisti, ki ne jedo mesa, tisti, ki nimajo televizije ali tisti, ki ne vozijo avtomobila, svojih razlogov ne omenjajo drugim. Če pa jih že, se to redkim oz. ob redkih priložnostih posreči. Čeprav menim, da je prav, da o prepričanjih, v katerih se nam zdi, da smo drugačni od drugih, spregovorimo. Seveda ne zmeraj in ne z vsakomer, a ob pravi priložnosti in s pravim sogovornikom in na pravi način.

To, da bi objavljal sproti, torej takrat, ko dejansko potujemo, mi preprosto več ne znese. Sicer se mi s tem, da objavljam za več mesecev za nazaj, ni bilo lahko sprijazniti, a žal ne gre drugače. Kot sem že omenil, sem s tem na prvo mesto postavil naše doživljanje potovanj, šele na to vse drugo. V času, ko smo na potovanju, se razume. A ne glede na časovni zamik objav, ko gledam za nazaj vidim, kako pestro je bilo lansko popotniško leto. Morda smo skušali nadoknaditi zamujeni leti 2020 in 2021.

Začeli smo pozno, šele za prvomajske praznike, ko smo se podali na Kanarske otoke. S kolesom in še kako drugače.
fuerteventura_2022_08 fuerteventura_2022_10

Sledilo je moje solo potovanje po ameriškem zahodu.
Grand Canyon Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija

Lani sem se s kolesom podal na enotedensko potovanje čez hribovito južno Slovenijo vse do morja. kolesarjenje_2022_17

Sledil je road-trip v Pariz.
roadtrip_2022_01 roadtrip_2022_04

Nato pa smo poletni vročini ušli tako, da smo odleteli na jug, vse do tja, kjer je bila zima, na Mavricij.
Mavricius Mavricius

Motoristično sezono sva zaključila v Dolomitih.
dolomiti_2022_11 dolomiti_2022_02

Potovanja v letu 2022 smo sklenili v Jordaniji.
Jordanija

Popotniško leto 2022 je prineslo obilico doživetij in spoznanj, a tudi krepko razočaranje. Prav je tako, saj imajo tudi potovanja, tako kot vse, kar nekaj šteje v življenju, vzpone in padce.

Zimski kamping-kolesarski vikend na morju

Tokrat objavljam z enodnevno zamudo, saj je bil vikend tako poln doživetij, da v njem ni bilo prostora za pisanje. Skratka, s kolesom sem se odpravil na tri otoke. Krk, Cres in Lošinj. A ker mi kolesarjenje samo po sebi tokrat ni zadostovalo, sem za nameček še kampiral. S seboj sem tako tovoril še opremo za spanje in kuhanje, kar je težo kolesa povečalo na 40 kilogramov. Precej truda sem moral vložiti v to, da sem v treh dneh premagal slabih 300 kilometrov in 5000 višinskih metrov vzpona. Električni pogon mi je bil vsekakor v pomoč, a daleč od tega, da je šlo zlahka. Kar se tiče spanja v šotoru v zimskem času, pa gre za izziv posebne vrste. Vsekakor upam, da ga bom še ponovil, a z debelejšo spalno vrečo.

Ne glede na napore, ki sem jih vložil v pritiskanje pedal in mraz, ki mi prvo noč ni pustil spati, je bil zimski skok na morje krasna izkušnja.

Cres. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Lošinj. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Kampiranje v prvi vrsti in sončni zahod nad otokom Susak. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj
Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Veli Lošinj. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Baška, Krk. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Vrbnik, Krk. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Nisem vedel, da lahko navadni koprivovec zraste tako visoko. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Navdušenja polna mera. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Plavanje v Rdečem morju

Za konec potovanja po Jordaniji smo izbrali Rdeče morje. Vrnili smo se v Aqabo, kraj, kjer smo potovanje po Jordaniji začeli. Ne toliko zaradi tega, ker je tam toliko zanimivosti, ki bi jih želeli videti in doživeti, ampak zaradi tamkajšnjega podnebja. Najjužnejši kraj v Jordaniji namreč leži ob morju, kjer so tudi pozimi temperature prijetne. Glede na to, da je bil šele začetek januarja, ko zima ni še niti na vrhuncu, smo se želeli pred vrnitvijo domov malce ogreti na zalogo. Povrhu je bilo takrat Silvestrovo in dobro vemo, kako je silvestrovati daleč od doma v kakšni vasici ali resortu, česar več ne želimo doživeti. Silvestrsko noč smo tako preživeli v večjem kraju, v Aqabi, ki nas je pozitivno presenetila. Glede na to, da gre za arabsko oz. islamsko deželo, ki je obdana s sosedi, kot so Sirija, Irak, Saudska Arabija in drugimi, smo bili nad večernim dogajanjem v Aqabi zelo presenečeni. Po mestu so krožili nabito polni dvonadstropni avtobusi, iz katerih je donela glasna, zabavna glasba. Zgornji del avtobusa je bil odprt in na njem so celo plesali. Moški in ženske. Česar podobnega v tem delu sveta še nismo videli. Bilo nam je zelo všeč.

Izrael. Jordanija

Za zadnji dan v Jordaniji nismo imeli načrtov in se nismo mogli odločiti, kaj bi počeli. Izbirali smo med več aktivnosti, ki jih je mogoče početi na Rdečem morju in na koncu izbrali kopanje. Zapeljali smo se do ene od plaž, kjer je bojda primerno mesto za potapljanje in snorklanje, plačali zasoljeno ceno vstopnice in se šli kopalce. Sledilo je še eno presenečenje. O koralnem grebenu, ki se razteza vzdolž Aqabskega zaliva, katerega obala je razdeljena med štiri države, nisem prebral ničesar dobrega. Nekoč prečudovit koralni greben, poseljen s pisanimi ribicami in koralami bi naj bil v veliki meri uničen. Zato smo šli tja s precej nizkimi pričakovanji, da bi se vsaj okopali v morju. Prva si je masko za snorklanje nadela Maša in zaplavala nekaj deset metrov od obale. Midva sva se na ležalnikih prepuščala blagemu soncu, akumulirala toploto in jo opazovala. Ko se je vrnila iz vode, je povedala, da je morje polno pisanih ribic. Nisem mogel verjeti. Takoj sem nadel masko in zaplaval. Kakšno presenečenje! Bilo je, kot da plavam v tropskem akvariju. Polno pisanih ribic različnih velikosti in oblik. Kaj šele barv. Res prečudovito. Zelo sem bil vesel, da se nismo pustili odvrniti temu, kar smo o tem koralnem grebenu prebrali. Snorkljali smo že na tropskih otokih Malezije, Indonezije, Mehike, Portorika in najbrž še kje, a moramo priznati, da koralni greben v Jordaniji ni nič manj pisan od drugih, ki smo jih videli. Še eno od presenečenj, s katerimi nam je postregla Jordanija.

Na plaži v Jordaniji. Jordanija
Jordanija

Le to fotografijo podvodnega sveta sem uspel narediti s telefonom. Pod pomolom je bil pravcat direndaj. Jordanija

Ene pomembne sestavine naših potovanj še nisem omenil. Oziroma tega, kako smo jo na potovanju po Jordaniji doživeli. Hrane. Bližnjevzhodna kuhinja namreč slovi kot posebno okusna in privlačna, menda predvsem nam, iz evropskega prostora. Že vnaprej smo se veselili, da bomo poskusili izvirne humus, falafel, ful, tabouleh, labneh, švarmo, šiš-kebab in tako naprej. Zraven specialitete, ki se imenuje zarb in smo jo poskusili na beduinski večerji v puščavi, kar sem že opisal, smo poskusil vse od naštetega. Večerje so bile pogosto okusne. Zajtrki so nam malce manj ustrezali, a ne, ker ne bi bili okusni, ampak zato, ker so bili vsak dan bolj ali manj enaki.

Tipični zajtrk v Jordaniji. Jordanija

Razen res izvrstnih šiš-kebabov ali po naše jagnječjih ražnjičev, ne bi nobene jedi posebej izpostavljal, kot nadpovprečne. Strežejo pa izjemne sokove in smutije iz svežega sadja. V neki ulični prodajalni, kjer je bila na Silvestrovo neznosna gneča, smo naslednji dan šli poskusiti, kaj tako privlačnega ponujajo, da se toliko ljudi drenja pred prodajalno. Smutiji, ki smo si jih naročili, so bili božanski! Maša je tako očarala prodajalca, da se kar ni nehal smejati in nam točiti smutijev v majhnih degustacijskih kozarčkih. Od pistacije, pasijonke, banane, avokada, čokolade…

Falafel s čilijem. Jordanija

S tem sem povedal vse, kar sem imel za povedati o našem potovanju po Jordaniji. A morda se še kaj zanimivega kdaj spomnim in napišem.

Pohajkovanje po soteski v Jordaniji

Jordanijo obišče toliko Slovencev, da najbrž vsakdo pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je že obiskal Jordanijo. Tako smo tudi mi prišli do nekaj odličnih nasvetov iz prve roke. Najboljši je bil namig za obisk soteske Wadi Numeira. Jordanija je ena tistih dežel, kjer rečne struge, kanjoni in soteske v določenem obdobju leta, ko ni dovolj vode, preprosto presušijo. Takrat postanejo poligon za razne aktivnosti, ki mu ni para. Predvsem soteske, kjer je voda v mnogih letih zarezala globoko sled v mehkem peščenjaku. Že sam pogled v takšno zavito sotesko, pogosto obarvano v vse odtenke barve peska od bele do rdeče, pričara čarobne prizore. V zimskem času marsikatera od teh sotesk ni dostopna zaradi vode, kar smo izkusili na lastni koži, kot sem omenil v predprejšnjem zapisu o Jordaniji. A za obisk soteske Wadi Numeira, ki leži tik ob Mrtvem morju, je zima pravšnji čas.
Jordanija

Za devet kilometrski pohod po soteski smo vzeli s seboj le nekaj malenkosti. Hoditi smo začeli na koncu soteske na nadmorski višini minus 314 metrov pod morsko gladino. Ta podatek o pod-morski višini me vedno znova preseneti. Vstop v sotesko je med širokimi skalami, pod katerimi žubori potok, ki se izliva v Mrtvo morje. Ker smo bili obuti v športne copate, ki si jih nismo želeli zmočiti, smo potok prečkali po kamnih. Neštetokrat. Kar je že po kakšnem kilometru postalo zoprno, a smo kljub temu nadaljevali, saj je bilo hoditi po globoki soteski nekaj izjemno privlačnega.
Jordanija
Jordanija

Širina potoka se je vedno bolj zoževala, a voda je bila vedno bolj deroča. Ni je bilo veliko, a vendarle dovolj, da je bilo vedno težje ostati suhih nog. V nekem trenutku smo se že nameravali obrniti, da se ne bi povsem zmočili, a smo se na srečo uspeli prepričati, da nadaljujemo. Prizori v soteski so namreč izjemni in občutek, hoditi po strugi soteske, je resnično čaroben. Tako smo pogumno zakorakali v vodo, ki ni presegala višine gležnja in nadaljevali pot.
Jordanija
Jordanija

Radi hodimo in vedno iščemo najbolj razgledne poti, saj so razgledi tisti, ki nas ob pohajkovanju najbolj obogatijo. A tokratni pohod je imel najslabše razglede, kar jih je, saj se z nobene točke ni videlo dlje kot nekaj deset metrov, razen pogled navpično navzgor, ki je razkril tanko črto modrega neba. A vendarle so prizori, ki jih nudi pohajkovanje po globoki soteski tako očarljivi, da tega pohoda najbrž ne bomo pozabili.
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija

Lebdenje na Mrtvem morju

Naslednja destinacija, ki je bojda ne gre izpustiti v Jordaniji, je Mrtvo morje. Naravno čudo. Meni je to, da je lahko del zemlje 400 metrov nižje od morskega površja, fascinantno. Štiristo metrov pod morsko gladino! S tem, da je od Mrtvega do “živega” morja, ki je najbližje v Aqabi, le par sto kilometrov. Vmes smo se ustavili v kraju Kerak, ki slovi po gromozanskem gradu in prespali v sobani s pomenljivimi imenom Mumija.

Mumija, v sobano preurejena jama, v kateri naj bi ljudje prebivali že nekaj stoletij. Jordanija

Razgled z gradu Kerak proti zahodu. Jordanija

Noč, preden smo se spustili do Mrtvega morja, smo prespali na nadmorski višini dobrih tisoč metrov. Sledil je vrtoglavi spust za slabih 1500 metrov do Mrtvega morja. Kar nam je bilo všeč, saj to pomeni precej višje temperature, ki smo jih bili doslej vajeni v Jordaniji. Petra in Wadi Rum sta praktično v gorah, saj sta na nadmorski višini okrog tisoč metrov, zato so bile tam zimske temperature. Tako smo šele na Mrtvem morju slekli bunde in flise, ter se v kratkih rokavih nastavili zimskemu soncu, ki je ozračje segrelo na 22 in več stopinj. Pravzaprav še nismo bili ob Mrtvem morju niti eno uro, ko smo bili že vsi v kopalkah. Avto smo parkirali ob cesti in se sprehodili do morja. Presenečeni smo ugotovili, da je gladina morja padla za kakšnih 30 metrov. Bojda v zadnjih nekaj desetletjih, saj pritoke prestrežejo zaradi namakanja polj. Kakorkoli, obala Mrtvega morja je videti prečudovito, saj so barve takšne, kot jih sicer ob morju ne vidiš.
Jordanija
Jordanija
Jordanija

Obalo tvori sama sol. Zaradi visoke slanosti v morju ni živali, razen nekaj mikroorganizmov in radovednih kopalcev. Jaz sem se prvi ojunačil ter presenečen ugotovil, da je mogoče plavati, kljub temu, da sem prebral, da je morje “pregosto” za plavanje. Čofotanje ni trajalo dolgo, a ne zaradi preobilice soli, temveč zaradi tega, ker sem pač raje na kopnem, kot v vodi. Kot se za namakanje v Mrtvem morju spodobi, sem se pustil fotografirati v lebdečem položaju, a tudi klišeji mi ne gredo najbolje od rok, zato te fotografije ne objavljam. Zaradi soli se je priporočljivo takoj po kopanju stuširati. Kar ob morju, kjer ni nobenega kraja, ni mogoče. Na srečo je poslovno priložnost prepoznal možakar, ki je ob cesti parkiral star kombi, ga natovoril s sladko vodo in iz njega speljal cev, kjer se je bilo mogoče stuširati. Maša in Sabrina sta si kopanje raje privoščili v bolj urejenem okolju ob hotelu. Tam sta se tudi napacali z zdravilnim blatom.
Jordanija

Naslednji dan smo šli na izlet po okoliških krajih, med drugim tudi goro Nebo, s katere je Mojzes prvič uzrl obljubljeno deželo. Tudi sveto mesto Jeruzalem smo imeli takorekoč na dlani.
Jordanija

Z jordanske obale Mrtvega morja je do Izraela le nekaj zamahov dobrega plavalca.
Jordanija

Čas, ko smo obiskali te kraje, nam je ustrezal, saj ni bilo gneče in smo vedno lahko našli prosto parkirno mesto, čeprav tudi tukaj nekateri na praznih parkiriščih parkirajo izven črt.
Jordanija

Razen v petek, dela prost dan, ko so se iz bližnjega Amana pripeljali enodnevni izletniki. Kaže, da imajo precej svojevrsten okus za plaže.
Jordanija

Mrtvo morje je izjemno poseben košček sveta in nikakor ni okolje, v katerem bi se človek dlje časa dobro počutil. Po dveh dneh smo ga imeli dovolj tudi mi. Od najsevernejše točke, ki smo jo obiskali v Jordaniji, smo se obrnili in se zapeljali proti prijetnejšemu habitatu, Rdečemu morju. A prej smo se podali še na eno izjemno dogodivščino, eno tistih, zaradi katerih je Jordanija tako posebna.
Jordanija

Izgubljeni v Petri

Tretji dan se je v Petri končno pokazalo sonce. Ni le pokukalo izza oblakov, temveč je izvedlo Full monty in se popolnoma razgalilo. Sicer sem že večkrat slišal, da je nebo najlepše, ko je na njem nekaj belih oblačkov in sem najbrž tudi sam kdaj tako razmišljal. A ko po dveh dneh dežja posije sonce, naj ne bo nobenega oblaka na vidiku. Takšen je bil naš tretji dan v Petri. Popolna modrina.
Jordanija

Zgodaj zjutraj smo se z avtom odpeljali do točke, ki ji pravijo Little Petra, skozi katero poteka Jordan Trail. Pešpot čez Jordanijo, ki mi ni bila usojena. A želel sem si je okusiti vsaj grižljaj in se podal na etapo številka 604 od Majhne Petre do Petre. A zaplezal sem se že takoj na začetku. Ja, zaplezal v skalovju! Šel sem namreč po neurejeni poti skozi sotesko, naivno misleč, da če pot tod najdejo beduini, jo bom tudi jaz. Plezal sem po tako previsnih skalah, kot še nikoli, da sem prišel do uradnega začetka etape.
Jordanija
Jordanija

Po nekaj urah dokaj samotne poti sem prišel do impozantnega samostana Ad Deir.
Jordanija
Jordanija

Od samostana sem med množico ljudi, oslov in konjev po ozkih stopnicah sestopil v osrčje Petre. Tam sta me pričakali Maša in Sabrina in skupaj smo se podali na odkrivanje novih poti. Namesto, da bi se iz Petre vrnili skozi Al-Siq, kjer je uraden oziroma edini vstop v Petro, smo se odločili zapustiti gnečo in poskusili iz Petre oditi po svoje. Petra je seveda zelo oblegana, a skoraj nihče ne zapusti uhojenih poti. Nam pa je to tako mamljivo, da se temu ne moremo upreti. Pravzaprav meni, Maša in Sabrina mi zaupljivo sledita.
Jordanija
Jordanija

Že po desetih minutah na potki oziroma suhi rečni strugi, po kateri smo hodili, ni bilo več žive duše. Jaz sem se ukvarjal z iskanjem prave poti, onidve pa z nabiranjem lepih kamnov, ki jih tam ne manjka. Vse, dokler nismo prišli do vstopa v ozek kanjon Wadi Mudhlim. Tam je vrag odnesel šalo, kot pravijo. Kanjon je ozek, širok do meter in pol, njegove stene pa so tako visoke, da se ti zvrti v glavi že, če jih gledaš od spodaj navzgor. Povrhu so dva dni poprej zaradi obilnega deževja iz Petre reševali obiskovalce in se nismo želeli prišteti tej statistiki.
Jordanija
Jordanija

Šel sem v izvidnico, da bi videl ali je pot prehodna, a je bilo preveč vode, da bi nadaljevali. Nismo se želeli vrniti v Petro in smo iskali alternativno pot, ki jo je nakazovala bleda črtica na zemljevidu na mojem telefonu.
Jordanija
Jordanija

Pot, ki to sploh ni bila, je postajala vedno težje prehodna. Ko smo že začeli razmišljati, da bi se obrnili, sta nas opazila dva dečka, ki sta pritekla za nami. To, da tukaj med temi skalami dejansko živijo ljudje, je nepojmljivo. A fanta sta povedala, da sta tukaj doma in da poznata pot, po kateri nas lahko peljeta ven. Po kakšnih dveh urah plezanja, skakanja in drsanja po (za nepoznavalce) neprehodnem terenu, iz katerega ni bilo videti izhoda, smo prišli na cilj. Zame je bilo to, da smo se izgubili v Petri, najboljše doživetje v Jordaniji.
Jordanija
Jordanija

Če bi me kdo vprašal, kako naj obišče Petro, bi mu rekel, naj si bežno ogleda glavne znamenitosti, nato pa si naj vzame dva dni časa za pohajkovanje po tamkajšnjih skritih poteh in srečanja z ljudmi, ki v 21. stoletju živijo v jamah.

Odkrivanje Petre v Jordaniji

Le kaj naj človek napiše o menda najbolj opevani znamenitosti na Bližnjem vzhodu? To, da nas je navdušila ali to, da nas je pustila ravnodušne ali kaj tretjega? Pravzaprav se mi zdi, da vsakega malo. Ravnodušne nas na srečo ni pustila. Če bi nas Petra pustila ravnodušne, bi se že zbal za smisel tega, kar počnemo. Za Petro smo si vzeli največ časa, ki smo ga namenili Jordaniji. Z željo, da nam bi bil vsaj eden od treh dni naklonjen. Želja se nam je izpolnila že opoldan drugega dne. Prvi dan je namreč močno deževalo, tako, da so morali iz Petre evakuirati precej ljudi, ki so zaradi hudournikov tam obtičali. Drugi dan smo bili že nestrpni. Ne zato, da bi evakuirali nas, temveč, da bi nehalo deževati. Čakanje na izboljšanje vremena in ždenje v hotelskih sobah, naj bodo še tako razkošne, nam ni šlo nikoli od rok. Tako smo se takoj, ko je dež pojenjal, podali v raziskovanje tega čudesa svetovnega kalibra.

Al-Siq, potka skozi ozek kanjon je uvod v to, kar te čaka na koncu kanjona.
Jordanija
Jordanija

Zakladnica, najbrž najbolj prepoznavno pročelje v Jordaniji.
Jordanija
Jordanija

Ta kamela kaže, da se je tega razgleda že naveličala. Mi smo mu namenili nekaj časa in se nato odpravili v iskanje višjega položaja, od koder je perspektiva Petre, ki leži v soteski, precej privlačnejša. Tudi zato, ker se na ta način izogneš gneči, ki je spodaj v kanjonu. Že zaradi mikavnega imena smo se podali na kraj, ki se imenuje High Place of Sacrifice. Razen nekaj globokih vdihov, potrebnih, da smo se povzpeli, nam ni bilo treba žrtvovati ničesar drugega. Vsekakor je bilo vredno.
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija

Resne gneče ni bilo, a kljub temu je privlačnost Petre, kot vsake druge podobne znamenitosti, obratno sorazmerna z obleganostjo. Domnevam, da v Petri ni veliko priložnosti, posneti fotografijo, kot je spodnja, ne da bi bilo na njej polno ljudi.
Jordanija

Naravne lepote so pogosto lepše od tistih, ki jih je izklesala ali kako drugače oblikovala človeška roka. Kamnine v Petri presegajo domišljijo.
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija

Zadnji dve fotografiji sta bili posneti ob različnih dnevih. Prvi dan se oblaki nekako niso hoteli umakniti, a je zato naslednji dan Petra zažarela v polnem sijaju. Takrat smo zažareli tudi mi, saj smo se podali na dva izjemno zanimiva pohoda.

Po puščavi Wadi Rum

Božična noč v puščavi je minila v znamenju močnega deževja, ki zjutraj skorajda ni pustilo sledi. Tudi na našem razkošnem šotoru in znotraj njega ne, kar nas je še posebej razveselilo. Sicer suh puščavski pesek se menda ne more odžejati do te mere, da ne bi zaužil vse vode, ki pade nanj. Temperature zraka pa so bile v tem času tudi prenizke, da bi oživela narava in pokazala, da zna biti tudi puščava zelena. Tako, da nas je božično jutro pričakalo z oblaki. Sicer je bilo to glede na letni čas za pričakovati, a smo potihem vendarle upali na sončne žarke. A ta dan nam sonce, ki je za popolno doživljanje puščavskih vedut nepogrešljivo, ni bilo namenjeno.

Po beduinskem zajtrku so nas posedli na džipa in podali smo se v raziskovanje puščave. Kajpada oblečeni v skorajda vsa oblačila, ki smo jih imeli s seboj. V puščavi so namreč jutra hladna tudi poleti, ko so dnevne temperature čez 40 stopinj Celzija, tako da je razumljivo, da so tamkajšnja zimska jutra precej sveža.
Jordanija
Jordanija

Prijazno so nas prišle pozdraviti domačinke.
Jordanija
Jordanija

Za jutranje ogrevanje sva z Mašo splezala na vrh okna Um Frouth Rock Arch. Spust je bil precej neprijeten, saj je peščenjak pravcato drsališče.
Jordanija
Jordanija

Pravzaprav je bilo drsališče naša naslednja postaja. Z Mašo sva se povzpela na visoko sipino in preizkusila nekaj za naju popolnoma novega, sand-boarding. Jordanija

Na fotografiji je morda ta strmina videti nedolžno, a dekle, ki se je spustilo pred nama, je pri veliki hitrosti padlo z deske in okrvavljeno obležalo v pesku. Na srečo so bili zraven starši in so ji takoj pomagali. Midva sva adrenalinski spust preživela brez padca, le kričala sva kot dva norca.

Sledil je pohod po soteski Burrah. Hm, na fotografiji je videti, da Maša še vedno kriči, a tokrat zaradi trna v dlani. Jordanija
Jordanija

Pogled z enega od neštetih razgledišč, s katerih je pogled na puščavo spodaj lahko spektakularen.
Jordanija
Jordanija

Čez most je treba peš. Jordanija

Naš voznik-vodnik v soteski Kazali, kjer smo si ogledali Petroglife. Jordanija
Toliko o našem doživljanju najspektakularnejše znamenitosti Jordanije. Nisem prepričan zakaj, a do puščav gojimo prav poseben odnos. Kot sem že omenil prejšnjič, smo jih obiskali kar nekaj in prav vseh se dobro spomnim. A tokrat ne bom zašel. S pisanjem ostajam v Jordaniji. Gremo v Petro!