Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

S kolesom čez Karavanke

Posted on 26. september 2021 by Davor

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.

Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.

Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.

Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.

Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.

Matkov kot.

Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.

S kolesom čez Pohorje

Posted on 19. september 2021 by Davor

Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.

Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.

Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.

Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.

Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.

Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.

Eno od pohorskih črnih jezer.

Razgledi z Ribniške koče.

Pot je enkrat manj,

drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.

Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.

V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.

Popotniško kolesarjenje

Posted on 12. september 2021 by Davor

Letošnjega poletja pri nas ne bodo zaznamovala velika potovanja, saj se razen v Grčijo, resneje nikamor nismo odpravili. Bili smo sicer še v Italiji in na Hrvaškem, a v enem kraju in nikjer več kot en teden, čemur seveda ni mogoče reči potovanje. No, vsaj jaz jih ne imenujem tako, saj ne vem, kako bi potem rekel npr. enomesečnemu potovanju po Myanmarju. Manjko velikih potovanj seveda ne pomeni, da se nismo potepali. Kar se niti tako ne razlikuje od tega, kako smo v času poletja potovali v preteklosti.

Zame je bila rdeča nit letošnjega popotniškega poletja kolesarjenje. Nekaj pri nas, nekaj pri sosedih, a vedno s prečudovito kuliso, ki je skozi popotno hitrost kolesarja popolna. V primerjavi s hitrostjo pešačenja ali vožnje. Povrhu lahko s kolesom potuješ skorajda povsod. Po cestah, poteh, stezah, gozdnih in gorskih poteh ter skozi peš cone mestnih središč. Najraje seveda čim bolj proč od prometnih cest, kar je zahvaljujoč prizadevanju posameznikov, ki so poskrbeli za več tisoč kilometrov označenih kolesarskih poti po Sloveniji, dokaj preprosto.

Pri popotniškem kolesarjenju, ko kolo natovoriš z opremo, ki jo potrebuješ za več dni, je kolo predvsem prevozno sredstvo. Tehnično oziroma formalno gledano sem sicer kolesar, a po vsebini popotnik. Saj v tem primeru štejejo razgledi in doživetja, ne drugi parametri, ki sicer prevladujejo, ko se omenja kolesarjenje. Že sama teža popotniškega kolesa s prtljago je blizu 30 kilogramov ali celo več, kadar gre za električno gorsko kolo, kar se s težo koles “kolesarjev” ne more niti primerjati. Da, tudi z električnim kolesom se da potovati in to še posebej zabavno, saj lahko dosežeš kraje, ki jih sicer ne bi. Sploh ne tako natovorjen. Pred tremi leti sem to počel še brez pomoči električne energije in se od višine morja z natovorjenim kolesom povzpel na 1762 metrov visok Sveti Jure, najvišji vrh Biokova na Hrvaškem in le malce nižji Lovčen v Črni gori. Kar po asfaltni cesti še gre. A da bi dan za dnem z natovorjenim kolesom naredil po dva tisoč metrov vzpona po makadamskih in gorskih poteh, ki me vedno bolj privlačijo, tega ne zmorem. Zato sem svoj kolesarski vozni park (ki je štel le eno kolo) obogatil z električnim kolesom.

Radoveden, kako daleč se lahko s pomočjo električnega pogona pripeljem, sem se odpeljal na Cres. Prvi dan sem naredil največ kolesarskih kilometrov v življenju in sicer 172 ter se ob tem povzpel za dobrih dva tisoč metrov. Na koncu dneva sem bil tako utrujen, da sem takoj, ko sem postavil šotor, zlezel vanj in zaspal kot top. Verjamem, da mi je električni pogon pomagal, a moje gorsko kolo je z opremo tehtalo 33 kilogramov! Domnevam, da če bi isto pot prekolesaril z nenatovorjenim in ne-električnim cestnim kolesom, težkim osem kilogramov, ne bi bil bolj utrujen. Morda se motim, a to zame sploh ni pomembno, saj s kolesom, ki ga ne morem natovoriti, ne morem potovati.

Nekaj utrinkov s poti na Cres.

Pripravljen na pot.
Skozi tunel v Krško.
Nekje visoko v Risnjaku na Hrvaškem.
Bajersko jezero na Hrvaškem.

Potovati, ne pisati

Posted on 6. september 2021 by Davor

Potovanje in pisanje ne gresta skupaj. Vsaj ne hkrati. Pravzaprav pri vedno več stvareh, ki jih počnem ugotavljam, da če želim nekaj narediti dobro, se moram temu posvetiti v celoti. Sicer sem za večopravilnost, a pri stvareh, ki jih lahko prepustim strojem in pri tistih, ki mi niso tako pomembne. Zato se pri potovanjih, ki so mi še kako pomembna, trudim, da ne zapravljam časa za karkoli drugega.

Na potovanjih tako pišem le zase in v obliki dnevnika, kar je postala nepogrešljiva rutina vsakega potovanja. Za prispevke, ki jih objavljam tukaj, pa si vzamem čas potem, ko so vtisi s potovanj predelani. Saj vem, da so časi razglednic minili in da novice, ki niso sveže, niso novice. A po drugi strani je danes malo stvari tako minljivih in kratkega veka, kot objava na družbenih medijih. Seveda tudi blog objava nima trajne vrednosti in avtorji sedmih milijonov blog objav, ki se na novo napišejo vsak dan, najbrž ne mislijo, da jih bodo brali še zanamci. Želim povedati le, da zadnje čase na potovanjih ne pridem zraven, da bi kaj zapisal. Sploh na tistih krajših potovanjih in sedaj, ko je tako prečudovito vreme, da mi je žal za vsako minuto sonca, ki jo brez dovolj tehtnega razloga preždim za ekranom. Zato tako, kot z marsičem drugim, odlašam tudi z objavami in čakam, da se vreme skisa, ko bo prijetneje sedeti znotraj, kot pohajati zunaj.

Dokler nekje na odprtem zrem v daljavo, prosim za razumevanje.

Eksotična potovanja so nenadomestljiva

Posted on 29. avgust 2021 by Davor

Zadnjič sem zapisal, da pogrešam vtise z eksotičnih potovanj in ob tem pomislil na eksotične kraje, ki smo jih obiskali. Danes sem pomislil na to, da nam, kljub temu, da smo lani in letos kar nekaj potovali, nekaj manjka. Ti časi, ki jih sedaj doživljamo, so odlična priložnost za raznovrstna spoznanja in to je eno izmed njih. Da so potovanja v bližnje kraje, po Sloveniji in Evropi, neprimerljiva s potovanji v daljne eksotične kraje. Resda oboje imenujemo potovanje in res je, da lahko tako tukaj, kot tam, potujemo na isti način. Na primer, potovanje z motorjem po Grčiji je navidez ista reč, kot potovanje z motorjem po Kašmirju. Zjutraj se zbudiš v neki sobi, zajtrkuješ, nadeneš motoristična oblačila, zajahaš motor, se čez dan voziš naokrog in razgleduješ, zvečer parkiraš v drugem kraju, poiščeš drug hotel in poješ večerjo. Tako v Grčiji, kot v Indiji. A med motorističnim potovanjem po Grčiji in med motorističnim potovanjem po Indiji je razlik za ves svet. Odročnost, negotovost, nerazumevanje, različne oblike izpostavljenosti in nevarnosti ter druge oblike neprijetnosti, ki pretijo na popotnike, so prisotni na vsaki destinaciji. A so različnih nivojev. Če se ti pokvari motor v Grčiji, pokličeš AMZS in je zadeva (z nekaj dodatnimi stroški) rešena. O scenariju, da bi se ti pokvaril motor npr. v Kašmirju, raje ne razmišljaš. Ker morda tam ni telefonskega signala. Ker morda do jutri ne bo nikogar mimo. Ker morda nimaš vode. Ker bo morda dež, zagotovo mraz, ti pa nimaš niti šotora, niti spalke. In kaj potem, ko bo nekdo prišel? Boš okvarjen motor pustil ob cesti ali ga naložil na tovornjak? Kam ga boš sploh peljal? Bodo imeli rezervne dele in ga znali popraviti? Koliko dni bo trajalo? A naj počakaš ali naj greš kar domov ali kako? Neverjetno, koliko vprašanj si ljudje znamo zastaviti o hipotetičnih situacijah, v katerih se nikoli ne bomo znašli! Po eni strani te razmišljanje o hipotetičnih neljubih situacijah, ki se ti utegnejo pripetiti daleč od doma, ne pripelje nikamor. Dobesedno. Saj ugotoviš, da je prenevarno, podati se na takšno pustolovščino. Po drugi strani pa je to lahko realen scenarij na potovanjih po odročnih krajih, na katerega želimo biti pripravljeni. Mimogrede, v “biti pripravljen” se skriva precej več oz. pomeni precej manj, kot si mislimo. Biti pripravljen ne pomeni imeti s seboj kovčka z orodjem, zavarovalnih polic z vsemi možnimi kritji, satelitskega telefona in drugih tehnoloških ali sodobnih pomagal. Biti pripravljen v prvi vrsti pomeni to, da znamo v katerikoli neljubi situaciji ohraniti trezno glavo in ne obupati. Če to obvladamo, smo pripravljeni na pustolovščino.

Bolj, kot je dežela, ki jo obiščemo eksotična, bolj napete, intenzivne ali resne ter bolj pogoste so situacije, na katere nismo pripravljeni. Ko se enkrat v takšnih situacijah naučimo ohraniti trezno glavo, nam obvladovanje manj napetih, manj intenzivnih ali manj resnih situacij ni več niti izziv, ampak rutina. Kar se tiče nas, je stanje, ko rutina nadomesti izzive zadnje, ki ga na potovanjih iščemo. Sicer se trudimo z iskanjem izzivov s potovanji po bližnjih krajih, a ti so neprimerljivi z izzivi, ki nas bogatijo na potovanjih po daljnih eksotičnih krajih.

Seveda sem že od lanskega marca, ko se je vse skupaj začelo, pisal, kako imamo sedaj priložnost spoznavati bližnje kraje in kako nam to ustreza. To nedvomno drži. A vtisov, ki jih na nas naredijo izleti in potovanja po bližnjih krajih, z vtisi, ki jih na nas pustijo potovanja po eksotičnih deželah, ne gre niti primerjati. Pred tremi tedni sem zapisal, da so potovanja po bližnjih krajih alternativa eksotičnim potovanjem. Danes bi jim rekel nadomestek.

Nekaj spominov iz Kašmirja, ko ga že omenjam.

Potovanje je dojemanje

Posted on 15. avgust 2021 by Davor

Pogrešam vtise z eksotičnih potovanj. Ne svoje, teh imam še nekaj na zalogi, temveč vtise drugih popotnikov, ki jih tako ali drugače spremljam na daljavo. A nihče trenutno ne potuje v daljno Azijo, na primer v Indijo ali na Filipine? Če bi se potrudil, bi zagotovo našel nekoga, ki pravkar potuje po eksotičnih deželah, ki bi znal povedati, kako je tam sedaj. Je kaj obiskovalcev na Machu Picchu v Peruju, Uluru v Avstraliji, Si Phan Don v Laosu ali Angkor vatu v Kambodži? Sicer bi lahko poguglal, a ta sintetiziran način pridobivanja informacij o tem, kako je trenutno v krajih, ki smo jih nekoč obiskali, mi nekako ni po godu. Bom raje počakal na informacije iz prve roke. Ko pridejo, pridejo. Razen, če se odločimo potovati nekam daleč. Takrat se bomo že pozanimali, kako je tam, kamor se odpravljamo.

Ena zanimivost ob omembi Angkorja. Prebral sem, da je: “most socially-distanced World Heritage site on earth”. Ta je dobra! Da bomo kdaj destinacije, ki jih želimo obiskati, razvrščali po tem, kako je tam mogoče vzdrževati socialno razdaljo (bil bi že čas, da v tem kontekstu “socialna” nadomestimo z varna ali fizična), si ne bi mislil. Je res vzdrževanje fizične razdalje do drugih postavka, o kateri bomo odslej razmišljali, ko bomo načrtovali potovanja? Bi te po tem, ko si več ur ali celo ves dan preživel v zaprtih in majhnih prostorih, kot so letališča in letala, res morala skrbeti morebitna gneča v 160 hektarjev velikem Angkor vatu? Ki si ga povrhu ogleduješ od zunaj. Nisem prepričan, da je izbiranje destinacije po tem, kako varno razdaljo je tam mogoče vzdrževati ob ogledovanju znamenitosti, resen kriterij. Sploh, če tja potuješ z letalom. Vsekakor pa je v današnjih časih, tudi sedaj, ko je sezona na vrhuncu in so hoteli ponekod zasedeni do oktobra, mogoče najti prečudovite kraje, kjer je obiskovalce mogoče prešteti na prste ene roke. Tudi v Sloveniji. Letos poleti sem spal v več planinskih kočah v velikih sobah, tudi na skupnih ležiščih in vedno sem bil v sobi sam ter največkrat edini gost, ki je prenočil. Kapo dol vsem skrbnikom, planinskim društvom in entuziastom, ki jih vzdržujejo in skrbijo, da so planinske koče po Sloveniji prijazno in varno zavetišče. A glede na to, kako prenekatera koča na prekrasni lokaciji tudi v čudovitem vremenu sameva, kaže, da to ni argument, ki prepriča. Po drugi strani pa so turistični kraji v Sloveniji tako polni, da pokajo po šivih. Kaže, da nas gneča ne moti dovolj oziroma toliko, da bi se bili pripravljeni odreči obisku priljubljene destinacije v najbolj obiskanem času. Povrhu nas od tega, da se radi tiščimo skupaj, ne odvrne niti to, da nam že več kot leto dni priporočajo, da je treba vzdrževati medosebno razdaljo. Kaže, da je nekaj na tem, ko pravijo, da smo ljudje družabna bitja. Ni pa vedno razumljivo, da smo se zavoljo druženja, četudi z neznanci, pripravljeni odreči toliko razumskim argumentom.

Pravzaprav sem hotel povedati nekaj drugega. Tole sem sicer že omenil, a tudi letos sem imel na potovanjih kar nekaj bližnjih srečanj z zanimivimi ljudmi. Opazovati navade ljudi na potovanjih je nekaj, kar nam je skupnega večini popotnikov. Saj gre za neposredno oziroma prvoosebno izkušnjo, za katero pravijo, da je edina pristna in prav ta dela potovanja to, kar so; neusahljiv, predvsem pa edinstven način dojemanja ljudi in sveta. Tudi tega, ki je tik pred našim pragom in za katerega mislimo, da ga dobro poznamo. Sam vedno znova ugotovim, kako zelo se motim, ko predvsem na solo potepanjih (saj ti takrat neznanci raje pristopijo) in predvsem na manj uhojenih poteh, srečam tako posebne ljudi, s katerimi sicer nikoli nimam opravka in zato zanje sploh ne vem, da obstajajo. Če ne bi tako potoval, teh ljudi ne bi nikoli srečal in bi mi bilo to, zakaj imamo različni ljudje o istih rečeh tako zelo različna mnenja, precej manj jasno.

Če sem jih že omenil:

Potovanja gredo naprej

Posted on 8. avgust 2021 by Davor

V četrtek sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, da je založba na družbenih medijih objavila zapis o naši knjigi Bračkovi na potovanju. Knjiga je izšla že kar nekaj let nazaj, več, kot bi si človek mislil. A ne glede na to, me še danes vsaka misel na doživetja, zapisana v knjigi, vedno spodbudi k temu, da bi potoval. To tudi počnemo, potujemo. Po enoletnem potovanju smo se namreč odpravili na 26 večjih potovanj (če sem prav preštel) in ne vem koliko manjših, krajših, bližnjih. Res pa je, da smo od lanske pomladi morali naša potovanja malce prilagoditi razmeram. V prilagajanju razmeram oziroma situacijam, v katerih se znajdemo, se skriva nekaj izjemnega, a danes ne bi razpravljal o tem. Vsekakor so danes drugačni časi in je odpotovati težje, kot je bilo do pred kratkim. Težje v smislu, da se je treba bolj angažirati in se na potovanje bolje pripraviti. Sploh na potovanje čez mejo. A daleč od tega, da bi bilo potovati nemogoče. Kar je pri vsem skupaj najbolje, je to, da s komerkoli (ki se je dovolj potrudil, da mu je uspelo odpotovati čez mejo) se po vrnitvi s potovanja pogovarjam, pove, da je bilo na potovanju prekrasno. Jasno, bolj, kot se za doživetja angažiramo in potrudimo, bolj smo z njimi nagrajeni in večji vtis pustijo na nas. Sploh, če se zraven tega na potovanju odklopimo od zastraševanja, ki preplavlja družbene in druge medije. Hitrosti, s katero se širi strah, noben virus ne doseže. Tega, kaj povzroča večjo škodo, pa se niti vprašati ne moremo.

Skratka, danes so drugačni časi, tudi kar se potovanj tiče. Zato je vprašanje, ki ga je k zgoraj omenjeni objavi zapisala založba, vsekakor na mestu: “pakiranje kovčkov ali branje s fotelja?” Verjamem, da za zadovoljevanje želje po potovanjih marsikomu zadostuje branje o pustolovščinah, ki so jih doživeli in zapisali drugi. Tudi meni je to včasih dovolj. Včasih pa se moram brzdati in se knjig, v katerih so opisane pustolovščine, ki bi me znale premamiti, niti ne lotim. Najlepše je, ko lahko potujem in berem hkrati. Tako zvečer, po napornem dnevu na kolesarskem potovanju, z veseljem prebiram o tem, kako s kolesi potujejo drugi. Pravzaprav to počnem pravkar, potujem s kolesom, zvečer pa, dokler me ne zmanjka, berem. Branje je zame pač ena tistih reči, s katerimi se nagradim šele po dobro izrabljenem dnevu.

Res je, da je večina držav izven Evrope za potovanja trenutno za nas zaprta ali kako drugače nedosegljiva. A to ne pomeni, da ni mogoče najti alternative. Ne za vsako nedosegljivo destinacijo, se razume. Na primer, potovanja v Indijo ni mogoče nadomestiti z ničemer. Potovanja po katerikoli državi, ki bi jo poznali, ni podobno potovanju po Indiji. Še Indiji sosednja Šrilanka ne. Lahko pa, na primer, potovanje po prostranstvih trenutno nedosegljive Kanade, nadomestimo s potovanjem po dosegljivi Skandinaviji. Tudi če imamo neustavljivo željo, odpotovati nekam ven iz Evrope, je to danes mogoče. To, da je mogoče potovati tudi po naši prekrasni deželi, pa nam je menda že tako ali tako jasno vsem, še tistim, ki potrebujejo redno dozo daljnje eksotike.

Potovanja gredo torej naprej in mi z njimi.

Meteora – kjer razgledi vzamejo dih

Posted on 1. avgust 2021 by Davor

Ob omembi Grčije, kot počitniške destinacije, najprej pomislimo na peščene plaže s turkiznim morjem. Nič čudnega, saj so najlepše daleč naokrog. Tudi za ljubitelje zgodovine je v Evropi težko najti destinacijo, ki se lahko postavi ob bok Grčiji. Celo kulinarična plat Grčije se nam je v zadnjih letih tako prikupila, da je prehitela Italijo. Po naših kriterijih, se razume, saj so grške jedi, ki so povsod na dosegu, bolj mediteranske, kot italijanske. Razlogov, zaradi katerih zadnja leta redno obiskujemo Grčijo, je še precej več in jih sedaj ne nameravam naštevati. Ta prispevek želim nameniti znamenitosti, ki sem si jo že nekaj časa želel ponovno obiskati, Meteori.

Meteora je paša za oči. Ena tistih destinacij, ki se je ne moremo zlahka naveličati, saj so prizori, ki se ponujajo, čarobni. Na pamet mi padejo razgledi na Uluru v Avstraliji, Sigirijo na Šrilanki, Machapuchare v Nepalu, Titikaka v Boliviji idr. Ja, Meteora je v tej kategoriji, čeprav je v primerjavi z naštetimi zlahka dostopna. Opazovati jo je mogoče celo iz bazena, v katerem sva se hladila v vročinskem valu, ki je v času najinega obiska zajel Grčijo.

Prav tako iz mesteca Kalambaka, ki leži pod Meteoro.

Od daleč in od blizu.

Podnevi in zvečer.

Od zunaj in od znotraj.

Toliko zaenkrat o letošnjem motorističnem potovanju v Grčijo. Ne glede na razmere, ki se jih soočamo v zadnjem letu in pol, je Grčija ena tistih destinacij, kamor se je mogoče vedno znova vrniti in tam potešiti popotniške strasti. Tudi eksotične, če nismo prezahtevni. Obiščemo jo lahko z letalom, kolesom, motorjem, avtom, avtodomom, v lastni režiji ali preko agencije ali kako drugače. Je pohodniška, dopustniška, kulinarična, pomorska, kulturno-umetniška, zgodovinska in še kakšna destinacija. Ja, v Grčijo se še vrnemo.

Obisk antičnega Delfija

Posted on 25. julij 2021 by Davor

Preden sva se letos odpravila v Grčijo, sva imela izbranih nekaj točk, ki sva jih želela ob naslednji priložnosti v Grčiji obiskati. Ena od teh Must-see destinacij je bil Delfi, saj se je Sabrini, ko smo ga obiskali prvič, vtisnil v spomin kot nekaj izjemnega. Ko sva se o najinih načrtih pogovarjala z Avstrijcema, ki sta po Grčiji potovala z avtodomom in motorjem, sta nama povedala, da morava v kamp Delfi, saj ima lepši razgled, kot samo arheološko najdišče in da ima celo “brezkončni” bazen. Z veseljem sva ubogala ta nasvet, saj so bile temperature že tako visoke, da sva osvežitev v hladni vodi že sanjala. Ko sva prišla v kamp, sva takoj spoznala, da se nisva zmotila.

Razgled na morje oljk spodaj v dolini je nepozaben. Iz teh oljk pridelujejo olivno olje, ki mu (v lokalni francoščini) pravijo “mer des olivier de Delphes”. Seveda sva ga kupila za domov.

Naslednji dan sva namenila ogledu antičnega Delfija. Res je prekrasen. En tistih krajev, na katerem te prežemajo prav posebni občutki, ob katerih se zaveš, zakaj si tukaj.

Novodobna Pitija v Apolonovem templju.

A ker naju gore privlačijo, si popoldan nisva privoščila počitka ob bazenu, temveč sva se po pokrajini, ki se z vzpenjanjem precej spreminja, zapeljala do smučišča pod 2457 metrov visokim Paranasosom.

Drugačen svet in znosne temperature.

Peloponeška odiseja

Posted on 18. julij 2021 by Davor

Z Lefkade sva se odpravila na Peloponez, ki ga imava v spominu, kot manj oblegan del Grčije. Bolj divji in pristen. Kmalu zatem, ko sva zavila z glavne ceste med Patrasom in Atenami proti jugu, sva se znašla v Grčiji, ki je že dolgo nisva obiskala. V dnevnik sem zapisal: “Neverjetno, kakšna divjina in odročnost, kot v kakšni srednjeazijski državi!” Pot čez ta osrednji Peloponez sem izbral namenoma, da vidiva gorati svet in divjino, ki ga obkroža.

A ta dan nama jo je zagodel z več neprijetnostmi, kot sva jih pričakovala. Na srečo nič resnega, a dovolj, da sva bila po devetih urah premagovanja vseh mogočih ovir utrujena. Najprej je odpovedala navigacija. Ne glede na to, da sva imela internet, naju je vodila v krogu po prašnih kolovozih.

Ko sva sredi prašne ceste iskala pravo pot, sem opazil, da iz motorja curlja olje. Kljub temu sva nadaljevala. V neki vasici sem peljal po glavni cesti, ki je bila na sveže betonirana, a brez kakršnih koli opozoril in sva skoraj obtičala v svežem betonu. Šla sva naprej. A vedno bolj sva se od civilizacije oddaljevala. Spet napačna smer. Obrneva in greva nazaj po stezici, ki je vodila čez travnik. Prideva do mostu čez reko, kjer naju je skupina raftarjev zabodeno gledala, kaj počneva tukaj, v njihovem skritem kotičku. To blodenje po kolovozih je trajalo več ur, dokler nisva končno prišla na glavno cesto. V Lagkadiji, vasici, ki leži nekje v središču Peloponeza, sva našla odprto taverno, kjer sva si privoščila odlično kosilo.

Naslednji izziv je bila nevihta, ki naju je ujela. Ravno dovolj, da naju je dobro namočilo. Potem, ko sva mislila, da sedaj, ko sva na glavni cesti, sita in je nevihta mimo, naju čaka le še lagodna pot do morja, so nama v Andritsaini povedali, da tukaj ni odprte bencinske črpalke. Na srečo je bila pot do naslednje večinoma spust v dolino, tako, da ta sva z zadnjimi hlapi pripeljala do črpalke. Proti večeru sva prišla v kamp Tholo na neskončni peščeni plaži. Ko sva zvečer sedela na pesku in opazovala sončni zahod, sva se pogovarjala o tem, da nama ni treba v Kašmir ali Kazahstan, da najdeva odročna in nedostopna brezpotja.

Od tukaj naprej sva se držala obmorskih cest. Zato, ker sva želela obiskati kraje, ki so se nama, ko smo Peloponez obiskali prvič, vtisnili v spomin. Eden od njih je grad Methoni.

Eno najbolj fotogeničnih pristanišč, Agios Nikolaos.

Naslednji dan je sledila poslastica. Polotok Mani, srednji prst, ki kaže v Afriko, je še danes odročen in divji. Odročnost se kaže tudi v arhitekturi, saj so bile hiše grajene kot obrambni stolpi, skoraj identični tistim, ki smo jih videli v Gruziji. Še do nedavnega so bile vasice na Maniju dostopne le po morskih poteh, danes tja vodi lepa cesta. Sem se še vrneva, sva si rekla.

Ponekod je videti, kot da s turistično sezono ne bo nič,

ponekod pa se zdi, kot da za korono še slišali niso. V Nafplionu se je trlo ljudi. Tam sva le prenočila in pobegnila.

Tukaj se je pričel vročinski val, saj so se temperature povzpele proti 40 stopinjam Celzija. Ko sva se čez dan ustavila v kakšnem mestu, da bi kaj pojedla ali si kaj ogledala, ljudi skorajda ni bilo. Šparta je bila videti opustošena življenja, le Leonidas, njen najznamenitejši kralj, naju je pozdravil.

Od Peloponeza sva se poslovila na Korintskem prelivu in se usmerila proti Atenam, ki sva jim tokrat le pomahala od daleč.