Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Lepote Madeire

Posted on 1. december 2024 by Davor

Na Madeiri sva v glavnem hodila na pohode, saj to zadnja leta počneva bolj ali manj na vsakem potovanju. Razen, kadar potujeva z motorjem, se razume. Ko na Madeiri nisva hodila po levadah, sva se sprehajala po mestih ali vaseh ter, kot vzorna turista, obiskovala znamenitosti. Najraje naravne, saj so nama te daleč najbolj pri srcu. A ker znajo na Madeiri sila dobro poskrbeti za to, da so atraktivna destinacija, raznoraznih znamenitosti zlepa ne zmanjka. Kamorkoli se obrneš je neka tabla, ki te usmerja k ogledu tega ali onega. Res pa je, da sva vrtov, cerkva, spomenikov, muzejev, gradov, rojstnih hiš in kaj vem kakšnih turističnih znamenitosti videla že toliko, da se zlepa ne pustiva nagovoriti. Izbereva le tiste, ki izstopajo ali naju pritegnejo zaradi nečesa posebnega. Kot na primer tradicionalne hiške v kraju Santana, ki so zaradi barv, oblike in velikosti tako privlačne, da se jim je nemogoče upreti. Dovolj se je usesti na klopco, opazovati pisano okolico in turistični vrvež

in si privoščiti šilce pristne Ginje v kozarčku iz čokolade.

Madeira je znana še po nečem, kar žal nikoli ne pride do nas, v Slovenijo. Po bananah. Bojda pridelajo 24.000 ton banan letno. Ko se sprehajaš po Madeiri, četudi po mestih, ne moreš ne opaziti, da povsod rastejo banane. Hiše niso obdane s trato, temveč z bananami. Našla sva celo potko, imenovano Vereda da Vargem, ki pelje skozi nasad banan sredi mesta.

Saj banana je krasen sadež, a ko sva na sprehodu uzrla drevo polno mangov in drevo polno avokadov, nisva mogla verjeti. Da imaš takšno bogastvo na vrtu pred hišo, čarobno.

Kot da ni dovolj, da je tukajšnja narava prečudovita že sama po sebi, so si v nekih prejšnjih časi dali zgraditi vrtove, katerih lepota presega domišljijo. Palača, ki jo krasi 70.000 kvadratnih metrov velik vrt eksotičnih rastlin iz vsega sveta, je fascinantna.

V morju sva se okopala le enkrat. Zapeljala sva se na skrajni severozahodni del otoka, v kraj Porto Moniz, ki slovi po naravnih bazenih.

Kljub temu, da so nama priporočili, da je za potovanje po Madeiri najbolje, da izbereva eno izhodišče, od koder bi nato obiskovala druge kraje, se za to nisva odločila. Da bi cel teden ali celo dva odsedela v enem in istem apartmaju ali hotelu, nekako ne sodi v najin način potovanja. Raje sva poiskala hotele na različnih koncih otoka in v vsakem prenočila nekaj noči. Na ta način kraje precej bolje spoznava, saj sva se lahko tako po vsakem kraju sprehodila, poiskala prijetno restavracijo za večerjo in imela boljša izhodišča za pohajkovanje.

Po madeirskih levadah

Posted on 24. november 2024 by Davor

Levade so eno največjih čudes Madeire. Otok ima namreč kljub majhnosti, saj južno in severno obalo loči le kakšnih dvajset kilometrov, dokaj različno klimo. Na jugu je suho in toplo, v hribih in na severu pa vlažno in hladneje. Zato so v časih, ko je Madeira postala zanimiva za pridelovalce sladkornega trsa, izgradili namakalne sisteme, ki jim pravijo levade. S pomočjo teh so z visokih gora, ki jih na Madeiri ne manjka, vodo speljali na jug, kar je omogočilo bogatejši pridelek. Sprva sladkornega trsa, kasneje, ko je svet postal zasvojen s sladkim vinom Madeira, pa vinske trte. Skratka, ti namakalni kanali se imenujejo levade in jih je bojda za več kot dva tisoč kilometrov! Resnično fascinantna domislica in posebnost, za katero še nisem slišal nikjer drugje. Naju so levade pritegnile zaradi druge značilnosti oziroma drugačne uporabne vrednosti, kot je pretakanje vode. Levade so namreč še delujoče in po njih se nenehno pretaka voda. Kar pomeni, da jih je potrebno tudi vzdrževati. Zato je ob levadi speljana tudi ozka potka, po kateri je mogoče hoditi. Tako se je najbrž pred desetletji na Madeiri porodilo pohodništvo po levadah. To sicer ne pomeni, da je teh poti za dva tisoč kilometrov, jih pa je zagotovo na stotine, več kot dovolj za povprečnega pohodnika.

Ko sva načrtovala potovanje na Madeiro, nama je takoj postalo jasno, da je teh poti preprosto preveč, zato sva sklenila, da si jih bova izbirala vsak dan sproti. Odvisno od razpoloženja, vremena, kondicije in še česa. In tako sva tudi storila. Vse skupaj sva jih prehodila osem.

Levada do Caldeirão Verde – PR9. Ena najpopularnejših levad, ki nikakor ni za vrtoglave. Ali za tiste, ki trpijo za klavstrofobijo. Nekateri odseki so namreč speljani čez vertikalno steno več sto metrov visoko.

Da sva prišla do cilja oziroma polovice poti, saj se je bilo treba tam obrniti in prehoditi isto pot nazaj, sva morala skozi pet popolnoma temnih tunelov. Seveda blatnih in mokrih, a tudi to je del izkušnje. Čeprav ni deževalo, je tam vode v izobilju, zato ni šans, da se s pohoda vrneš suh.

Levada Dos Cedros – PR14. Še ena levada, kjer je bilo vode več, kot bi si je želela. Sabrina je v nekem trenutku, ko se je izogibala mlakam, z obema nogama stopila v kanal z vodo. Če se ne motim, so se ji lepi novi čeveljci posušili šele po treh dneh.

Ni manjkalo razgledov in pisanih ptic.

Po tej levadi sva se odločila, da ne greva več po levadah, ki so speljane skozi mračne in vlažne gozdove ter raje poiskala poti, ki so bolj razgledne. Pohajkovanje brez razgledov nama nekako ni pri srcu. Tako sva se odpravila proti obali. Tokrat na jug, kjer bojda, v primerjavi s severom, nenehno sije sonce.

Caminho Real do Paul do Mar – PR 19. Pot, ki nama je bila v vseh ozirih najlepša. Najlepši razgledi, najlepše vreme in najboljša družba, saj na vsej poti nisva srečala nikogar.

Levade je čez čas zmanjkalo in jo je nadomestila tlakovana potka, po kateri sva se za nekaj sto metrov spustila proti morju. Vzela sva si veliko časa, saj se takšnih prizorov preprosto ni mogoče naužiti.

Božične zvezde na Madeiri so malce večje od teh, ki bodo naslednji mesec krasile naše domove.

Pot sva zaključila v restavraciji v ribiški vasici Paul do Mar. Sabrini je bilo za ta dan hoje dovolj, jaz pa sem se še povzpel 600 metrov visoko v kraj Brezeres, kjer sva imela parkiran avto.

Pohajkovanje po Madeiri

Posted on 17. november 2024 by Davor

Jugozahod Evrope naju v jesenskih mesecih vedno bolj privlači. Predvsem zaradi prekrasnih razmer za pohajkovanje, ko so temperature idealne in ni več turistične gneče. Povrhu naravnih lepot v tistih krajih zlepa ne zmanjka, kamorkoli se obrneš. Nazadnje sva se tam mudila lansko jesen, ko sva pohajkovala po Ribiški poti. Ta naju je tako navdušila, da sva tudi za letošnjo jesen izbrala Portugalsko. A tokrat ne celino, ki sva jo že prepotovala od severa do juga z avtomobilom, motorjem in peš, temveč na otok. Na Madeiro. O otoku, ki leži v Atlantiku, kakšnih tisoč kilometrov od Lizbone in je bližje Afriki, kot Evropi, nisva vedela veliko. Predvsem to, da je gorat in kot takšen raj za pohodnike. To je v naju sicer zbujalo strahospoštovanje, a ne dovolj, da bi se tega ustrašila. Zato sva kar na hitro, oz. zatem, ko sva se poučila o osnovnih informacijah o Madeiri, kupila letalski vozovnici. Tudi avto sva najela, saj je otok kljub majhnosti tako razvejan, da ga je brez lastnega prevoza nemogoče raziskovati. Mimogrede, ne vem, kako se jim izide, da dajo v najem skoraj nov avto razreda Renault Clio za 15 eur na dan s polnim zavarovanjem. V slabih dveh tednih sva z njim prevozila 600 kilometrov. Kar ni malo, glede na to, da je Madeira tako velika, kot otoka Krk in Pag skupaj. Ne znam si predstavljati, da bi po teh dveh otokih prevozil 600 kilometrov in se vsak dan peljal po drugi cesti. Madeira je neverjetno razgibana in ima temu primerno cestno infrastrukturo, res fascinantno. Nekje sem prebral, da je bila Portugalska cestna infrastruktura najboljša v Evropi in da so se za izgradnjo dobrih cest na Madeiri zadolžili za silno velike vsote. Nič čudnega, saj je na tako majhnem otoku, kot Madeira, bojda več kot 130 tunelov in viaduktov. Z veseljem bi plačala cestnino, a za privilegij, da sva se vozila po krasnih cestah, na Madeiri ni bilo treba plačati niti centa.

“Voznino” so plačevali le turisti, ki so se po noro strmi cesti spustili s košaro. Wicker tobogan pravijo tej atrakciji.

A midva sva na Madeiro prišla z namenom, da bova hodila. Če se ne motim, sva vse skupaj opravila osem pohodov. Če vprašate mene, so bili vsi dokaj preprosti, Sabrina bi najbrž za marsikaterega rekla drugače. Le etapa enega od pohodov, ki je bila vklesana v navpično steno visoko nad nekim kamnolomom, mi je pognala strahu v kolena. A do tja še pridem.

Za prvi dan sva izbrala pohod po jugovzhodnem rtu Ponta de São Lourenço. Ravno prav za ogrevanje in privajanje na klimo Madeire, ki je znana po tem, da se vreme nenehno spreminja. S čemer ni pravzaprav nič narobe in sta na to, da pričneva pohod v megli, nakar sredi dneva posije sonce in popoldan dežuje, pripravljena. Na Madeiri sva imela srečo in naju dež ni niti enkrat namočil. Tudi megla nama ni skrivala razgledov. Le en dan je deževalo in sva ga izkoristila kot dan počitka ter se ta dan bolj sprehajala kot pohajkovala. Skratka, razmere so bile kot naročene.

V ozadju glavno mesto Funchal in letališče, s pristajalno stezo na stebrih nad morjem.

Ne zapravljajmo, bogatimo čas

Posted on 27. oktober 2024 by Davor

Letošnje leto še ni pri koncu, daleč od tega. Pred vrati so počitnice in tisti ta najbolj zagreti ali najbolje pripravljeni, so že nekje na oddihu oziroma še bolje, potovanju. Četudi na Irskem, glede na to, da so te počitnice krompirjeve. Dnevi praznikov letos tako lepo padajo, da je prav škoda, če tega ne izrabimo za podaljšan vikend, teden ali celo mesec. Zame je to še danes, po vseh letih potovanj, neke vrste obveza, v smislu, da so nam dela prosti dnevi podarjeni in se mi zdi, da ni prav, da se takšnemu daru odrečemo. Torej, da k dela prostim dnevom dodamo še dopust in se nekam odpravimo. A seveda je fajn biti doma. Seveda ni treba ves čas nekam hoditi. Seveda je doma polno za postoriti in tako naprej. Ampak, saj je časa dovolj za vse, če smo si ga le pripravljeni tako razporediti, da ga ne zapravljamo. Zapravljanje časa je namreč najslabše, kar lahko z njim naredimo. Razen v izjemnih okoliščinah, seveda. To sicer lahko počnemo vsak na svoj način in tudi vsak lahko ima lastno prepričanje, kaj je zanj zapravljanje časa in kaj ne. Na primer, ljudi, katerim se zdijo potovanja zapravljanje časa in denarja, je zagotovo veliko. Tudi branje knjig se marsikomu zdi zapravljanje časa. Nekdo je nekoč dejal, da tega, kar si je nekdo izmislil, že ne bo bral. Kaj pa še nam tako buri domišljijo, kot prav romani ali pravljice in podobno “izmišljeno” čtivo? Morda pa tisti, ki ne berejo knjig, ne vedo, da je Einstein dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja. Jasno, da obstaja neskončno število bolj in manj neposrednih in enostranskih trditev, ki so bodisi v prid ali proti branju knjig, zato se v to nima smisla poglabljati. Sam sem vsekakor za to, da je treba brati knjige. Predvsem tiste, ki so jih izjemni pisci dobesedno izmislili. A kot vse drugo, je tudi pri branju smotrno biti zmeren in ne brati preveč. Sicer je tudi branje lahko zapravljanje časa.

Različnih načinov za zapravljanje časa je precej več, kot jih je mogoče našteti. Ne glede na to, da imamo o tem vsak svoje prepričanje, obstaja nekaj univerzalnih pravil, oziroma takšnih, ki veljajo za večino situacij. Če v tem, kar v nekem trenutku počnemo, ne občutimo dolgotrajnega zadovoljstva, oziroma v tem ne vidimo smisla, obstaja velika verjetnost, da je to tratenje časa. Če se ob tem, ko nekaj počnemo, vprašamo ali nas to zadovoljuje ali izboljšuje na dolgi rok ali smo zaradi tega bližje cilju, h kateremu stremimo, bomo morda čas, namesto, da ga zapravljamo, oplemenitili.

Sicer sem želel napisati nekaj o prihajajočih potovanjih, a sem znova padel v zajčjo luknjo. Kakorkoli že to zveni, ob razmišljanju o času me pogosto odnese, saj je zame dojemanje časa eden izmed najbolj fascinantnih fenomenov, kar jih poznam. Če prav pomislim, mi je zaradi tega, kako dojemam čas, na pamet padla najbolj nora ideja vseh časov (naših življenj kot popotniki, da se razume); da za eno leto odpotujemo okrog sveta.

Nisem prepričan ali sem to že omenil, a ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem imel občutek, kot da smo doživeli fenomen dilatacije časa (spet Einstein). Zdelo se mi je, da se je čas za nas, ko smo bili na enoletnem potovanju, raztegnil v primerjavi s časom, ki je tekel doma.

V tem zapisu sem se morda le želel spomniti na najdragocenejšo valuto, ki jo v življenju premoremo in se opomniti, da jo je smotrneje bogatiti, kot zapravljati.

S kolesom čez Velebit

Posted on 20. oktober 2024 by Davor

Že veliko let sanjarim o tem, da bi se peljal po Majstorski cesti čez Velebit. Menda sem pred več kot desetletjem slišal zanjo, si izposodil knjigo, ki to cesto opisuje in si naredil kopijo nekaj strani iz knjige. A nikakor nisem našel priložnosti, da se po tej cesti zapeljem. Ne glede na to, da je do tja le nekaj ur vožnje od doma. A je na takšni lokaciji, da tam mimo vedno drvimo k nekim bolj oddaljenim ciljem in si za to cesto enostavno nisem vzel časa. Nisem pa hotel le mimogrede zdrveti čez njo ali se celo tam peljati z avtomobilom. Tja čez se gre s kolesom ali z motorjem. No, tako sem se odločil jaz zase, se razume. Na kolo sem sedel doma, odkolesaril do prve železniške postaje in po nekaj prestopih ter dolgih urah na vlaku prispel do Ilirske Bistrice. Od tam sem sem se bolj ali manj spustil s kolesom do tretjega hrvaškega mesta, Reke. Tam se je začelo zares.

V tamkajšnjem hostlu sem imel zanimivo družbo.

Razgledi z Velebita so fantastični, eni najlepših na Jadransko morje, ker jih je. Zelo dobro jih pomnim od takrat, ko sem se čez Velebit odpravil peš. A dobro se spomnim tudi težko prehodnih temačnih gozdov, zato me je bilo kar malce strah, kako bodo te poti prevozne na kolesu. Odločil sem sem, da tokrat ne grem na tiste najbolj terenske, saj sem s kolesom tudi letos prejahal dovolj težavnih gozdnih brezpotij, zato sem se raje držal cest. Šele, ko mi je na lepi cesti postalo dolgčas, sem zapeljal na kakšno zahtevnejšo, tako, da je bila vseh prava mera.

Razgled na kvarnerske otoke mi je delal družbo.

V notranjosti je Velebit videti drugače, a prav tako razgiban. Ni razgledov na morje, a kolesariti v takšni naravi, kjer ne srečaš žive duše, kaj šele avta, je čista uživancija.

Modra misel na klopci.

Na poti od Gospiča me je presenetilo neskončno polje praproti.

Majstorska cesta se začne v kraju Svetu Rok in se konča malce pred krajem Obrovac. Prekrasno zavito cesto so odprli pred dvema stoletjema in je povezovala Dunaj in Zadar. 42 kilometrov dolg odsek je danes le še relikt, a doživetje ni zato nič manjše. Vsaj zame, ki obožujem lepo zavite ceste, ki iza krmila kolesa ali motorja ponujajo lepe razglede. Zanimivo, da tega v avtu sploh ne opazim. No, opazim jih še, nikakor pa jih ne občutim.

Tulove grede (1120m).

Zaključek poti (da se ne zmotim in zapišem cilj, saj sem o tem, kaj je pravzaprav cilj, pisal zadnjič) je bil kajpada na morju.

Pot naj oplemeniti cilj

Posted on 13. oktober 2024 by Davor

Rek, da je pot cilj, je čudovit in razkriva veliko resnico potovanj, izletov in drugih poti. Če znamo potovati tako, da uživamo že v sami poti na katerokoli destinacijo in tudi na poti nazaj, je to zmagovita kombinacija. Četudi gre za vsakodnevno rutino, kot je pot v službo. Tudi meni je to zvenelo nemogoče, a čisto zares sem si čas, ko se vozim v službo in nazaj obogatil do te mere, da se večkrat zalotim, da komaj čakam, da se usedem v avto in se odpeljem. A pustimo službo, tukaj se piše o potovanjih.

Ko nekam odpotujemo, se samo potovanje začne že v hipu, ko se odpravimo od doma. A dokler ne prispemo na ciljno destinacijo, se nam pogosto zdi, da je ta del potovanja najtežji. Letos sem štirikrat letel čez Atlantik in bi sila težko rekel, da je bil čas, ki sem ga preživel na vseh teh poletih, prijeten. Saj sem imel dobro družbo, leti so bili mirni, gledal sem filme, bral in se trudil spati, a nikakor se ne bi mogel strinjati, da je v tem kontekstu pot tudi cilj. A kadar je le mogoče, se potrudim, da ta rek udejanjim in se veselim tudi poti do ciljne destinacije. In seveda tudi poti nazaj domov.

Na motorističnih potovanjih je očitno, da je pot cilj, saj je vožnja z motorjem tisti del potovanja, ki je najbolj privlačen. To, da ob tem v dobri družbi obiščeš še lepe kraje in dobre gostilne, je češnja na torti motorističnega potovanja. Če se ne motim, se še na nobeno od motorističnih potovanj nisva odpravila zato, da bi se premaknila od točke A do točke B, temveč zaradi vsega, kar je vmes. Res pa je, da so tudi motoristična potovanja sestavljena iz delov in etap, v katerih preprosto ni užitka, lepot ali česarkoli drugega, karkoli pač na potovanjih iščemo. Pri vožnji z motorjem so tako najtežji del poti monotone avtoceste. Če samo pomislim na tisoče kilometrov, ki sva jih prevozila po avtocestah do Norveške ali do Maroka in nazaj, ter še kje, me je kar groza. A seveda je tudi to je del potovanj, saj je razumljivo, da imajo tudi najprijetnejši podvigi tako svetle, kot temnejše trenutke. Na srečo sva si nabrala že nekaj kilometrine in se sedaj znava teh podvigov lotiti bolj premišljeno. Na primer tako, da Sabrina reče, da se v enem kosu že ne bova peljala od doma do Livorna. Tako ona poda svoj racionalni pogoj, na meni pa je, da ga realiziram. Na potovanju do Korzike je to izgledalo tako, da sva si za pot do Livorna vzela dva dni in prav toliko za pot nazaj. Za vmesne cilje sva izbrala Padovo, Firence in Ferraro ter v vseh treh krajih prenočila in si tako popestrila duhomorno pot čez Italijo oziroma iz nje naredila še eno nepozabno italijansko doživetje.

Kulinarična Korzika

Posted on 6. oktober 2024 by Davor

Tik preden sva se odpravila na Korziko, sem se spomnil, da je Korzika pravzaprav Francija. Ne glede na grafite, ki jih je mogoče videti na Korziki: “Corsica is not France!”, s katerimi nekateri izražajo ne-pripadnost materi Franciji. A o tem pred potovanjem sploh nisem razmišljal in sem se šele tik pred zdajci spomnil, da greva v deželo, ki ima največ restavracij z Michelinovo zvezdico na svetu. Okušanje lokalne kulinarike je pač najina strast in če že potujeva v Francijo, bova to počela tudi na Korziki. Sicer z rahlim strahospoštovanjem, saj imava s preteklih potovanj po Franciji v spominu visoke cene in majhne porcije, kar nekako ne gre skupaj z volčjo lakoto, ki na motorističnih potovanjih pesti predvsem mene. A sva si rekla, da si bova v dveh tednih vendarle privoščila nekaj obiskov zares dobrih restavracij. Sedaj sem jih preštel in ugotovil, da sva si to privoščila petkrat. Kar sicer ni veliko za dva tedna, a dovolj, da sva si vse te obiske zelo dobro zapomnila. Podobno, kot sem si zapomnil sceno iz Francije, ko smo jo pred mnogimi leti prvikrat obiskali. Okrog poldneva smo se peljali mimo gradbišča in zagledali skupino cestnih delavcev sedeti pod drevesom v senci in kositi. Jedli so kot gospoda. Skratka, od Francozov bi se človek želel naučiti odnosa do hrane. Ta se silno razlikuje od države do države in pove precej več o običajih dežele, kot si mislimo. Ne le to, kaj jedo, temveč tudi to, kako jedo, kje jedo in koliko časa si za to vzamejo. Glede na to, da smo jedli in bili priča temu, kako jedo druge, kar je v tem oziru še pomembneje, že v skoraj sto deželah širom sveta, imam na to temo toliko spominov, da raje ne začnem s to tematiko. Kakorkoli, spoznavanje dežele in ljudi skozi jedi je eden od razlogov, da na potovanjih tako radi okušamo lokalno hrano, saj se tam naužijemo ne le dobrot, temveč tudi lokalnih običajev. Ko se nam posreči zaiti v lokal, kjer smo edini tujci, je to največkrat sila zanimiva in nagrajujoča izkušnja.

Po drugi strani pa je na potovanjih s šotorom to, da si obroke pripraviš sam, še posebej, če imaš srečo in šotoriš nekje v naravi, prečudovita izkušnja. Letošnje leto je bilo, kar se števila noči v šotoru tiče, zame rekordno in sem se nekaterih jedi naveličal. Sploh ovsenih kosmičev ipd. zajtrkov, katerih osnova je mleko. A na Korziki sva si, četudi sva spala v šotoru, najpogosteje privoščila zajtrk iz pekarne. Saj francoski rogljički nikjer niso okusnejši, kot v Franciji.

Najbolj pristen lokalni obrok, ki sva ga doživela, je bil v restavraciji v hribih, kjer daleč naokrog ni ničesar. Ruralna restavracija A Pignata že več let ponuja en in isti pet-hodni meni in kosilo traja prijetni dve uri ali še več, če ti ni treba šofirati in si lahko zraven jedače privoščiš še vino. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo izjemno okusno, že od kruha naprej. Le sir, ki so ga prinesli na koncu, je bil za Sabrinin okus prestar oz. premočan. Največje presenečenje so bile porcije, ki so bile tako ogromne, da bi se od tega, kar so prinesli nama, lahko najedli štirje.

Na fotografiji so jedi le enega od petih hodov: Agneau au four, Cannelloni au brocciu, Haricots en sauce in jed, ki je ne znam poimenovati.

Plateau de fromages.

Vse skupaj je bilo izjemno kulinarično doživetje in daleč najdražje kosilo, ki sva si ga v življenju privoščila.

Tako nama je bilo všeč, da sem nato s pomočjo Michelinovega vodnika iskal dobre restavracije na Korziki in sva jih obiskala še nekaj. A takšnega kulinaričnega razvajanja nisva več doživela. Kot sem zapisal že v prvi objavi, se v Franciji cedijo sline že ob vstopu v najpreprostejšo pekarno ali delikateso.

Sočna kostanjeva torta v restavraciji A Mandria di Pigna je bila nekaj povsem drugačnega, kot suh biskvit, ki sem ga omenil zadnjič.

Zadnji obrok na Korziki sva si privoščila v italijanski restavraciji, saj je bila tista, ki sva jo imela nagledano, zaprta. Kar je bila pravzaprav sreča, saj je bila hrana tudi tukaj izjemno okusna in ravno takrat, ko sva ta sedela na kosilu, se je ulilo kot iz škafa, tako, da naju hud naliv ni namočil. Je pa tudi tukaj vse skupaj trajalo tako dolgo, da sva skoraj zamudila na trajekt. Zadnja sva se vkrcala!

Najboljša potovanja so tista, ko odideš domov takrat, ko bi hkrati še malce ostal, a se tega da greš domov, veseliš še bolj.

Prekrasni razgledi na Korziki

Posted on 29. september 2024 by Davor

Po prečudovitem celodnevnem pohodu v gorskem svetu Korzike sva si šla za en dan oddahniti na morje. V kraju Porto sva našla lep kamp in prostor za šotor in tam ostala dva dni. A ker nama to, da bi bila kar tako na morju (karkoli že to, da bi si človek oddahnil, pomeni) najbolj ne sede, sva se že naslednje jutro ponovno odpravila na pohod. Za cilj sva izbrala rt Capo Rosso in trdnjavo Torra di Turghju, od koder so bojda lepi razgledi. Sicer naju je na začetku pohoda pričakal dež, a sva se kljub temu odpravila, saj ni bilo videti, da bo dež dolgo trajal. Na vrhu so naju res pričakali obljubljeni razgledi in tudi sonce je posijalo.

Pot nazaj je bila bolj naporna, saj sva se morala vrniti do parkirišča, kjer sva imela motor, za kar je bilo treba navkreber v vročem soncu. Bilo je tako naporno, da zadnjo uro vzpona nisva spregovorila niti besede. Takoj zatem, ko sva pregreta telesa ohladila v morju na prečudoviti plaži Bussaghlia, je bilo trpljenje pozabljeno.

Porto sam po sebi ni kraj, ki bi ponujal kaj posebno privlačnega, a njegova lokacija je izjemna. Leži namreč ob obali, ki je fascinantno razgibana. Največja tamkajšnja atrakcija je ozka cesta, ki se vije skozi skalno pokrajino visoko nad morjem. Resnično izjemno. Vožnja po tej cesti je edinstveno doživetje. Še posebej z motorjem, saj se je tako mogoče ob robu cestišča ponekod zaustaviti in naužiti razgledov. Z avtomobilom je to na tej ozki cesti skoraj nemogoče. Tako nama je bilo všeč, da sva se kar dva dni vozila sem ter tja in občudovala prekrasen svet okrog naju. Čez najatraktivnejši predel sva se zapeljala petkrat.

Naslednji postanek sva naredila v mondenem središču Korzike, mestecu Calvi. Marina je bila polna raznoraznih plovil, ki plujejo med celinsko Francijo in Korziko, tako, da je vse skupaj precej spominjalo na turizem, ki nama ni najbolj blizu.

Raje sva se vrnila k prizorom, ki so nama na motorističnih potovanjih najbolj pri srcu.

Severna obala Korzike je bila prav tako slikovita, kot preostali del otoka. Rt Cap Corse sva tokrat izpustila, saj smo ga že obvozili na prvem potovanju po Korziki in v spominu mi od njega ni ostalo nič omembe vrednega. Saint Florent sva izbrala za kraj, v katerem sva prenočila zadnjo noč na Korziki. Majhno obalno mestece brez blišča, s prijetno plažo in ravno dovolj večernega utripa za sprehajanje in posedanje ob sončnem zahodu.

Pohajkovanje po Korziki

Posted on 22. september 2024 by Davor

Obiskala sva menda vse večje otoke v Sredozemlju, od Krete, Sardinije, Sicilije, Majorke, Cipra, Malte in tako naprej, a Korzika je nedvomno zmagovalec v kategoriji naravnih lepot. Otok po najinem okusu, saj ima pravšnjo mero vsega, kar imava na potovanjih najraje.

Po tem, ko sva se nekaj dni mudila v hribih in pohajkovala, sva se ponovno spustila do nižin, na morje. Tudi ta dan sva bežala pred dežjem. Bila sva na kosilu nekje v hribih, ko se je naenkrat stemnilo in začelo grmeti. Gostilničar je rekel, da imava deset minut, preden se ulije. Ko sem mu povedal, da greva v Bonifacio, je rekel, da ne smeva direktno na jug, ampak proti zahodu, sicer naju bo nevihta ujela. Hitro sva se oblekla in se zapeljala proti zahodu, tako, da naju je nevihta le oplazila. Začutila sva prijeten hlad in nekaj kapljic, a ko sva se spustila do morja, o nevihti ni bilo nobenega sledu, o čemer so pričale tudi vrtoglavo visoke temperature. Namestila sva se v kampu blizu mesta in se peš sprehodila v Bonifacio, najjužnejši kraj na Korziki, le streljaj od Sardinije.

Pogled proti Sardiniji.

Fotografija, posneta na istem mestu pred dvajsetimi leti.

Razen sprehoda si v tem turističnem kraju nisva privoščila ničesar drugega. Pravzaprav nisva našla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Zato sva se naslednje jutro odpravila naprej po zavitih cestah do prestolnice Ajaccio. Tam je Sabrina rekla, da ima vročine vrh glave in si želi, da greva v nek klimatiziran prostor, tako, da sva namesto v šotoru, prenočila v razkošno ohlajeni hotelski sobi. Začuda sva v tem velikem mestu našla krasno plažo in se takoj zjutraj po zajtrku odpravila na plavanje v kristalno čisto morje. Tudi tukaj se nisva zadrževala več, kot je bilo nujno potrebno.

Naslednji postanek sva naredila v kraju Corte, ki leži na sredini otoka in se tam utaborila za dva dni.

Corte sam po sebi ni nič posebnega, je pa izhodišče za prekrasne izlete po dolini reke Restonice. To dolino sem si zapomnil od prvega potepanja po teh krajih, ko smo se peljali po silno ozki cesti ob reki z nešteto tolmuni polnimi kopalcev. A danes je ta cesta zaprta, saj jo je poškodovalo neurje pred nekaj leti in ni več niti dovoljeno, niti mogoče peljati se po njej. Tako sva sedla na avtobus in se zapeljala do izhodišča za pohod. Hodila sva po razgledni poti nad reko Restonica, s katere se je videlo, da je cesta na več mestih povsem zasuta s kamenjem, mostovi pa podrti, tako, da nič ne kaže na to, da bi cesto še kdaj spravili v pogon.

Na najino presenečenje je bila koča, kjer je bilo nekoč parkirišče, odprta, tako, da je Sabrina dobila dozo kave, kar jo je spodbudilo, da sva pot nadaljevala. Ne le kavo, dobila je še tipično korziško kostanjevo torto, ne da bi jo sploh naročila. Ko si jo je ogledovala v vitrini, je možakar kar vzel en kos, ga položil na krožnik in ji ga dal v roko. Torta je bila tako slastna, da oba skupaj nisva mogla pojesti enega kosa. Zbit biskvit z nekaj kostanjeve moke. A očitno je to zadostovalo, da sva pot nadaljevala vse do visokoležečega jezera Melo na 1700 metrih. Sabrina je zbrala pogum in se v jezeru celo okopala.

Čakal naju je dolg spust v dolino, a po ledeni kopeli je bila pot morda za spoznanje lažja. Vsekakor je bil to najdaljši pohod, kar sva jih naredila na Korziki, ne pa tudi najzahtevnejši. A o tem prihodnjič.

Prvi vtisi s Korzike

Posted on 15. september 2024 by Davor

Za tiste, ki na ta francoski otok prispemo s trajektom iz Italije, se Korzika začne v kraju Bastia. Izkrcala sva se, ko se je že mračilo, zato sva odbrzela naravnost v kamp. A ker je nekaj kilometrov južno od Bastie bojda kamp, kamor zahajajo Slovenci, ki pridejo na Korziko, sva se potrudila, da tja ne zaideva. Zgolj zato, ker sva se šla na Korziko družiti s Francozi, ne zaradi česarkoli drugega. Nič novega, saj na potovanjih po svetu najraje iščemo drugače misleče ljudi, ne tistih, s katerimi smo tako ali drugače povezani doma. Zato res nikoli nismo iskali Slovencev, razen po predlogu ali prošnji nekoga drugega. A vemo, da to ljudje počnejo in verjamemo, da zna biti izkušnja, ko na drugem koncu sveta srečaš nekoga, s katerim si na nek način deliš poreklo, silno zanimiva.

Prvi dan sva tako le postavila šotor in se okopala v morju, mesto pa obiskala naslednji dan. Imela sva srečo, saj sva prišla na edini dan v tednu, ko je v mestu tržnica. Nakupila sva nekaj svežih francoskih dobrot in si za zajtrk privoščila charcuterie kar v parku. Fascinantno, kako okusen je lahko preprost francoski baget, da o siru ne govorim. Kaj več od tega v mestu nisva našla zanimivega, zato sva se odpravila nazaj proti kampu in se spotoma še osvežila v morju na majhni mestni plaži. Na pešpoti od mesta do kampa sva našla privlačno boulangerie, kamor sem nama šel naslednje jutro po sveže, predvsem pa pristne francoske rogljičke. Konec koncev sva bila vendarle v Franciji, deželi vrhunskih jedi in vina, tako, da sva se temu primerno tudi vedla. To pomeni, da sva skoraj vedno, ko sva imela priložnost, poskusila kakšno specialiteto. Kar je v Franciji pri tem najlepše, je to, da za okušanje vrhunskih jedi ni treba v vrhunske restavracije. Zadostuje obisk preproste pekarne ali delikatese. Tukaj se moram zaustaviti, sicer bom pisal le o hrani.

Bastia.

Za ljubitelje čudovitih plaž je Korzika raj. Tudi midva jih imava rada, a tako, da jih gledava od daleč, najraje s hribov. Korzika je namreč izredno gorata. Praktično celotno notranjost otoka tvori visokogorje, ki sega tja do 2706 metrov visoko, kot je visok Cinto, najvišja gora, na katero sem se povzpel, ko smo bili tukaj prvič. Pred (glb) dvajsetimi leti! Kadar sva na motorju, naju še tako čudovita plaža tako ne pritegne, da bi se ustavila, slekla motoristična oblačila, zaplavala, se posušila, ponovno oblekla in se usedla nazaj na motor. Preveč zapleteno in neprijetno. V idealnih razmerah poiščeva kamp, ki je blizu morja. Ob koncu napornega dneva na motorju, potem, ko se že ustališ v kampu in s sebe slečeš težka motoristična oblačila in sezuješ masivne usnjene škornje, pa je osvežitev v morju najbolj čudovit način za ohladitev pregretega telesa.

Zraven tega sva bila na Korziki kak teden ali dva prezgodaj, saj se poletje še ni poslovilo in je bilo ob morju za naju prevroče. S termometrom sem v šotoru po 22. uri, ko bi želela v prijetnem hladu večera zaspati, nameril 28 stopinj. Tako sva raje ob vsaki priložnosti ušla v hribe in tam tudi šotorila. Temperature so bile precej znosnejše, tako, da se je dalo pri šotoru tudi posedeti, kar je za naju največji čar šotorjenja. A priznati je treba, da so bili ti dragoceni trenutki redki. Tako, kot naju je iz dolin v hribe preganjala vročina, naju je s hribov nazaj v dolino preganjal drug nebodigatreba. Nevihte. Zdi se mi, da se nam to, da smo na potovanjih nenehno na begu pred nekimi nevarnostmi ali neprijetnostmi, prepogosto dogaja. Skratka, še ene nevihte v šotoru nikakor nisva želela doživeti. A sva jo. Nevihto s točo, ki je klestila skorajda celo uro. V šotoru! Čudež, da sva ostala suha, glede na to, koliko vode je padlo z neba takorekoč nama na glavo. Najbrž je pomagalo, da sva bila pod ogromnimi drevesi. A ne glede na to, je bilo sila neprijetno poslušati, kako toča udriha po mikrometer tanki tkanini, ki te loči od ujme in pričakovati, kako bo šotor vsak čas nekje popustil in naju bo zalila ledena voda.

Pogled iz šotora sredi ujme.

Ko sva se naslednje jutro prebudila, se je naredil prekrasen dan. Pravšnji za pohod, ki sva ga načrtovala za ta dan.