Popotniški dnevnik družine Bračko

Za konec potovanja po Jordaniji smo izbrali Rdeče morje. Vrnili smo se v Aqabo, kraj, kjer smo potovanje po Jordaniji začeli. Ne toliko zaradi tega, ker je tam toliko zanimivosti, ki bi jih želeli videti in doživeti, ampak zaradi tamkajšnjega podnebja. Najjužnejši kraj v Jordaniji namreč leži ob morju, kjer so tudi pozimi temperature prijetne. Glede na to, da je bil šele začetek januarja, ko zima ni še niti na vrhuncu, smo se želeli pred vrnitvijo domov malce ogreti na zalogo. Povrhu je bilo takrat Silvestrovo in dobro vemo, kako je silvestrovati daleč od doma v kakšni vasici ali resortu, česar več ne želimo doživeti. Silvestrsko noč smo tako preživeli v večjem kraju, v Aqabi, ki nas je pozitivno presenetila. Glede na to, da gre za arabsko oz. islamsko deželo, ki je obdana s sosedi, kot so Sirija, Irak, Saudska Arabija in drugimi, smo bili nad večernim dogajanjem v Aqabi zelo presenečeni. Po mestu so krožili nabito polni dvonadstropni avtobusi, iz katerih je donela glasna, zabavna glasba. Zgornji del avtobusa je bil odprt in na njem so celo plesali. Moški in ženske. Česar podobnega v tem delu sveta še nismo videli. Bilo nam je zelo všeč.

Izrael.

Za zadnji dan v Jordaniji nismo imeli načrtov in se nismo mogli odločiti, kaj bi počeli. Izbirali smo med več aktivnosti, ki jih je mogoče početi na Rdečem morju in na koncu izbrali kopanje. Zapeljali smo se do ene od plaž, kjer je bojda primerno mesto za potapljanje in snorklanje, plačali zasoljeno ceno vstopnice in se šli kopalce. Sledilo je še eno presenečenje. O koralnem grebenu, ki se razteza vzdolž Aqabskega zaliva, katerega obala je razdeljena med štiri države, nisem prebral ničesar dobrega. Nekoč prečudovit koralni greben, poseljen s pisanimi ribicami in koralami bi naj bil v veliki meri uničen. Zato smo šli tja s precej nizkimi pričakovanji, da bi se vsaj okopali v morju. Prva si je masko za snorklanje nadela Maša in zaplavala nekaj deset metrov od obale. Midva sva se na ležalnikih prepuščala blagemu soncu, akumulirala toploto in jo opazovala. Ko se je vrnila iz vode, je povedala, da je morje polno pisanih ribic. Nisem mogel verjeti. Takoj sem nadel masko in zaplaval. Kakšno presenečenje! Bilo je, kot da plavam v tropskem akvariju. Polno pisanih ribic različnih velikosti in oblik. Kaj šele barv. Res prečudovito. Zelo sem bil vesel, da se nismo pustili odvrniti temu, kar smo o tem koralnem grebenu prebrali. Snorkljali smo že na tropskih otokih Malezije, Indonezije, Mehike, Portorika in najbrž še kje, a moramo priznati, da koralni greben v Jordaniji ni nič manj pisan od drugih, ki smo jih videli. Še eno od presenečenj, s katerimi nam je postregla Jordanija.

Na plaži v Jordaniji.

Le to fotografijo podvodnega sveta sem uspel narediti s telefonom. Pod pomolom je bil pravcat direndaj.

Ene pomembne sestavine naših potovanj še nisem omenil. Oziroma tega, kako smo jo na potovanju po Jordaniji doživeli. Hrane. Bližnjevzhodna kuhinja namreč slovi kot posebno okusna in privlačna, menda predvsem nam, iz evropskega prostora. Že vnaprej smo se veselili, da bomo poskusili izvirne humus, falafel, ful, tabouleh, labneh, švarmo, šiš-kebab in tako naprej. Zraven specialitete, ki se imenuje zarb in smo jo poskusili na beduinski večerji v puščavi, kar sem že opisal, smo poskusil vse od naštetega. Večerje so bile pogosto okusne. Zajtrki so nam malce manj ustrezali, a ne, ker ne bi bili okusni, ampak zato, ker so bili vsak dan bolj ali manj enaki.

Tipični zajtrk v Jordaniji.

Razen res izvrstnih šiš-kebabov ali po naše jagnječjih ražnjičev, ne bi nobene jedi posebej izpostavljal, kot nadpovprečne. Strežejo pa izjemne sokove in smutije iz svežega sadja. V neki ulični prodajalni, kjer je bila na Silvestrovo neznosna gneča, smo naslednji dan šli poskusiti, kaj tako privlačnega ponujajo, da se toliko ljudi drenja pred prodajalno. Smutiji, ki smo si jih naročili, so bili božanski! Maša je tako očarala prodajalca, da se kar ni nehal smejati in nam točiti smutijev v majhnih degustacijskih kozarčkih. Od pistacije, pasijonke, banane, avokada, čokolade…

Falafel s čilijem.

S tem sem povedal vse, kar sem imel za povedati o našem potovanju po Jordaniji. A morda se še kaj zanimivega kdaj spomnim in napišem.

Jordanijo obišče toliko Slovencev, da najbrž vsakdo pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je že obiskal Jordanijo. Tako smo tudi mi prišli do nekaj odličnih nasvetov iz prve roke. Najboljši je bil namig za obisk soteske Wadi Numeira. Jordanija je ena tistih dežel, kjer rečne struge, kanjoni in soteske v določenem obdobju leta, ko ni dovolj vode, preprosto presušijo. Takrat postanejo poligon za razne aktivnosti, ki mu ni para. Predvsem soteske, kjer je voda v mnogih letih zarezala globoko sled v mehkem peščenjaku. Že sam pogled v takšno zavito sotesko, pogosto obarvano v vse odtenke barve peska od bele do rdeče, pričara čarobne prizore. V zimskem času marsikatera od teh sotesk ni dostopna zaradi vode, kar smo izkusili na lastni koži, kot sem omenil v predprejšnjem zapisu o Jordaniji. A za obisk soteske Wadi Numeira, ki leži tik ob Mrtvem morju, je zima pravšnji čas.

Za devet kilometrski pohod po soteski smo vzeli s seboj le nekaj malenkosti. Hoditi smo začeli na koncu soteske na nadmorski višini minus 314 metrov pod morsko gladino. Ta podatek o pod-morski višini me vedno znova preseneti. Vstop v sotesko je med širokimi skalami, pod katerimi žubori potok, ki se izliva v Mrtvo morje. Ker smo bili obuti v športne copate, ki si jih nismo želeli zmočiti, smo potok prečkali po kamnih. Neštetokrat. Kar je že po kakšnem kilometru postalo zoprno, a smo kljub temu nadaljevali, saj je bilo hoditi po globoki soteski nekaj izjemno privlačnega.

Širina potoka se je vedno bolj zoževala, a voda je bila vedno bolj deroča. Ni je bilo veliko, a vendarle dovolj, da je bilo vedno težje ostati suhih nog. V nekem trenutku smo se že nameravali obrniti, da se ne bi povsem zmočili, a smo se na srečo uspeli prepričati, da nadaljujemo. Prizori v soteski so namreč izjemni in občutek, hoditi po strugi soteske, je resnično čaroben. Tako smo pogumno zakorakali v vodo, ki ni presegala višine gležnja in nadaljevali pot.

Radi hodimo in vedno iščemo najbolj razgledne poti, saj so razgledi tisti, ki nas ob pohajkovanju najbolj obogatijo. A tokratni pohod je imel najslabše razglede, kar jih je, saj se z nobene točke ni videlo dlje kot nekaj deset metrov, razen pogled navpično navzgor, ki je razkril tanko črto modrega neba. A vendarle so prizori, ki jih nudi pohajkovanje po globoki soteski tako očarljivi, da tega pohoda najbrž ne bomo pozabili.

Naslednja destinacija, ki je bojda ne gre izpustiti v Jordaniji, je Mrtvo morje. Naravno čudo. Meni je to, da je lahko del zemlje 400 metrov nižje od morskega površja, fascinantno. Štiristo metrov pod morsko gladino! S tem, da je od Mrtvega do “živega” morja, ki je najbližje v Aqabi, le par sto kilometrov. Vmes smo se ustavili v kraju Kerak, ki slovi po gromozanskem gradu in prespali v sobani s pomenljivimi imenom Mumija.

Mumija, v sobano preurejena jama, v kateri naj bi ljudje prebivali že nekaj stoletij.

Razgled z gradu Kerak proti zahodu.

Noč, preden smo se spustili do Mrtvega morja, smo prespali na nadmorski višini dobrih tisoč metrov. Sledil je vrtoglavi spust za slabih 1500 metrov do Mrtvega morja. Kar nam je bilo všeč, saj to pomeni precej višje temperature, ki smo jih bili doslej vajeni v Jordaniji. Petra in Wadi Rum sta praktično v gorah, saj sta na nadmorski višini okrog tisoč metrov, zato so bile tam zimske temperature. Tako smo šele na Mrtvem morju slekli bunde in flise, ter se v kratkih rokavih nastavili zimskemu soncu, ki je ozračje segrelo na 22 in več stopinj. Pravzaprav še nismo bili ob Mrtvem morju niti eno uro, ko smo bili že vsi v kopalkah. Avto smo parkirali ob cesti in se sprehodili do morja. Presenečeni smo ugotovili, da je gladina morja padla za kakšnih 30 metrov. Bojda v zadnjih nekaj desetletjih, saj pritoke prestrežejo zaradi namakanja polj. Kakorkoli, obala Mrtvega morja je videti prečudovito, saj so barve takšne, kot jih sicer ob morju ne vidiš.

Obalo tvori sama sol. Zaradi visoke slanosti v morju ni živali, razen nekaj mikroorganizmov in radovednih kopalcev. Jaz sem se prvi ojunačil ter presenečen ugotovil, da je mogoče plavati, kljub temu, da sem prebral, da je morje “pregosto” za plavanje. Čofotanje ni trajalo dolgo, a ne zaradi preobilice soli, temveč zaradi tega, ker sem pač raje na kopnem, kot v vodi. Kot se za namakanje v Mrtvem morju spodobi, sem se pustil fotografirati v lebdečem položaju, a tudi klišeji mi ne gredo najbolje od rok, zato te fotografije ne objavljam. Zaradi soli se je priporočljivo takoj po kopanju stuširati. Kar ob morju, kjer ni nobenega kraja, ni mogoče. Na srečo je poslovno priložnost prepoznal možakar, ki je ob cesti parkiral star kombi, ga natovoril s sladko vodo in iz njega speljal cev, kjer se je bilo mogoče stuširati. Maša in Sabrina sta si kopanje raje privoščili v bolj urejenem okolju ob hotelu. Tam sta se tudi napacali z zdravilnim blatom.

Naslednji dan smo šli na izlet po okoliških krajih, med drugim tudi goro Nebo, s katere je Mojzes prvič uzrl obljubljeno deželo. Tudi sveto mesto Jeruzalem smo imeli takorekoč na dlani.

Z jordanske obale Mrtvega morja je do Izraela le nekaj zamahov dobrega plavalca.

Čas, ko smo obiskali te kraje, nam je ustrezal, saj ni bilo gneče in smo vedno lahko našli prosto parkirno mesto, čeprav tudi tukaj nekateri na praznih parkiriščih parkirajo izven črt.

Razen v petek, dela prost dan, ko so se iz bližnjega Amana pripeljali enodnevni izletniki. Kaže, da imajo precej svojevrsten okus za plaže.

Mrtvo morje je izjemno poseben košček sveta in nikakor ni okolje, v katerem bi se človek dlje časa dobro počutil. Po dveh dneh smo ga imeli dovolj tudi mi. Od najsevernejše točke, ki smo jo obiskali v Jordaniji, smo se obrnili in se zapeljali proti prijetnejšemu habitatu, Rdečemu morju. A prej smo se podali še na eno izjemno dogodivščino, eno tistih, zaradi katerih je Jordanija tako posebna.

Tretji dan se je v Petri končno pokazalo sonce. Ni le pokukalo izza oblakov, temveč je izvedlo Full monty in se popolnoma razgalilo. Sicer sem že večkrat slišal, da je nebo najlepše, ko je na njem nekaj belih oblačkov in sem najbrž tudi sam kdaj tako razmišljal. A ko po dveh dneh dežja posije sonce, naj ne bo nobenega oblaka na vidiku. Takšen je bil naš tretji dan v Petri. Popolna modrina.

Zgodaj zjutraj smo se z avtom odpeljali do točke, ki ji pravijo Little Petra, skozi katero poteka Jordan Trail. Pešpot čez Jordanijo, ki mi ni bila usojena. A želel sem si je okusiti vsaj grižljaj in se podal na etapo številka 604 od Majhne Petre do Petre. A zaplezal sem se že takoj na začetku. Ja, zaplezal v skalovju! Šel sem namreč po neurejeni poti skozi sotesko, naivno misleč, da če pot tod najdejo beduini, jo bom tudi jaz. Plezal sem po tako previsnih skalah, kot še nikoli, da sem prišel do uradnega začetka etape.

Po nekaj urah dokaj samotne poti sem prišel do impozantnega samostana Ad Deir.

Od samostana sem med množico ljudi, oslov in konjev po ozkih stopnicah sestopil v osrčje Petre. Tam sta me pričakali Maša in Sabrina in skupaj smo se podali na odkrivanje novih poti. Namesto, da bi se iz Petre vrnili skozi Al-Siq, kjer je uraden oziroma edini vstop v Petro, smo se odločili zapustiti gnečo in poskusili iz Petre oditi po svoje. Petra je seveda zelo oblegana, a skoraj nihče ne zapusti uhojenih poti. Nam pa je to tako mamljivo, da se temu ne moremo upreti. Pravzaprav meni, Maša in Sabrina mi zaupljivo sledita.

Že po desetih minutah na potki oziroma suhi rečni strugi, po kateri smo hodili, ni bilo več žive duše. Jaz sem se ukvarjal z iskanjem prave poti, onidve pa z nabiranjem lepih kamnov, ki jih tam ne manjka. Vse, dokler nismo prišli do vstopa v ozek kanjon Wadi Mudhlim. Tam je vrag odnesel šalo, kot pravijo. Kanjon je ozek, širok do meter in pol, njegove stene pa so tako visoke, da se ti zvrti v glavi že, če jih gledaš od spodaj navzgor. Povrhu so dva dni poprej zaradi obilnega deževja iz Petre reševali obiskovalce in se nismo želeli prišteti tej statistiki.

Šel sem v izvidnico, da bi videl ali je pot prehodna, a je bilo preveč vode, da bi nadaljevali. Nismo se želeli vrniti v Petro in smo iskali alternativno pot, ki jo je nakazovala bleda črtica na zemljevidu na mojem telefonu.

Pot, ki to sploh ni bila, je postajala vedno težje prehodna. Ko smo že začeli razmišljati, da bi se obrnili, sta nas opazila dva dečka, ki sta pritekla za nami. To, da tukaj med temi skalami dejansko živijo ljudje, je nepojmljivo. A fanta sta povedala, da sta tukaj doma in da poznata pot, po kateri nas lahko peljeta ven. Po kakšnih dveh urah plezanja, skakanja in drsanja po (za nepoznavalce) neprehodnem terenu, iz katerega ni bilo videti izhoda, smo prišli na cilj. Zame je bilo to, da smo se izgubili v Petri, najboljše doživetje v Jordaniji.

Če bi me kdo vprašal, kako naj obišče Petro, bi mu rekel, naj si bežno ogleda glavne znamenitosti, nato pa si naj vzame dva dni časa za pohajkovanje po tamkajšnjih skritih poteh in srečanja z ljudmi, ki v 21. stoletju živijo v jamah.

Le kaj naj človek napiše o menda najbolj opevani znamenitosti na Bližnjem vzhodu? To, da nas je navdušila ali to, da nas je pustila ravnodušne ali kaj tretjega? Pravzaprav se mi zdi, da vsakega malo. Ravnodušne nas na srečo ni pustila. Če bi nas Petra pustila ravnodušne, bi se že zbal za smisel tega, kar počnemo. Za Petro smo si vzeli največ časa, ki smo ga namenili Jordaniji. Z željo, da nam bi bil vsaj eden od treh dni naklonjen. Želja se nam je izpolnila že opoldan drugega dne. Prvi dan je namreč močno deževalo, tako, da so morali iz Petre evakuirati precej ljudi, ki so zaradi hudournikov tam obtičali. Drugi dan smo bili že nestrpni. Ne zato, da bi evakuirali nas, temveč, da bi nehalo deževati. Čakanje na izboljšanje vremena in ždenje v hotelskih sobah, naj bodo še tako razkošne, nam ni šlo nikoli od rok. Tako smo se takoj, ko je dež pojenjal, podali v raziskovanje tega čudesa svetovnega kalibra.

Al-Siq, potka skozi ozek kanjon je uvod v to, kar te čaka na koncu kanjona.

Zakladnica, najbrž najbolj prepoznavno pročelje v Jordaniji.

Ta kamela kaže, da se je tega razgleda že naveličala. Mi smo mu namenili nekaj časa in se nato odpravili v iskanje višjega položaja, od koder je perspektiva Petre, ki leži v soteski, precej privlačnejša. Tudi zato, ker se na ta način izogneš gneči, ki je spodaj v kanjonu. Že zaradi mikavnega imena smo se podali na kraj, ki se imenuje High Place of Sacrifice. Razen nekaj globokih vdihov, potrebnih, da smo se povzpeli, nam ni bilo treba žrtvovati ničesar drugega. Vsekakor je bilo vredno.

Resne gneče ni bilo, a kljub temu je privlačnost Petre, kot vsake druge podobne znamenitosti, obratno sorazmerna z obleganostjo. Domnevam, da v Petri ni veliko priložnosti, posneti fotografijo, kot je spodnja, ne da bi bilo na njej polno ljudi.

Naravne lepote so pogosto lepše od tistih, ki jih je izklesala ali kako drugače oblikovala človeška roka. Kamnine v Petri presegajo domišljijo.

Zadnji dve fotografiji sta bili posneti ob različnih dnevih. Prvi dan se oblaki nekako niso hoteli umakniti, a je zato naslednji dan Petra zažarela v polnem sijaju. Takrat smo zažareli tudi mi, saj smo se podali na dva izjemno zanimiva pohoda.

Božična noč v puščavi je minila v znamenju močnega deževja, ki zjutraj skorajda ni pustilo sledi. Tudi na našem razkošnem šotoru in znotraj njega ne, kar nas je še posebej razveselilo. Sicer suh puščavski pesek se menda ne more odžejati do te mere, da ne bi zaužil vse vode, ki pade nanj. Temperature zraka pa so bile v tem času tudi prenizke, da bi oživela narava in pokazala, da zna biti tudi puščava zelena. Tako, da nas je božično jutro pričakalo z oblaki. Sicer je bilo to glede na letni čas za pričakovati, a smo potihem vendarle upali na sončne žarke. A ta dan nam sonce, ki je za popolno doživljanje puščavskih vedut nepogrešljivo, ni bilo namenjeno.

Po beduinskem zajtrku so nas posedli na džipa in podali smo se v raziskovanje puščave. Kajpada oblečeni v skorajda vsa oblačila, ki smo jih imeli s seboj. V puščavi so namreč jutra hladna tudi poleti, ko so dnevne temperature čez 40 stopinj Celzija, tako da je razumljivo, da so tamkajšnja zimska jutra precej sveža.

Prijazno so nas prišle pozdraviti domačinke.

Za jutranje ogrevanje sva z Mašo splezala na vrh okna Um Frouth Rock Arch. Spust je bil precej neprijeten, saj je peščenjak pravcato drsališče.

Pravzaprav je bilo drsališče naša naslednja postaja. Z Mašo sva se povzpela na visoko sipino in preizkusila nekaj za naju popolnoma novega, sand-boarding.

Na fotografiji je morda ta strmina videti nedolžno, a dekle, ki se je spustilo pred nama, je pri veliki hitrosti padlo z deske in okrvavljeno obležalo v pesku. Na srečo so bili zraven starši in so ji takoj pomagali. Midva sva adrenalinski spust preživela brez padca, le kričala sva kot dva norca.

Sledil je pohod po soteski Burrah. Hm, na fotografiji je videti, da Maša še vedno kriči, a tokrat zaradi trna v dlani.

Pogled z enega od neštetih razgledišč, s katerih je pogled na puščavo spodaj lahko spektakularen.

Čez most je treba peš.

Naš voznik-vodnik v soteski Kazali, kjer smo si ogledali Petroglife.
Toliko o našem doživljanju najspektakularnejše znamenitosti Jordanije. Nisem prepričan zakaj, a do puščav gojimo prav poseben odnos. Kot sem že omenil prejšnjič, smo jih obiskali kar nekaj in prav vseh se dobro spomnim. A tokrat ne bom zašel. S pisanjem ostajam v Jordaniji. Gremo v Petro!