Popotniški dnevnik družine Bračko

Četrti otok, ki smo ga tokrat obiskali na Kanarskih otokih je bil Lanzarote. Ta je šele nekaj posebnega! Pravcati vulkan. Sicer smo slišali, da na tem otoku raste vinska trta, a ko smo videli, da je otok iz bolj ali manj suhega vulkanskega peska in kamna, se nam je zdelo neverjetno, da bi tam kaj uspevalo. Ampak raste in to ne le trta, ki so gojijo na prav poseben način in je ne zalivajo


temveč tudi poljščine.

Meni se je zdelo neverjetno, da iz tako grobega črnega vulkanskega peska sploh kaj zraste. No, razen kaktusov.

En dan smo se podali na vulkan, ki sicer ni delujoč, a pravijo, da se nikoli ne ve, kdaj se bo znova prebudil. Fascinantna pokrajina.

Krater, krater in krater.



Da je tukaj vroča lava zelo blizu površja, so nas prepričali s tem, ko so nam v dlani podajali vroč pesek, ki je tik pod površjem. Tudi z eksperimenti, kot je tale.

Po zdelanem Golfu, ki smo ga najeli na Fuerteventuri, se nam je na Lanzarote prilegel “free upgrade” in smo dobili novega Tucsona, v katerega prtljažnik sem zlahka spravil kolo. Da bi z njim zavili s ceste nas ni mikalo.

Ta električni bicikel me je navdušil,

a le na pogled in sem se raje vrnil k svojemu.

Z Mašo visoko na eni od razglednih točk.

Če bi morali izbrati, na kateri otok bi se še vrnili, bi se težko odločili. Vsak od teh, ki smo ga obiskali, je nekaj posebnega. No, razen turističnih destinacij in letovišč, ta so bolj ali manj enaka, a to ni dejavnik, ki bi ga pri izbiri destinacije upoštevali. O Kanarskih otokih bi se dalo še več povedati, a poletje je pred vrati in z njim čas za nove izzive.

Tretji otok, ki smo ga obiskali na letošnjem potepu po Kanarskih otokih, je Fuerteventura. Tukaj sta se mi končno pridružili Maša in Sabrina. Sicer ne vem, kdo od nas je bil bolj potreben počitka, a šli smo v nek resort in tam ostali tri dni.

To seveda pomeni, da smo si izbrali bazo, od koder smo se odpravljali na izlete po tem nenavadnem otoku. Kmalu nam je postalo jasno, od kod otoku ime. Fuerteventura namreč pomeni močan veter. Ja, veter je bil tukaj še izrazitejši in vztrajnejši kot na drugih otokih, zato privablja surferje in ostale, ki jim adrenalin poganja veter.

Ima pa prekrasne plaže. Veter ni motil le Maše, ki je že prvi dan skočila v morje, saj je zares vabljivo.

A samo morje ni dovolj, da bi se na plaži zadrževali več, kot je bilo nujno. Raje smo sedli v avto in se zapeljali naokrog po vulkanskem otoku. Pokrajina tukaj je resnično videti, kot z drugega planeta.

No, dejstvo, da smo imeli avto, ne pomeni, da se po otoku ne da kolesariti.

Peščenih plaž ne manjka. Pravzaprav peska na splošno ne manjka. Ne manjka niti živali, ki so si v tej pustinji našle zatočišče.

Popcorn plaža na severu otoka.

Vsekakor nam je bilo na Fuerteventuri všeč. Po dolgem času smo si privoščili dopust in to nam je prijalo bolj, kot smo si lahko mislili. Bi se še vrnili? Bi, a je še kar nekaj destinacij, ki bi jih radi prej obiskali.

Potem, ko sem uspešno prevozil prvi otok, me je že čakal naslednji. Tudi za tega sem imel načrte, kako ga prekolesariti po čim manj preprostih poteh. Ko sem se pozno popoldan izkrcal s trajekta, me je tam pričakal močan veter. Kar tulilo je. Tako močno, da sem zaradi skrbi, ki so se mi porajale zaradi razmer, zelo slabo spal. Ugotovil sem namreč, da je cesta, po kateri sem se nameraval peljati, zaradi plazu zaprta. Razgled, ki sem ga imel zvečer proti gorovju, kamor sem se naslednje jutro podajal, tudi ni prispeval k boljšemu spancu.

A zjutraj sem štartal na polno, odločen, da pridem na drugi konec otoka, če bo le šlo po poti, ki sem si jo zamislil. Po prekrasni, a zelo vetrovni cesti sem se hitro vzpenjal. Po dveh urah sem se znašel natanko tam, kjer sem se bal, da se bom. V Tunelu!

Ko mi je uspelo priti na drugo stran brez zapletov sem vriskal, tako mi je odleglo. A dan se je šele prav začenjal in pred menoj je bila še dolga pot.

Kmalu sem naletel še na en tunel, a tokrat si nisem upal zapeljati vanj, saj so bili povsod znaki, da je kolesarjenje tam prepovedano. Tudi tukaj je lokalno cesto odnesel plaz! Zapeljal sem se do policista in ga vprašal, kako naj s kolesom pridem na drugo stran in je rekel, da je edina možnost avtobus. Tako sem se zapeljal do postaje, naložil kolo na avtobus in se zapeljal skozi tunel. Elegantno.

Letovišča na južni strani Gran Canarie.

Naslednje jutro sem se odločil zapeljati na vrh otoka, koliko pač gre. Ta dan so me spremljali prekrasni razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati.

Naslednje jutro me je v hostlu pričakal okusen zajtrk, a bi glede na število kalorij, ki sem jih dnevno zagonil, moral dan začeti z vsaj tremi takšnimi krožniki.

Jutro v hribih je bilo vlažno in hladno, kar me niti ni motilo, saj sem se kmalu spustil do morja, kjer je me pričakal kraljevi apartma.

Skozi glavno mesto sem se le zapeljal, saj je ogromno. Na Kanarskih otokih je v mestih velika gneča in se jim, če je le mogoče, raje izognem. Na otokih, ki imajo ozemlja za tretjino Slovenije in še tam prevlada puščava, živi več kot dva milijona ljudi. Če prištejemo še število turistov, je jasno, da mora biti gneča. Kakorkoli, na Gran Canarii so mi bile najbolj všeč zavite gorske ceste in razgled, ki sem ga imel tam na slikovito pokrajino. Trije dnevi so bili več, kot dovolj.