Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Najtežja objava na brackotinapotovanju.si

Posted on 19. julij 2026 by Davor

Premišljeno in prostovoljno odreči se nečemu, kar te v življenju izjemno osrečuje in plemeniti tvoj čas na tem svetu, je težka odločitev. Tako težka, da se ne spomnim, kdaj v življenju sem naredil karkoli podobnega. Zato te odločitve ne morem primerjati s čemerkoli drugim, za kar sem se v življenju samovoljno odločil. Odločil sam, ne da bi kdorkoli drug s kakršnimkoli namenom skušal vplivati name. Niti enkrat samkrat me nihče ni niti vprašal, če nameravam kdaj to narediti, tako očitno močan del mene je to, čemur se sedaj odrekam.

Včeraj je iz naše garaže nekdo drug odpeljal moj motor. Prodal sem ga. Osmi in daleč najboljši motor, ki sem ga imel v lasti v 40-letni karieri motorista in edini, po katerem nimam namena kupiti naslednjega. Sabrina me je včeraj v garaži, potem ko je motor odpeljal, s solznimi očmi gledala in čakala, kdaj mi bodo pritekle solze, a mi niso. Odločitev sem sprejel pred natanko tremi tedni in jo že ponotranjil, zato je bil trenutek, ko je motor odpeljal iz garaže, le še slovo.

S tem zaključujem neko obdobje potovanj in z njim tudi seznam motorističnih potovanj na teh straneh.

Zagotovo me bo kdaj dajala nostalgija in bom objavil kakšno fotografijo s katerega od motorističnih potovanj. A tokrat le tri: s prvega, najboljšega in zadnjega motorističnega potovanja.

Maroko 1997.
Afrika 2016.
Hrvaška 2026.

Lahkotnost pohajkovanja po Dolomitih

Posted on 12. julij 2026 by Davor

Na večdnevnem pohajkovanju po Dolomitih je zaželeno poskrbeti tudi za nadomeščanje porabljenih kalorij. Poudarek je na večdnevnem, saj podobno kot s slabo opremo (o čemer sem nedavno pisal), lahko na enodnevnem pohodu shajamo tudi s slabo oziroma nezadostno prehrano. A ko je treba hoditi tri ali več dni zapored, lahko ima to, da ne zaužijemo dovolj, resne posledice. Po nekem idealu bi bilo zaželeno, da toliko kalorij, kot na dan porabimo, tudi zaužijemo, saj je to ravnovesje pomembno za uspešno regeneracijo. A to je, kadar se človek loti resnih aktivnosti, proč od domačega štedilnika in bližine restavracij, takorekoč nemogoče. Zapestna ura mi je namreč povedala, da sem porabil tudi do 6.000 kCal na dan. To je, na primer, 10-12 porcij testenin, kar je seveda nemogoče pojesti v enem dnevu. Seveda obstaja tudi hrana z visoko energijsko gostoto, s katero je lažje doseži tako vrtoglav vnos kalorij, a te v Dolomitih ni. Tako sem se posluževal tega, kar je bilo na razpolago in pač shajal z energijskim primanjkljajem. Kar v dolomitskih kočah sploh ni težko, glede na tamkajšnjo ponudbo hrane. Zjutraj dobiš zajtrk in zvečer večerjo. V obeh primerih se lahko relativno dobro in do sitega naješ. A ko sem se v kakšni od koč ustavil sredi dneva, je bilo največ, kar so ponudili, juha ali slaščice. Odločno premalo zame. Po resnici povedano me ta primanjkljaj, razen, da sem bil občasno lačen, začuda ni preveč oviral.

Če je morda ta podatek zanimiv, sem za spanje v koči na višini 2.557 metrov, zajtrk, večerjo s tremi hodi, pivo in žetonom za tuš plačal 68 evrov. Če me spomin ne vara, so v slovenskih kočah višje cene.

V povprečju sem hodil 9 ur na dan, kar pomeni, da mi je za počitek vsak dan ostalo 15 ur. Sicer je to načeloma dovolj za regeneracijo, a tokrat sem hodil dlje, višje in hitreje, kot ponavadi, zato bi moje noge potrebovale več počitka. Zanje sem največ naredil, ko sem se ustavil ob katerem od jezer, sezul gojzarje ter pregrete in utrujene noge namočil v mrzlo vodo. Ne vem, če obstaja karkoli drugega, kar bi tako dobrodejno vplivalo na pregreto in utrujeno telo pohodnika v visokogorju. Kar se samega nočnega počitka tiče, moj spanec v gorskih kočah na skupnih ležiščih ni nikoli tako dober, kot na primer, v šotoru na svežem zraku. To precej dobro vem in nisem edini, saj sem se o tem pogovarjal z nekaj pohodniki, ki so s seboj nosili šotor, ker ta omogoča več svobode in miru. Sam kljub slabšemu spancu šotora nisem pogrešal, saj sem imel na ta račun resnično lahek nahrbtnik, ki je tehtal manj kot 4 kilograme. To mi je izjemno olajšalo hojo, saj je teža nahrbtnika tista, ki na celodnevnih, več zaporednih dni trajajočih pohodih, naredi več razlike, kot karkoli drugega.

Vso to zapisujem, ker te lahko podrobnosti naredijo razliko med tem, kako pot, na katero smo se podali dojemamo. Seveda so razgledi, ki jih nudi pohajkovanje po pešpoti Alta Via 1 čez Dolomite, v vsakem primeru prečudoviti. A nedvomno so naše oči za te lepote bolj dojemljive, če nas ne žuli čevelj, imamo poln trebuh, lahek nahrbtnik in z njim lahkotnejši korak ter spočito telo. Po drugi strani pa sem srečal pohodnike, ki so s seboj nosili dežnike, termovke, debele knjige, kamere, drone, prenosne računalnike in še kaj, kar je dodatno otežilo njihove nahrbtnike. S čemer seveda ni nič narobe, če je le zadovoljstvo, ki ga prinaša uporaba teh predmetov takšna, da odtehta težo, ki jo čutimo pri vsakem koraku, še poseben navzgor in navzdol. V mojem primeru to pomeni 150.000 korakov, koliko sem jih prehodil po pešpoti Alta Via 1. Če bi me morda nekdo vprašal za najpomembnejši nasvet v zvezi s pohodništvom, bi mu rekel, da naj zmanjša težo nahrbtnika. In ta nasvet bi trikrat ponovil.

To sicer nerad poudarjam, a tokrat moram priznati, da se mi je ta večdnevni pohod zelo dobro posrečil. Takšne lahkotnosti pohajkovanja po visokogorju že dolgo nisem izkusil. V nekaj dneh sem uspel brez načrtovanja prehoditi eno najlepših večdnevni pešpoti v naši bližnji okolici in se pri tem naužiti visokogorskih dolomitskih razgledov.

Pogled na jezero Lagazuoi, pred strmoglavim spustom.

Pogled na prelaz Falzarego nad Cortino d’Ampezzo s Tofanami, Cinque Torri idr.

Jutranji pogled na veličastni Averau.

Pod gorovjem Civetta popoldan in naslednje jutro.

Spust v dolino.

Pešpot čez Dolomite, Alta Via 1

Posted on 5. julij 2026 by Davor

Nazadnje sem zapisal, da nadaljujem z opisom opreme, ki jo uporabljamo na zahtevnejših potovanjih. A vmes je prišlo do situacije, da sem moral opremo odnesti na teren, zato danes ne bom pisal o opremi, ampak o terenu. Že v lanskem juniju sem načrtoval, da obiščem Dolomite kot pohodnik, saj tega že zelo dolgo nisem naredil. A jo je potem zagodlo vreme in sem na to pozabil. Pravzaprav sem v lanskem letu pohajkovanje po hribih, oziroma nahrbtnik, obesil na klin, saj sem se v resne hribe odpravil le enkrat. Leto se je obrnilo in s Sabrino sva se nameravala odpraviti v Dolomite na tradicionalni motoristični potep. Tudi ta načrt se je izjalovil, je pa na površje priplaval moj načrt za pohod čez Dolomite. V ponedeljek sem se tega domislil, v torek spakiral in v sredo že hodil. Izbral sem eno od tako imenovanih veznih poti čez Dolomite, Alta Via 1.

Sem mislil, da Dolomite poznam, saj sem jih obiskal večkrat, kot lahko preštejem, zato me je nepoznavanje tega, kaj Alta Via 1 pravzaprav je, presenetilo. Namreč, gre za silno popularno pot, na katero se v zadnjih letih podaja vedno več ljudi, ki v resnici niso pohodniki, a so se iz takšnih ali drugačnih razlogov zanjo odločili. Podobno, kot v slovenskih gorah, kot lahko v zadnjem času preberemo v poročanju gorske reševalne službe. Seveda je to, da se ljudje odpravijo v gore, kjer ves dan pohajkujejo ob čudovitih prizorih, lepo. Za večino najbrž tudi bolje, kot bolj ležerni način preživljanja dopusta. A toliko Američanov, Kitajcev in Japoncev, kot v Dolomitih, že dolgo nisem videl na enem mestu. Priznam, da se na to še nisem privadil, čeprav se mi zdi, da veliko potujem. V smislu, da ko grem nekam v naravo, a sem tam soočen z multikulturnimi trumami obiskovalcev, tega ne zmorem prav procesirati. Podobno, kot takrat, ko v sladkem bonbonu naenkrat okusiš pekoč čili. Nikakor s tem ne želim povedati, da je s tem karkoli narobe, razen tega, da imam očitno težave jaz, saj se ne uspem dovolj hitro prilagoditi na novodobno realnost potovanj in pohodništva v naravi, da sem bolj korekten. Moje prve vtise o tem, kaj je hribolazenje, so pač izoblikovali časi rdečih volnenih nogavic in Kekčevih klobukov, polnih značk. Nostalgijo na stran, Dolomiti so zakon in to, da jih imamo Slovenci pred pragom, je naravnost čudovito.

Pešpot Alta Via 1 se začne pri Brajniškem jezeru oz. Lago di Braies oz. Pragser Wildsee, nedaleč od Toblacha, majhnega kraja tik ob italijansko-avstrijski meji, slabe tri ure zahodno od Kranjske gore. Pešpot se zaključi v bližini kraja Belluno. Dolga je kakšnih 120 kilometrov in se pri tem povzpne za kakšnih 7.000 višinskih metrov. Zanjo se priporoča od 8 do 12 dni. Prenočevati je mogoče v planinskih kočah, ki jih je na vsej dolžini poti nekje deset do petnajst. Za tiste, ki so najbolj na komot, da tako rečem, je organiziran celo prevoz prtljage od koče do koče. Prav ti parametri so tisti, ki delajo to visokogorsko pešpot tako privlačno za množice iz vsega sveta, saj jo je mogoče z dobrim načrtovanjem dokaj preprosto prehoditi, tudi če nisi pohodnik ali v najboljši kondiciji. Žal to pomeni, da so skoraj vse postelje v vseh kočah rezervirane že vsaj pol leta vnaprej. To zahteva zares skrbno načrtovanje in da se poznaš dovolj dobro, da veš, koliko ur dnevno boš prehodil in temu ustrezno rezerviraš prenočitev v pravi koči za vsak dan poti. Eno leto vnaprej! Ne glede na vreme, se razume. Sam ne funkcioniram tako, da bi o nekem pohodu razmišljal že eno leto vnaprej in to celo do te mere, da bi tako daleč rezerviral in plačal prenočevanje za vsako noč. Sicer sem nekaj podobnega že počel, ko je šlo za nek resnično zahteven podvig na drugem koncu sveta, a mi je podrobno načrtovanje tako daleč vnaprej resnično odveč in tega ne želim početi. Zraven tega toliko vnaprej ne vem, koliko bom lahko prehodil v enem dnevu. Ne vem, če bo takrat lepo vreme. Ne vem, če mi poti ne bodo preprečile druge, pomembnejše obveznosti. A saj o tem, da mi je to, da sem lahko spontan, neskončno bolj pomembno od še tako skrbno načrtovanega potovanja, sem že velikokrat pisal. Zato sem se na ta način lotil tudi pešpoti Alta Via 1 in nisem ničesar rezerviral vnaprej. Šele prvi dan sem videl, koliko kilometrov dnevno lahko prehodim. Tako sem koče, do katerih sem mislil, da bom prišel ta dan, poklical dopoldan ali en večer prej. Vedno se je našla postelja ali vsaj pograd zame. Res pa je, da sem kak dan za to moral poklicati štiri koče, saj so bile prve tri, ki sem jih klical, povsem polne in niso imele niti ene proste postelje. Povrhu so to zasebne koče, ki nimajo takšnega planinskega poslanstva, kot smo ga (bili) vajeni v slovenskih gorah. Pravzaprav se jim niti ne reče koča, ampak rifugio, kar v slovenščini pomeni zavetišče, kar je še toliko bolj neskladno s tem, da so to bolj gorski hotelčki s toplim tušem in avtomatom za kapučino, kot zavetišča za planince. Kakorkoli, vsem temu se je seveda treba prilagoditi, sicer tja nima niti smisla hoditi. Želim le opisati stanje, kot ga doživljam sam. Verjamem, da je večdnevno pohajkovanje po visokogorju brez zagotovljenega spanca na varnem, rizik, ki ga marsikdo ni pripravljen sprejeti. A meni, kot sem omenil, to ustreza. Hoja po robu v Dolomitih je tako lahko tudi metaforična.

Začetek poti pri jezeru Braies.
Rifugio Biella.
Tofane, meni najljubše gore v Dolomitih.
Pešpot.

Jezero Limo.

Kateri šotor izbrati za potovanja

Posted on 21. junij 2026 by Davor

Nadaljujem s popisom opreme za potovanja, a najprej moram razčistiti, za kakšna potovanja pravzaprav gre. Enkrat jih imenujem dolgotrajne vzdržljivostne preizkušnje, drugič zahtevnejša potovanja in najbrž še kako. Namreč, ne najdem pravega izraza, s katerim bi dovolj jasno opredelil ločnico med različno zahtevnimi potovanji. Četudi zapišem kolesarsko potovanje, se že ta lahko preveč razlikujejo eno od drugega, da bi jih dal v isti koš. Kolesarjenje po kolesarskih poteh s prenočevanjem v hotelih in obrokih v restavracijah, morda celo s spremljevalnim vozilom, je popolnoma drugačno od kolesarjenje po odročnih krajih, kjer spiš v šotoru in si obroke pripravljaš sam. Kolesarjenje po Krku je pač nekaj popolnoma drugega od kolesarjenja po Omanu. Saj samo poimenovanje ni pomembno, gre za to, da je način, na katerega potujemo, ključen za razumevanje tega, da za različna potovanja potrebujemo različno opremo. Za tridnevno kolesarjenje po Parenzani, ki je speljana skozi naselja, ne potrebujemo enake opreme, kot za kolesarjenje po divjem Velebitu. Sicer lahko vedno uporabimo isti šotor, a naj velja, da je bolje imeti boljšo opremo na manj zahtevni pustolovščini, kot slabšo opremo na bolj zahtevni. Zato morda že na začetku povem, da za vsako potovanje ne potrebujemo vrhunske opreme. Ne zgolj zaradi tega, ker je slednja praviloma precej dražja od povprečne opreme. Zraven tega menim, da ni najbolje, da potem, ko se za neko pustolovščino odločimo, gremo najprej v nakupovanje nove opreme. Morda lahko uporabimo opremo, ki jo že imamo ali si opremo opremo izposodimo ali kupimo rabljeno. Sploh, kadar to počnemo prvič, saj nam potovanje morda ne bo všeč in bomo po nepotrebnem zapravili denar za opremo, ki jo bomo le enkrat uporabili.

Začel bom pri osnovah vsakega resnega večdnevnega podviga v divjini. Šotor, spalna vreča in ležalna podloga. To je osnova za dober spanec, ki je ključen za regeneracijo telesa, brez katere ni večdnevnih pustolovščin. Če nas ponoči zebe, smo mokri, ležimo na pretrdi podlagi ali nam karkoli drugega krade zasluženi počitek, bomo naslednji dan precej težje ponovno pohajkovali, kolesarili ali karkoli pač smo se namenili početi. Dan ali dva je še mogoče pretrpeti slabo prespane noči, na daljših podvigih pa nas slab spanec lahko oslabi do te mere, da obupamo. Oprema, ki jo uporabljamo za spanje, je pogosto najtežji del opreme. Če jo nosimo, naj bo čim lažja in naj ima čim manjši volumen, ko je zložena. Naj bo enostavna za postavljanje in pakiranje, saj smo konec dneva že utrujeni, zato naj bo takšna, da nam postavljanje ne vzame več kot 10 do 15 minut. Za vse skupaj, za postavljanja šotora, napihovanje blazine ter morebitne druge opreme, ki jo potrebujemo, da si zagotovimo dober spanec. Povrhu šotor postavljamo in podiramo vsak dan, dan za dnem, zato naj bo to opravilo rutinsko in preprosto. Šotor naj bo čim manjši, toliko, da vanj spravimo najnujnejše, saj v njem praviloma le spimo. Kar se tiče znamke šotora, ime ni vedno sinonim za kakovost. Nekoč sem uporabljal šotore Ferrino, a so se pokazali manj trpežni, kot bi človek pričakoval. Za solo podvige sedaj uporabljam šotor ameriške znamke REI Co-op, ki je dal skozi kampiranje po gorovjih ZDA, kolesarjenje po Koreji, Omanu, Novi Zelandiji in še kje, a je še danes, sedmo sezono uporabe, v odličnem stanju. S tem, da je bil izpostavljen zares zahtevnim pogojem. Na primer, na Novi Zelandiji sem ga skoraj vsako jutro pospravil in zložil skupaj povsem mokrega. Tako mokrega sem kakšnih deset ur kasneje vzel iz vreče in ga postavil, da se je, preden sem se vanj ulegel, posušil. Tudi 24 ur trajajoče močno deževje mu ni prišlo do živega in je vse, kar sem imel v šotoru, ostalo suho. Če bi se mi namočila puhasta spalna vreča, bi imel s tem, da jo posušim, precej zapletov. Šotor tehta zgolj 1.200 gramov z vsem skupaj, zato ga zlahka nosim v nahrbtniku, tudi na večdnevne pohode. Edina slabost je, da ni naprodaj v EU, razen s poštnino iz ZDA. A je še vedno cenejši od primerljivih šotorov, ki so na voljo pri nas.

Ob jezeru Kitara, na višini 3.500 metrov, pod goro Mt Whitney, najvišjim vrhom celinskih ZDA.

Nekje med puščavo in Arabskim morjem v Omanu.

Pod lediščem na Novi Zelandiji.

Ko potujeva z motorjem, si lahko privoščiva več razkošja, kar se prostora tiče in uporabljava šotor znamke Jack Wolfskin za tri osebe, saj je tako dovolj prostora še za vso motoristično opremo. Na najtežji preizkušnji je bil šotor na potovanju po Patagoniji, kjer je bil izpostavljen silno močnim vetrovom, a je vse prestal brez težav.

Torres del Paine, Čile.

Pogled iz Šotora ob toči na Korziki. Tudi to je Jack Wolfskin prenesel brez težav.

Tudi na Japonskem nama je ta šotor nudil varno zavetje.

Dokler smo kampirali z otroki, smo uporabljali šotor Quechua 2 second šotor za štiri osebe, ki ga imamo že več kot desetletje in še danes dobro služi namenu.

Ob Črnem morju v Gruziji.

Kar se tiče samega izbora opreme, se trudim, da raziskovanju tega, kar je najboljše za nek namen, ne namenjam preveč časa. Internet je danes zasičen z informacijami o tem, katera oprema je za kaj najboljša. Zame je večina teh informacij neuporabnih, saj dokler se sam ne znajdem v neki situaciji ali neke opreme sam ne preizkusim, preprosto ne morem vedeti, kaj je zame in za moj namen najbolje. Zato zaupam predvsem golim dejstvom, kot na primer, teža, volumen in višina šotora, recenzije pa preprosto ignoriram.

Glede na to, da sem se tako razpisal o šotorih, je bolje, da z drugo opremo nadaljujem prihodnjič.

O opremi za potovanja

Posted on 14. junij 2026 by Davor

Na zahtevnejših potovanjih je oprema, ki jo uporabljamo, eden ključnih faktorjev za uspeh. Bolj, kot smo izpostavljeni zahtevnim razmeram in bolj, kot smo odvisni od samih sebe, boljša in zanesljivejša mora biti oprema. S ceneno in manj zanesljivo opremo še lahko pridemo skozi na manj zahtevnih podvigih ali ko smo blizu civilizacije. Ali dokler smo mlajši in lažje prenašamo težji nahrbtnik, žulje, slabo ležalno podlogo in podobno. A s slabšo opremo nedvomno dajemo večje možnosti neuspehu. Sploh, kadar gre za več dni ali več tednov trajajoče avanture. Vsaj pri meni je tako, da lahko na enodnevnem pohodu ali kolesarjenju uporabljam čevlje, ki me žulijo, kolesarske hlače, ki me drgnejo, nahrbtnik, zaradi katerega me bolijo ramena in mi te tegobe ne pridejo do živega. Saj vem, da bom zvečer doma, kjer bom te rane oskrbel in naslednji dan počival. Popolnoma drugače je, kadar se od doma odpravim za več dni. Takrat naredim vse za to, da imam s seboj najboljšo opremo, kar jo premorem. Dlje, kot grem od doma in več truda ter časa vložim v pustolovščino, več pozornosti namenim opremi. Raznorazne opreme se je v letih nabralo zares veliko in lahko izbiram, kaj bom vzel s seboj in česar ne. Na primer, samo plinske gorilnike, ki jih jemljem s seboj na potovanja, imam štiri, vsakega za drugačno vrsto pustolovščine. Za odročne kraje, kot je bilo potovanje z motorjem čez Afriko ali potovanje z motorjem po Svilni poti, sem uporabljal gorilnik, ki deluje na bencin. Za vetrovno Norveško spet drugega, za pohodništvo in kolesarjenje tretjega in tako naprej. Seveda je gorilnik le en kos opreme. Seznam opreme, ki sem ga naredil za kolesarjenje po Tour Aotearoa, šteje več kot petdeset kosov. Brez hrane in pijače. S tem, da je skoraj vsak kos te opreme skrbno izbran, celo mokri robčki.

Ne zadostuje zgolj to, da je oprema kakovostna, temveč mora biti tudi praktična, enostavna za pakiranje in majhnega volumna, predvsem pa mora biti čim lažja. Vedno sem namreč omejen z velikostjo tovornega prostora, najsi bo to nahrbtnik, kolesarske torbe ali kovčki na motorju. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje pakiral tako, da sem imel za opremo na voljo več prostora, kot sem ga potreboval. Sploh pa ne gre le za pakiranje, temveč je treba vso to opremo, ki jo spakiram, tudi nositi na hrbtu ali tovoriti na kolesu, če gre za tovrstna potovanja, kar se pozna precej bolj, kot se zdi. Sploh na večdnevnih ali daljših avanturah. To, koliko opreme nosimo s seboj, je v teh primerih prav tako pomembno kot to, kako kakovostna je ta oprema. Vsak gram šteje. Dobesedno. A dokler nimaš izkušnje s tem, kako je teden ali več nositi 15 kilogramov težak nahrbtnik, tega ne razumeš. Tako se morda komu zdi, da imamo na naših potovanjih s seboj malo stvari, a zelo redko se zgodi, da na potovanjih karkoli pogrešamo. Tudi na enoletno potovanje smo se podali le z dvema velikima nahrbtnikoma, ki sta zagotavljala dovolj prostora za vso opremo, kar smo jo kot štiričlanska družina potrebovali za celo leto. Ko je česa zmanjkalo, smo to kupili, ko je bilo česa preveč, smo to podarili ali poslali domov. A na avanturah daleč od civilizacije je to seveda precej težje, zato je v takšnih okoliščinah nabor opreme še pomembnejši. Skratka, bolj, kot je destinacija, kamor se odpravljamo, odročna in bolj kot je potovanje zahtevno, sorazmerno s tem mora biti tudi oprema toliko boljša.

S tako skrbnim izborom opreme se ukvarjam že nekaj časa. Na začetku je bilo popolnoma vseeno, kakšen nahrbtnik smo imeli za potovanje, le da je bil velik in da ni bil predrag. Na prvih motorističnih potovanjih sva potovala v navadnih jaknah, brez ščitnikov, opremo za kampiranje pa sva imela na motor pritrjeno z vrvicami. Na srečo smo jih takrat vedno odnesli brez resnih zapletov in tudi lažje smo prenašali, če je kak kos opreme odpovedal. A z leti smo postali previdnejši, bolj izbirčni in celo bolj občutljivi na določene dražljaje. Po drugi strani pa sedaj to, kar so nam prinesla leta, do neke mere oziroma na nek način kompenziramo drugače. Boljša oprema, ki si jo lahko privoščimo sedaj, je nedvomno del tega. Noči, ko naju je v šotoru zeblo, ker nisva imela dovolj kakovostnih spalnih vreč, je bilo v desetletjih šotorjenja precej več, kot jih lahko preštejem. Šele zadnja leta naju v šotoru več ne zebe, saj sva kupila boljše spalne vreče. To pomeni, da so manjšega volumna, lažje in toplejše, a seveda precej dražje. Žal se ta razmerja ne spreminjajo sorazmerno. To pomeni, da je za spalno vrečo, ki ima 60% manj volumna, a za iste temperaturne razmere, treba odšteti vsaj 200 odstotkov več denarja. Podobno sva nekoč za ležalno podlogo v šotoru uporabljala centimeter debelo peno in naju to ni nič prav motilo. Danes spiva na sedem centimetrov debelih blazinah, ki so bolj udobne kot postelje v cenenih hotelih. Seveda je bivanje v šotoru neprimerljivo manj udobno, kot bivanje v avtodomu ali hotelski sobi, a neprimerljivo je tudi doživetje. Spet je oprema tista, ki omogoča, da potujeva na način, kot to počneva najraje.

Naslednjič več o konkretnih kosih opreme, ki jo uporabljamo.

Ob jezeru Son Kul v Kirgistanu na stolčkih, ki sva jih tovorila s seboj na 7.000 kilometrski pustolovščini čez Srednjo Azijo.

Kako iz zajčje luknje

Posted on 7. junij 2026 by Davor

Nekatera potovanja so takšne vrste, da jim s tem, ko jih imenujemo potovanja, delamo krivico. Kadar gre za zahtevne in dolgotrajne vzdržljivostne preizkušnje, so le te rdeča nit, ne potovanje v smislu spoznavanja novih dežel in ljudi. Ta del je namreč le kulisa samega dogajanja, ki pa je v resnici osredotočeno na neke vrste preizkušnjo. Na primer, kolesarjenje čez Novo Zelandijo je bilo zame vzdržljivostna preizkušnja, ne potovanje. Čudovita dežela je služila le za ozadje in teren, ki sem ga izbral za najzahtevnejši kolesarski podvig, kar sem se jih lotil. Že same priprave so bile takšne, da sem se osredotočil na telesne, psihične in logistične priprave. Na to, kar me bo v Novi Zelandiji pričakovalo z vidika radovednega obiskovalca, se takorekoč sploh nisem pripravljal. Zaradi tega sem tam zagotovo izpustil kakšno znamenitost. A po resnici povedano, se me te v glavnem niso niti dotaknile.

Resda velja, da je cilj pot, a pot ni vedno ista. V smislu, da se na različnih potovanjih napajamo iz različnih virov. Enkrat so to naravne znamenitosti, drugič kulinarika, tretjič strme ceste, ki vijugajo čez gorske prelaze ali kaj podobnega. Lahko pa je osrednja znamenitost potovanja, če ga spet tako poimenujem, preizkušanje lastnih zmogljivosti. Na nek način so potovanja skoraj vedno kombinacija obojega. Na še tako lagodnem potovanju z agencijo, kjer v največjem udobju potujemo od ene do druge znamenitosti, so na preizkušnji tudi naše zmogljivosti. Po drugi strani pa na še tako zahtevnem podvigu, kot na primer, solo zimski vzpon na Triglav, kjer so naše zmogljivosti na zahtevni preizkušnji, ne moremo mimo tega, da ne bi kot turist uživali v razgledih. Četudi se rad lotevam zahtevnih preizkušenj, je v meni toliko radovedneža, da te preizkušnje najraje počnem zunaj, obdan s prekrasno kuliso. To je tisti občutek, ki nas, ljubitelje gora, prevzame, ko po napornem vzponu prilezemo do razglednega vrha. Takrat se notranje zadovoljstvo ob tem, da smo prestali naporno preizkušnjo in ganjenost, ki jo v nas predrami pogled na prekrasno okolico, združita v neke vrste ekstazo. Zato solze in vriski na vrhu Triglava niso nič nenavadnega.

Upam, da se iz tega pisanja ne razume, da je to treba početi sam. Nikakor. Večdnevno pešačenje po Ribiški poti na Portugalskem, motoristično potovanje po Kašmirju ali Patagoniji in podobni vrhunci, ki jih na potovanjih doživljava s Sabrino, vzbujajo zelo podobne občutke. Pravzaprav imajo skupna doživetja dodano vrednost, saj so podvojena. Saj se spomnimo, kaj je o tem na bok zapuščenega avtobusa zapisal nesojeni iskalec sreče, Christopher McCandless, mar ne? Žal imajo potovanja, na katere so odpravimo predvsem zato, da preizkušamo lastne zmogljivosti, eno zelo slabo lastnost. Namreč, bolj, kot se približamo mejam lastnih zmogljivosti ali jih celo presežemo, večje je tveganje. Brez tveganja pa ne moremo govoriti o preizkušanju lastnih zmogljivosti, pustolovščinah in potovanjih.

S tem ne želim povedati, da so potovanja, kjer se bolj kot z znamenitostmi, ukvarjamo z obvladovanjem tveganj, vredna več. Nikakor. Če nas osrečuje, da potujemo tako, da v potovanje vložimo najmanjšo možno količino napora in da se izogibamo vsakršnim tveganjem, pač potujmo tako. Tiste na drugem koncu tega spektra, ki pa potujejo tako, da je zanje cilj prestajanje zahtevnih preizkušenj in soočanje s tveganji, pa bi morda le spomnil, da se čim pogosteje ozrejo in naužijejo prizorov iz okolice. Meni se slednje pripeti kar pogosto, ko postane preizkušnja prehuda. Ko sem preveč izčrpan, ko je nevarnost prevelika ali če o težavah preveč razmišljam, enostavno pozabim, kje sem in zakaj sem tam. A izčrpanost in nevarnost mineta, tako, da se mi fokus slej kot prej povrne. Razmišljanje o težavah pa me je že kdaj potegnilo v zajčjo luknjo, iz katere se nisem vrnil in sem moral potovanje zaključiti. Zato se mi zdi to, da se, ko smo še tako zatopljeni v preizkušanje lastnih zmogljivosti, redno predramimo in ozremo naokrog ter se zavemo okolice in tega, zakaj smo tukaj. Ne le zaradi razgledov. To je lahko v nekaterih situacijah ena najboljših metod za obvladovanje tveganj. Da takrat, ko nam zmanjka poguma, moči, upanja ali česa podobnega, pomislimo na to, zakaj smo tukaj, kjerkoli že. Če se navežem na Novo Zelandijo, naj povem, da tako zlahka, ko sem iz tega vidika prestal to preizkušnjo, že dolgo nisem nobene. Bi rekel, da zato, ker sem psihičnim pripravam posvetil več pozornosti, kot kadarkoli. O tem sem precej razmišljal in se na to pripravil vnaprej, tako, da me zajčja luknja niti za trenutek ni premamila.

Zaključna etapa kolesarjenja čez Novo Zelandijo

Posted on 31. maj 2026 by Davor

Od Queenstowna, do cilja na skrajnem jugu Nove Zelandije, majhnega kraja, po imenu Bluff, sem imel le še dobrih 250 kilometrov. Imel sem tudi več kot dovolj časa, saj sem bil hitrejši, kot sem predvideval, zato sem do cilja prišel v dveh dneh. Jezdil sem na valu navdušenja in zadnja dva dni dosegel najhitrejšo povprečno hitrost, celo za 30 odstotkov višjo, kot doslej. Cilj, ki se mi je sprva zdel nedoumljivo daleč, sedaj, štiri tedne kasneje, pa tik pred nosom, me je proti koncu privlačil s takšno močjo, da sem gonil bolj lahkotno in hitreje, kot kdajkoli. Niti močan čelni veter me ni mogel upočasniti. Cilj sem dosegel ob 17:30, po 27. dneh kolesarjenja.

Na tem mestu bi lahko pisal o navdušenju, sreči, zadovoljstvu in podobnih intimnih občutkih, ki človeka prevzamejo, potem, ko opravi s tako zahtevnim podvigom, za katerega je žrtvoval več mesecev svojega življenja ter ob tem preizkušal meje svoje duševne in telesne trdoživosti. A tega ne bom storil, saj sem že dovoljkrat in se tokrat ne želim ponavljati. Morda bi zvenelo bolj iskreno, če zapišem, da se ne znam tako dobro izražati, da bi z besedami te občutke zapisal. V vsakem primeru je bilo kolesarjenje čez Novo Zelandijo zame enkratno doživetje. Če bi imela naša potovanja na teh straneh vrhunce, bi Tour Aotearoa umestil mednje.

3.000 prekolesarjenih kilometrov.
32.000 višinskih metrov vzpona.
30 kilogramov – teža kolesa z vso opremo.
10 poletov z letalom.
8 plovb z ladjami, trajekti in čolni.
25 noči v šotoru.
1 obisk pri brivcu.

Trasa, ki sem jo pregonil.

Milford Sound – najimpresivnejši fjord na svetu

Posted on 24. maj 2026 by Davor

Regija jezer, kamor sem prilezel čez gorski prelaz, ponuja spet povsem drugačno kuliso. Kar je na več tednov trajajočem kolesarjenju precej bolj pomembno, kot se zdi. Nova Zelandija je na srečo tako razgibana in raznolika, da se pokrajina, po kateri kolesariš, spreminja iz dneva v dan. O čemer pričajo tudi fotografije, ki sem jih objavil. Tako, da ti na 3.000 kilometrov dolgem kolesarjenju skorajda ne more biti dolgčas, saj se to, kamor je tvoj pogled uprt praktično ves dan, nenehno spreminja. Za primerjavo, s Sabrino sva na motorističnih potovanjih v Srednjo Azijo in Južno Ameriko srečevala kolesarje, ki so se po več dni zapored mučili s kolesarjenjem po enolični pokrajini. Enolični za hitrost, s katero potuje kolesar, se razume. Npr., motorjem sva zlahka prevozila 365 kilometrov ceste po dolgočasnem predelu Patagonije med El Calafate in Torres del Paine. Kar je neprimerljivo s tem, da se kolesar, da to isto etapo premaga, bori več dni. Zase dvomim, da bi mi uspelo kolesariti več dni zapored po enolični pokrajini. Pravzaprav mi na vsakem potovanju, ne glede na to, če potujem peš, s kolesom, motorjem ali kako drugače, enolični prizori vzamejo preveč veselja in konec koncev tudi volje do potovanj. Sicer pišem, da je Nova Zelandija razgibana, kar drži, a po resnici povedano, mi je bilo na nekaj etapah po severnem otoku malce dolgčas. V smislu, da mi je manjkalo prizorov naravnih lepot, kjer bi se ustavil in se predajal razgledovanju okolice. In prav tega skorajda niti za trenutek nisem pogrešal na južnem otoku, ki je z naravnimi lepotami tako bogat, da se jim je, tudi če bi se hotel, skorajda nemogoče izogniti.

Queenstown od daleč

in od blizu.

Arrowtown, šarmantno bivše mestece zlatokopov.

Jezero Wakatipu.

Reka Mararoa tik pred izlivom v jezero.

V kraljičinem kraju oz. Queenstown-u sem si vzel dan oddiha, ki sem ga pridelal, ko sem prejšnje dneve naredil več kilometrov, kot bi jih sicer. To je bil čisto zares edini dan na Novi Zelandiji, ki sem ga izkoristil izključno za razgledovanje, kolo pa pustil zaklenjeno v nekem skladišču. Za to sem se odločil šele en dan prej, saj sem šele takrat s precejšnjo gotovostjo vedel, koliko dni še potrebujem do cilja in da si lahko postanek privoščim. Čeprav je v tem času bojda vladala precejšnja negotovost, kar se tiče poletov čez Bližnji vzhod. Bil sem seveda vezan na datum odhoda, ki pa mi ga je letalska družba, s katero sem letel čez Abu Dhabi, prestavila. A potem, ko so mi datum poleta domov želeli ponovno prestaviti, sem se uprl in začuda uspel doseči, da mi termina leta niso več prestavljali. Naj dodam še to, da sta bila sam polet in postanek v Abu Dhabiju brez omembe vrednih zapletov. Morda predrzno, a mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da je bil marsikdo, oddaljen od žarišča na tisoče kilometrov, ki je težave na Bližnjem vzhodu spremljal preko medijev, bolj prestrašen, kot večina nas, ki smo takrat tam čez potovali. Kar ni nič nenavadnega, tudi mi smo že kdaj bili na tisti strani, ki se je bala na daljavo, a le dokler nismo prispeli na “strašen” kraj, kjer se je izkazalo, da življenje tam teče normalno.

V knjižici, ki spremlja brevet Tour Aotearoa, za mesto Queenstown piše, da je “najbolj živahno in najdražje turistično mesto v Novi Zelandiji”. Začuda me to ni niti malo motilo in sem se tega, čemur se na potovanjih sicer izogibam, veselil. Tam so pozitivna presenečenja sledila eno za drugim. Npr., v prepolnem turističnem uradu so mi z veseljem priskočili na pomoč in namesto mene celo oni zavrteli telefon in rezervirali vozovnice za še en trajekt, na katerega sem moral. Tudi telefon so mi posodili, da sem lahko klical letalsko družbo in se z njimi pogajal o tem, da mi ne bi ponovno prestavili leta, kar je trajalo celo večnost. Skratka, prijaznost na višku.

A pravzaprav sem se tokrat nameraval osredotočiti na Milford Sound, enega najbolj prepoznavnih in najbolj impresivnih fjordov na svetu. Menda se lahko z njim kosa le norveški fjord Geiranger, a tega sem videl že dvakrat in bi rekel, da je Miford precej bolj impresiven. Najbrž tudi zato, ker sem slednjega obiskal z letalom in še z ladjo. Ogled neke znamenitosti z majhnim letalom sem si privoščil drugič v življenju. Prvič je bilo v Namibiji, ko sem preletel famozno delto reke Okavanga in z majhnega letala, ki je letelo le nekaj sto metrov nad zemljo, opazoval velike afriške živali z zraka. Naj to služi zgolj kot primerjava, saj teh lepot, ki so vse po vrsti impresivne, nima smisla primerjati med seboj. Prelet novozelandskega visokogorja in fjorda Milford Sound je bil zame nedvomno najbolj slikovita izkušnja v Novi Zelandiji.

Tudi tokrat sem zasedel mesto kopilota v majhnem letalu. S pilotko sva imela pred seboj enake komande, sva se pa razlikovala v barvi laka na nohtih.

Na tem mestu je pilotka rekla, da nas bo malce streslo in poleteli smo med dvema vrhovoma. Na desni 2.723 metrov visok Tutoko.

Milford Sound je v zgodnjih jutranjih urah prekrivala megla.

Ko smo se vkrcali na ladjo, se je megla že razkadila. Povedali so nam, da imamo veliko srečo z vremenom, saj sonce na popolnoma jasnem nebu redko pokuka v ta kraj.

Ledeniško jezero Erskine.

Južne novozelandske Alpe.

Najstrašnejša kolesarska etapa v Novi Zelandiji

Posted on 17. maj 2026 by Davor

Sledila je večdnevna etapa po zahodni obali južnega otoka, ki slovi po močnem vetru in obilnem deževju. Celo do 7 metrov dežja pade v enem letu v teh krajih. To je sedemkrat več, kot pri nas doma. Tako sem se v kraju Ross, namesto, da bi ves dan kolesaril v dežju, naredil en dan postanka in vedril v majhni kuhinji avtokampa. Počitek mi je seveda dobro del, čeprav utrujenosti nisem čutil. Ko tako dan za dnem kolesarim na dolge razdalje, postane naporna celodnevna fizična aktivnost del vsakdana. Rutina, ki me ne utrudi. No, zagotovo me, ampak ker te utrujenosti ne čutim, počivam, ker mi tako veleva razum, ne telo. Niti en dan nisem imel resnih telesnih bolečin ali mišičnih krčev, kar je prav neverjetno. A kot sem omenil, sem tokrat vzel priprave precej resneje. Ugotovil sem namreč, da resna potovanja že sama po sebi prinašajo obilico nepredvidenih situacij, na katere se sicer vnaprej ne morem pripraviti. Lahko pa vnaprej poskrbim za to, da sem takrat, ko se na potovanju nekaj pripeti, v najboljši možni telesni in psihični kondiciji. V takšnem stanju je vsak izziv in vsako tegobo neprimerljivo lažje obvladovati, kot takrat, ko sem utrujen, naveličan ali kako drugače v slabi koži. Če sedaj pomislim na to, kako enostavna so bila moja predhodna kolesarska potovanja, a so me zdelovala precej bolj, kot tole po Novi Zelandiji, ki je bilo v vseh pogledih zahtevnejše. Bil sem desetletje in več mlajši kot danes, a sem bil pogosto že sredi dneva na kolesu tako utrujen, da sem se kje ulegel in zadremal, na koncu dneva pa sem bil pogosto povsem izžet. Zanimivo, da sem porabil toliko let oziroma toliko zahtevnih potovanj, da sem spoznal, koliko preprosteje je takorekoč vse, če sem v dobri kondiciji.

Seveda pa je v tako prečudovitih razmerah, kot so bile na tej etapi, kolesarjenje čisti užitek. Tole so fotografije kolesarskih poti, speljanih skozi neprehodno džunglo, ki so jih pred skoraj dvema stoletjema naredili zlatokopi.

Tasmanovo morje, ki ločuje Novo Zelandijo od Avstralije, je široko več kot dva tisoč kilometrov. Preden sem prišel v Novo Zelandijo sem mislil, da sta si ti deželi na drugem koncu sveta bližje. Pogled proti Avstraliji.

Nova Zelandija je tudi dežela ledenikov. Med njimi sta najbolj znana dva, Fox in Franc Jožef, ki pa se žal vztrajno zmanjšujeta. Tako sem obiskal le ledenik Fox in še to od daleč.

Naravni prizori na tem koncu Nove Zelandije so izjemno privlačni, saj je tudi pokrajina zelo razgibana. V enem dnevu kolesariš ob morju, mimo ledenikov in jezer, čez gorske prelaze in skozi gozdove.

Prometne oznake so ponekod opozarjale, da je treba voziti po levi, s čemer tudi tokrat nisem imel težav. Neverjetno, kako se človek še tako temeljni razliki v prometu, kot ga je vajen doma, hitro prilagodi.

Južni otok se je zares pokazal za hitrejšega od severnega otoka. V smislu, da sem v enem dnevu precej lažje naredil več kilometrov. Tako sem v glavi že začel načrtovati dan, ko bom prišel na cilj. A predvsem zato, da sem videl, če lahko v tesen urnik vrinem še en dodaten dan za ogledovanje. To je pomenilo en dodaten dan brez kolesarjenja, kar sem si zlahka privoščil, potem, ko so kilometri na teh hitrih cestah kar leteli.

Zahodno obalo sem zapustil čez prelaz Haast in se znašel v povsem drugačni pokrajini, regiji jezer. Jezeri Wanaka in Hawea sta prvi ledeniški jezeri, ki sem ju obiskal. Sicer je pogled nanju čaroben, a kolesarjenje mimo njiju po cesti brez bankine v prometnem vikendu mi je ostalo v spominu kot najstrašnejša etapa.

Po poteh novozelandskih zlatokopov

Posted on 10. maj 2026 by Davor

Nisem še omenil tega, kako izjemno prijazni ljudje so Novozelandci. Resda to rečem za večino držav, kjer je srečevanje z lokalci neizogibno, a vendarle ne za vse. Ob tem ne morem mimo tega, kako močno mi je žal za mlajše generacije popotnikov oziroma tiste, ki za potovanja uporabljajo zgolj razčlovečene sodobne platforme, kot je Airbnb. V smislu, ker se tam z gostiteljem najetega apartmaja, v katerem preživljajo dopust, niti ne srečajo. Ker si tega ne želijo. Kot, da jih ljudje v deželi, v katero so pripotovali, niti najmanj ne zanimajo. Ja, ljudje imamo silno različna pričakovanja in razloge, zaradi katerih potujemo po svetu. Kakorkoli, Novozelandci na lestvici prijaznosti, v mojih očeh, kotirajo izjemno visoko, saj ne le, da so zelo prijazni, tudi način, na katerega se izražajo, mi je bil silno všeč. Besede, kot so pozdravljeni, prosim in hvala, so takorekoč del vsakega pogovora. Ne le to, tukaj imaš občutek, da so pristne, ne le pogovorna fraza, kot to velja v kakšni moderni deželi, ki se ima za napredno. Domnevam, da je to posledica njihovih korenin, saj jih večina izvira z britanskega otočja, za katero vemo, kako je tam z vljudnostjo. Res pa je, da menda še v nobeni deželi, kjer smo z domačini komunicirali v angleščini, v pogovorih nisem tolikokrat prosil, da ponovijo, kar so pravkar povedali. Novozelandski naglas je nekaj zares posebnega in se razlikuje tudi od avstralske angleščine. Nisem se uspel navadi nanj in včasih tudi potem, ko so ponovili, kar so povedali, nisem razumel in sem odvrnil le “Yeah!”

Na opozorilnih tablah ne zapovedujejo, temveč vljudno prosijo.

Ob poteh, kjer sem kolesaril skozi podeželje, sem nekajkrat naletel na stojnice, podobne našim mlekomatom ali jajcematom. Le da v Novi Zelandiji tudi za plačilo lepo prosijo. Sadje, s katerim sem se na teh stojnicah oskrbel, mi je še posebej teknilo, saj noben gel ali izotonični napitek ne poživi tako, kot grižljaj svežega sadja.

Dnevi, ko sem oblekel dežna oblačila, so bili menda štirje. Od teh je bil le eden dan takšen, ko nisva odnehala niti jaz, niti dež. Po nekaj urah sem bil kljub nepremočljivim oblačilom premočen do kože. Na srečo takrat ni bilo premrzlo, kakšnih 16 stopinj, tako, da sem kljub temu, da sem bil ves moker, lahko kolesaril do cilja. Kolesarjenje v močnem dežju v meni namreč prebudi nek občutek norosti, temu ne znam reči drugače, nekako se mi utrga od tega, da me močno zaliva voda. Tako je bilo v Koreji in v Afriki, pod Viktorijinimi slapovi in še kje.

Ob jezeru Rotoroa. Edini dan na kolesarjenju po Novi Zelandiji, ko sem namesto šotora izbral kabino, kjer sem se lahko ogrel in osušil sebe ter oblačila.

Naslednji dan je seveda posijalo sonce, ki je Te Waipounamu prikazalo v lepši luči.

Naslednji dan me je čakala ena najbolj zahtevnih etap na vsej poti, Big river track. Steza, ki je pravzaprav namenjena pohodnikom, ne kolesarjem, je speljana skozi divjo pokrajino, kjer so v 19. stoletju kopali zlato. Ozka steza se vije čez strma gozdnata pobočja, čez korenine dreves, ob katerih ti zaradi strmega naklona ob vsakem prečkanju zdrsne kolo. Teren je vlažen in porasel z mahom, kar dodatno prispeva k možnosti zdrsov in padcev. Sicer sem nekaj te poti prehodil, a veliko večino sem uspel prevoziti in se na koncu iskreno zahvaljeval tistemu, ki je tam pazil name. Saj je bila etapa izjemno izpostavljena in nevarna, a sem jo vendar, kljub nešteto zdrsom, uspel prevoziti v enem kosu. Bil sem le blaten, tako kot nikjer drugje. Večina kolesarjev, ki sem ji prejšnji popoldan srečal v kampu, se je tej stezi izognila in raje izbrala glavno cesto. Jaz pa, glede na to, da sem kolesaril na polno vzmetenem gorskem kolesu, narejenemu za tovrsten teren, se temu seveda nisem hotel izogniti. Ta dan sem na stezi srečal dva kolesarja. Američanka, ki je sicer trdoživa punca, saj je prehodila famozno PCT trail v ZDA, je kolesarila na gravel kolesu, ki za tak teren ni primerno, je ta dan prišla do cilja 4 ure kasneje kot jaz. Zvečer smo se namreč srečali v kampu in poklepetali pri večerji.

Tukaj so nekoč izkopavali zlato. Voda v teh koncih še danes ni pitna.

Neprevozen teren.

Fotografij najzahtevnejšega dela poti, pa tako kot ponavadi, nimam. Ko je situacija resna, mi to, da bi fotografiral, niti ne pade na pamet.