Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Iskanje samote v Novi Zelandiji

Posted on 19. april 2026 by Davor

Prva znamenitost, ki sem jo v Novi Zelandiji obiskal, ko sem kolesaril mimo, je bila največje drevo, Gospodar gozda oziroma Tane Mahuta, kot izhaja iz Maorske mitologije. Veliko drevo, ob katerem se je trlo obiskovalcev, ki so poslušali pripovedovanje lokalnega vodnika. Bila je kar malce preveč civilizirana izkušnja zame in sem se raje vrnil nazaj na cesto. Samota je namreč nekaj, kar na takšnih potovanjih izjemno hitro osvojim in mi postanejo srečanja z večjim številom ljudi odveč. Takoj, ko se navadim na to, da nekje v naravnem okolju potujem sam in v lastnem ritmu, se nekako povežem z okolico. Vidim, slišim in čutim drugače. Zato me srečanja s skupino ali večjim številom ljudi pričnejo odvračati, saj vpričo vsega, kar ljudje, ko smo v velikem številu na enem mestu pač počnemo, preprosto izgubim to povezavo. To se mi zgodi le ob srečanjih z večjimi skupinami ljudi ali v vrvežu velikih mest. Predvsem v mestih se začnem počutiti kot outsajder, ki tam nima kaj iskati in komaj čakam, da se vrnem nazaj v naravo. Po drugi strani pa srečanja s posamezniki obožujem. Teh srečanj je bilo v Novi Zelandiji ogromno in prav vsakega pomenkovanja z zvedavim domačinom, mimoidočim v kampu ali kolesarjem, imam v lepem spominu.

Tane Mahuta.

Moji najzvestejši navijači na celotni trasi čez Novo Zelandijo so bili tile. Ne vem, kako naj to povem drugače, a nikjer na svetu nisem videl tako lepo čistih in urejenih krav, kot na Novi Zelandiji. Da o ovcah niti ne govorim.

Mogoče sem si tudi zato, kadar je bilo le mogoče, privoščil brezmesni obrok, kot na primer ta dva vegi burgerja.

Novozelandci so izjemno strogi glede varovanja njihovega okolja. Ob pristanku v Novi Zelandiji sem moral na carini odpreti škatlo, v kateri sem imel spakirano kolo. “Preveriti moram gume”, je rekel carinik. Več tednov sem potreboval, da mi je kliknilo, zakaj je hotel videti gume. Ostanki zemlje, blata ali kakšnegakoli organizma na plašču kolesa bi lahko ogrozilo tamkajšnji ekosistem. Tako pravijo. Med kolesarjenjem skozi naravne rezervate, parke ali druga zaščitena območja, sem se moral ustaviti v posebni čistilni napravi. Tam sem moral pred vstopom in ob izstopu očistiti gume, oziroma celo kolo in čevlje. Ne kar tako površno, temveč jih dodobra skrtačiti in poškropiti s sprejem.

Novozelandci so tudi zelo resni pri varovanju zasebne posesti: “All dogs will be shot!”

Na poti sem se osemkrat vkrcal na čoln, ladjo ali trajekt, saj je bila pot čez vodo edina možna pot. Tam sem pogosto naletel na kolesarje. Četrti dan me je ujel val hitre skupine kolesarjev, ki so na pot krenili dva dni kasneje, kot jaz. A tretji teden na poti sem že jaz postal tisti, ki sem prehiteval druge kolesarje. Najbrž zato, ker so bili ta hitri že mimo, ne zato, ker bi jaz začel kolesariti hitreje.

“Trail angels” so ob traso Tour Aoteroa ali TA26 na več mestih nastavili okrepčila. Na tem mestu sem se oskrbel z gumijastimi bonboni, s katerimi si nisem mislil, da se bom še kdaj sladkal. A kolesarju ne uide nič, s čemer je mogoče potešiti občutek sestradanosti.

Predvsem ob izjemno strmem vzponu, kot je bil na Mangatangi – Prekleti zid.

Na Tour Aotearoa se pokrajina nenehno spreminja, kar zelo pripomore k temu, da celodnevno kolesarjenje ostane privlačno dan za dnem.

Tour Aotearoa – prvi dan

Posted on 12. april 2026 by Davor

Začetek kolesarskega breveta Tour Aotearoa je na rtu Reinga na severu Nove Zelandije. Sam sem začel kolesariti dva dni pred prvim od treh štartnih dni, zato sva bila tam na tisto pozno popoldne le dva kolesarja. A že priti do samega štarta je bila pravcata odisejada. Potem, ko so bili za menoj štirje poleti in sem pristal v kraju Kerikeri, sem se tam najprej lotil sestavljanja kolesa. Presrečen, da je prišlo v enem kosu in pravočasno. Za to, da sem ga sestavil in nanj namestil vso prtljago sem potreboval kar tri ure. Nato sem odkolesaril do mesta, kjer sem bil dogovorjen za zasebni prevoz, saj drugih možnosti prevoza do rta Reinga ni. Vožnja je trajala tri ure, a je zaradi pogovora s prijetnim možakarjem, prvim Novozelandcem, ki sem ga spoznal, hitro minila. Tako sem na štart prispel po 48 urah na poti, a od samega adrenalina in 12-urne časovne razlike precej manj utrujen, kot bi pričakoval. Seveda sem ta pozitivni naboj izkoristil. Kako drugače, kot tako, da sem kar sedel na kolo in začel kolesariti proti 3.000 kilometrov oddaljenem cilju na jugu Nove Zelandije.

Tour Aotearoa na zemljevidu Nove Zelandije. Za lažjo primerjavo, Nova Zelandija je približno tako velika, kot Italija.
Rt Reinga, začetek poti.

Po kakšni uri sem zavil s ceste proti morju, saj je Tour Aotearoa tako trasirana, jaz sem bil pa trdno odločen, da se držim začrtane etape. In sem se, vse do cilja, razen morda kakšnih deset ali dvajset kilometrov, ko sem moral peljati drugje. Prav ta odločenost za dosego začrtanega cilja je bila ključnega pomena za uspeh z motivacijskega vidika. Že nekajkrat sem se namreč zaletel v zid, kot pravijo in na dolgih ter zahtevnih preizkušnjah nekaj izgubil. Tokrat ne, niti za trenutek. A o tem ne gre kar tako mimogrede pisati, morda ob kakšni drugi priložnosti. Skratka, plaža. 90-mile beach je neskončno dolga plaža, po kateri je mogoče prečudovito kolesariti, a le v času oseke. Sicer je treba to etapo prevoziti naokrog po cesti. Tudi to je razlog, zaradi katerega s kolesarjenjem nisem hotel odlašati. A z vodo sem se srečal še preden sem do plaže sploh prišel, saj je bilo treba več kilometrov kolesariti po plitvi vodi. To je bil prvi trenutek, ko sem bil vesel, da sem izbral pravo vrsto kolesa in pravo širino gum za ta podvig.

Ko se cesta in reka zlijeta v eno.

Tam, kjer ni vode, je pesek suh in s kolesom neprevozen.

Ko sem prišel do plaže je sonce zašlo, a nisem se pustil motiti. Nadel sem si čelno svetilko in po dveh urah kolesarjenja po plaži prišel do divjega kampa. Ura je bila že več kot deset zvečer, a sem kljub tem izvedel rutino, ki sem jo nato ponavljal ves mesec, vsak dan. Zvečer in podobno zjutraj. Najprej sem postavil šotor, se nato umil, skuhal čaj in večerjo. V šotor sem legel, ko je bila ura skoraj polnoči. A spal sem kot top vse do jutra, ne da bi se pustil motiti jetlagu ali 12-urni časovni razliki. Nič čudnega, saj sem prejšnji dve noči prespal, če se temu lahko tako reče, na letalih in letališčih.

Pričakal me je prečudovit sončen dan na takorekoč neskončni plaži. Bil sem fit in zdrav, kolo je teklo in veter je pihal v pravo smer. Začel sem drzno pustolovščino in pred menoj je bilo tri tisoč kilometrov po eni naravno najbolj privlačnih dežel na svetu, daljni Novi Zelandiji. Kolesarjenje ne bi moglo biti lepše. Mislim, da sem ta dan nadpovprečno velikokrat zavriskal.

Kolesarjenje po Novi Zelandiji

Posted on 5. april 2026 by Davor

Mrka, ki so ga bile zadnji mesec in pol deležne te strani, ne gre pripisati ničemer drugemu, kot potovanju. Potovanje in pisanje sta še dve opravili, za kateri sem se odločil, da ju ne počnem hkrati, saj se multitaskingu odrekam povsod, kjer je le mogoče. Tudi zato, ker se v svojem lastnem majhnem svetu na ta način upiram miselnosti, da je treba vtise s potovanj objavljati v živo, še preden jih sami dodobra predelamo. Zato se tako, kot zadnja leta, pisanja objav o potovanju lotevam z zamikom.

Torej Nova Zelandija. S kolesom. 3.000 kilometrov v daljino in 32.000 metrov v višino se je nabralo v slabem mesecu za krmilom kolesa. Kolesa, težkega 35 kilogramov, kar je ključno za razumevanje razlike med rekreativnim in popotniškim kolesarjenjem. UI pravi, da je ta podvig, glede na energijsko porabo tolikšen, kot če bi 30-krat pretekel 42 kilometrski maraton. A o tem nisem prepričan, saj maratona nisem pretekel še nobenega. Morda pa se tokraten podvig zares uvršča v kategorijo ekstremizma.

Zakaj Nova Zelandija? Preprosto zato, ker sem iskal destinacijo, ki bi mi ponudila kolesarski izziv, pisan na kožo in ga našel na Novi Zelandiji. Dežela namreč slovi po avanturistih, ki v tamkajšnjih naravnih danostih vedno znova iščejo izzive. Tako so bratje Kennett zasnovali Tour Aotearoa. Aotearoa je maorsko ime za Novo Zelandijo in pomeni Dežela dolgega belega oblaka. Kolesarska pot je zasnovana tako, da prečka državo od ene do druge skrajne točke. Od rta Reinga na skrajnem severu severnega otoka, do kraja Bluff na skrajnem jugu južnega otoka. Kolesarska pot je speljana po ozkih gozdnih stezah, a tudi po prometnih cestah ter povsod vmes. Tudi po plažah, kot je 90-mile beach, kjer je treba ujeti trenutek, ko je oseka, sicer se tam ne da kolesariti. Tour Aoteroa je “brevet”, kar pomeni, da se tam ne tekmuje, je pa pot treba prevoziti v manj kot 30 dneh in brez podporne ekipe. Ker se to vse skupaj dogaja v daljni Novi Zelandiji, ki slovi po prečudoviti naravi in to v času, ko je pri nas zima, tam pa poletje, je odločitev padla v hipu.

V slabih dveh mesecih, ki sem jih imel od odločitve do začetka kolesarjenja na voljo, sem se pripravljal. A tokrat sem vse napore vložil v to, da se čim bolje telesno pripravim na izziv, ki me čaka. Noben od kolesarskih podvigov, ki sem se jih doslej lotil, se niti ne približa temu, kar me je čakalo v Novi Zelandiji. Zastavil sem si, za moja merila, izjemno drzen in zahteven cilj; 35 kilogramsko kolo (in sebe) vsak dan spraviti 105 kilometrov daleč in 1.000 metrov visoko ter pri tem kampirati, vključno s kuhanjem zajtrkov in večerij. In to početi dan za dnem 30 dni, ne glede na razmere. Še sedaj, ko to pišem, se
sprašujem, kako sem si to sploh drznil pomisliti, da bom zmogel.

Zdaj, ko je vse skupaj za mano in vem, da sem zmogel, je najtežje vprašanje, ki sem ga dobil: ali je bilo težko? Že samo, da sem prišel do tja in nazaj, sem preletel precej več kot 40.000 kilometrov in dvakrat stal v Abu Dhabiju. Po Novi Zelandiji sem kakšnih dva milijonkrat pritisnil na pedala. Pod lediščem, v vetru, dežju, po divjih strminah, po blatu in vodi, skozi gozdove in čez viseče mostove ter na koncu vsakega dne postavil šotor in skuhal večerjo. Mi je bilo težko? Ne zares. Bil sem namreč tako fokusiran na doseganje cilja, da sem kolesaril tudi ponoči, ko je bilo treba. Prepričal sem se, da me vsak izziv, ki sem ga moral na poti premagati, pripelje bližje k cilju. Izkazalo se je, da sem imel prav. Sedaj, ko gledam nazaj in ugotavljam, da nisem imel niti enega zares težkega trenutka in da nisem niti enkrat samkrat pomislil na to, da bi odnehal, lahko trdim, da sem cilj zlahka dosegel. A bojim se, da bi za to, da bi lahko te lastne občutke in dojemanje skušal pojasniti nekomu, ki se podobnih podvigov ne loteva, potreboval precej več, kot nekaj odstavkov na teh straneh. Nenazadnje tega še sam, ki sem to občutil na lastni koži in v lastni glavi, ne razumem v celoti.

Verjamem, da bo to prišlo s časom, ko se mi bodo vtisi oblikovali in bom tako lahko več o vsem skupaj zapisal.

Na cilju.

Kratek predah

Posted on 22. februar 2026 by Davor

Včasih si je treba vzeti predah. Od dela, razvad, zaslonov, zaprtih prostorov, skrbi, rutine, informacij, potovanj ali česarkoli pač in preprosto narediti nekaj drugega.

Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Se oglasim.

Na poti k boljšemu svetu

Posted on 15. februar 2026 by Davor

Ni preprosto razumeti ljudi, ki imajo precej drugačno mišljenje o isti stvari, kot mi. Četudi imamo o nečem enake informacije, to sploh ne pomeni, da imamo o tem tudi isto mnenje. Seveda to že vsi vemo, a nekako se je na to nemogoče popolnoma privaditi. Kako lahko nekdo to, kar je za nas očitno belo, vidi črno? A ljudje smo tako kompleksna bitja, da se s preučevanjem tega že dolga leta ukvarjajo največji strokovnjaki in pravijo, da so še vedno na začetku. Po drugi strani pa smo tudi skrajno preprosta bitja, ki si želimo miru, ljubezni, razumevanja in spoštovanja. A kaj, ko to le zveni preprosto. V resnici pa nam ni jasno niti ali so to naše dolžnosti ali pravice. Smo mi tisti, ki smo dolžni drugim zagotavljati mir, jim dajati ljubezen, jih razumeti in spoštovati ali je to nekaj, kar bi morali drugi zagotavljati nam? Če človek pogleda dnevne novice, se vse skupaj zdi, kot en velik nesporazum.

Izkušnje, ki jih imamo ljudje v neposrednem stiku z življenjem, ne tistem preko zaslonov ali drugih medijev, so nedvomno bolj pristne in bolj osebne. Lahko pa so manj bogate, manj intenzivne, manj privlačne, bolj boleče in še kaj, kar naredi pristno življenje težje. Konec koncev drži, da je vse, kar počnemo, naše življenje, četudi ga doživljamo skozi zaslone ali knjige. A kako naše so te izkušnje, ki jih doživljamo le posredno? Naše je zgolj to, da se ob gledanju filma zjočemo, nasmejimo ali spotimo, kar nam lahko povsem zadostuje in tudi to je na nek način izkušnja. Izkušnja, zaradi katere smo bogatejši, četudi se za to nismo niti dvignili s fotelja. Nek film lahko na nas pusti tako globok vtis, da spremenimo svoj pogled na svet. A to počnejo tudi drugi mediji. Ves čas se trudijo vplivati na to naš pogled na svet in ga krojiti po njihovi meri. Tudi, ko se oglašujejo turistični aranžmaji, avtomobili, oblačila ipd., krojeni po meri, je treba vedeti, da s tem ne mislijo na našo, temveč njihovo mero. Na tem mestu pride do izraza razlika med pristnim življenjem, ki izhaja iz temeljnih človeških vrednot in med življenjem, ki ga živimo zaradi zunanjih vplivov. Predvsem tukaj se ljudje precej razhajamo. Tistih, ki so jim temeljne vrednote, kot so mir, ljubezen, razumevanje in spoštovanje odvzete ali kršene, lahko sploh ne razumemo. Ker se to ne dogaja nam in ker smo prepričani, da živimo v sodobni in pravični družbi, se nas kršitve temeljnih vrednot, ki se dogajajo nekomu drugemu, sploh ne dotaknejo. Če pa se nas, smo kvečjemu razočarani. Nad svetom, državo, službo ali nekim drugim abstraktnim konstruktom, katerega del smo. Drzno bi rekel, da ti naši občutki niso posledica, ampak del problema. Razočaranje in apatija nas namreč naredita manj dovzetne za ukrepanje. Ukrepanje v smislu, da za nekoga drugega prostovoljno naredimo nekaj, kar potrebuje. Ne za kogarkoli, za tistega, ki mu lahko pomagamo sedaj. Že davno tega sem prebral, da je oseba, ki ji lahko v nekem trenutku pomagamo, najpomembnejši človek na svetu. Sploh ni pomembno ali nam je ta oseba blizu ali je tujec, temveč to, da z našim zavestnim dejanjem naredimo nekaj dobrega za nekoga drugega. To je za nas najpomembnejša oseba na svetu v tistem trenutku. Ne tisti na volilnem plakatu ali predsednik daljne države. A za to se je treba iz posrednega doživljanja sveta ali iz stanja razočaranosti nad sistemom spustiti na raven, kjer svet doživljamo kot neposredno bližino, ki je okrog nas. Tukaj so ti, ki jim lahko pomagamo. Vedno znova. Kruta resnica pa je, da nam to otežuje zastirka, če ne debela zavesa, ki jo pred nami zagrinjajo tisti, ki jim pustimo na naš pogled vplivati.

Tole je sicer mogoče navezati skoraj na karkšnokoli vsakodnevno situacijo, a vračam se k potovanjem. So torej potovanja tista, ki nam pomagajo odgrniti to zaveso? Ni nujno. Če potujemo tako, da se srečujemo tudi z domačini, ki ne delajo v turistični dejavnosti, se z njimi pogovarjamo neposredno in tako vzpostavimo pristen stik, bo tudi naš pogled dokaj direkten. Če pa potujemo tako, da se namestimo v najetem apartmaju, kjer gostitelja niti ne spoznamo ali pa se prepustimo vodiču, da nas vodi po glavnih znamenitostih, bo s tem tudi naš pogled zastrt. Sicer je res, da gre v obeh primerih za naše izkušnje in doživljanje sveta skozi neposredno bližino, kar je vsekakor več od gledanja filma. A vsa razlika je v tem, v kolikšni meri, predvsem pa komu dopustimo, da oblikuje naše mnenje. Ko se naučimo ločevati med tistimi, ki naš pogled zastirajo in med tistimi, ki ga jasnijo, smo na dobri poti.

Kje je sonce?

Posted on 8. februar 2026 by Davor

Pomanjkanje sonca, ki nas je prizadelo letos, že traja tako dolgo, da o tem govorijo ljudje, za katere nisem pomislil, da se jih lahko kaj takšnega, kot je turobno vreme, sploh dotakne. Naivno razmišljanje, vem. Sonce je namreč ultimativni influenser na življenje na našem planetu. Če si to priznamo ali ne, pomanjkanje sonca na tako dolgi rok, kot nas je doletelo sedaj na našem koncu, ima močan vpliv. Sicer smo to, da nas je sonce trenutno pozabilo, opazili sami, a po nekih statistikah bi naj bil prvi mesec letošnjega leta eden najmanj sončnih januarjev v zadnjih 60 letih. To je dokaj strašen podatek. Če bi lahko vremenarji, vedeževalci ali svizci to dolgo odsotnost sonca pravočasno napovedali, bi si najbrž marsikdo privoščil skok nekam, kjer sije sedaj sonce. A tako smo tudi mi ostali doma in o soncu le sanjamo in nanj potrpežljivo čakamo.

Odločil sem se, da dokler se sonce zares ne pokaže v vsej svoji veličastni toplini in sijaju, poiščem deset zares sončnih fotografij s potovanj zadnjih let. Saj ne, da sem nostalgik, a če sončna fotografija prikliče spomine na sončne dni, ni s tem nič narobe.

Oman.
Malta.
Korzika.
Čile.
Južna Koreja.
Jordanija.
Mavricij.
ZDA.
Fuerteventura.
Lanzarote.

Popotništvo kot šola za razumevanje

Posted on 1. februar 2026 by Davor

Potovanj, na katerih smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, se zavestno ne loteva vsak. Mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da se tovrstno početje zdi večini ljudi nesmiselno. Že iz tega vidika, da so potovanja oblika počitnic ali oddiha, ki si ga vzamemo od dela. Da bi potem, ko že tako ali tako človek gara v službi in še kje, v prostem času potoval nekam, kjer bi se zavestno izpostavljal velikim naporom, zares lahko zveni popolnoma nesmiselno. A ljudje smo si tako različni in tako večplastni, da nam je pogosto nemogoče razumeti drug drugega pri tem, čemu se nekateri samovoljno izpostavljajo in drugi ne. Kdo koga razume bolje, zapečkar avanturista ali obratno? Zapečkar je ena taka lepa slovenska beseda, ki jo je še pred petnajstimi leti nekdo zapisal v komentar na teh straneh in z njo ponosno imenoval samega sebe. Le zakaj se danes ta beseda tako redko sliši? Morda so danes zapečkarje zamenjali sodobnejši introvertiranci, čeprav gre za drugačen pomen besede. Ne vem. Pravzaprav me v tem trenutku bolj bega to, da mi je pri tem, ko te besede, kar se da nevtralno zapisujem, nekako nelagodno. Kakorkoli, hotel sem zapisati, da se mi zdi, da ni nujno potrebno, da ljudje, četudi smo si blizu, drug drugega razumemo. Zadostuje, da razumemo, da smo različni in to drug pri drugem spoštujemo.

Bojim se, da se ne motim preveč, če zapišem, da je natanko to pomanjkanje razumevanja glavni vir nesoglasij v svetu. Na vseh nivojih in v vseh oblikah komuniciranja; od matere z dojenčkom, do predsednikov držav. Kaj pa popotniki? Morda je to nekoliko naivno, a verjamem, da popotniki potujemo zato, da bi bolje razumeli. Svet, druge in sebe. V Indijo smo potovali štirikrat, saj so nas tamkajšnji običaji, ki so bili vedno znova za nas tako neobičajni, pretresali do obisti. Do danes mi ni uspelo doseči neke stopnje v poznavanju Indije, da bi rekel, da jo razumem. V ZDA sem potoval petkrat in šele po zadnjem potovanju se mi je začelo dozdevati, da pričenjam Američane, ki jim od daleč posplošeno pripisujemo toliko nerazumnega vedenja, razumeti. A na potovanje se ljudje odpravimo tudi za to, da bi bolje razumeli tistega, ki nam je najbližji, torej samega sebe. Če potrebo po tem, da bi bolje razumeli samega sebe, sploh prepoznamo in ozavestimo, saj se tovrstno razumevanje lahko zdi najbolj samoumevna reč na svetu. Kar je pri tem zanimivo, je to, da smo ljudje zato, da bi bolje razumeli tega, ki ga zmeraj nosimo s seboj, že od nekdaj potovali. Na dolgo potovanje. Na zahtevno pot. Nekam daleč. V stari Grčiji so se odpravili na obisk templja v Delfih s famoznim napisom Gnōthi Seauton, ki ga lahko prevedemo tudi kot razumi samega sebe. Podobno velja za romanje v Meko, pešačenje po Caminu, solo kolesarjenje po Omanu in tako naprej. Vse to so oblike potovanj, namenjene spoznavanju in razumevanju. Predvsem samega sebe.

A vendar se vsak dan srečujemo z nerazumevanjem. Drugih do nas in nas do drugih. Razumevanje je namreč še ena tistih človekovih sposobnosti, ki jo je treba najprej osvojiti na samem sebi, preden jo lahko uporabimo na drugih. A lahko razumemo druge, če ne razumemo samega sebe? Nikakor ne želim reči, da je v potovanjih, tudi takšnih, ko smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, univerzalna rešitev. Morda za nekoga je, za drugega ni. Seveda tudi hoja po isti poti, kot na primer Camino, ki je nekako najbolj znana pešpot za iskanje – spoznavanje – razumevanje samega sebe, ni enaka za dva pohodnika. Za nekoga je enostavna, za drugega silno težavna. Nekdo se tam išče, a se ne najde, drugi se tam ne išče, a se najde. Nekdo jo doživlja kot dolgo pešačenje, drugi kot pot k razsvetljenju. Študija, narejena na Univerzi v Mariboru, pove, da je pohodnikov, ki so se jim po Caminu na splošno izboljšali odnosi v življenju, več kot dve tretjini. Torej je nekaj na tem, da nas potovanja lahko naredijo bolj razumevajoče. Do česarkoli in kogarkoli.

Kdo je ekstremist?

Posted on 25. januar 2026 by Davor

Fascinantno se mi zdi, kako drugače se vidimo sami, kot nas vidijo drugi. Seveda je to lahko povsem normalno, a ljudje smo pogosto presenečeni, ko slišimo mnenje drugih o nas, ki je precej drugačno od mnenja, ki ga imamo o sebi sami. Le kdo ima bolj prav; tisti, ki opazujejo naša dejanja in nas karakterizirajo na podlagi tega ali mi sami? Ugibam, da naše mnenje o nas samih ne temelji toliko na naših dejanjih, kot na tem, kaj si sami o sebi mislimo. A o tem ali nas definirajo naša dejanja ali misli, tokrat raje ne bi. Neredko se soočim z ljudmi, ki sebe vidijo precej drugače, kot jih vidim jaz. To sklepam, ker mi sami povedo, kako sami sebe vidijo. A priložnosti, ko lahko nekomu povem, da ga jaz doživljam precej drugače, kot on govori, da doživlja samega sebe, je silno malo. Seveda velja tudi obratno, v smislu, da mene drugi ljudje doživljajo drugače, kot se doživljam sam. Ista reč, le iz drugega zornega kota. V obeh primerih izhajamo iz sebe; takrat, ko sodimo sebe in tudi takrat, ko sodimo druge. Morda drzno, a bi rekel, da imamo vsi po vrsti premajhno sposobnost empatije oz. vživljanja v drugega človeka. Seveda se v tem precej razlikujemo, a resnično sposobnost stopiti v čevlje nekoga drugega ter zaznati njegove misli, občutke in doživljanje ima silno majhno število ljudi. Hkrati pa se nam zdi, da smo kompetentni, da sodimo druge. Vse skupaj je sicer popolnoma normalno in človeško, a je hkrati tudi nenavadno, da se o tem tako redko pogovarjamo.

Razmišljam namreč o tem, da sem že večkrat slišal, da sem ekstremist, česar sam o sebi nikakor tako ne mislim. Le kdo ima prav? Sam zase ne bi rekel, da sem ekstremist v čemerkoli, niti v potovanjih. Menda marsikdo od nas kdaj pa kdaj naredi nekaj ekstremnega, a zaradi občasnih ekstremih dejanj, ne gre po tem soditi celega človeka. Povrhu vsak odklon od normalnega še ne pomeni ekstremizma, čeprav se včasih zdi, da sredina več ne obstaja, le še skrajnosti. SSKJ pravi, da je ekstremizem zelo oddaljen od povprečnosti. Je potemtakem nekdo, ki je vegan, ekstremist? Ekstremni alpinizem je redek primer, kjer je odklon od normalnega dokaj dobro definiran: plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev. Tisti, ki se s tem ukvarjajo, zelo dobro vedo, kje je meja (izvzemši področje sivine), ko se neha klasični in se začne ekstremni alpinizem. Za takšne, ki ne hodijo v hribe na način, kot to počno alpinisti, a vendarle alpiniste označujejo, da so ekstremisti, velja izraz kavč ekspert. Res pa je, da to ne velja za vse. Na primer za to, da nekomu očitaš, da je ekstremist, če se poda na turistično potovanje v državo, kjer divja vojna, ne rabiš biti popotnik.

Če bi skušal objektivno premeriti naša potovanja, za nobeno ne bi mogel reči, da je bilo ekstremno. Priznam pa, da dvomim v to, da sem lahko v tem objektiven. Tudi za enoletno potovanje okrog sveta z dvema majhnima otrokoma ne bi mogel reči, da je bilo ekstremno. Bilo je vsekakor rekordno in na splošno neobičajno, a menim, da to ni dovolj, da ga naredi ekstremnega. Če je stopnja zavestne izpostavljenosti nevarnostim tista, ki naredi neko potovanje ekstremno, je potovanje, ki je po teh sodilih najbližje ekstremu, potovanje z motorjem čez Afriko. Sam prepotovati 17.430 kilometrov z motorjem od Cape Towna do Kaira čez 12 afriških držav in prečkati ravno toliko meja, je bila moja najdrznejša, najzahtevnejša, naj… preizkušnja. Tudi s Sabrino sva opravila kakšno medcelinsko potovanje v skrajno neprijaznih in zahtevnih razmerah. To so bile silno težke preizkušnje, v kakšnih se slej kot prej znajdeš v situaciji, ko moraš obiskati zdravnika ali urgenco. A to se ti lahko pripeti tudi doma.

Sploh pa me potovanja, ki bi jim sam rekel, da so ekstremna, ne mikajo preveč. No, malce že. Najraje imam potovanja, ki postrežejo z meni ustrezno mero zahtevnosti, a tudi radosti. Morda je ta meja včasih bolj oddaljena od povprečnosti, kot je to “normalno”, nisem pa prepričan, da gre za ekstremizem. Še najbližje ekstremistu sem v trenutkih, ko me poplavi nepopisen občutek radosti, kot na primer v puščavi Sudana.

Katero pot izbrati?

Posted on 18. januar 2026 by Davor

Gibati se v sredini, ki jo s tem namenom imenujemo tudi zlata, praviloma pomeni izbrati srednjo pot. Varnejšo in lažjo. Ne najvarnejšo ali najlažjo, ampak tisto na sredini. Pot sama resda ni najlažja, je pa odločitev, izbrati srednjo, pogosto najlažja. A Heraklej, grški mitološki junak, ni imel možnosti izbrati srednje poti. Izbrati je moral med dvema in se odločiti za eno ali drugo. Pregreho ali krepost. Ta izbira še danes velja kot prispodoba izbire med lažjo in udobno potjo ter težjo in smiselno potjo. Če bi Heraklej imel možnost izbrati srednjo pot, ta mit ne bi imel takšnega smisla, kot ga ima. Jasno, saj povprečnost, kamor najpogosteje pripelje srednja pot, nikakor ni značilnost grških mitoloških junakov. Ko izberemo srednjo pot, namreč s tem zavestno izberemo povprečnost, četudi to morda ni naš namen. Saj ni nujno narobe, če se v tem območju delovanja najbolje počutimo in je naše počutje naš ultimativni cilj. Seveda pa nas to, da nenehno izbiramo poti, na katerih se trenutno najbolje počutimo, slej kot prej pripelje v pogubo. A to je že druga zgodba. Tukaj gre za to, da s tem, ko ne izberemo težje poti, sami sebe, do neke mere, oropamo priložnosti za izboljšanje. Brez, da zapustimo območje ugodja, namreč ne izvemo, kakšni so naši lastni potenciali. Zato se bojim, da je preferiranje srednje poti lahko pogosto neposrečena izbira. Isto velja za zmernost, ki je udejanjanje srednje poti.

Po srednji poti tudi radi potujemo. Tudi k popularnosti množičnega turizma, kot ga poznamo danes, je najbrž pripomogla človeška nagnjenost k izbiranju srednjih poti. V smislu, da v glavnem iščemo potovanja, ki so ravno prav zahtevna, ne preveč naporna, a hkrati dovolj zanimiva ali celo eksotična, ki nas ne pretresejo preveč, a nam kljub temu postrežejo s pravo mero čudes, predvsem pa udobja. Seveda to ni nič novega, kar so že davno ugotovile agencije in temu ustrezno prilagodile turistične in popotniške aranžmaje. A tudi to zgolj po neki sredini, kar pomeni, da je isto potovanje za nekoga prenaporno, za drugega preveč dolgočasno, za tretjega premalo eksotično in tako naprej. Tako, kot je v vsaki večji skupini ljudi, saj imamo ljudje različna pričakovanja, različno dojemamo lepoto, predvsem pa drugače toleriramo tegobe. Slednjih na nobenem, še tako dobro organiziranem potovanju ne manjka. A prav zaradi tega je potovati v večji skupini lahko natanko to, kar potrebujemo. Saj je od vseh lastnosti, ki jih imamo, na skupinskih potovanjih najbolj na preizkušnji naša sposobnost prilagajanja. Ne le deželi, po kateri potujemo, o čemer sem že pisal, temveč predvsem, koliko smo se pripravljeni prilagoditi našim sopotnikom. Verjamem, da imamo na področju prilagajanja drugim, vsi še nekaj prostora za izboljšavo. Eni več, drugi manj, a vsakdo vsaj nekaj. A ker je prilagajanje lažje pričakovati od drugih, kot od nas samih, moramo potrebo po tem, da se prilagodimo mi drugim, ne drugi nam, najprej sploh ozavestiti, preden se prilagajanja lotimo. Agencije, ki potovanja organizirajo, zelo dobro vedo, kakšen delež ljudi se je na skupinskih potovanjih pripravljen prilagoditi. Zato je tudi zanje srednja pot, če že ne najlažja, najbolj učinkovita. Če pa nekdo ne želi potovati z agencijo zaradi lastne nepripravljenosti prilagajanja skupini in se raje odloči za soliranje, to ni srednja, ampak lažja pot. Nekako ne verjamem, da bi na splošno veljalo, da imajo ljudje, ki raje potujejo sami, težave s prilagajanjem drugim. Saj je drugih razlogov, zakaj ljudje raje izberemo solo potovanje, kot da bi potovali v skupini, nešteto. Ko potujemo brez agencije, je pač nekatere izbire med različno težavnimi potmi namesto nas opravil nekdo drug. Sploh pa to ali poti, po katerih stopamo, izbiramo sami ali to namesto nas počne nekdo drug, ni najpomembneje. Pomembneje je, kolikokrat se zavestno odrečemo srednji poti in kolikokrat namesto lažje, izberemo težjo. Saj zaradi tega ne bomo postali kot Heraklej, a zagotovo se bomo na ta način bolj približali krepostim, ki jih mit o njem pooseblja.

Najboljše destinacije v letu 2026

Posted on 11. januar 2026 by Davor

Kam potovati v letu 2026? Saj ne, da nam manjka idej, a vedno je zanimivo pogledati, kaj priporočajo drugi. Še vedno vztrajam pri preizkušenih, da ne rečem klasičnih virih informacij in se na vse pretege izogibam novodobnim oblikam spodbujanja popotniške sle. V roke vzamem debel in velik popotniški atlas ter ga začnem listati. Saj ne, da bi odkril karkoli novega, bolj zato, da se spomnim, kje vse smo že bili in kje še ne. Ali pa prelistam katero od inspiracijskih popotniških knjig, ki jih imamo doma kar nekaj. Sicer niso več najnovejše, a v njih so na nevsiljiv način prikazani kraji, ki jih je zaradi tega ali onega razloga vredno obiskati. Na te vire se spomnim vsakič, ko na internetu iščem npr. “must see Japan” in se soočim s poplavo sicer izvrstnih videoposnetkov popotnikov, a prikazujejo natanko to, česar ne želim videti vnaprej na zaslonu oz. si želim videti v živo. Morda je to le moja kaprica, morda se oklepam že preživetih načinov in se ne želim prilagoditi na nove, a ne glede na vse skupaj, se v resnici zgolj zanašam na edini zanesljiv vir informacij. Na lastne izkušnje. V smislu tega, da zase že dokaj natančno vem, koliko in katere informacije o neki destinaciji si želim ali potrebujem v določenem trenutku. Vem, kateri parametri so tisti, zaradi katerih me neka destinacija pritegne, saj sem šel skozi ta postopek že več stokrat. Vem, katere dežele in destinacije se mi zdijo privlačne. A to seveda ni vse, izbira potovanja je lahko včasih nekaj najbolj preprostega, drugič pa nekaj silno zahtevnega. Odvisno od načina potovanja, destinacije, odročnosti, razpoložljivih virov in tako naprej. A tokrat ne bom zašel v načrtovanje potovanj, temveč le v pregled priporočenih popotniških destinacij za leto 2026. Zagotovo se za vsakogar, željnega potovanj, najde nekaj.

Založnika Lonely Planet in Rough Ruides sta v mojih očeh, kar se tiče popotniških vodnikov v obliki knjig, papirnih ali elektronskih, še vedno številki ena v svetu. Obstajata že več kot štiri desetletja, torej iz časov, ko je popotništvo, kot oblika potovanj, šele nastajalo. Glede na današnje trende pridobivanja informacij o destinaciji, na katero se odpravljamo, je pravzaprav čudež, da še obstajata. Dvomim pa, da obstaja tudi popotništvo v takšni obliki, kot je obstajalo pred štirimi desetletji. Pred kakšnimi osmimi leti sem v Lizboni poslušal mlado dekle govoriti o tem, da si ona vse potovalne informacije poišče na Tik Toku. Takrat se mi je to zdelo fascinantno, a me ni toliko pritegnilo, da bi to poskusil tudi sam. Glede na to, da sem si sam še prejšnji teden v knjižnici izposodil dva papirnata Lonely Planet vodnika, je več kot očitno, kako me sodobni trendi s tega področja privlačijo. Sem pa hkrati prepričan, da če na katerikoli sodobni platformi iščeš predloge za potovanja v letošnjem letu, jih prejmeš nešteto. Zagotovo tudi uporabnih. Morda še bolj, kot knjige, saj nas lahko te platforme poznajo bolje, kot se poznamo sami.

Lonely Planet za letos predlaga kar nekaj destinacij, ki se zdijo tudi meni silne zanimive. Na primer, Bocvana in Sardinija. Prva zato, ker je ena redkih varnih afriških držav, druga zaradi naravnih lepot in bližine. Tudi Britanska Kolumbija, provinca Kanade, je zaradi naravnih lepot nedvomno ena najlepših regij Severne Amerike in kot taka izjemno privlačna. Res pa je, da sem te tri destinacije že obiskal, zato si jih upam priporočati. Če bi s tega seznama moral izbrati destinacijo, ki je še ne poznam, bi bila to Nova Zelandija.

Založnik Rough Guides ponuja še širši nabor najboljših destinacij za letošnje leto. Iz tega seznama bi na prvo mesto dal Namibijo. Vsekakor v priporočeni obliki, kot “Self-drive adventure through Earth’s oldest desert”. Priporočajo tudi veliko atraktivnih mest, od katerih bi dal na prvo mesto Lizbono, če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker je precej bližje, kot sicer silno popularen Tokio. Vidim, da sem od 26 priporočenih destinacij, obiskal kar 23. Od treh, ki jih ne poznam, pa se mi v tem trenutku nobena ne zdi dovolj mikavna.

Najboljša destinacija seveda ne obstaja, saj imamo posamezniki, ne glede na priporočene in še tako opevane destinacije, svoje želje in ideje, ki se lahko od teh trendov precej razlikujejo. S čemer ni popolnoma nič narobe. Da le nikoli ne pozabimo na to, da je najbolj nagrajujoče tisto potovanje oz. destinacija, na katerem nam zaigra srce.