Popotniški dnevnik družine Bračko

Sledila je večdnevna etapa po zahodni obali južnega otoka, ki slovi po močnem vetru in obilnem deževju. Celo do 7 metrov dežja pade v enem letu v teh krajih. To je sedemkrat več, kot pri nas doma. Tako sem se v kraju Ross, namesto, da bi ves dan kolesaril v dežju, naredil en dan postanka in vedril v majhni kuhinji avtokampa. Počitek mi je seveda dobro del, čeprav utrujenosti nisem čutil. Ko tako dan za dnem kolesarim na dolge razdalje, postane naporna celodnevna fizična aktivnost del vsakdana. Rutina, ki me ne utrudi. No, zagotovo me, ampak ker te utrujenosti ne čutim, počivam, ker mi tako veleva razum, ne telo. Niti en dan nisem imel resnih telesnih bolečin ali mišičnih krčev, kar je prav neverjetno. A kot sem omenil, sem tokrat vzel priprave precej resneje. Ugotovil sem namreč, da resna potovanja že sama po sebi prinašajo obilico nepredvidenih situacij, na katere se sicer vnaprej ne morem pripraviti. Lahko pa vnaprej poskrbim za to, da sem takrat, ko se na potovanju nekaj pripeti, v najboljši možni telesni in psihični kondiciji. V takšnem stanju je vsak izziv in vsako tegobo neprimerljivo lažje obvladovati, kot takrat, ko sem utrujen, naveličan ali kako drugače v slabi koži. Če sedaj pomislim na to, kako enostavna so bila moja predhodna kolesarska potovanja, a so me zdelovala precej bolj, kot tole po Novi Zelandiji, ki je bilo v vseh pogledih zahtevnejše. Bil sem desetletje in več mlajši kot danes, a sem bil pogosto že sredi dneva na kolesu tako utrujen, da sem se kje ulegel in zadremal, na koncu dneva pa sem bil pogosto povsem izžet. Zanimivo, da sem porabil toliko let oziroma toliko zahtevnih potovanj, da sem spoznal, koliko preprosteje je takorekoč vse, če sem v dobri kondiciji.

Seveda pa je v tako prečudovitih razmerah, kot so bile na tej etapi, kolesarjenje čisti užitek. Tole so fotografije kolesarskih poti, speljanih skozi neprehodno džunglo, ki so jih pred skoraj dvema stoletjema naredili zlatokopi.

Tasmanovo morje, ki ločuje Novo Zelandijo od Avstralije, je široko več kot dva tisoč kilometrov. Preden sem prišel v Novo Zelandijo sem mislil, da sta si ti deželi na drugem koncu sveta bližje. Pogled proti Avstraliji.

Nova Zelandija je tudi dežela ledenikov. Med njimi sta najbolj znana dva, Fox in Franc Jožef, ki pa se žal vztrajno zmanjšujeta. Tako sem obiskal le ledenik Fox in še to od daleč.

Naravni prizori na tem koncu Nove Zelandije so izjemno privlačni, saj je tudi pokrajina zelo razgibana. V enem dnevu kolesariš ob morju, mimo ledenikov in jezer, čez gorske prelaze in skozi gozdove.

Prometne oznake so ponekod opozarjale, da je treba voziti po levi, s čemer tudi tokrat nisem imel težav. Neverjetno, kako se človek še tako temeljni razliki v prometu, kot ga je vajen doma, hitro prilagodi.

Južni otok se je zares pokazal za hitrejšega od severnega otoka. V smislu, da sem v enem dnevu precej lažje naredil več kilometrov. Tako sem v glavi že začel načrtovati dan, ko bom prišel na cilj. A predvsem zato, da sem videl, če lahko v tesen urnik vrinem še en dodaten dan za ogledovanje. To je pomenilo en dodaten dan brez kolesarjenja, kar sem si zlahka privoščil, potem, ko so kilometri na teh hitrih cestah kar leteli.

Zahodno obalo sem zapustil čez prelaz Haast in se znašel v povsem drugačni pokrajini, regiji jezer. Jezeri Wanaka in Hawea sta prvi ledeniški jezeri, ki sem ju obiskal. Sicer je pogled nanju čaroben, a kolesarjenje mimo njiju po cesti brez bankine v prometnem vikendu mi je ostalo v spominu kot najstrašnejša etapa.

Nisem še omenil tega, kako izjemno prijazni ljudje so Novozelandci. Resda to rečem za večino držav, kjer je srečevanje z lokalci neizogibno, a vendarle ne za vse. Ob tem ne morem mimo tega, kako močno mi je žal za mlajše generacije popotnikov oziroma tiste, ki za potovanja uporabljajo zgolj razčlovečene sodobne platforme, kot je Airbnb. V smislu, ker se tam z gostiteljem najetega apartmaja, v katerem preživljajo dopust, niti ne srečajo. Ker si tega ne želijo. Kot, da jih ljudje v deželi, v katero so pripotovali, niti najmanj ne zanimajo. Ja, ljudje imamo silno različna pričakovanja in razloge, zaradi katerih potujemo po svetu. Kakorkoli, Novozelandci na lestvici prijaznosti, v mojih očeh, kotirajo izjemno visoko, saj ne le, da so zelo prijazni, tudi način, na katerega se izražajo, mi je bil silno všeč. Besede, kot so pozdravljeni, prosim in hvala, so takorekoč del vsakega pogovora. Ne le to, tukaj imaš občutek, da so pristne, ne le pogovorna fraza, kot to velja v kakšni moderni deželi, ki se ima za napredno. Domnevam, da je to posledica njihovih korenin, saj jih večina izvira z britanskega otočja, za katero vemo, kako je tam z vljudnostjo. Res pa je, da menda še v nobeni deželi, kjer smo z domačini komunicirali v angleščini, v pogovorih nisem tolikokrat prosil, da ponovijo, kar so pravkar povedali. Novozelandski naglas je nekaj zares posebnega in se razlikuje tudi od avstralske angleščine. Nisem se uspel navadi nanj in včasih tudi potem, ko so ponovili, kar so povedali, nisem razumel in sem odvrnil le “Yeah!”

Na opozorilnih tablah ne zapovedujejo, temveč vljudno prosijo.

Ob poteh, kjer sem kolesaril skozi podeželje, sem nekajkrat naletel na stojnice, podobne našim mlekomatom ali jajcematom. Le da v Novi Zelandiji tudi za plačilo lepo prosijo. Sadje, s katerim sem se na teh stojnicah oskrbel, mi je še posebej teknilo, saj noben gel ali izotonični napitek ne poživi tako, kot grižljaj svežega sadja.

Dnevi, ko sem oblekel dežna oblačila, so bili menda štirje. Od teh je bil le eden dan takšen, ko nisva odnehala niti jaz, niti dež. Po nekaj urah sem bil kljub nepremočljivim oblačilom premočen do kože. Na srečo takrat ni bilo premrzlo, kakšnih 16 stopinj, tako, da sem kljub temu, da sem bil ves moker, lahko kolesaril do cilja. Kolesarjenje v močnem dežju v meni namreč prebudi nek občutek norosti, temu ne znam reči drugače, nekako se mi utrga od tega, da me močno zaliva voda. Tako je bilo v Koreji in v Afriki, pod Viktorijinimi slapovi in še kje.

Ob jezeru Rotoroa. Edini dan na kolesarjenju po Novi Zelandiji, ko sem namesto šotora izbral kabino, kjer sem se lahko ogrel in osušil sebe ter oblačila.

Naslednji dan je seveda posijalo sonce, ki je Te Waipounamu prikazalo v lepši luči.

Naslednji dan me je čakala ena najbolj zahtevnih etap na vsej poti, Big river track. Steza, ki je pravzaprav namenjena pohodnikom, ne kolesarjem, je speljana skozi divjo pokrajino, kjer so v 19. stoletju kopali zlato. Ozka steza se vije čez strma gozdnata pobočja, čez korenine dreves, ob katerih ti zaradi strmega naklona ob vsakem prečkanju zdrsne kolo. Teren je vlažen in porasel z mahom, kar dodatno prispeva k možnosti zdrsov in padcev. Sicer sem nekaj te poti prehodil, a veliko večino sem uspel prevoziti in se na koncu iskreno zahvaljeval tistemu, ki je tam pazil name. Saj je bila etapa izjemno izpostavljena in nevarna, a sem jo vendar, kljub nešteto zdrsom, uspel prevoziti v enem kosu. Bil sem le blaten, tako kot nikjer drugje. Večina kolesarjev, ki sem ji prejšnji popoldan srečal v kampu, se je tej stezi izognila in raje izbrala glavno cesto. Jaz pa, glede na to, da sem kolesaril na polno vzmetenem gorskem kolesu, narejenemu za tovrsten teren, se temu seveda nisem hotel izogniti. Ta dan sem na stezi srečal dva kolesarja. Američanka, ki je sicer trdoživa punca, saj je prehodila famozno PCT trail v ZDA, je kolesarila na gravel kolesu, ki za tak teren ni primerno, je ta dan prišla do cilja 4 ure kasneje kot jaz. Zvečer smo se namreč srečali v kampu in poklepetali pri večerji.

Tukaj so nekoč izkopavali zlato. Voda v teh koncih še danes ni pitna.

Neprevozen teren.

Fotografij najzahtevnejšega dela poti, pa tako kot ponavadi, nimam. Ko je situacija resna, mi to, da bi fotografiral, niti ne pade na pamet.

Wellington je še ena od prestolnic, ki sem jih na poti po svetu obiskal zgolj zaradi logističnega postanka, ne zaradi vsebin, s katerimi bi potešil radovednost. Znamenitosti, kot vožnja z gondolo, botanični vrt, muzej ali stavba parlamenta, me enostavno ne pritegnejo. Sploh, kadar potujem sam. Saj sem jih videl in obiskal že nešteto, zato čas, ki ga imam v takšnem velemestu na razpolago, izkoristim za kaj drugega. Najprej sem moral v pristanišče urediti vozovnico za plovbo s trajektom čez zloglasno Cookovo ožino. Nato sem moral poiskati serviserja za kolo, ki bi me bil pripravljen vzeti preko vrste, saj sem imel le pol dneva časa. Kolo (ameriško-švicarske znamke, narejeno na Tajvanu, kupljeno v Sloveniji preko nemške spletne trgovine in nato v kartonski škatli poslano na Novo Zelandijo) s katerim sem kolesaril, je bilo sicer novo, a je zaradi zahtevnih razmer na tri tisoč kilometrski poti zahtevalo, da servis obiščem kar štirikrat. Nekaj reči se je strgalo, nekaj zlomilo, nekaj zrahljalo in tako naprej. Po eni strani se mi to zdi več napak, kot bi si želel, a po drugi strani ni bila nobena tako resna, da bi mi preprečila nadaljevanje poti, kar bi lahko bil hud udarec. Gnati težko natovorjeno kolo tisoče kilometrov po ozkih in strmih ter razdrapanih gozdnih stezah, čez potoke, morje, v dežju, prahu in blatu, seveda terja svoj davek. Zato sem obiske servisov jemal kot sestavni del poti.

Natovorjena Zver ali The beast, kot so moje natovorjeno kolo, zaradi nadpovprečne teže, poimenovali ob dvigovanju na palubo. V ozadju Wellington.

Pohvaliti moram tudi serviserje, saj so mi svoj čas namenili takoj, ko sem se nenajavljen pojavil na vratih delavnic in so videli, da sem del Tour Aotearoa. Razen v Wellingtonu, kjer me prvi serviser ni hotel sprejeti, drugi pa me je za servis naročil na naslednji dan. Kar sem na nek način tudi pričakoval, saj imamo ljudje v velikih mestih drug do drugega precej drugačen odnos kot v manjših krajih. Povrhu mi je serviser v Wellingtonu zlomil nosilec menjalnika, katerega nadomestni del sem nato moral plačati jaz, a bil sem zadovoljen, da je kolo pregledano in pripravljeno za nadaljevanje poti. Nikakor pa ne toliko, da bi mu, kot je serviser sam predlagal, dal oceno s petimi zvezdicami. Tako imam na Wellington zares lep spomin le na izvrsten sladoled, ki sem si ga tam privoščil na Račjem otoku na Kubanski ulici.

Wellington.

Z Wellingtonom sem za seboj pustil severni otok Nove Zelandije in prvo polovico poti ter tako lažje zadihal. Prvič zato, ker mi je nekaj ljudi, s katerimi sem se zapletel v pogovor povedalo, da je južni otok precej lepši od severnega in tega sem se silno veselil. Drugič zato, ker so mi kolesarji zaupali, da je južni otok hitrejši, v smislu, da je lažje narediti več kolesarskih kilometrov na dan. Tretjič pa zato, ker sem šele tukaj, na polovici poti začel verjeti, da mi bo uspelo prekolesariti do cilja. Doslej sem namreč kolesaril od jutra do večera in včasih celo več, saj sem bil nenehno pod pritiskom, da moram vsak dan priti čim dlje. Tako sem postanke delal načrtno in sem bil takorekoč od jutra do večera v neke vrste naglici. Seveda sem si privoščil tudi posedanje, celo stolček sem tovoril s seboj s tem namenom. A bil sem pod vtisom, da čas ni moj zaveznik, zato sem trudil optimizirati vse, kar sem počel. Na primer, že zvečer sem si pripravil načrt za obroke za naslednji dan. Na takšnem podvigu redno zagotavljati izčrpanemu organizmu zadostne količine energije predstavlja silno zahtevno nalogo. Pogosto sem porabil več kot 5.000 kCal dnevno, kar pomeni, da sem jih moral, oziroma sem se trudil, da jih toliko tudi vnesem. To je dvakratnik priporočenega dnevnega vnosa kalorij, kar je zame predstavljalo precejšnjo obremenitev v več pogledih. Tako sem, če je bilo mogoče, obiskal trgovino pozno popoldan, pred prihodom v kamp in nabavil vse potrebno ter na zemljevidu označil lokal, kjer bi lahko naslednji dan naredil postanek za kosilo. A poštene obroke, ki sem jih imel sredi dneva v gostilni, lahko preštejem na prste. Če sem jo našel, sem postanek za kosilo najraje naredil v pekarni in si privoščil kar po dve piti. Novozelandske mesne pite bi lahko jedel vsak dan, tako slastne so. Kar se mene tiče, so pite novozelandska narodna jed. A v resnici sem najpogosteje čez dan jedel to, kar sem imel s seboj, saj trasa v glavnem ni speljana skozi kraje ali mimo gostiln. Vem, da se s tem, kaj in koliko dati v usta, ne ukvarja vsak, a zame je oskrba telesa z zadostno energijo na takšnem podvigu eden ključnih dejavnikov za dosego cilja.

Seveda sem se trudil jesti okusno, ne le kalorično hrano, a občasno sem moral pojesti tudi kaj, kar je šlo s težavo po grlu. “Takeaway” pravijo lokalom, kjer strežejo hitro pripravljeno hrano. Po tem “fish-and-chips”, zavitem v papir, sem se jim na daleč izognil.

Že prvi pogled na Te Waipounamu, kot je južni otok imenovan v maorščini, mi je dal vedeti, da bo tukaj drugače.

Picton je pristanišče, kjer sem se izkrcal v poznem popoldanskem soncu in začel z drugim delom kolesarskega breveta Tour Aotearoa.

Kostanj zori konec marca, s šestmesečno zamudo oz. pol leta hitreje, kot pri nas.

Psihadelično osvetljen tunel, na koncu katerega je dvigalo, s katerim sem se dvignil za sto metrov nad mesto.

Nadmorska višina je absolutna, saj meri na fiksno referenco – morje. Dokaj pomemben parameter, na katerega se zanašam, ko na potovanjih načrtujem kolesarske vzpone, izbiram prostore za šotorjenje in podobno, kar se odvija zunaj, ko sem izpostavljen milosti in nemilosti naravnih vplivov. Biti zunaj 24 ur na dan, dan za dnem, več tednov zapored, je morda najzahtevnejši del takšnega podviga, na katerega pa nihče, ki mu to pripovedujem, niti ne pomisli. Seveda, nihče ni ves čas zunaj, saj ljudje večino svojega časa preživimo v zavetju, znotraj prostorov. A prav to, zdržati zunaj 24 ur na dan, dan za dnem več tednov, ne da bi se ulegel v posteljo, terja največ prilagajanja, več kot na karkoli drugega. Mraz, vročina, veter, dež, komarji, pikajoče muhe in tako naprej, so zvesti spremljevalci novozelandskega okolja. Na vse te nebodigatreba sem se, koliko je to sploh mogoče, pripravil, zaradi česar mi je bilo morda lažje, ko sem se moral z njimi soočati. A presenetilo me je, kako drugače nadmorska višina vpliva na temperaturne razlike. To sem sicer že doživel na skrajnem severu Evrope in na skrajnem jugu Amerike, nisem pa tega pričakoval na Novi Zelandiji, saj je relativno blizu Ekvatorju, bližje, kot je videti na zemljevidu sveta. Tako me je sredi novozelandskega poletja, ko sem spal v šotoru le nekaj sto metrov nad morjem, presenetil hud mraz. Ob idiličnem jezeru Maraetai sem se v toplem popoldanskem soncu zunaj še tuširal in sprehajal, ko pa je na jasnem nebu vzšla polna luna, sem pričel slutiti, da bo noč mrzla. A mrazu nisem pustil, da mi pride do živega. Tudi naslednje jutro, ko sem kampiral v gozdnem rezervatu Pureora in sem se zbudil v temperaturah pod ničlo, ne. Mraz me je presenetil predvsem zato, ker sem domneval, da na tej višini in na zemljepisni širini, ki je od Ekvatorja oddaljena toliko, kot Atene, poleti temperature ne morejo pasti pod ničlo.

Jezero Maraetai.
Vzhod polne zlate lune.
Rezervat Pureora v toplem popoldanskem soncu
in zjutraj, prekrit s slano.

Kolesaril sem po eni najboljših MTB kolesarskih stez na Novi Zelandiji, Timber trail. Kar je seveda pripomoglo k temu, da mi ni mogel do živega niti mraz, niti najbolj zoprne živali na Novi Zelandiji, pikajoče muhe. Bil sem namreč popolnoma zatopljen v to, da uspešno prekolesarim vse izzive na tej stezi in seveda v prečudovito kuliso, ki jo nudi tamkašnja divja narava.

Viseči most Maramataha je z dolžino 141 metrov najdaljši na tej etapi. Prečkati ga s kolesom in zreti v 50-metrsko globino ter se ob tem pozibavati gor-dol in levo-desno, zbudi prav posebne občutke.

Geografsko središče severnega otoka Nove Zelandije.

Na koncu steze me je pričakal Most do nikoder oz. Bridge to nowhere, ki so ga zgradili, preden so ugotovili, da je teren naprej neprevozen.

Na tem mestu sem zaključil s prvo večdnevno etapo po enosledni gozdni stezi. Le še do civilizacije, do koder edina pot vodi po reki Whanganui, je bilo treba. Kolesarje, ki smo se našli ob istem času na nabrežju, je pričakal Jet boat – reaktivni čoln. Nanj smo naložili kolesa in sledila je najbolj adrenalinska izkušnja, kar sem jih v Novi Zelandiji doživel. Sedaj razumem, zakaj si nekateri želijo čolnov z več sto konjskimi močmi.

Adrenalinska vožnja se je končala v kampu Pipiriki, na jugu Narodnega parka Whanganui. Za menoj so bili trije dnevi v divjini, zato sem se kljub zgodnji popoldanski uri odločil ostati. Kamp je imel namreč kuhinjo, pralnico, tuš in druge komoditete, ki sem jih že zelo pogrešal. Težko bi se odločil, kateri občutek je boljši; mešanica strahu in navdušenja pred začetkom zahtevne večdnevne etape skozi divjino ali izpopolnjenost, ko se iz divjine uspešno vrneš. Zraven tega ne bi mogel reči, da so bili trenutki izpopolnjenosti pogostejši, kot trenutki strahu in negotovosti. Sem pa v trenutkih izpopolnjenosti naredil neprimerno več fotografij, kot v času strahu in negotovosti.

Prva znamenitost, ki sem jo v Novi Zelandiji obiskal, ko sem kolesaril mimo, je bila največje drevo, Gospodar gozda oziroma Tane Mahuta, kot izhaja iz Maorske mitologije. Veliko drevo, ob katerem se je trlo obiskovalcev, ki so poslušali pripovedovanje lokalnega vodnika. Bila je kar malce preveč civilizirana izkušnja zame in sem se raje vrnil nazaj na cesto. Samota je namreč nekaj, kar na takšnih potovanjih izjemno hitro osvojim in mi postanejo srečanja z večjim številom ljudi odveč. Takoj, ko se navadim na to, da nekje v naravnem okolju potujem sam in v lastnem ritmu, se nekako povežem z okolico. Vidim, slišim in čutim drugače. Zato me srečanja s skupino ali večjim številom ljudi pričnejo odvračati, saj vpričo vsega, kar ljudje, ko smo v velikem številu na enem mestu pač počnemo, preprosto izgubim to povezavo. To se mi zgodi le ob srečanjih z večjimi skupinami ljudi ali v vrvežu velikih mest. Predvsem v mestih se začnem počutiti kot outsajder, ki tam nima kaj iskati in komaj čakam, da se vrnem nazaj v naravo. Po drugi strani pa srečanja s posamezniki obožujem. Teh srečanj je bilo v Novi Zelandiji ogromno in prav vsakega pomenkovanja z zvedavim domačinom, mimoidočim v kampu ali kolesarjem, imam v lepem spominu.

Tane Mahuta.

Moji najzvestejši navijači na celotni trasi čez Novo Zelandijo so bili tile. Ne vem, kako naj to povem drugače, a nikjer na svetu nisem videl tako lepo čistih in urejenih krav, kot na Novi Zelandiji. Da o ovcah niti ne govorim.

Mogoče sem si tudi zato, kadar je bilo le mogoče, privoščil brezmesni obrok, kot na primer ta dva vegi burgerja.

Novozelandci so izjemno strogi glede varovanja njihovega okolja. Ob pristanku v Novi Zelandiji sem moral na carini odpreti škatlo, v kateri sem imel spakirano kolo. “Preveriti moram gume”, je rekel carinik. Več tednov sem potreboval, da mi je kliknilo, zakaj je hotel videti gume. Ostanki zemlje, blata ali kakšnegakoli organizma na plašču kolesa bi lahko ogrozilo tamkajšnji ekosistem. Tako pravijo. Med kolesarjenjem skozi naravne rezervate, parke ali druga zaščitena območja, sem se moral ustaviti v posebni čistilni napravi. Tam sem moral pred vstopom in ob izstopu očistiti gume, oziroma celo kolo in čevlje. Ne kar tako površno, temveč jih dodobra skrtačiti in poškropiti s sprejem.

Novozelandci so tudi zelo resni pri varovanju zasebne posesti: “All dogs will be shot!”

Na poti sem se osemkrat vkrcal na čoln, ladjo ali trajekt, saj je bila pot čez vodo edina možna pot. Tam sem pogosto naletel na kolesarje. Četrti dan me je ujel val hitre skupine kolesarjev, ki so na pot krenili dva dni kasneje, kot jaz. A tretji teden na poti sem že jaz postal tisti, ki sem prehiteval druge kolesarje. Najbrž zato, ker so bili ta hitri že mimo, ne zato, ker bi jaz začel kolesariti hitreje.

“Trail angels” so ob traso Tour Aoteroa ali TA26 na več mestih nastavili okrepčila. Na tem mestu sem se oskrbel z gumijastimi bonboni, s katerimi si nisem mislil, da se bom še kdaj sladkal. A kolesarju ne uide nič, s čemer je mogoče potešiti občutek sestradanosti.

Predvsem ob izjemno strmem vzponu, kot je bil na Mangatangi – Prekleti zid.

Na Tour Aotearoa se pokrajina nenehno spreminja, kar zelo pripomore k temu, da celodnevno kolesarjenje ostane privlačno dan za dnem.

Začetek kolesarskega breveta Tour Aotearoa je na rtu Reinga na severu Nove Zelandije. Sam sem začel kolesariti dva dni pred prvim od treh štartnih dni, zato sva bila tam na tisto pozno popoldne le dva kolesarja. A že priti do samega štarta je bila pravcata odisejada. Potem, ko so bili za menoj štirje poleti in sem pristal v kraju Kerikeri, sem se tam najprej lotil sestavljanja kolesa. Presrečen, da je prišlo v enem kosu in pravočasno. Za to, da sem ga sestavil in nanj namestil vso prtljago sem potreboval kar tri ure. Nato sem odkolesaril do mesta, kjer sem bil dogovorjen za zasebni prevoz, saj drugih možnosti prevoza do rta Reinga ni. Vožnja je trajala tri ure, a je zaradi pogovora s prijetnim možakarjem, prvim Novozelandcem, ki sem ga spoznal, hitro minila. Tako sem na štart prispel po 48 urah na poti, a od samega adrenalina in 12-urne časovne razlike precej manj utrujen, kot bi pričakoval. Seveda sem ta pozitivni naboj izkoristil. Kako drugače, kot tako, da sem kar sedel na kolo in začel kolesariti proti 3.000 kilometrov oddaljenem cilju na jugu Nove Zelandije.

Tour Aotearoa na zemljevidu Nove Zelandije. Za lažjo primerjavo, Nova Zelandija je približno tako velika, kot Italija.
Rt Reinga, začetek poti.

Po kakšni uri sem zavil s ceste proti morju, saj je Tour Aotearoa tako trasirana, jaz sem bil pa trdno odločen, da se držim začrtane etape. In sem se, vse do cilja, razen morda kakšnih deset ali dvajset kilometrov, ko sem moral peljati drugje. Prav ta odločenost za dosego začrtanega cilja je bila ključnega pomena za uspeh z motivacijskega vidika. Že nekajkrat sem se namreč zaletel v zid, kot pravijo in na dolgih ter zahtevnih preizkušnjah nekaj izgubil. Tokrat ne, niti za trenutek. A o tem ne gre kar tako mimogrede pisati, morda ob kakšni drugi priložnosti. Skratka, plaža. 90-mile beach je neskončno dolga plaža, po kateri je mogoče prečudovito kolesariti, a le v času oseke. Sicer je treba to etapo prevoziti naokrog po cesti. Tudi to je razlog, zaradi katerega s kolesarjenjem nisem hotel odlašati. A z vodo sem se srečal še preden sem do plaže sploh prišel, saj je bilo treba več kilometrov kolesariti po plitvi vodi. To je bil prvi trenutek, ko sem bil vesel, da sem izbral pravo vrsto kolesa in pravo širino gum za ta podvig.

Ko se cesta in reka zlijeta v eno.

Tam, kjer ni vode, je pesek suh in s kolesom neprevozen.

Ko sem prišel do plaže je sonce zašlo, a nisem se pustil motiti. Nadel sem si čelno svetilko in po dveh urah kolesarjenja po plaži prišel do divjega kampa. Ura je bila že več kot deset zvečer, a sem kljub tem izvedel rutino, ki sem jo nato ponavljal ves mesec, vsak dan. Zvečer in podobno zjutraj. Najprej sem postavil šotor, se nato umil, skuhal čaj in večerjo. V šotor sem legel, ko je bila ura skoraj polnoči. A spal sem kot top vse do jutra, ne da bi se pustil motiti jetlagu ali 12-urni časovni razliki. Nič čudnega, saj sem prejšnji dve noči prespal, če se temu lahko tako reče, na letalih in letališčih.

Pričakal me je prečudovit sončen dan na takorekoč neskončni plaži. Bil sem fit in zdrav, kolo je teklo in veter je pihal v pravo smer. Začel sem drzno pustolovščino in pred menoj je bilo tri tisoč kilometrov po eni naravno najbolj privlačnih dežel na svetu, daljni Novi Zelandiji. Kolesarjenje ne bi moglo biti lepše. Mislim, da sem ta dan nadpovprečno velikokrat zavriskal.

Mrka, ki so ga bile zadnji mesec in pol deležne te strani, ne gre pripisati ničemer drugemu, kot potovanju. Potovanje in pisanje sta še dve opravili, za kateri sem se odločil, da ju ne počnem hkrati, saj se multitaskingu odrekam povsod, kjer je le mogoče. Tudi zato, ker se v svojem lastnem majhnem svetu na ta način upiram miselnosti, da je treba vtise s potovanj objavljati v živo, še preden jih sami dodobra predelamo. Zato se tako, kot zadnja leta, pisanja objav o potovanju lotevam z zamikom.

Torej Nova Zelandija. S kolesom. 3.000 kilometrov v daljino in 32.000 metrov v višino se je nabralo v slabem mesecu za krmilom kolesa. Kolesa, težkega 35 kilogramov, kar je ključno za razumevanje razlike med rekreativnim in popotniškim kolesarjenjem. UI pravi, da je ta podvig, glede na energijsko porabo tolikšen, kot če bi 30-krat pretekel 42 kilometrski maraton. A o tem nisem prepričan, saj maratona nisem pretekel še nobenega. Morda pa se tokraten podvig zares uvršča v kategorijo ekstremizma.

Zakaj Nova Zelandija? Preprosto zato, ker sem iskal destinacijo, ki bi mi ponudila kolesarski izziv, pisan na kožo in ga našel na Novi Zelandiji. Dežela namreč slovi po avanturistih, ki v tamkajšnjih naravnih danostih vedno znova iščejo izzive. Tako so bratje Kennett zasnovali Tour Aotearoa. Aotearoa je maorsko ime za Novo Zelandijo in pomeni Dežela dolgega belega oblaka. Kolesarska pot je zasnovana tako, da prečka državo od ene do druge skrajne točke. Od rta Reinga na skrajnem severu severnega otoka, do kraja Bluff na skrajnem jugu južnega otoka. Kolesarska pot je speljana po ozkih gozdnih stezah, a tudi po prometnih cestah ter povsod vmes. Tudi po plažah, kot je 90-mile beach, kjer je treba ujeti trenutek, ko je oseka, sicer se tam ne da kolesariti. Tour Aoteroa je “brevet”, kar pomeni, da se tam ne tekmuje, je pa pot treba prevoziti v manj kot 30 dneh in brez podporne ekipe. Ker se to vse skupaj dogaja v daljni Novi Zelandiji, ki slovi po prečudoviti naravi in to v času, ko je pri nas zima, tam pa poletje, je odločitev padla v hipu.

V slabih dveh mesecih, ki sem jih imel od odločitve do začetka kolesarjenja na voljo, sem se pripravljal. A tokrat sem vse napore vložil v to, da se čim bolje telesno pripravim na izziv, ki me čaka. Noben od kolesarskih podvigov, ki sem se jih doslej lotil, se niti ne približa temu, kar me je čakalo v Novi Zelandiji. Zastavil sem si, za moja merila, izjemno drzen in zahteven cilj; 35 kilogramsko kolo (in sebe) vsak dan spraviti 105 kilometrov daleč in 1.000 metrov visoko ter pri tem kampirati, vključno s kuhanjem zajtrkov in večerij. In to početi dan za dnem 30 dni, ne glede na razmere. Še sedaj, ko to pišem, se
sprašujem, kako sem si to sploh drznil pomisliti, da bom zmogel.

Zdaj, ko je vse skupaj za mano in vem, da sem zmogel, je najtežje vprašanje, ki sem ga dobil: ali je bilo težko? Že samo, da sem prišel do tja in nazaj, sem preletel precej več kot 40.000 kilometrov in dvakrat stal v Abu Dhabiju. Po Novi Zelandiji sem kakšnih dva milijonkrat pritisnil na pedala. Pod lediščem, v vetru, dežju, po divjih strminah, po blatu in vodi, skozi gozdove in čez viseče mostove ter na koncu vsakega dne postavil šotor in skuhal večerjo. Mi je bilo težko? Ne zares. Bil sem namreč tako fokusiran na doseganje cilja, da sem kolesaril tudi ponoči, ko je bilo treba. Prepričal sem se, da me vsak izziv, ki sem ga moral na poti premagati, pripelje bližje k cilju. Izkazalo se je, da sem imel prav. Sedaj, ko gledam nazaj in ugotavljam, da nisem imel niti enega zares težkega trenutka in da nisem niti enkrat samkrat pomislil na to, da bi odnehal, lahko trdim, da sem cilj zlahka dosegel. A bojim se, da bi za to, da bi lahko te lastne občutke in dojemanje skušal pojasniti nekomu, ki se podobnih podvigov ne loteva, potreboval precej več, kot nekaj odstavkov na teh straneh. Nenazadnje tega še sam, ki sem to občutil na lastni koži in v lastni glavi, ne razumem v celoti.

Verjamem, da bo to prišlo s časom, ko se mi bodo vtisi oblikovali in bom tako lahko več o vsem skupaj zapisal.

Na cilju.