Navdih, o čemer sem pisal nazadnje, je “surovina”, če jo lahko tako imenujem, do katere je relativno lahko priti in iz nje oblikovati pomenljivo doživetje. A za slednje je potrebno precej več, kot ena sama sestavina. O tem sem razmišljal v nedeljo, ko sem se zbudil ob treh zjutraj, sedel v avto in se poldrugo uro vozil do izhodišča, od koder sem pričel celodnevni pohod po Alpah. Tudi, ko sem deset ur kasneje sedel nazaj v avto in me je čakalo dve uri vožnje do doma, sem pomislil na to. Na to, koliko angažiranja je potrebnega in koliko ovir je treba premagati za en sam enodnevni izlet. “Le kaj ti je tega treba?” bi kdo rekel. Potem, ko sem že našel navdih in motivacijo za pohod v gore, se je utiranje poti k realizaciji pravzaprav šele začelo. Ne zaradi pakiranja, pridobivanja kondicije in drugih logističnih priprav, temveč zaradi vsega drugega, kar potrebujemo, da se prostovoljno odločimo za nekaj, kar je hkrati težko in nam v resnici sploh ni potrebno. Zakaj bi se človek zbudil ob treh zjutraj, če ni nujno? Zakaj bi še čez vikend za štiri ure sedel v avto in se po preveč obremenjenih cestah vozil nekam daleč? Zakaj bi šel v gore sam? Hodil navkreber v vročini, nosil težek nahrbtnik in preobremenjeval telo? Tovrstnih “zakajev” sem v življenju slišal že nešteto, a me menda še nikoli niso pripravili tako daleč, da bi zaradi tega, ker mojega početja ne razumejo ali obravnavajo drugi, odnehal. Velja namreč, da ima vsak zakaj svoj zato in meni zadostuje, če ta zato odgovarja le meni. Zadostuje mi, da jaz vem, zakaj počnem to, kar počnem. Da vem, kaj mi bo to, ko namesto, da se prepustim lagodju in raje izberem trdo delo, prineslo. Glede tega sem redko v dvomih, saj tovrstne odločitve na podoben način sprejemam že vse življenje. Včeraj popoldan sem po telefonu govoril z mamino teto, ki že od druge svetovne vojne živi v Kanadi in je lani dočakala 100 let. Če kaj zaznamuje njeno dolgo življenje, je to trdo delo.
Seveda to ne pomeni, da vedno izberem težjo pot ali da to počnem zaradi plehke želje po dolgoživosti. Prav tako se kdaj odrečem zahtevni preizkušnji, čeprav verjamem, da bi imela pozitiven učinek na dolgi rok. Po navadi zaradi strahu, redko zaradi prepuščanja lagodju. A v teh primerih sem nekako razdvojen, saj vem, da je treba le zbrati pogum; najpogosteje v obliki motivacije, predanosti in energije, da strah premagam. Na primer, preden se odpravim na kakšen zahtevnejši, pravzaprav nevarnejši pohod, predvsem pozimi, v izjemnih razmerah, me je silno strah. Tako močno, da slabo spim in imam prebavne težave. Se mi je že pripetilo, da sem se vdal strahu in si zjutraj, ko bi se moral odpraviti, premislil. Ne le poguma, tudi odločnosti mi v takšnih primerih kdaj zmanjka.
A ker to, da bi mi v odločilnih ali pravzaprav katerihkoli trenutkih zmanjkovalo odločnosti, zame predstavlja oviro, se urim, da do tega ne bi prihajalo prav pogosto. Podobno velja za vztrajnost, vzdržljivost, odpornost in druge kreposti, za katere menim, da jih je treba redno gojiti. Se pravi, izpostavljati se zahtevnim situacijam, tudi takšnim, za katere nismo prepričani, da jim bomo kos. Verjamem namreč v to, da zahtevne preizkušnje, ki se jim izpostavimo na potovanjih, izletih ali drugih situacijah, ki niso del našega vsakdana, izboljšajo naše sposobnosti premagovati vsakodnevne ovire. Verjamem, da nas namerno in prostovoljno izpostavljanje zahtevnim situacijam in izzivom naredi močnejše. Tako, kot dvigovanje uteži krepi naše mišice in branje krepi naše možgane, premagovanje zahtevnih izzivov krepi naš značaj. Lepo je zapisal George Bernard Shaw: I want to be thoroughly used up when I die, for the harder I work, the more I live.
