Potem, ko sem pustil gorovje Omana za seboj in se znova vrnil v dolino, je bila pred menoj le še dolga, ravna in dolgočasna cesta do glavnega mesta. Na srečo je bilo dovolj daleč, da je bila pred menoj še ena, zadnja noč v šotoru. Nameraval sem kampirati nekje na obronkih velemesta, kar mi nekako ni dišalo, saj se lahko v še tako skrivnih kotičkih v bližini civilizacije zlahka znajde preveč ljudi. To vsekakor razvrednoti smisel kampiranja na divje. Tako sem na dolgočasni cesti, kjer sem imel na pretek časa za tuhtanje, razmišljal o tem, kaj naj naredim, da si pričaram še eno lepo kamping izkušnjo. K morju, seveda! Že dlje časa sem bil v notranjosti Omana in sem pogrešal morje. Tako sem se obrnil k morju in se namenil na mestno plažo Seeb. Kontradiktorno pomisleku, da me pri kampiranju nekje na obronkih mesta ne bi motilo preveč ljudi, sem se odpravil na mestno plažo, kjer bo ljudi zagotovo več. Kot, da sem ob misli na to, da bi lahko kampiral ob morju, pozabil na vse drugo. Vsakič, ko se ujamem, da ravnam v nasprotju s tem, o čemer sem bil še pred kratkim prepričan, me to nasmeji.
Plaža Seeb, ko sem ujel redek trenutek samote.
Kakorkoli, bil sem na plaži. Med sprehajalci, odbojkaši in celo kopalci, a edini s šotorom in namenom, da tukaj prenočim. Znova sem nekega možakarja vprašal, če lahko in je odvrnil pritrdilno, a nisem želel, da se ponovi zgodba iz parka in da me potem, ko bom že v šotoru, nekdo prežene. Tako sem nekaj časa sedel in gledal v morje, dokler mi ni pristopil temnopolti možakar, s katerim sva se zapletla v pogovor. Povedal je, da je iz Sudana, na kar sem odvrnil, da to deželo poznam, saj sem jo že obiskal. Nič več, je rekel. Sedaj je tam vojna in veliko ljudi iz Sudana je našlo zatočišče v Omanu. Žalostna resnica, ki jo, kadar se srečujemo z migranti doma, zlahka spregledamo. Čez čas je pripeljal patruljni policijski avto in sem ga prosil, če lahko greva vprašati policiste ali lahko prenočim na plaži. Seveda je bil takoj za. Policiste je nagovoril s tako šarmantnim pristopom, da so se vsi po vrsti nasmejali in dali privolitev, da eno noč prespim na plaži. Še eden od tistih trenutkov, ko nas popotnike iz zagat rešujejo popolni tujci. To, da se pustiš pomagati tujcu, ki kot da je poslan od boga, da te reši iz zagate, je resnično izjemen občutek.
Naslednje jutro sem si vzel čas, da sem šotor posušil, saj sem vedel, da ga nekaj časa ne bom potreboval. Morda sem z odhodom zavlačeval tudi zaradi tega, ker me je zadnji kolesarski dan v Omanu čakala dokaj težka etapa, saj je bilo treba kolesariti 50 kilometrov po prometnih cestah velemesta. Te so bile pravo nasprotje praznih avtocest, ki sem jih bil v Omanu vajen doslej. Ko mi je vendarle uspelo priti na cilj in sem parkiral kolo pred hotelom, izpred katerega sem pred par tedni startal kolesarko turnejo po Omanu, se mi je smejalo do ušes. Bil sem prezadovoljen, da sem uspešno prekolesaril še eno deželo, ki se je povrhu izkazala kot izjemna gostiteljica. Predvsem njeni ljudje in celo tisti, ki so tja preseljeni, so se izkazali bolje, kot sem upal verjeti. Ne vem, kako naj to zapišem politično korektno, a Indijci, ki predstavljajo desetino prebivalstva v Omanu, so od Indijcev, ki smo jih srečali na potovanjih v Indiji, precej drugačni, da ne rečem, bolj prijazni. Razen seveda do priseljencev iz drugih držav indijske podceline, o čemer sem se prepričal na lastna ušesa. Le kaj je to v nas ljudeh, da sovraštvo do soseda odnesemo s seboj tudi na drugi konec sveta?
Od prestolnice Omana nisem pričakoval ničesar, zato tudi nisem bil presenečen ali razočaran nad ničemer, kar ponuja. V Maskatu sem obiskal le dve znamenitosti, največjo mošejo in največjo tržnico. Začuda me je mošeja, čeprav polna tujih turistov, precej bolj impresionirala, kot tržnica, ki je bila popolnoma nezanimiva.
Kakorkoli povzamem, Oman me je navdušil. Bolj kot katerakoli druga od menda petih arabskih držav, ki sem jih obiskal. Sicer nima blišča egipčanskih templjev, privlačnosti jordanskih sotesk ali razsežnosti maroških gorstev, ima pa to, kar nobena od teh dežel nima; občutek, da si tam kot gost resnično dobrodošel.