Rota Vicentina, Almograve – Aljezur

Tretji dan naju je pričakal dež. Zato sva se odločila, da ta dan izkoristiva za počitek. Sicer ga po dveh dneh hoje še nisva potrebovala, a sva se vendarle odločila, da na dan, ko bi naj ves čas deževalo, ne hodiva. Majhna vasica Almograve nama je ta dan nudila zatočišče z natanko eno trgovinico in dvema gostilnicama. Sobo sva našla v pezionu, ki so ga upravljale Ukrajinke in bi bila v redu, če bi imela klimo ali kakršnokoli gretje. Tako pa se nama oblačila, ki sva jih ta dan oprala, nikakor niso posušila. Sob v teh vasicah izven turistične sezone ni toliko, da bi si popotnik lahko privoščil biti izbirčen. A v glavnem sva našla kar lepe sobe, ki sva jih rezervirala dan poprej ali šele, ko sva prišla na lokacijo. Hotela sva namreč ohraniti fleksibilnost in sva se zares sproti odločala, v katero smer in kako daleč bova sleherni dan hodila. Načrt poti sva si sicer naredila vnaprej, a se ga v glavnem nisva držala.

Pogled skozi okno penziona. Le kako naj človek ob takšnem razgledu verjame, da bo naslednji dan ves čas deževalo? Rota Vicentina, Portugalska

Po neskončno dolgem deževnem dnevu v sobici penziona v Almograve je naslednji dan ponovno posijalo sonce. Deževni dnevi, ko je treba nekje ždeti in čakati na boljše vreme, so zame na potovanjih tako težki, da se še danes spomnim, kako smo leta 2009 čakali monsun, da se končno preneha zlivati na Himalajo, da se lahko podamo okrog Anapurn. Ja, ja, saj vem, da za vsakim dežjem posije sonce, a zdržati je treba do takrat. Skratka, oprano portugalsko nebo je naslednje jutro na etapi do kraja Zambujeira do Mar naredilo prečudovite razmere. Pesek, po katerem sva pretežno hodila, zahvaljujoč dežju ni bil tako sipek in je manj polnil najine čevlje. Tudi razgledi so imeli več modrine, kot sicer.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Četrti dan naju je čakala podobna pot ves čas ob morju, le zadnji del je bil zoprn. Zaviti je bilo namreč treba proč od morja in hoditi po asfaltni cesti do kraja, ki sva ga videla že od daleč. A bolj, kot sva se mu približevala, bolj se nama je zdelo, da se oddaljuje. Teh nekaj kilometrov po asfaltu je bil najtežja etapa na poti. Predvsem zaradi psihe, ki je na dolgočasni asfaltni cesti popustila.

Morje na desni in reka na levi. Tukaj sva sestopila do reke ob kateri sva nato hodila daleč do kraja Odeceixe. Na plaži je videti tudi nekaj kopalcev. Rota Vicentina, Portugalska

Odeceixe se imenuje ta kraj, kjer je meja med pokrajinama Alentejo in skrajnim jugom, pokrajino Algarve, ki je sinonim za oddih na portugalskem morju. A Odeceixce ni niti na pravi lokaciji, saj je nekaj kilometrov proč od morja, niti ne ponuja ničesar, po čemer bi človek sklepal, da se je znašel v opevani pokrajini. To se takoj opazi, saj je bil kraj precej manj privlačen, kot kraji, ki ležijo ob morju in so zaradi večjega števila obiskovalcev preprosto lepši. Odprt je bil le en lokal, zato sva se odločila, da tako za večerjo, kot za zajtrk poskrbiva sama, saj je bila v hostlu, kjer sva bila edina gosta, opremljena kuhinja. Skrbnica nama je odklenila in naju nato pustila sama, da sva kot graščaka vladala samotnemu dvorcu. Kot je v hostlih navada, je bilo tudi tukaj v kuhinji nekaj sestavin in hrane, ki jo gostje potem, ko jih več ne potrebujejo, pustijo za druge. Nekdo je prijazno na kuhinjskem pultu pustil celo steklenico olja, na katerem je pisalo Castor oil. Še dobro, da Sabrina ve, kaj to pomeni, sicer bi jaz jajca spekel na ricinusovem olju. Dvomim, da bi naslednji dan naredila kak korak, če bi uporabil to olje.

Sledila je etapa, ki sva jo nameravala preskočiti, a sva ugotovila, da imava dovolj časa, da jo dodava v itinerar, zato sva pot proti jugu podaljšala do kraja Aljezur. Sprva se je bilo treba vrniti do morja, a začuda se nama je skoraj ista pot, po kateri sva se dan poprej tako namučila, zdela neprimerljivo krajša. Ponovno sva bila ob morju, kjer sva najraje. Naletela sva celo na klop, kjer sva se lahko odpočila in si za kosilo privoščila avokado. Zadnji del poti se je ponovno odcepil v notranjost, kar naju ni preveč motilo, saj sva vedela, da se v prihodnjih dneh ponovno vračava na morje.

Aljezur bi naj v desetem stoletju ustanovili Berberi in na nek način je njihova sled vidna še danes. A vasica je na dan vseh svetih, ko sva prišla, samevala. Le tu in tam je bil odprt kakšen lokal, da sva si lahko privoščila večerjo. Tokrat tajsko. Naslednje jutro je Aljezur ponovno oživel. Za zajtrk sva se sprehodila mimo šestih odprtih lokalov in šele sedmega izbrala za zajtrk. Tudi Aljezur nama je nudil vse, kar sva potrebovala. O tem, kako sta nama bila všeč ta dva kraja v notranjosti, priča tudi to, da sem v štirinajstih dneh na Portugalskem posnel več kot tisoč fotografij, a niti ene same v krajih Odeceixe in Aljezur.

Krajev in pohajkovanja v notranjosti, proč od morja, sva imela dovolj. Sedla sva na avtobus in se zapeljala do morja. Od tam sva pot nadaljevala proti zahodu in nato proti severu, a ves čas ob morju.
Rota Vicentina, Portugalska

Rota Vincentina, Porto Covo – Almograve

Po pristanku v Lizboni, ki je za naju eno najprivlačnejših evropskih mest, sva se sprehodila čez mesto in obiskala nekaj nama znanih kotičkov. Nato sva sedla na avtobus in se odpeljala proti jugu do kraja Porto Covo. Prvi od majhnih krajev, skozi katere naju je vodila pot. Simpatična vasica z vsem, kar pohodnik na večdnevnem pohajkovanju potrebuje.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Kar naju je presenetilo, je bilo število tujcev, ki so bili očitno priseljenci, a so v pomanjkanju dela postopali naokrog. Najbrž zaradi tega, ker trenutno ni sezona del v rastlinjakih, sadovnjakih, vinogradih, na poljih in podobno. Presenetilo naju je tudi to, da niso bili videti kot Afričani, temveč kot Indijci. To se je poznalo tudi po tamkajšnjih lokalih. Vsaj polovica vasic, skozi katere sva šla, je imela vsaj indijsko ali nepalsko trgovinico, če ne še restavracijo. Povsod, kjer je bilo mogoče, sva jim naredila nekaj prometa. Jaz sem namreč tisti, ki se ne more upreti obisku indijskega mini marketa, da o pristnih indijskih restavracijah niti ne govorim. Pristnih v tem oziru zame pomeni, da me takoj, ko stopim v takšen lokal, odnese v Indijo. Vonjave, oprema lokala, ljudje in njihova govorica v trenutku izdajo ali je lokal pristen ali ne. Občutkov, ko se znajdem v takšnem prostoru, ne znam opisati, a saj sem o tem, kako močna čustva gojim do dežele, ki nam je ostala najbolj nerazumljena, napisal dovolj. Ko v takšnem lokalu okusim še jedi, je to zaokrožena celota, ki je v mojem svetu občutek popolnosti.

Morda se zdi, da to ni povezano z najinim pohajkovanjem po Portugalski. Ampak je in to močno. To, da se po celodnevni hoji obdariš z najbolj slastno hrano, najokusnejšimi napitki in lepo sobo, je sila pomembno. Vtisi, ki jih pridno nabiraš čez ves dan, s tem postanejo še bolj lepi in še bolj trajni. Najlepše pri vsem skupaj pa je to, kar je o sreči ugotovil že Chris McCandless in najbrž še kdo. Vključno z menoj.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Prvi dan naju je pot vodila do vasice Vila Nova De Milfontes. Hodila sva predvsem po pesku in ozkih poteh, a ves čas tik ob morju. Kakših 25 kilometrov sva naredila ta dan.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Postanke sva delala tam, kjer nama je bilo všeč, nenačrtno. Ponekod so bile razgledne točke, ki so bile opremljene z razkošnim lesenim podestom in celo kakšna klopca se je našla.
Rota Vicentina, Portugalska
Rota Vicentina, Portugalska

Drugi dan sva ujela čoln, ki naju je zapeljal čez reko, s čemer nama je bilo prihranjena ena ura hoje po cesti.
Rota Vicentina, Portugalska

S tem niti nisva prekršila uradne začrtane trase Ribiške poti, saj je namenoma speljana tako, da je za prečkanje reko treba na čoln, ne čez most. Dobra domislica. Trase teh poti, po katerih sva hodila, so začrtane izjemno premišljeno, res pohvalno za tiste, ki so se tega domislili.
Rota Vicentina, Portugalska

Pohajkovanje po Portugalski

S Sabrino sva se po dolgem času odpravila na peš potovanje. V mojem izrazoslovju peš potovanje pomeni, da je rdeča nit potovanja pešačenje. Vsak dan. Dan za dnem. Ta način potovanja nam je bil vedno zelo pri srcu, a ne vsem članom naše družine v enaki meri. Menda ni daleč od resnice, če povem, da sem v naši hiši jaz tisti, ki ima do pešačenja največje veselje. Otrokom se svet vrti z drugačno hitrostjo, kot odraslim, zato jim pomanjkanja navdušenja do pešačenja niti ne gre zameriti. A smo kljub temu skupaj, v družinski zasedbi, uspeli narediti kar nekaj lepih večdnevnih pohodov. Od Nepala, Turčije, Grčije, Gruzije in tako naprej. Podrobneje v kategoriji pohodništvo. Seveda sva tudi tokrat na potovanju otroke pogrešala, a to, da pohajkujeva sama, je izjemno nagrajujoča oblika potovanja.

Za cilj sva izbrala jug Portugalske in pot, ki se nama je zdela primerna. Imenuje se Rota Vicentina in je sestavljena iz 750 kilometrov pešpoti. Tisti konec Portugalske že poznava, saj sva ga tokrat obiskala že tretjič, a prvič z namenom večdnevnega pohajkovanja. Tako sva po eni strani vedela, kam, ne pa povsem, v kaj se podajava. Namreč, že več let nisva hodila tako, da bi vsak dan prepešačila kakšnih dvajset kilometrov dan za dnem. Na nek način je to kar izziv. Najin sleherni dan je bil videti tako, da sva zjutraj počasi pozajtrkovala. Enkrat v pekarni, drugič v kavarni, včasih pa kar v sobi ali apartmaju. Še pomembneje; pred vsakim zajtrkom sva si privoščila eksotično sadje, ki ga na Portugalskem ne manjka. Nato sva si oprtala vsak svoj nahrbtnik, v katerem sva imela vse stvari za štirinajstdnevno potovanje, nekaj litrov vode in prigrizek ali kosilo, ter se odpravila na pot. Dnevno sva prehodila nekje dvajset kilometrov, včasih več, včasih manj, za kar sva porabila med pet in osem ur. Skupaj s postanki. Sicer ne vem, če je to uporaben podatek, a hodila sva v povprečju s hitrostjo 3,8 kilometrov na uro. Odvisno od terena, vremena, razpoloženja, razgledov, terena, vzponov, postankov in drugih faktorjev. Po uradni poti sva hodila devet dni, en dan sva zaradi dežja vedrila v sobi, drugače pa sva hodila vsak dan, tudi v Lizboni, kjer sva v pol dneva prepešačila 12 kilometrov. Eh, zataknil sem se za številke, raje se vračam k opisu najinega dneva. Torej, kosilo sva si privoščila nekje ob poti. Včasih gurmansko, drugič takšno, da nama ni najbolj teknilo. A ko se po več urah hoje utrujen usedeš in zazreš v Atlantik, ki buči le nekaj deset metrov od tebe, je težko, da hrana ne bi teknila. Na cilj sva praviloma prispela med tretjo in peto uro popoldan in se odpravila naravnost v sobo na zaslužen počitek. Sobe sva rezervirala sproti, saj sva tako imela vso svobodo odločanja o tem, kako daleč in v katero smer se bova odpravila kateri dan. Tako sva imela tudi možnost, da se etapam, za katere sva ugotovila, da so dolgočasne, izogneva. Proti večeru ali celo prej sva se odpravila na večerjo in pri tem seveda prehodila še nekaj dodatnih kilometrov. Zaradi hoje nisva imela prav nobenih težav, razen rahle utrujenosti. Vsak dan sva dovolj počivala, tako, da sva se zjutraj prebudila spočita, resetirana in pripravljena na nove kilometre. To je pravzaprav ključno; saj če se na večdnevnem pohodu zjutraj prebujaš z bolečinami ali celo brez veselja do hoje, zna to biti precej hudo. Midva resnih izzivov, s katerimi bi se soočala, pravzaprav nisva imela. Ukvarjala sva se le z vprašanji, kot na primer, ali bo sijalo sonce, bo padal dež, bo več vzpona, bo več peska, bova našla dobro restavracijo, kdaj lahko narediva check-in in podobno. Vsak dan sva spala v svoji sobi, v krajih, ki so dovolj veliki, da so na voljo restavracije in vsaj ena trgovina. Skratka, večdnevno pohajkovanje skorajda ne more biti bolj lagodno, kot se nama je zdelo tukaj.

Rota Vicentina, Portugalska

Najdaljše družinsko potovanje

Ali se le meni dozdeva, ali svet postaja vse manjši z leti? Svet popotništva in potovanj, namreč. Saj vem, da je to naravni cikel in ga tudi razumem, a ko se sam zalotiš, da si se vanj ujel in to občutiš na lastni koži, je vendarle precej drugače, kot če nekaj le veš, ne da bi dejansko izkusil. Kaže, da sva s Sabrino, ko je treba spakirati in odpotovati, ponovno sama, kot sva bila nekoč. Takrat, ko še nisva imela otrok in sva potovala v dvoje. Sledila so leta družinskih potovanj in sedaj se je cikel obrnil, tako da sva ponovno v dvoje. Saj ne, da v dvoje nisva potovala, ko so bili otroci zreli za potovanja, a tisto so bila predvsem motoristična potovanja, ko drugače kot v dvoje (ali solo) ne gre. Sedaj pa je videti, da se bova na potovanja odpravljala le še v dvoje. Z izjemo mojih občasnih solo podvigov, o katerih ne smem sedaj niti razmišljati, kaj šele razpravljati.

Tako se nocoj, ko to pišem, s Sabrino odpravljava na najdaljše družinsko potovanje v letošnjem letu. Ob tem, ko sem to zapisal se sprašujem ali smo še sploh upravičeni do naziva, ki ga nosi naša spletna stran, Popotniški dnevnik družine Bračko. Nisem prepričan. A glede na to, da je naš spletni dnevnik že v petnajstem, ja v 15. letu, bo ime najbrž ostalo. Morda pa nama še kdaj uspe prepričati Mašo ali Saro ali celo obe, da se odpravimo na kakšno skupno potovanje, kdo bi vedel.

Skratka, potovanje v Izrael sva dokončno odpovedala in tudi letalski prevoznik je končno odpovedal let. Tako lahko brez slabe vesti že čez dve uri odpotujeva drugam. Tja, kamor greva z največjim veseljem, na Portugalsko. Kar še posebej razveseljuje tako mojo popotniško žilico, kot tudi minimalistično plat, je to, da je vsa najina prtljaga v dveh nahrbtnikih, ki skupaj tehtata borih 9 kilogramov. A sedaj se spuščam že v podrobnosti, ki jih raje prihranim za pisanje po potovanju.

Odpoved potovanja je lahko dobrodošla

Odpovedi potovanj, ki smo jim bili priča pred dobrimi tremi leti, ko je svet zajel zloglasen virus, so pozabljene. Vsaj za nas lahko trdim, da tisto obdobje na nas ni pustilo trajnega vtisa na to, kako potovanja načrtujemo in rezerviramo. Ko se za neko destinacijo dovolj ogrejemo, počakamo, da se uskladimo glede termina in takoj, ko je mogoče, naredimo rezervacijo letalskih vozovnic. Znesek, ki ga namenimo za letalske vozovnice, je še vedno postavka, ki precej vpliva na stroške potovanja, a ga je mogoče precej zmanjšati, če se za nakup letalskih vozovnic odločimo dovolj zgodaj. Žal teh že skoraj desetletje več ne kupujemo pravočasno, da bi dobili najugodnejšo ceno, a to ne spremeni dejstva, da letalske vozovnice predstavljajo velik del sredstev, ki jih namenimo potovanjem. Na primer, zgolj v lanskem letu smo na potovanje leteli štirikrat, od tega trikrat izven Evrope. Če bi lahko vse te vozovnice kupili po najugodnejših cenah, bi zagotovo prihranili za eno lepo družinsko potovanje. A žal ne gre. Smo imeli pa srečo in nobenega od teh potovanj nismo odpovedali, oziroma nam ga niso odpovedali. Ne glede na naše izkušnje, ima pri načrtovanju, izvedbi in uspešni vrnitvi s potovanja, sreča precej večji vpliv, kot si morda priznamo. Sploh, ko načrtujemo daleč vnaprej, v bolj eksotične dežele ali celo v dežele, kjer je nevarno. Takrat je dejavnikov, ki ogrožajo dejansko izvedbo potovanja, izjemno veliko.

S Sabrino bi naj naslednji teden poletela v Tel Aviv. V Izrael. A tega zaradi očitnih razlogov ne bova naredila. Začuda letalski prevoznik meni drugače, saj pravi, da polet ni odpovedan. Kaže, da nama ne bo preostalo drugega, kot da letalske vozovnice pustiva, da propadejo. Žal. A na srečo sva lahko uspešno in brez stroškov odpovedala vse rezervirane namestitve, druge prevoze in rentacar. Vse sva namreč rezervirala vnaprej, saj je Izrael dokaj specifična destinacija, kamor se na potovanje v lastni režiji ne moreš odpraviti nepripravljen. Po pravici povedano nama to, da v Izrael ne potujeva, ustreza. Gre namreč za destinacijo, ki naju nikoli ni privlačila, a sem tokrat Sabrino ujel na levi nogi in jo prepričal, da bova tam doživela nekaj posebnega. V kar sem resnično verjel, dokler se nisem v to, kaj Izrael ponuja in kako je tam mogoče potovati, bolj poglobil. Ni mi bilo všeč. Skratka, v Izrael ne greva in prav je tako. Izgubo vrednosti letalskih vozovnico bova pa tudi preživela, ne bo prvič.

Saj to ne more biti res! Dodajam k temu prispevku, ki sem ga imel že napisanega, ko sem danes zjutraj prejel obvestilo, da je odpovedan nek drug let za neko drugo potovanje, ki ga načrtujeva za naslednje leto. Za destinacijo, kamor ne želiva, nama leta ne želijo odpovedati, za deželo, kamor pa si res želiva, pa so nama let pravkar odpovedali. Ja, tako je z načrtovanjem potovanj danes, zato nepreklicno preklicujem prvi stavek tega prispevka.

Dar okoliščin

Lepo je, če ti je nekaj, kar imaš rad, podarjeno. In lepo je, če znaš dar, ki ti je dan, izkoristiti. O tem, da si skozi različna obdobja v življenju človek želi različne darove, najbrž ni dvoma. So časi, ko si želimo nekaj izjemnega, veličastnega, drznega, edinstvenega ali kako drugače težko dosegljivega. A so tudi časi, ko so nam drobni darovi najdragocenejši. V mislih imam predvsem darove, ki to pravzaprav šele postanejo, potem ko se zanje angažiramo in potrudimo, da iz iskrice, ki nam je na kakršen koli način podarjena, nekaj dobrega ustvarimo. Na primer, bilo je obdobje, ko so nam bile podarjene okoliščine, v katerih smo se s pomočjo lastnega truda odpravili na enoletno družinsko potovanje po svetu. Drži, da brez iskre, ki je idejo zanetila in truda, ki smo ga v realizacijo potovanja vložili, okoliščine same po sebi ne bi bile nič posebnega. A vendar so prav okoliščine, v katerih lahko uresničujemo svoje želje, se zabavamo, družimo, ustvarjamo ali kako drugače uspevamo, velik dar. Ta dar, ki mu danes tako pravim, resda ni vedno očiten in to postane šele, ko ga izkoristimo. In v tem, da okoliščine, v katerih se znajdemo ali živimo, prepoznamo kot dar, iz katerega lahko nekaj dobrega ustvarimo, je čar. Potemtakem je tudi jesensko vreme, ki smo ga deležni to jesen, dar. A to, kar bomo s pomočjo teh okoliščin ustvarili, je na nas. Tako v tem času, ko ne razmišljam o težko dosegljivih ciljih, gledam na stvari.

S Sabrino sva si, zahvaljujoč prečudovitim vremenskim razmeram, ponovno privoščila podaljšan vikend in za tokratni cilj izbrala morje. Z motorjem sva bila letos že marsikje, le na morju še ne.

Prepoznaven znak Opatije je dekle z galebom,
moto_jadran2023_01

ki se ji je pridružilo še dekle z mobitelom. moto_jadran2023_02

To, da Sabrino prepričam, da greva na Pag, ki je meni zanimiv zgolj zaradi lokacije, je vedno težka naloga. Vedno se izkaže, da ima prav. Sabrina, ne Pag.
moto_jadran2023_03
moto_jadran2023_04

Pogled z obale na otoke Goli, Sveti grgur in Prvić.
moto_jadran2023_05

Počitek ob Jadranski magistrali, kjer ob lepih vikendih potekajo gladiatorske igre z železnimi zvermi na dveh kolesih.
moto_jadran2023_06

Motoristični izlet v Tatre

Letošnjega nabiranja sončnih ur še kar ni konec in tudi zlahka pišem o tem, kako smo jih letos nabirali. Kakšen mesec po družinskem road tripu po Balkanu, sva si s Sabrino ponovno privoščila motoristični potep. Izbira destinacije za krajša motoristična potovanja do enega tedna je kar težko izbrati, potem, ko se ti zdi, da si vse atraktivne ceste in privlačne kraje v radiju tristo kilometrov že prevozil ali obiskal. Saj ne, da bi v tem radiju lepot primanjkovalo, a čar, ko obiščeš nekaj, kar še nisi, je vedno nekaj posebnega. Zato se pri načrtovanju tovrstnih potovanj vedno soočam z dilemo, kam. Sploh na motorističnih potovanjih, kjer je pot, ki je že tako pregovorno pomembnejša od cilja, še bolj pomembna. Doživljanje užitkov pri vožnji z motorjem je namreč neposredno povezano s pokrajino, po kateri potuješ in cesto, ki se vije skoznjo. Bolj, kot je cesta zavita in bolj, kot je pokrajina atraktivna, širši nasmeh je pod čelado motorista. Povrhu vožnja motorja zaradi izjemne osredotočenosti, ki jo od motorista to početje zahteva, že sama po sebi predstavlja takšno zadovoljstvo, da pravzaprav ni pomembno niti kam se pelješ, niti s kom se pelješ. Dokler se ne ustaviš, se razume, takrat sta cilj in družba še kako pomembna. Tako sem podobno, kot pomladi, ko sva načrtovala pot v Dolomite, iskal atraktivno pot in tudi destinacijo, ki bi naju pritegnila. Odločil sem se za pot v Tatre. Sabrina je bila takoj za. Sicer je pot do tja manj atraktivna, kot bi si kot motorista želela, a s tem tristo kilometrskim radijem, ki ga morava prevoziti, preden sploh začneva potovati, sva se že sprijaznila.

Tako sva se tokrat zapeljala na Madžarsko, Slovaško in Poljsko, s ciljem v Tatrah. Čez Madžarsko sva jo takorekoč ucvrla in se lepotam začela predajati šele na Slovaškem. Že drugi dan sva se zapeljala čez Nizke Tatre vse do Visokih Tater, saj razdalje tam niso prevelike. Tokrat sva prvič obiskala Zakopane, idilični turistični raj na poljski strani Tater. Tukaj blizu sva se sicer že potepala pred več kot desetletjem, z drugim motorjem, a tega kraja nisva obiskala. Zato sva bila toliko bolj presenečena, ko sva videla, kako oblegan je tako odročen kraj na jugu Poljske sredi septembra. Potem, ko sva postavila šotor in se sprehodila do mesta, je bila tam tako nepopisna gneča, da sva se zbala, da brez rezervacije ne bova prišla do mize v restavraciji. A je šlo.

Prva noč v kampu na Slovaškem pod Nizkimi Tatrami. Moto izlet v Tatre
Sprehod po Banski Bistrici. Moto izlet v Tatre
Štrbské Pleso, mondeno središče v Visokih Tatrah na Slovaškem. Moto izlet v Tatre
Gozdna idila nekje ne Poljskem. Moto izlet v Tatre
Zadnjo noč sva prespala v kampu v Bratislavi. Sicer sva tudi tukaj že bila, a naju to ni motilo. Morda bi lahko objavil kakšno fotografijo lepega starega dela Bratislave, a pogled s tega mostu čez cesto mi je bil resnično všeč. Moto izlet v Tatre
Sombotel, bojda najstarejše mesto na Madžarskem, kjer sva si privoščila še zadnji postanek pred vrnitvijo v Slovenijo. Moto izlet v Tatre

Tatre seveda niso niti Dolomiti, niti Alpe, a so vendarle na svoj način edinstvene in atraktivne. Prav prijetno je bilo obiskati kraje, kamor hodijo Poljaki, Slovaki in Čehi na aktivne počitnice. Pohodnikov in kolesarjev je kar mrgolelo na vseh atraktivnih lokacijah. Sama sva se jim pridružila šele popoldan, potem, ko sva namestila v kampu in slekla motoristična oblačila. No, pridružila sva se jim le na sprehajanju po mestu, kar nama je po celodnevni vožnji z motorjem najbolj prijalo.

Na obeh letošnjih motorističnih potovanjih po Češki, Poljski, Slovaški in Madžarski sva sklenila, da se v gorate predele teh dežel še vrneva. Razen na ravninsko Madžarsko, ki je najmanj atraktivna dežela daleč naokrog, kar se motorističnih izletov tiče. A kot sem zapisal, sva se s tem, da se je treba zapeljati tudi skozi manj atraktivne kraje, da prideš do nečesa lepega, že sprijaznila.

Pohajkovanje po Kriških podih

Minulo nedeljo sem objavi namenil preveč besed v primerjavi s fotografijami. Rek, da slika pove več, kot tisoč besed, je sicer pogosto prikladen, a ravno tako pogosto so besede tiste, ki povedo več. Zato bom poskusil tokrat z manj besedami in več fotografijami opisati doživljanje Julijskih Alp, ki mi je bilo dano to poletje.

Bogastvo slovenskega visokogorja je resnično neprecenljivo. A bojim se, da je Slovencev, ki se tega zavedamo, vedno manj, če sodim po obisku gora. Je pa tujcev, ki te iste lepote cenijo, vedno več. Morda se motim, saj verodostojnosti tega nisem preverjal, pišem zgolj po tem, kar sem v gorah v zadnjih treh desetletjih sam opazil. Zato se v razloge za to ne bom niti spuščal. Me pa resnično bega to, da se na prekrasno sončno soboto, za katero je napovedano prečudovito in stabilno vreme, v dvomilijonski deželi tako malo duš odpravi na izlet v visokogorje. Ta dan sem hodil vsaj osem ur in pri tem premagal dobrih 13 kilometrov po enem najlažje dostopnih visokogorskih območji. Skratka, obdelal sem nekaj terena. Pa vendar v celotnem dnevu (razen na koči) nisem srečal kaj več, kot nekaj deset ljudi. Saj vem, da imamo ljudje različne sprožilce, ki v nas prebudijo občutek, da smo del nečesa velikega, nedoumljivega, božanskega ali kakorkoli že spoznanje, da se svet ne vrti le okrog nas, imenujemo. In če so nam za prebujanje teh spoznanj potrebni zunanji pogoji, potem so v slovenskem visokogorju zagotovo eni najboljših, kar jih je na tem svetu.

Za dobro jutro me je pod Bovškim Gamsovcem od blizu pozdravil ta kapitalec.
hribi_2023_03

Nov dan je prinesel sveže nebo in prečudovite razglede.
hribi_2023_04
hribi_2023_05
hribi_2023_06
hribi_2023_07

Eno od treh jezer na Kriških podih.
hribi_2023_08

Železnina.
hribi_2023_09

Sivino in modrino občasno popestrijo tudi druge barve.
hribi_2023_10

Sestop proti Luknji. V ozadju Triglav.
hribi_2023_11

V pričakovanju sončnega zahoda na Kriških podih.
hribi_2023_12

Prečudovit dan v Julijcih

Koledarsko poletje se je končalo, a poletno vreme še kar vztraja. Vztrajajo tudi spomini na poletne dogodivščine, ki jih to poletje ni manjkalo. Nazadnje sem pisal o motorističnem izletu, zato bom tokrat presedlal na nekaj drugega. Pravzaprav na nič, oziroma na lastne noge. Od vseh mogočih zunanjih aktivnosti, ki si jih lahko zamislimo in se z njimi ukvarjamo, je lepo vreme za nekatere bolj ključnega pomena, kot za druge. V dežju sicer lahko tudi zunaj marsikaj počnemo, kar resda ni tako prijetno, kot v soncu, a se da. A pri obisku visokogorja slabo vreme v nobenem primeru ne pride v poštev, če ima človek količkaj razuma. Kar pa ne pomeni, da se gornikom slej kot prej ne zgodi, da jih ujame megla, dež, toča, sneg ali tisto najstrašnejše, nevihta z grmenjem in strelami. Zato je naravni pojav, ki ga imenujemo vreme, na katerega po eni strani nimamo popolnoma nobenega vpliva, izjemno pomembno upoštevati. V gorah gre za življenjsko ogroženost, a tudi sicer ima vreme precej večji vpliv na nas, kot si pogosto priznamo. Ničkolikokrat nam je na potovanjih zagodlo vreme, o čemer sem pred nedavnim pisal. A tokrat sem se, predvsem vremenu zahvaljujoč, podal tja, kjer je najlepše, proti nebu.

Bila je še ena hipna odločitev, ko me je Sara, menda v petek pri kosilu, ujela nepripravljenega in me vprašala, kam grem čez vikend. Načrtov zares nisem imel, a sem izziv takoj sprejel in resnično v hipu sprejel odločitev, da grem v gore. Tiste prave gore, kjer ni več zelene barve, ki jo sicer obožujem, ampak zgolj siva barva skal in modra barva neba, ki se združita v najpopolnejše barvno sožitje. To najraje počnem v samoti, saj uspem le tako izostriti svoje čute za dojemanje lepot, ki jih nudi pohajkovanje po visokogorju. Ob tem me vedno znova fascinira, kako že po enem dnevu popolne samote, skupine ljudi, ki jih nekje v divjini srečam, dojemam kot motilce spokojnosti. Saj biti del skupine, predvsem v dobri družbi, je popoln recept za preživljanje časa in bolj ali manj imamo vsi ljudje to potrebo po pripadnosti. Tudi v gorah je zabavneje in varneje pohajkovati v skupini, kar ima neizpodbitne prednosti pred samoto. A velja tudi obratno. Povrhu sem že dolgo tega spoznal, da je z dobro družbo povsod lepo, ne le v gorah; medtem, ko je samota, kot jo doživiš v gorah, edinstvena.

Za tokratni cilj sem izbral Julijske Alpe, saj so najmogočnejše in najvišje gorovje pri nas. Da bi ujel najlepše urice, sem vstal kmalu po tretji uri in se zapeljal v dolino Vrata. Še dobro, da sem bil tako zgoden, saj se je majhno parkirišče že polnilo zaradi gorskega teka, ki se je odvijal tisti dan. Bojda se je odvijal Triglav trail run, kjer so pričakovali 3000 tekačev z vsega sveta. Ne le, da se mi je obrestovala zgodnja ura, temveč tudi to, da nisem preveril ali se kaj dogaja. Če bi vedel, da se ta dan obeta tako velik športni dogodek, se zagotovo ne bi odpravil tja.

Dobro poznana rdeče-bela markacija je označevala pot proti vrhu druge najvišje slovenske gore, do katerega bi naj bilo šest ur. Ker se že dolgo nisem podal na tako zahteven pohod, predvsem zaradi veliko vzpona in ker se na pot sploh nisem kondicijsko pripravljal, sem si obljubil, da bom šel z zmernim tempom in delal redne postanke. Namreč, ko hodim sam, nikoli nimam pravega občutka, ali sem hiter ali počasen, saj je to odvisno predvsem od kondicije, za katero tudi nisem povsem prepričan, kakšno imam. Hodil sem že tako, da se mi je zdelo, da hitim, a sem bil glede na predvidene čase počasen in tudi obratno. Zanimivo, da mi tega poznavanja samega sebe še po toliko pohodih ni uspelo osvojiti. Skratka, držal sem se tega, kar sem si obljubil in hodil zmerno. Vsako uro sem se za nekaj minut ustavil, nekaj popil in nadaljeval z vzponom. Ko je bilo treba pred vstopom v steno nadeti čelado in varovalni komplet, sem postanek izkoristil še za malico. Potem sem se spomnil še na to, da z vrha sestopam po isti poti, zato sem tam, po stari planinski navadi, temelječi na zaupanju, pustil poln nahrbtnik in se na vrh povzpel peresno lahek. Na 2740 metrov visok vrh Škrlatice sem stopil ob 11. uri, precej hitreje, kot sem nameraval. Resnično nimam občutka, kako hitro hodim. Prehiter vzpon sem kompenziral z daljšim posedanjem na vrhu in se predajal razgledom. Kajpada v družbi, saj je samotna Triglavova žena, kot pravijo Škrlatici, na sončen poletni dan vse prej kot osamljena.

Omenjena sivo-modra kombinacija (ki je seveda ne gre primerjati z doživljanje v živo).
Razgled s Škrlatice

Še s podnapisi.
Razgled s Škrlatice

A ker sem bil šele na polovici poti in je bilo do varnega zavetja planinske koče še daleč, sem se od Škrlatice poslovil in jo ubral proti Kriškim podom, kjer sem v prepolni postojanki prenočil.

Z motorjem na Češko

Letos si nisva uspela privoščiti daljšega motorističnega potovanja, sva pa naredila nekaj krajših. V prvem poletnem mesecu sva se podala v kraje, ki naju brez izjeme navdušijo, v Dolomite. Kar drugič v osmih mesecih v iste kraje. Bi rekel, da se nikamor ne vračava tako pogosto. V drugem poletnem mesecu pa sva za motoristični izlet izbrala destinacijo, kjer že zelo dolgo nisva bila, Češko. Večjim krajem sva se izognila, saj za potovanja z motorjem niso mamljivi in se raje zapeljala na stranske poti. Obiskala sva regijo Bohemija na jugozahodu Češke, kjer kraljujejo neskončni gozdovi narodnega parka Šumava. Prekrasna kulisa za vožnjo z motorjem. Izjemno sva bila navdušena nad tem, kar sva videla.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Češki Krumlov in reka Vltava ter gradovi, ki sva si ogledala le od zunaj, saj sva jih videla že zadostno število in so v glavnem od zunaj videti lepši, kot od znotraj.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

V narodnem parku Šumava je zjutraj lažje kot kavo, najti pristne in slastne češke knedle. Z borovnicami!
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Češke seveda ne gre obiskati, ne da bi se prej ali slej spotaknil ob grad ali pivnico. A raje kot pivnico, sva obiskala pivovarno in to takšno, kjer teče proizvodnja, ki si jo je mogoče ogledati.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Karlovi Vary, češka, a lično dodelana različica termalnega kraja.
Moto izlet Slovaška 2023

Še dva prekrasna razgleda, ki sva jih našla v Avstriji, na poti do Češke in nazaj.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023