Popotniški dnevnik družine Bračko

Ni preprosto razumeti ljudi, ki imajo precej drugačno mišljenje o isti stvari, kot mi. Četudi imamo o nečem enake informacije, to sploh ne pomeni, da imamo o tem tudi isto mnenje. Seveda to že vsi vemo, a nekako se je na to nemogoče popolnoma privaditi. Kako lahko nekdo to, kar je za nas očitno belo, vidi črno? A ljudje smo tako kompleksna bitja, da se s preučevanjem tega že dolga leta ukvarjajo največji strokovnjaki in pravijo, da so še vedno na začetku. Po drugi strani pa smo tudi skrajno preprosta bitja, ki si želimo miru, ljubezni, razumevanja in spoštovanja. A kaj, ko to le zveni preprosto. V resnici pa nam ni jasno niti ali so to naše dolžnosti ali pravice. Smo mi tisti, ki smo dolžni drugim zagotavljati mir, jim dajati ljubezen, jih razumeti in spoštovati ali je to nekaj, kar bi morali drugi zagotavljati nam? Če človek pogleda dnevne novice, se vse skupaj zdi, kot en velik nesporazum.

Izkušnje, ki jih imamo ljudje v neposrednem stiku z življenjem, ne tistem preko zaslonov ali drugih medijev, so nedvomno bolj pristne in bolj osebne. Lahko pa so manj bogate, manj intenzivne, manj privlačne, bolj boleče in še kaj, kar naredi pristno življenje težje. Konec koncev drži, da je vse, kar počnemo, naše življenje, četudi ga doživljamo skozi zaslone ali knjige. A kako naše so te izkušnje, ki jih doživljamo le posredno? Naše je zgolj to, da se ob gledanju filma zjočemo, nasmejimo ali spotimo, kar nam lahko povsem zadostuje in tudi to je na nek način izkušnja. Izkušnja, zaradi katere smo bogatejši, četudi se za to nismo niti dvignili s fotelja. Nek film lahko na nas pusti tako globok vtis, da spremenimo svoj pogled na svet. A to počnejo tudi drugi mediji. Ves čas se trudijo vplivati na to naš pogled na svet in ga krojiti po njihovi meri. Tudi, ko se oglašujejo turistični aranžmaji, avtomobili, oblačila ipd., krojeni po meri, je treba vedeti, da s tem ne mislijo na našo, temveč njihovo mero. Na tem mestu pride do izraza razlika med pristnim življenjem, ki izhaja iz temeljnih človeških vrednot in med življenjem, ki ga živimo zaradi zunanjih vplivov. Predvsem tukaj se ljudje precej razhajamo. Tistih, ki so jim temeljne vrednote, kot so mir, ljubezen, razumevanje in spoštovanje odvzete ali kršene, lahko sploh ne razumemo. Ker se to ne dogaja nam in ker smo prepričani, da živimo v sodobni in pravični družbi, se nas kršitve temeljnih vrednot, ki se dogajajo nekomu drugemu, sploh ne dotaknejo. Če pa se nas, smo kvečjemu razočarani. Nad svetom, državo, službo ali nekim drugim abstraktnim konstruktom, katerega del smo. Drzno bi rekel, da ti naši občutki niso posledica, ampak del problema. Razočaranje in apatija nas namreč naredita manj dovzetne za ukrepanje. Ukrepanje v smislu, da za nekoga drugega prostovoljno naredimo nekaj, kar potrebuje. Ne za kogarkoli, za tistega, ki mu lahko pomagamo sedaj. Že davno tega sem prebral, da je oseba, ki ji lahko v nekem trenutku pomagamo, najpomembnejši človek na svetu. Sploh ni pomembno ali nam je ta oseba blizu ali je tujec, temveč to, da z našim zavestnim dejanjem naredimo nekaj dobrega za nekoga drugega. To je za nas najpomembnejša oseba na svetu v tistem trenutku. Ne tisti na volilnem plakatu ali predsednik daljne države. A za to se je treba iz posrednega doživljanja sveta ali iz stanja razočaranosti nad sistemom spustiti na raven, kjer svet doživljamo kot neposredno bližino, ki je okrog nas. Tukaj so ti, ki jim lahko pomagamo. Vedno znova. Kruta resnica pa je, da nam to otežuje zastirka, če ne debela zavesa, ki jo pred nami zagrinjajo tisti, ki jim pustimo na naš pogled vplivati.

Tole je sicer mogoče navezati skoraj na karkšnokoli vsakodnevno situacijo, a vračam se k potovanjem. So torej potovanja tista, ki nam pomagajo odgrniti to zaveso? Ni nujno. Če potujemo tako, da se srečujemo tudi z domačini, ki ne delajo v turistični dejavnosti, se z njimi pogovarjamo neposredno in tako vzpostavimo pristen stik, bo tudi naš pogled dokaj direkten. Če pa potujemo tako, da se namestimo v najetem apartmaju, kjer gostitelja niti ne spoznamo ali pa se prepustimo vodiču, da nas vodi po glavnih znamenitostih, bo s tem tudi naš pogled zastrt. Sicer je res, da gre v obeh primerih za naše izkušnje in doživljanje sveta skozi neposredno bližino, kar je vsekakor več od gledanja filma. A vsa razlika je v tem, v kolikšni meri, predvsem pa komu dopustimo, da oblikuje naše mnenje. Ko se naučimo ločevati med tistimi, ki naš pogled zastirajo in med tistimi, ki ga jasnijo, smo na dobri poti.

Pomanjkanje sonca, ki nas je prizadelo letos, že traja tako dolgo, da o tem govorijo ljudje, za katere nisem pomislil, da se jih lahko kaj takšnega, kot je turobno vreme, sploh dotakne. Naivno razmišljanje, vem. Sonce je namreč ultimativni influenser na življenje na našem planetu. Če si to priznamo ali ne, pomanjkanje sonca na tako dolgi rok, kot nas je doletelo sedaj na našem koncu, ima močan vpliv. Sicer smo to, da nas je sonce trenutno pozabilo, opazili sami, a po nekih statistikah bi naj bil prvi mesec letošnjega leta eden najmanj sončnih januarjev v zadnjih 60 letih. To je dokaj strašen podatek. Če bi lahko vremenarji, vedeževalci ali svizci to dolgo odsotnost sonca pravočasno napovedali, bi si najbrž marsikdo privoščil skok nekam, kjer sije sedaj sonce. A tako smo tudi mi ostali doma in o soncu le sanjamo in nanj potrpežljivo čakamo.

Odločil sem se, da dokler se sonce zares ne pokaže v vsej svoji veličastni toplini in sijaju, poiščem deset zares sončnih fotografij s potovanj zadnjih let. Saj ne, da sem nostalgik, a če sončna fotografija prikliče spomine na sončne dni, ni s tem nič narobe.

Oman.
Malta.
Korzika.
Čile.
Južna Koreja.
Jordanija.
Mavricij.
ZDA.
Fuerteventura.
Lanzarote.

Potovanj, na katerih smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, se zavestno ne loteva vsak. Mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da se tovrstno početje zdi večini ljudi nesmiselno. Že iz tega vidika, da so potovanja oblika počitnic ali oddiha, ki si ga vzamemo od dela. Da bi potem, ko že tako ali tako človek gara v službi in še kje, v prostem času potoval nekam, kjer bi se zavestno izpostavljal velikim naporom, zares lahko zveni popolnoma nesmiselno. A ljudje smo si tako različni in tako večplastni, da nam je pogosto nemogoče razumeti drug drugega pri tem, čemu se nekateri samovoljno izpostavljajo in drugi ne. Kdo koga razume bolje, zapečkar avanturista ali obratno? Zapečkar je ena taka lepa slovenska beseda, ki jo je še pred petnajstimi leti nekdo zapisal v komentar na teh straneh in z njo ponosno imenoval samega sebe. Le zakaj se danes ta beseda tako redko sliši? Morda so danes zapečkarje zamenjali sodobnejši introvertiranci, čeprav gre za drugačen pomen besede. Ne vem. Pravzaprav me v tem trenutku bolj bega to, da mi je pri tem, ko te besede, kar se da nevtralno zapisujem, nekako nelagodno. Kakorkoli, hotel sem zapisati, da se mi zdi, da ni nujno potrebno, da ljudje, četudi smo si blizu, drug drugega razumemo. Zadostuje, da razumemo, da smo različni in to drug pri drugem spoštujemo.

Bojim se, da se ne motim preveč, če zapišem, da je natanko to pomanjkanje razumevanja glavni vir nesoglasij v svetu. Na vseh nivojih in v vseh oblikah komuniciranja; od matere z dojenčkom, do predsednikov držav. Kaj pa popotniki? Morda je to nekoliko naivno, a verjamem, da popotniki potujemo zato, da bi bolje razumeli. Svet, druge in sebe. V Indijo smo potovali štirikrat, saj so nas tamkajšnji običaji, ki so bili vedno znova za nas tako neobičajni, pretresali do obisti. Do danes mi ni uspelo doseči neke stopnje v poznavanju Indije, da bi rekel, da jo razumem. V ZDA sem potoval petkrat in šele po zadnjem potovanju se mi je začelo dozdevati, da pričenjam Američane, ki jim od daleč posplošeno pripisujemo toliko nerazumnega vedenja, razumeti. A na potovanje se ljudje odpravimo tudi za to, da bi bolje razumeli tistega, ki nam je najbližji, torej samega sebe. Če potrebo po tem, da bi bolje razumeli samega sebe, sploh prepoznamo in ozavestimo, saj se tovrstno razumevanje lahko zdi najbolj samoumevna reč na svetu. Kar je pri tem zanimivo, je to, da smo ljudje zato, da bi bolje razumeli tega, ki ga zmeraj nosimo s seboj, že od nekdaj potovali. Na dolgo potovanje. Na zahtevno pot. Nekam daleč. V stari Grčiji so se odpravili na obisk templja v Delfih s famoznim napisom Gnōthi Seauton, ki ga lahko prevedemo tudi kot razumi samega sebe. Podobno velja za romanje v Meko, pešačenje po Caminu, solo kolesarjenje po Omanu in tako naprej. Vse to so oblike potovanj, namenjene spoznavanju in razumevanju. Predvsem samega sebe.

A vendar se vsak dan srečujemo z nerazumevanjem. Drugih do nas in nas do drugih. Razumevanje je namreč še ena tistih človekovih sposobnosti, ki jo je treba najprej osvojiti na samem sebi, preden jo lahko uporabimo na drugih. A lahko razumemo druge, če ne razumemo samega sebe? Nikakor ne želim reči, da je v potovanjih, tudi takšnih, ko smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, univerzalna rešitev. Morda za nekoga je, za drugega ni. Seveda tudi hoja po isti poti, kot na primer Camino, ki je nekako najbolj znana pešpot za iskanje – spoznavanje – razumevanje samega sebe, ni enaka za dva pohodnika. Za nekoga je enostavna, za drugega silno težavna. Nekdo se tam išče, a se ne najde, drugi se tam ne išče, a se najde. Nekdo jo doživlja kot dolgo pešačenje, drugi kot pot k razsvetljenju. Študija, narejena na Univerzi v Mariboru, pove, da je pohodnikov, ki so se jim po Caminu na splošno izboljšali odnosi v življenju, več kot dve tretjini. Torej je nekaj na tem, da nas potovanja lahko naredijo bolj razumevajoče. Do česarkoli in kogarkoli.

Fascinantno se mi zdi, kako drugače se vidimo sami, kot nas vidijo drugi. Seveda je to lahko povsem normalno, a ljudje smo pogosto presenečeni, ko slišimo mnenje drugih o nas, ki je precej drugačno od mnenja, ki ga imamo o sebi sami. Le kdo ima bolj prav; tisti, ki opazujejo naša dejanja in nas karakterizirajo na podlagi tega ali mi sami? Ugibam, da naše mnenje o nas samih ne temelji toliko na naših dejanjih, kot na tem, kaj si sami o sebi mislimo. A o tem ali nas definirajo naša dejanja ali misli, tokrat raje ne bi. Neredko se soočim z ljudmi, ki sebe vidijo precej drugače, kot jih vidim jaz. To sklepam, ker mi sami povedo, kako sami sebe vidijo. A priložnosti, ko lahko nekomu povem, da ga jaz doživljam precej drugače, kot on govori, da doživlja samega sebe, je silno malo. Seveda velja tudi obratno, v smislu, da mene drugi ljudje doživljajo drugače, kot se doživljam sam. Ista reč, le iz drugega zornega kota. V obeh primerih izhajamo iz sebe; takrat, ko sodimo sebe in tudi takrat, ko sodimo druge. Morda drzno, a bi rekel, da imamo vsi po vrsti premajhno sposobnost empatije oz. vživljanja v drugega človeka. Seveda se v tem precej razlikujemo, a resnično sposobnost stopiti v čevlje nekoga drugega ter zaznati njegove misli, občutke in doživljanje ima silno majhno število ljudi. Hkrati pa se nam zdi, da smo kompetentni, da sodimo druge. Vse skupaj je sicer popolnoma normalno in človeško, a je hkrati tudi nenavadno, da se o tem tako redko pogovarjamo.

Razmišljam namreč o tem, da sem že večkrat slišal, da sem ekstremist, česar sam o sebi nikakor tako ne mislim. Le kdo ima prav? Sam zase ne bi rekel, da sem ekstremist v čemerkoli, niti v potovanjih. Menda marsikdo od nas kdaj pa kdaj naredi nekaj ekstremnega, a zaradi občasnih ekstremih dejanj, ne gre po tem soditi celega človeka. Povrhu vsak odklon od normalnega še ne pomeni ekstremizma, čeprav se včasih zdi, da sredina več ne obstaja, le še skrajnosti. SSKJ pravi, da je ekstremizem zelo oddaljen od povprečnosti. Je potemtakem nekdo, ki je vegan, ekstremist? Ekstremni alpinizem je redek primer, kjer je odklon od normalnega dokaj dobro definiran: plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev. Tisti, ki se s tem ukvarjajo, zelo dobro vedo, kje je meja (izvzemši področje sivine), ko se neha klasični in se začne ekstremni alpinizem. Za takšne, ki ne hodijo v hribe na način, kot to počno alpinisti, a vendarle alpiniste označujejo, da so ekstremisti, velja izraz kavč ekspert. Res pa je, da to ne velja za vse. Na primer za to, da nekomu očitaš, da je ekstremist, če se poda na turistično potovanje v državo, kjer divja vojna, ne rabiš biti popotnik.

Če bi skušal objektivno premeriti naša potovanja, za nobeno ne bi mogel reči, da je bilo ekstremno. Priznam pa, da dvomim v to, da sem lahko v tem objektiven. Tudi za enoletno potovanje okrog sveta z dvema majhnima otrokoma ne bi mogel reči, da je bilo ekstremno. Bilo je vsekakor rekordno in na splošno neobičajno, a menim, da to ni dovolj, da ga naredi ekstremnega. Če je stopnja zavestne izpostavljenosti nevarnostim tista, ki naredi neko potovanje ekstremno, je potovanje, ki je po teh sodilih najbližje ekstremu, potovanje z motorjem čez Afriko. Sam prepotovati 17.430 kilometrov z motorjem od Cape Towna do Kaira čez 12 afriških držav in prečkati ravno toliko meja, je bila moja najdrznejša, najzahtevnejša, naj… preizkušnja. Tudi s Sabrino sva opravila kakšno medcelinsko potovanje v skrajno neprijaznih in zahtevnih razmerah. To so bile silno težke preizkušnje, v kakšnih se slej kot prej znajdeš v situaciji, ko moraš obiskati zdravnika ali urgenco. A to se ti lahko pripeti tudi doma.

Sploh pa me potovanja, ki bi jim sam rekel, da so ekstremna, ne mikajo preveč. No, malce že. Najraje imam potovanja, ki postrežejo z meni ustrezno mero zahtevnosti, a tudi radosti. Morda je ta meja včasih bolj oddaljena od povprečnosti, kot je to “normalno”, nisem pa prepričan, da gre za ekstremizem. Še najbližje ekstremistu sem v trenutkih, ko me poplavi nepopisen občutek radosti, kot na primer v puščavi Sudana.

Gibati se v sredini, ki jo s tem namenom imenujemo tudi zlata, praviloma pomeni izbrati srednjo pot. Varnejšo in lažjo. Ne najvarnejšo ali najlažjo, ampak tisto na sredini. Pot sama resda ni najlažja, je pa odločitev, izbrati srednjo, pogosto najlažja. A Heraklej, grški mitološki junak, ni imel možnosti izbrati srednje poti. Izbrati je moral med dvema in se odločiti za eno ali drugo. Pregreho ali krepost. Ta izbira še danes velja kot prispodoba izbire med lažjo in udobno potjo ter težjo in smiselno potjo. Če bi Heraklej imel možnost izbrati srednjo pot, ta mit ne bi imel takšnega smisla, kot ga ima. Jasno, saj povprečnost, kamor najpogosteje pripelje srednja pot, nikakor ni značilnost grških mitoloških junakov. Ko izberemo srednjo pot, namreč s tem zavestno izberemo povprečnost, četudi to morda ni naš namen. Saj ni nujno narobe, če se v tem območju delovanja najbolje počutimo in je naše počutje naš ultimativni cilj. Seveda pa nas to, da nenehno izbiramo poti, na katerih se trenutno najbolje počutimo, slej kot prej pripelje v pogubo. A to je že druga zgodba. Tukaj gre za to, da s tem, ko ne izberemo težje poti, sami sebe, do neke mere, oropamo priložnosti za izboljšanje. Brez, da zapustimo območje ugodja, namreč ne izvemo, kakšni so naši lastni potenciali. Zato se bojim, da je preferiranje srednje poti lahko pogosto neposrečena izbira. Isto velja za zmernost, ki je udejanjanje srednje poti.

Po srednji poti tudi radi potujemo. Tudi k popularnosti množičnega turizma, kot ga poznamo danes, je najbrž pripomogla človeška nagnjenost k izbiranju srednjih poti. V smislu, da v glavnem iščemo potovanja, ki so ravno prav zahtevna, ne preveč naporna, a hkrati dovolj zanimiva ali celo eksotična, ki nas ne pretresejo preveč, a nam kljub temu postrežejo s pravo mero čudes, predvsem pa udobja. Seveda to ni nič novega, kar so že davno ugotovile agencije in temu ustrezno prilagodile turistične in popotniške aranžmaje. A tudi to zgolj po neki sredini, kar pomeni, da je isto potovanje za nekoga prenaporno, za drugega preveč dolgočasno, za tretjega premalo eksotično in tako naprej. Tako, kot je v vsaki večji skupini ljudi, saj imamo ljudje različna pričakovanja, različno dojemamo lepoto, predvsem pa drugače toleriramo tegobe. Slednjih na nobenem, še tako dobro organiziranem potovanju ne manjka. A prav zaradi tega je potovati v večji skupini lahko natanko to, kar potrebujemo. Saj je od vseh lastnosti, ki jih imamo, na skupinskih potovanjih najbolj na preizkušnji naša sposobnost prilagajanja. Ne le deželi, po kateri potujemo, o čemer sem že pisal, temveč predvsem, koliko smo se pripravljeni prilagoditi našim sopotnikom. Verjamem, da imamo na področju prilagajanja drugim, vsi še nekaj prostora za izboljšavo. Eni več, drugi manj, a vsakdo vsaj nekaj. A ker je prilagajanje lažje pričakovati od drugih, kot od nas samih, moramo potrebo po tem, da se prilagodimo mi drugim, ne drugi nam, najprej sploh ozavestiti, preden se prilagajanja lotimo. Agencije, ki potovanja organizirajo, zelo dobro vedo, kakšen delež ljudi se je na skupinskih potovanjih pripravljen prilagoditi. Zato je tudi zanje srednja pot, če že ne najlažja, najbolj učinkovita. Če pa nekdo ne želi potovati z agencijo zaradi lastne nepripravljenosti prilagajanja skupini in se raje odloči za soliranje, to ni srednja, ampak lažja pot. Nekako ne verjamem, da bi na splošno veljalo, da imajo ljudje, ki raje potujejo sami, težave s prilagajanjem drugim. Saj je drugih razlogov, zakaj ljudje raje izberemo solo potovanje, kot da bi potovali v skupini, nešteto. Ko potujemo brez agencije, je pač nekatere izbire med različno težavnimi potmi namesto nas opravil nekdo drug. Sploh pa to ali poti, po katerih stopamo, izbiramo sami ali to namesto nas počne nekdo drug, ni najpomembneje. Pomembneje je, kolikokrat se zavestno odrečemo srednji poti in kolikokrat namesto lažje, izberemo težjo. Saj zaradi tega ne bomo postali kot Heraklej, a zagotovo se bomo na ta način bolj približali krepostim, ki jih mit o njem pooseblja.

Kam potovati v letu 2026? Saj ne, da nam manjka idej, a vedno je zanimivo pogledati, kaj priporočajo drugi. Še vedno vztrajam pri preizkušenih, da ne rečem klasičnih virih informacij in se na vse pretege izogibam novodobnim oblikam spodbujanja popotniške sle. V roke vzamem debel in velik popotniški atlas ter ga začnem listati. Saj ne, da bi odkril karkoli novega, bolj zato, da se spomnim, kje vse smo že bili in kje še ne. Ali pa prelistam katero od inspiracijskih popotniških knjig, ki jih imamo doma kar nekaj. Sicer niso več najnovejše, a v njih so na nevsiljiv način prikazani kraji, ki jih je zaradi tega ali onega razloga vredno obiskati. Na te vire se spomnim vsakič, ko na internetu iščem npr. “must see Japan” in se soočim s poplavo sicer izvrstnih videoposnetkov popotnikov, a prikazujejo natanko to, česar ne želim videti vnaprej na zaslonu oz. si želim videti v živo. Morda je to le moja kaprica, morda se oklepam že preživetih načinov in se ne želim prilagoditi na nove, a ne glede na vse skupaj, se v resnici zgolj zanašam na edini zanesljiv vir informacij. Na lastne izkušnje. V smislu tega, da zase že dokaj natančno vem, koliko in katere informacije o neki destinaciji si želim ali potrebujem v določenem trenutku. Vem, kateri parametri so tisti, zaradi katerih me neka destinacija pritegne, saj sem šel skozi ta postopek že več stokrat. Vem, katere dežele in destinacije se mi zdijo privlačne. A to seveda ni vse, izbira potovanja je lahko včasih nekaj najbolj preprostega, drugič pa nekaj silno zahtevnega. Odvisno od načina potovanja, destinacije, odročnosti, razpoložljivih virov in tako naprej. A tokrat ne bom zašel v načrtovanje potovanj, temveč le v pregled priporočenih popotniških destinacij za leto 2026. Zagotovo se za vsakogar, željnega potovanj, najde nekaj.

Založnika Lonely Planet in Rough Ruides sta v mojih očeh, kar se tiče popotniških vodnikov v obliki knjig, papirnih ali elektronskih, še vedno številki ena v svetu. Obstajata že več kot štiri desetletja, torej iz časov, ko je popotništvo, kot oblika potovanj, šele nastajalo. Glede na današnje trende pridobivanja informacij o destinaciji, na katero se odpravljamo, je pravzaprav čudež, da še obstajata. Dvomim pa, da obstaja tudi popotništvo v takšni obliki, kot je obstajalo pred štirimi desetletji. Pred kakšnimi osmimi leti sem v Lizboni poslušal mlado dekle govoriti o tem, da si ona vse potovalne informacije poišče na Tik Toku. Takrat se mi je to zdelo fascinantno, a me ni toliko pritegnilo, da bi to poskusil tudi sam. Glede na to, da sem si sam še prejšnji teden v knjižnici izposodil dva papirnata Lonely Planet vodnika, je več kot očitno, kako me sodobni trendi s tega področja privlačijo. Sem pa hkrati prepričan, da če na katerikoli sodobni platformi iščeš predloge za potovanja v letošnjem letu, jih prejmeš nešteto. Zagotovo tudi uporabnih. Morda še bolj, kot knjige, saj nas lahko te platforme poznajo bolje, kot se poznamo sami.

Lonely Planet za letos predlaga kar nekaj destinacij, ki se zdijo tudi meni silne zanimive. Na primer, Bocvana in Sardinija. Prva zato, ker je ena redkih varnih afriških držav, druga zaradi naravnih lepot in bližine. Tudi Britanska Kolumbija, provinca Kanade, je zaradi naravnih lepot nedvomno ena najlepših regij Severne Amerike in kot taka izjemno privlačna. Res pa je, da sem te tri destinacije že obiskal, zato si jih upam priporočati. Če bi s tega seznama moral izbrati destinacijo, ki je še ne poznam, bi bila to Nova Zelandija.

Založnik Rough Guides ponuja še širši nabor najboljših destinacij za letošnje leto. Iz tega seznama bi na prvo mesto dal Namibijo. Vsekakor v priporočeni obliki, kot “Self-drive adventure through Earth’s oldest desert”. Priporočajo tudi veliko atraktivnih mest, od katerih bi dal na prvo mesto Lizbono, če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker je precej bližje, kot sicer silno popularen Tokio. Vidim, da sem od 26 priporočenih destinacij, obiskal kar 23. Od treh, ki jih ne poznam, pa se mi v tem trenutku nobena ne zdi dovolj mikavna.

Najboljša destinacija seveda ne obstaja, saj imamo posamezniki, ne glede na priporočene in še tako opevane destinacije, svoje želje in ideje, ki se lahko od teh trendov precej razlikujejo. S čemer ni popolnoma nič narobe. Da le nikoli ne pozabimo na to, da je najbolj nagrajujoče tisto potovanje oz. destinacija, na katerem nam zaigra srce.

Sedaj že lahko rečem, da je to, da se ob prelomu leta oziram na preteklo popotniško leto, tradicionalno. Kje smo bili, kaj smo doživeli in kako daleč so nas odnesle popotniške skomine? So bila naša potovanja dolgočasna, turistična, pustolovska, vznemirljiva? Smo potovali preveč, premalo ali ravno prav? Stvar percepcije, kot vse drugo, kar opazujemo s svojimi očmi in presojamo z lastno glavo. Nam se zdi, da smo potovali ravno toliko, da bi bilo, če bi potovali več, preveč. Mimogrede, opažam, da še vedno raje pišem v množini, kot da se ne želim sprijazniti z dejstvom, da naša potovanja že nekaj let niso več množinska, saj potujeva sama s Sabrino ali pa si občasno privoščim kak solistični izziv. Saj pri množini ne vztrajam zaradi tega, ker bi pogrešal čase družinskih potovanj, bolj zaradi tega, ker na to stran še danes gledam, kot na družinski popotniški dnevnik. Kakorkoli, kot sem zapisal že lani, bo najbrž prišel čas, ko se bom s tem sprijaznil in presedlal na dvojino oz. ednino.

V leto 2025 smo stopili doma, a sva s Sabrino že drugi dan leta sedla na letalo in odpotovala na jug. Na Malto. Dobesedno čez noč in tik pred zdajci sva se tako odločila, saj se je tole doslej še vedno izkazalo, kot dobra odločitev. Na Malti sva se na dolgih pohodih naužila sonca in krasnih razgledov.

S seznama držav, ki jih še nisem obiskal, sem lani izbral Oman. Priznati moram, da se mi je posrečilo, saj je Oman prečudovita in dokaj drugačna dežela od sveta, ki ga poznamo s potovanj. Povrhu je vedno mamljivo obiskati deželo, ki je še nisem. Seveda je bilo to, da sem ga doživel s kolesa, fantastično.

Prvomajske počitnice sva, ponovno v iskanju toplega sonca in morja, preživela na jugu Španije. Še ena destinacija, ki je tako hvaležna, da ji česar drugega, kot slavospevov, skoraj ne morem nameniti.

Poletnim potovanjem se že dlje časa izogibava, o čemer sem že pisal, saj se nama ne zdi pametno, da dodatno prispevava k nepopisni gneči, ki povrhu sredi najvišjih poletnih temperatur, nastane na vseh privlačnih koncih in krajih Evrope. Teh situacij sva v življenju izkusila dovolj in upam, da nama bo uspelo tudi v prihodnje, da se jim v največji meri izogneva. Tako sva se v prvih poletnih dneh podala na ohladitev v Alpe.

Največje potovanje lanskega leta je bila nedvomno Japonska. Sicer izjemno popularna destinacija, a zaradi načina potovanja z motorjem sva obiskovala kraje, ki so trumam obiskovalcev prikriti, kar je naredilo tudi to potovanje čudovito.

Sedaj, ko sem popotniško leto tako strnil v en prispevek, vidim, da je bilo zares pestro. Pokrila sva namreč dokaj različne načine potovanj, od kolesa, motorja, najetega avtomobila, pohodništva in še kaj, ter pri tem obiskala več kot 15 držav na treh celinah.

Le kaj na prizorišče potovanj prinaša leto 2026? Bomo videli…