Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Končno ponovno v Indijo

Posted on 6. september 2026 by Davor

S Sabrino se končno, po skoraj desetih letih, vračava v Indijo. Desetletje sem moral čakati, da je privolila, da ponovno obiščeva to deželo, ki smo jo, izven Evrope, obiskali največkrat. Ko smo Indijo po deset tednov trajajočem potovanju prvič zapustili, smo zapisali Zbogom Indija. A smo se tja vrnili še trikrat. Sedaj greva v Indijo petič. Del odgovora na vprašanje zakaj, je v odstavku, ki sem ga o Indiji zapisal ob zadnjem obisku:“V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.“

O Indiji smo na teh straneh zapisali več kot 50 prispevkov. Precej več, kot o katerikoli drugi državi.

O tem, kakšne spremembe, kot posledice izjemnega razvoja v zadnjem desetletju, lahko pričakujeva v Indiji, ne želim razmišljati. O tem, kaj je v Indiji danes drugače, ne želim vedeti ničesar, kar bi omililo kulturni in še kakšen šok, ki ga ob prihodu pričakujeva. Od nama znanih krajev bova obiskala le New Delhi, ki se ga precej dobro spomniva. Ta neizmerna želja po videnju nove Indije in primerjanju z Indijo, ki se je spomniva, je izjemno močna. Tako sva, namesto, da bi po pristanku v New Delhiju, le sedla na drugo letalo in poletela v Chandigar, izbrala vlak. Zato, da se bova z letališča lahko zapeljala v kaotični Delhi, ga videla in začutila, se odpravila na eno od železniških postaj, na katere naju veže toliko spominov in potovanje nadaljevala z vlakom. Dostojno.

Okrog Dachsteina s kolesom

Posted on 30. avgust 2026 by Davor

Potem, ko sem se že zbal, da poletje ne bo prineslo nobenega resnega kolesarskega podviga, sem samega sebe presenetil z neslutenim izzivom. Priložnost se je ponudila ta vikend in sem jo brez zadržka izkoristil. Našel sem gorsko-kolesarsko turo, ki je speljana okrog masiva Dachstein pri severnih sosedih. Dachstein classic MTB runde se imenuje. Ima 230 kilometrov in 6.200 metrov vzpona. Malce sem se zbal impresivnih številk, a sem se vseeno odločil, da poskusim. Saj ne, da sem se bal, da mi ne bi uspelo, a strah se je izkazal za upravičenega. Premagati 6.200 metrov z dokaj težkim kolesom, se je izkazalo precej naporneje, kot sem mislil. Predvsem zato, ker so vzponi izjemno strmi. Večino vzponov sem prevozil v prvi prestavi, po polžje. Ni čudno, da je 90 odstotkov kolesarjev, ki sem jih srečal, kolesarilo z e-kolesi. Avstrijci že vedo.

Kakorkoli, vsaj en večdnevni kolesarski izlet sem to poletje spravil pod streho, kar me silno veseli. Morda bom kolo sedaj za nekaj časa pospravil. Sploh pa je že čas, da se nekam odpraviva skupaj s Sabrino.

Prvi razgledi na visokogorje.

Ledenik Dachstein je vsako leto manjši.

Zgodnje jutro je prineslo meglo

in celo dež.

Hribovska malica iz nahrbtnika ni več to, kar je nekoč bila.

Filzmoos, ena od pravljično lepih avstrijskih gorskih vasic.

Današnje jutro je prineslo lepše vreme in razglede.

Famozni Hallstatt.

Jezero Ödensee.

Svet skozi tujo prizmo ni naš

Posted on 23. avgust 2026 by Davor

Potovanja so za nekoga raj, za drugega prekletstvo. Saj to ni nič posebnega, tudi z delom, prostim časom, kuhanjem, telovadbo in tako naprej v nedogled, je tako. Iste aktivnosti nekatere ljudi osvobajajo, druge zasužnjujejo. Če sem že omenil suženjstvo, naj k temu dodam, da je eden najslavnejših sužnjev iz časov rimskega imperija, Epiktet, skoval frazo, da nas ne vznemirjajo dogodki sami, ampak naše mnenje o njih. A le kaj je tisto, kar oblikuje naše mnenje?

Na primer, vsi imamo mnenje o izdelkih, ki prihajajo s Kitajske. To že nekaj časa niso več le ceneni drobni izdelki za gospodinjstvo in podobno, saj so nas v zadnjem času preplavili tudi tehnološko dovršeni kitajski izdelki velikega formata. Kitajski avtomobili, ki jih videvamo na naših cestah, so čudo tehnike, razviti v najsodobnejših tovarnah na svetu. A mi nanje še vedno gledamo, kot na cenene izdelke iz Aliexpresa. Seveda ne gre za mnenje o stvareh, temveč o ljudeh. O njihovih navadah, kompetencah in še vsem drugem. V knjigi, ki jo pravkar berem, je na to temo opisan zanimiv eksperiment iz socialne psihologije, ki nazorno pokaže stereotipiziranje. Gre nekako takole; v nekem obdobju so imeli ljudje v neki državi izjemno odklonilen odnos do priseljencev iz neke daljne države. Ta odnos je bilo tako močan, da so se ljudje, ki priseljenca iz daljne države še v življenju niso srečali, že ob omembi teh priseljencev, odzvali negativno. Poskus je potekal tako, da so za test najprej poklicali v več kot sto različnih hotelov in jih vprašali, če lahko naredijo v hotelu rezervacijo za dva gosta iz tiste daljne dežele. V večini primerov so jih zavrnili. Nato so v iste hoteli poslali dva priseljenca iz te iste daljne dežele, da sta sama osebno prosila za sobo v teh hotelih. V skoraj vseh hotelih so jih sprejeli. Temo se bojda reče hipoteza stika. Razvrščanje ljudi v skupine in dajanje abstraktnih oznak, predsodke povečuje, osebni stik pa jih zmanjšuje. Od tega poskusa bo minilo že stoletje, a bojim se, da na področju tega, komu in čemu dopuščamo, da oblikuje naše mnenje, oziroma koliko smo se za izoblikovanje mnenja, ki bi temeljilo na dejstvih ali prvoosebni izkušnji, pripravljeni potruditi, nismo napredovali.

V času pandemije, ko so bila potovanja omejena in sem o tem razmišljal več, kot sicer, sem zapisal: “Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih.”

Pred nedavnim sem prebral izrek, za katerega žal ne poznam vira, a veliko pove. Če želiš svet sovražiti, spremljaj novice. Če želiš svet ljubiti, potuj. Zveni črno-belo, a je tudi pomenljiv. Delež negativnih novic in novic, ki spodbujajo stereotipiziranje, je vedno večji. To na nek način pomeni, da se je za to, da najdemo novico, zaradi katere bomo svet ljubili, treba vedno bolj truditi. Pri prebiranju novic, se razume. Medtem pa tega za potovanja ne morem reči. Nimam občutka, da bi se moral danes bolj, kot nekoč, truditi za to, da po svetu oz. na potovanjih srečam ljudi, zaradi katerih bi svet bolj ljubil. Povsod jih zlahka najdem. A kruta resnica je, da je veliko, ampak zares veliko lažje sovražiti, kot ljubiti. Tako pravijo psihologi. Osebno se s tem ne morem strinjati, a ker vem, da smo ljudje bolj nagnjeni k temu, kar je lažje, jim nekako verjamem. Verjamem tudi, da nekateri ljudje, ki ne potujejo, ampak svoje videnja sveta ustvarjajo na podlagi tega, kar preberejo, svet ljubijo. Velja tudi obratno, da popotniki, na podlagi tega, kar doživijo, svet sovražijo.

Tako kot svet, dokler ga na vidimo od blizu, tudi ljudi, dokler jih ne spoznamo, dojemamo skozi prizmo, ki ni nujno naša. Zato se izplača potruditi, ne glede na to, če smo bralec novic, popotnik, oboje ali nič od naštetega, da vse, kar prihaja skozi to prizmo, dobro predelamo, preden si izoblikujemo mnenje.

Ničevost popotniških nasvetov

Posted on 16. avgust 2026 by Davor

Dajanje popotniških nasvetov je nehvaležno opravilo. Čeprav morda nehvaležno ni prava beseda, saj ne gre za občutek pomanjkanja hvaležnosti, temveč prej za pomanjkanje uporabne vrednosti ali smiselnosti tovrstnega svetovanja. Naše potrebe, želje, zmogljivost, prag bolečine, stopnja angažiranosti, dojemanje tegob, pripravljenost odrekanja in tako naprej, se od posameznika do posameznika zelo razlikujejo. Že pri istem posamezniku se te lastnosti lahko razlikujejo glede na trenutno stanje. Enkrat smo v boljši fizični formi, kot drugič. Enkrat imamo čas, drugič nimamo denarja, tretjič nimamo sopotnika. Enkrat smo zelo motivirani, da bi se nekam odpravili in načrtujemo naslednje potovanje, drugič nam potovanja sploh ne dišijo. S Sabrino še po vseh letih potovanj zelo rada izbirava naslednjo destinacijo in še raje potujeva, a nikakor ne vedno. Pravzaprav nama najbolj ustreza biti doma. A ko naju zasrbijo pete, odrineva. Seveda skladno z najinimi potrebami, zmogljivostmi, željami in vsem drugim, kot ustreza nama, ne nekomu drugemu. Zato postavljam pod vprašaj smiselnost iskanja nasvetov nekoga drugega, ki ima na področju potovanj sicer izkušnje, a povsem drugačne potrebe in zmogljivosti. V trenutku, ko pride do situacije, ko se srečata tisti, ki nasvet išče in tisti, ki nasvet daje, je menda najuporabnejša lastnost empatija. Čudovita lastnost ljudi, ki se znajo vživeti v nekoga drugega. Le tisti, ki to obvladuje, lahko ponudi nasvet, krojen po meri tistega, ki ga potrebuje.

A dajanje nasvetov je ljudem ljubo opravilo. Bi rekel, da celo vedno bolj, glede na porast števila raznoraznih vplivnežev, ki z razdajanjem nasvetov celo služijo. Kot, da je empatijo nadomestila všečnost in nas to, kar nam ima nekdo za povedati, zanima manj, kot to, da nam je všečen. Tako zlahka prezremo, da nasveti, ki jih pridobimo preko zaslonov, najbrž niso krojeni po naši meri. Ne le to, lahko so popolnoma nezdružljivi z našimi željami, zmožnostmi idr., kar lahko privede do resnih težav. Zato bi si želel, da so izkušeni popotniki bolj pazljivi pri tem, kako svetujejo manj izkušenim. Na to je tudi mene opozarjala Sabrina, ko so se name obračali starši majhnih otrok in spraševali kako potovati z otroki. Zato sem še danes zadržan pri dajanju nasvetov in to silno nerad počnem na splošno. To, kar sem počel z nekaj zadnjimi objavami na temo opreme, je bila izjema, ki so jo narekovale posebne okoliščine. Zelo rad pa odgovorim na neposredna in konkretna popotniška vprašanja, če le imam kaj izkušenj na konkretno temo. Sploh na vprašanja, ki v meni zbudijo skomine na katero od večjih pustolovščin in moram v ta namen prebrskati po spominu, da najdem odgovor, s čemer del pustolovščine tudi sam podoživim.

Res pa je, da popotniki, ki so do spoznanj in s tem privilegija dajanja kredibilnih nasvetov prišli po notranji motivaciji, izgubljajo bitko s sodobnimi vplivneži. Z notranjo motivacijo mislim na potovanja, na katera se človek odpravi zaradi osebnega zanimanja, veselja, radovednosti, občutka smisla in podobnih razlogov, pri čemer je na prvem mestu doživljanje na samem potovanju. Za razliko od potovanj, ki služijo nekemu drugemu namenu, oziroma so potovanja le sredstvo za dosego nekega drugega cilja. Kakorkoli, verjamem, da je vir motivacije za naša potovanja tisti, ki za kredibilnost popotniških nasvetov, ki jih dajemo, naredi največ. A glede na dandanašnji, ko se daje več kredibilnosti všečnosti, kot čemerkoli drugemu, je več, kot očitno, da se motim.

Na srečno ni nič absolutno, kaj šele ničevo, saj je, ne glede na trende, tudi danes mogoče dobiti kakšen uporaben nasvet iz pr(a)ve roke. Če le vemo, kaj nas zanima in koga vprašati.

Oprema, brez katere ne gre

Posted on 9. avgust 2026 by Davor

Nazadnje sem zapisal, da oprema vpliva tudi na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Naj to trditev utemeljim z nekaj primeri. Pred časom sem se namenil prehoditi eno od pešpoti v gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji, a sem moral pustolovščino zaradi napačno izbrane obutve predčasno prekiniti. Pohoda čez Velebit nisem prekinil, a sem se zaradi slabe ležalne podloge vsako jutro zbujal polomljen. Na kolesarjenje po Goričkem nisem vzel stolčka za kampiranje in sem večer presedel na hladnih tleh. Naslednje jutro me je tako usekalo v križu, da sem klical Sabrino, da je prišla pome z avtom in me odpeljala domov. Ko sva se nekaj let nazaj z motorjem odpravila proti Lofotskim otokom na sever Norveške, sva se morala obrniti nazaj proti domu, preden sva dosegla sever. Zgolj zato, ker nisem pravočasno menjal verige in sva to morala narediti na Norveškem, kar naju je stalo preveč dragocenih dni. Saj tudi avto, motor, kolo in druga prevozna sredstva, so nenazadnje del popotniške opreme, če z njimi potujemo in je zanje tako, kot za vsak drug kos opreme zaželeno, da služijo namenu. Prigod s potovanj, ki so se nam pripetile zaradi slabe opreme, je vsekakor še precej več. Sicer je res, da so prigode del potovanj samih in da tvorijo trajne spomine. A ko moraš zaradi tega, ker si pri opremi varčeval (na kakršenkoli način, ne le z denarjem), potovanje v daljno deželo predčasno prekiniti, je to silno neprijetno. Vsako leto večkrat pomislim na to, da Sabrini Lofotske otoke še dolgujem in da morava enkrat tja.

Sam nisem niti zbiratelj, niti ljubitelj butične opreme ali blagovnih znamk. Že davno tega sem zapisal: “kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik.” Še danes mislim tako za vsak kos opreme, ki ga uporabljamo na potovanjih. Pri opremi me navdušujeta predvsem uporabnost in kakovost. Sploh kadar gre za opremo, ki ni namenjena množični uporabi in na svetu obstaja manjše število proizvajalcev, ki jo proizvajajo. Na primer, ultra lahke, a kakovostne in zanesljive plinske gorilnike proizvajata Primus in MSR. Zagotovo obstaja še kakšna znamka, a v trgovinah z gorniško opremo, ki sem jih obiskal menda že na vseh celinah, kaj drugega skoraj ne najdeš. Priznan je tudi ameriški Coleman. Njihov gorilnik sem kupil za potovanje čez Afriko, saj deluje na praktično vsako gorljivo tekočino in sem tam vsak dan kuhal na bencin. Mislim, da nisem še nikoli kampiral brez gorilnika, saj je zame kuhanje na prostem takorekoč obvezen del rituala, ko spim zunaj. Tudi pitno vodo sem si nemalokrat pripravil s pomočjo ognja. Skratka, zanesljiv gorilnik je nepogrešljiv kos opreme.

Omenil sem ameriško blagovno znamko, zato bi ob tem želel nekaj, kar sem spoznal skozi uporabo vseh mogočih kosov opreme, prav posebej izpostaviti. Pri opremi, na katero se lahko glede kakovosti, zanesljivosti in uporabnosti najbolj zanesem, je oprema, na kateri piše Made in USA (četudi je proizvodnja kje drugje). Moj šotor, spalna vreča, ležalna podloga, gorilnik, termovka, pohodne palice, nogavice, vodni filter in še kaj, so narejeni v ZDA. Prav neverjetno je, kako zanesljiva in uporabna je ameriška oprema, ne morem je dovolj prehvaliti. Verjamem, da to lahko zveni nezaslišano, saj imamo tudi v Evropi nekaj zelo resnih proizvajalcev omenjene opreme. A po mojih izkušnjah je oprema, ki sem jo kupil v ZDA, razred zase. Domnevam, da tudi zato, ker je Amerika še danes dežela, kjer se je silno preprosto mogoče podati na pustolovščino v izjemno odročne in divje kraje, precej stran od civilizacije. Skratka tja, kjer ni prostora za opremo, ki bi zlahka odpovedala.

Še ena malenkost v zvezi z opremo na potovanjih se mi zdi vredna omembe. Pomembno predvsem takrat, ko opremo prenašamo z lastno energijo in se moramo odreči marsičemu, da ne preobtežimo nahrbtnika ali česarkoli pač. Sam sicer prisegam na minimalizem, a spet ne do skrajnosti, da bi rezal zobno ščetko, krajšal vezalke in kaj podobno ekstremnega. A s seboj vedno vzamem kakšno stvar, za katero bi marsikdo ocenil, da je odveč. Morda res, a asketizem mi nikoli ni bil blizu, zato se nekateri nenujni opremi preprosto nikoli ne odrečem. Luxury item oz. luksuzni kos opreme pravijo temu. Tako s seboj nosim nekaj, kar sicer ni nujno imeti s seboj, a mi nudi tolikšno zadoščenje, da sem za to pripravljen prenašati dodatno težo. Po drugi strani pa se zlahka odrečem rezervnim kosom toplih ali dežnih oblačil.

Ne glede na vse, je pri opremi vedno tako, da sklepamo neštete kompromise. Katero opremo kupiti, katero opremo nositi s seboj, kateri opremi se odreči in tako naprej. Sicer oba reka, manj je več in od viška ne boli glava, lepo zvenita, a niti eden, niti drugi nista univerzalen recept za to, da nam bo pustolovščino, na katero se odpravljamo, uspelo izpeljati do konca. Univerzalnega recepta za opremo, brez katere ne gre, ni. A vendar je nasvetov o tem, kateri kos opreme je najboljši in katero opremo vzeti ali ne vzeti s seboj, nešteto. Sam ne zaupam niti sodobnim vplivnežem, niti starim modrostim, ampak sebi. Najbolj zanesljiv recept za to, da izberemo takšno in le tisto opremo, ki jo bomo potrebovali, so naše lastne izkušnje. Seveda pa tega, da oprema občasno odpove, da enkrat nečesa ne bomo potrebovali, naslednjič pa bomo prav to pogrešali, tudi lastne izkušnje ne bodo preprečile.

Namesto, da bi na večdnevni zimski pohod v gore, ko so koče že zaprte, nosil več litrov vode, je lažje nositi majhen plinski gorilnik. Da tega, kakšno razkošje je v takšnih razmerah pripraviti in pojesti topel obrok, niti ne omenjam.

Na lansko pohajkovanje po Malti sva vzela le najnujnejše, saj sva otok prepešačila od kraja v kraj in vso prtljago ves čas nosila na hrbtih.

Prav tako na Portugalskem.

Rezervne obutve, razen natikačev, nimamo nikoli s seboj. Če smo jo kdaj imeli, se sedaj ne spomnim. Ko nas namoči, kot se nam je zgodilo v enem od Wadijev v Jordaniji, čevlje posušimo.

Korejskemu motoristu, ki sva ga srečala nekje na brezpotjih Tadžikistana, najbrž ni manjkal noben kos opreme.

Nevada, ZDA. Ko prostoren avtodom ni dovolj in si zadaj pelješ še terenca.

Najboljša pohodniška oprema

Posted on 2. avgust 2026 by Davor

Človeku najbolj naraven način potovanja od ene do druge točke je hoja. Brez, da bi gledal uradne statistike ali spraševal pametne asistente, si upam trditi, da pri nas, v Sloveniji, nadpovprečno veliko hodimo. Ta trditev temelji na lastnih izkušnjah, zato je subjektivna, a glede na dežele in kraje, ki smo jih na naših potovanjih obiskali, si to upam zapisati. Na primer, na potovanjih po zahodu ZDA sem v manjših mestih velikokrat doživel, da se je bilo treba od hotela do trgovine ali “restavracije” peljati z avtom, saj pločnikov preprosto ni. Tudi v marsikaterem mestu v Aziji smo doživeli, da smo bili kot pešci ogrožena vrsta. Da Afrike niti ne omenjam. Moram pa omeniti Južno Ameriko, kjer so mestni načrti največkrat španska zapuščina, zato so tam pločniki in površine, namenjene pešcem, izjemno dodelane. Seveda pa sedaj nisem nameraval pisati o hoji po mestnih središčih, temveč o pohodništvu, pravzaprav o opremi za pohodnike.

Preden nadaljujem, naj povem, da vse, kar pišem o opremi, pišem predvsem iz vidika uporabnosti za daljša potovanja, potovanja v daljne ali odročne kraje, večdnevne pohode ali pustolovščine zahtevne na drugačen način. Saj ne, da bi enodnevne pustolovščine podcenjeval, daleč od tega. A če te po še tako zahtevnem enodnevnem zimskem vzponu na Triglav zvečer čaka domača postelja, v kateri se boš v naslednjem dnevu ali dveh, popolnoma regeneriral, tega ne gre primerjati s tem, ko moraš dan za dnem obuti čevelj, ki te žuli in v njem ves dan hoditi. Zato se to, kakšno opremo uporabljamo na na eno ali dvodnevnem izletu ali pohodu, ne more primerjati z zahtevami, ki jim mora ugoditi oprema na večdnevnih pohodih. Sploh, kadar gre za zares dolge in zahtevne pustolovščine.

Ko je govora o nahrbtnikih, se je treba še posebej paziti recenzij in ocen ter drugih zvijač, s katerimi nas skušajo prepričati, da je za nas in za naš namen najboljši prav ta ali ta model. Nahrbtnik je pred nakupom potrebno dati na ramena in ga preizkusiti, saj je to, kako nam sedi, daleč najpomembneje. Seveda potem, ko že vemo, kako velikega potrebujemo in koliko smo zanj pripravljeni odšteti. Kar je danes dokaj preprosto, saj imamo možnost nahrbtnik ali takorekoč karkoli drugega, kupiti preko spleta, preizkusiti in brezplačno vrniti, če nam ne ustreza. Včasih si na potovanju oprtam Sabrinin nahrbtnik, ki je zelo majhen, menda kakšnih 20 litrov in njej zelo ustreza. Mene pa začnejo v manj kot uri nošenja boleti ramena. Samo zato, ker mi nahrbtnik ne sede tako, kot bi moral. Sam zadnja leta prisegam na znamko nahrbtnikov Osprey, saj po mojih izkušnjah dajo največ prav na to, da nošenje nahrbtnika čim manj občutimo. Ko sem se konec junija v hipu odločil, da se odpravim na pešpot Alta Via 1 čez Dolomite, sem moral nahrbtnik kupiti še isti dan. Imel sem veliko srečo, da sem v lokalni trgovini našel 25-litrski Osprey, ki mi je odlično služil. Sicer sem na tem večdnevnem visokogorskem pohodu s seboj nosil manj kot 4 kilograme, a niti za trenutek me ramena niso zabolela.

Če sem že pri pohodništvu, bom omenil tudi obutev. Tudi tukaj obstaja nevarnost, da ob nakupu, namesto lastni presoji zaupamo drugim, zaradi česar lahko ob hoji trpimo. Seveda sem tudi to izkusil na lastni koži. Žal večkrat. Nasedel sem temu, kako vsestransko uporabni so novodobni pohodniški čevlji z izjemnim blaženjem. Tudi temu, da je bolje po visokogorju hoditi z nizkimi čevlji, sem nasedel in za to plačal visoko ceno. Nisem pa nasedel trendu, da so sedaj že vsi visokogorski čevlji vodotesni. Prav neverjetno, kako se ta trend razlikuje od dejanske uporabne vrednosti, saj prav nobena od vodotesnih membran ne zagotavlja ustreznega odvajanja vročine stopal, ko se v toplih dneh vzpenjaš v visokogorje. Čisto vsak korak, ki ga naredimo v zahtevnih in napornih poletnih vzponih v visokogorje v čevljih, ki zadostno dihajo, je lažji. Sploh pa vodotesnost v daljšem in močnem dežju ne zadrži vode, ki prihaja od zgoraj. Povrhu se premočen čevelj z vodotesno membrano suši precej dlje, kot zračen čevelj. Ko sem pred dobrim mesecem kupoval visok čevelj, ki ščiti gleženj, a je brez vodotesne membrane, ga nisem našel v nobeni trgovini, niti na spletu. Prodajalec v menda najbolj znani slovenski trgovini z vrhunsko opremo za pohodništvo in gorništvo, mi je povedal, da takšni čevlji več ne obstajajo in da je v ozadju trend, ki ga narekujejo proizvajalci, ne več uporabniki obutve. Kljub temu mi je nekako uspelo najti nek opuščen model visokih in lahkih čevljev brez vodotesne membrane in ga naročiti iz ZDA.

A tako, kot pri drugi kosih opreme, tudi za najboljši nahrbtnik in najboljše čevlje velja, da je najboljša oprema tista, ki služi nam. Tako, da se, namesto s tegobami, ki nam jih neustrezna oprema slej kot prej povzroči, ukvarjamo z doživljanjem lepote narave, družbo, notranjim mirom ali čemerkoli že, zaradi česar smo se na pohod odpravili.

Tukaj je še cela vrsta drobne opreme, ki igrajo pomembno vlogo in tako vplivajo na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Morda temu posvetim pozornost prihodnjič.

Vsak nosi svoj križ (in nahrbtnik) po pešpoti Rota Vicentina ob obali Atlantika na Portugalskem.

Lahek ali težek, vsak nahrbtnik je najboljši, ko ga vsaj za trenutek odložimo. Sierra Nevada, Kalifornija, ZDA.

Tudi otroci morajo nositi svoje nahrbtnike. Likijska pot, Turčija

in otok Krf, Grčija.

Razmere, v katerih pa brez vodotesnih čevljev ne gre. Na Uršljo goro.

Vodotesnost gor ali dol, na izpostavljenih legah je najvažnejši oprijem čevljev. Via ferrata na Tofano, Dolomiti.

Ležalna podloga in spalna vreča za potovanja

Posted on 26. julij 2026 by Davor

Vračam se k lahkotnejšim, poletnim objavam in nadaljujem s popisom opreme za potovanja. Za spanje, zraven šotora, potrebujemo še dva kosa opreme, ki nista nič manj pomembna za dober spanec na prostem. Blazin je na trgu nešteto, a redke so takšne, ki zagotavljajo dober spanec tako v vročih, kot v hladnih nočeh. Mi smo sprva uporabljali samonapihljive blazine, za katere smo hitro ugotovili, da je njihova sposobnost samodejnega napihovanja precej kratka. Blazina se namreč po letu ali dveh preneha sama napihovati. Povrhu so težke in pretanke za dober spanec. To sva ugotovila leta 2018 na Norveškem, ko nama je na motorističnem potovanju vreme dalo vedeti, da je pri hladnem in deževnem vremenu, ko so tla mokra in mrzla, dobro biti čim dlje od tal. Tam sva prvič videla 7 centimetrov debele blazine, ki sva jih potem, ko sva prišla domov, takoj kupila. Te blazine se napihnejo z majhno ročno tlačilko ali s pomočjo vreče za napihovanje, kar je še lažje in ne traja več kot minuto ali dve. Debelina 7 centimetrov prinaša nesluteno razkošje, tako je najino spanje v šotoru na teh blazinah postalo neprimerljivo bolj udobno. Za tiste, ki za dober spanec potrebujejo več toplote, imajo tudi takšne, ki so polnjene s puhom in so deklarirane za temperature tudi do -20 stopinj Celzija. Blazine švicarsko-ameriške znamke Exped so nama zdržale sedem sezon kampiranja v takorekoč vseh mogočih razmerah od Argentine do Japonske in vsega vmes. Ko je prva blazina spustila dušo, sva bila na Korziki in sva se kar tam zapeljala v Decathlon, kjer sva kupila nadomestno, debeline 5cm. A kaže, da sva se preveč razvadila, saj je bilo na tej blazini, ki je v vseh pogledih, razen cene, slabša, temu primerna tudi kakovost spanja. Ta sedaj leži v omari, saj sva kupili novi blazini Exped.

Kar se tiče spalnih vreč, je zgodba podobna. Precej let je minilo, da sva spoznala, da cenejše spalne vreče niso primerne za poti, na katere se odpravljava. Spalna vreča, na kateri piše Comfort +10, Limit 0 in Extreme -14 stopinj Celzija, pomeni, da lahko udobno spiš pri temperaturah nad +10 stopinj. A to bolj ali manj velja za moškega, ne za žensko, ki temperaturna nihanja precej bolj občutijo, kot moški. Tako sem zase kupil spalno vrečo, polnjeno s 300, za Sabrino pa s 600 grami puha. Tako sva se nekako ujela, da nama je obema ustrezalo, a ne pri temperaturah pod 5 stopinj Celzija. Šele, ko sem se odpravil kampirati v visokogorje, sem si privoščil bolj resno spalno vrečo, ki me zadnji dve leti spremlja na vseh poteh, ko je treba spati zunaj. Resnejša spalna vreča pomeni, da ima pri skoraj polovici teže in tretjini volumna, ko je spakirana, enake, če ne boljše lastnosti. Ali povedano drugače, ima težo in volumen 300 gramske spalne vreče, a nudi boljšo zaščito, kot 600 gramska spalna vreča. To je seveda pomembno predvsem, kadar spalno vrečo prenašaš ali prevažaš z lastno energijo ali z omejenim tovornim prostorom. Torej pohodništvo, kolesarjenje, motoristični izleti in podobno. Ko smo potovali z otroki po Evropi in kampirali, nam niti volumen, niti to, da je spalna vreča primerna za nizke temperature, ni pomenilo nič. V avtu je namreč prtljažnega prostora, v primerjavi z načini potovanj, ki sem jih omenil, nepredstavljivo veliko.

Verjamem, da tistih, ki prisegajo na spanje v udobni postelji ni mogoče prepričati, da je spanje v šotoru lahko boljše, a saj moj namen ni razblinjanje prepričanj. To pišem za tiste, ki si želijo spati na prostem, v naravi in to kar se da udobno. Še tole, zahtevna oz. bolj kakovostna oz. dražja oprema ni namenjena za poletno kampiranje ob morju, saj so tam razmere praviloma bolj prizanesljive. Razen podlage. Poletne razmere nam odpustijo še najpreprostejši šotor in spalno vrečo, a tega za podlago, nikakor ne morem reči. Sicer je najbolje, da nivo opreme prilagodimo razmeram, ki jih lahko tam, kamor se odpravljamo, pričakujemo. A v praksi je treba vedno skleniti kompromis. Sicer bi tisti, ki rad kampira ob morju in v hribih ter ob različnih letnih časih, potreboval kar precej širok nabor opreme. Kar seveda ne pomeni, da med nami takšnih ni.

Bojda se tudi takšnemu razkošju, kot smo ga imeli v Jordaniji, reče kampiranje.
Skopo odmerjen tovorni prostor na kolesu v Koreji.
Stolčkov za kampiranje nisem omenjal, a z nama so šli kadarkoli je bilo to mogoče. Tudi na kolesarka potovanja.
Zgodi se, da kamping prostora ne moreš zapustiti, saj bi ti sicer nepridipravi, kot na primer, opice v Tanzaniji, lahko povzročile nepopravljivo škodo.
Nemalokrat se zgodil, da je spanje v lastnem šotoru bolj razkošno in čisto, kot spanje v hotelu. Tako sva šotor postavila kar na dvorišču hotela v Tadžikistanu.
Videti je krasen sončen dan, a fotografija je bila narejena na zimskem kolesarjenju, ki zahteva boljšo opremo.
Nekatere razglede lahko doživiš le iz šotora.

Najtežja objava na brackotinapotovanju.si

Posted on 19. julij 2026 by Davor

Premišljeno in prostovoljno odreči se nečemu, kar te v življenju izjemno osrečuje in plemeniti tvoj čas na tem svetu, je težka odločitev. Tako težka, da se ne spomnim, kdaj v življenju sem naredil karkoli podobnega. Zato te odločitve ne morem primerjati s čemerkoli drugim, za kar sem se v življenju samovoljno odločil. Odločil sam, ne da bi kdorkoli drug s kakršnimkoli namenom skušal vplivati name. Niti enkrat samkrat me nihče ni niti vprašal, če nameravam kdaj to narediti, tako očitno močan del mene je to, čemur se sedaj odrekam.

Včeraj je iz naše garaže nekdo drug odpeljal moj motor. Prodal sem ga. Osmi in daleč najboljši motor, ki sem ga imel v lasti v 40-letni karieri motorista in edini, po katerem nimam namena kupiti naslednjega. Sabrina me je včeraj v garaži, potem ko je motor odpeljal, s solznimi očmi gledala in čakala, kdaj mi bodo pritekle solze, a mi niso. Odločitev sem sprejel pred natanko tremi tedni in jo že ponotranjil, zato je bil trenutek, ko je motor odpeljal iz garaže, le še slovo.

S tem zaključujem neko obdobje potovanj in z njim tudi seznam motorističnih potovanj na teh straneh.

Zagotovo me bo kdaj dajala nostalgija in bom objavil kakšno fotografijo s katerega od motorističnih potovanj. A tokrat le tri: s prvega, najboljšega in zadnjega motorističnega potovanja.

Maroko 1997.
Afrika 2016.
Hrvaška 2026.

Lahkotnost pohajkovanja po Dolomitih

Posted on 12. julij 2026 by Davor

Na večdnevnem pohajkovanju po Dolomitih je zaželeno poskrbeti tudi za nadomeščanje porabljenih kalorij. Poudarek je na večdnevnem, saj podobno kot s slabo opremo (o čemer sem nedavno pisal), lahko na enodnevnem pohodu shajamo tudi s slabo oziroma nezadostno prehrano. A ko je treba hoditi tri ali več dni zapored, lahko ima to, da ne zaužijemo dovolj, resne posledice. Po nekem idealu bi bilo zaželeno, da toliko kalorij, kot na dan porabimo, tudi zaužijemo, saj je to ravnovesje pomembno za uspešno regeneracijo. A to je, kadar se človek loti resnih aktivnosti, proč od domačega štedilnika in bližine restavracij, takorekoč nemogoče. Zapestna ura mi je namreč povedala, da sem porabil tudi do 6.000 kCal na dan. To je, na primer, 10-12 porcij testenin, kar je seveda nemogoče pojesti v enem dnevu. Seveda obstaja tudi hrana z visoko energijsko gostoto, s katero je lažje doseži tako vrtoglav vnos kalorij, a te v Dolomitih ni. Tako sem se posluževal tega, kar je bilo na razpolago in pač shajal z energijskim primanjkljajem. Kar v dolomitskih kočah sploh ni težko, glede na tamkajšnjo ponudbo hrane. Zjutraj dobiš zajtrk in zvečer večerjo. V obeh primerih se lahko relativno dobro in do sitega naješ. A ko sem se v kakšni od koč ustavil sredi dneva, je bilo največ, kar so ponudili, juha ali slaščice. Odločno premalo zame. Po resnici povedano me ta primanjkljaj, razen, da sem bil občasno lačen, začuda ni preveč oviral.

Če je morda ta podatek zanimiv, sem za spanje v koči na višini 2.557 metrov, zajtrk, večerjo s tremi hodi, pivo in žetonom za tuš plačal 68 evrov. Če me spomin ne vara, so v slovenskih kočah višje cene.

V povprečju sem hodil 9 ur na dan, kar pomeni, da mi je za počitek vsak dan ostalo 15 ur. Sicer je to načeloma dovolj za regeneracijo, a tokrat sem hodil dlje, višje in hitreje, kot ponavadi, zato bi moje noge potrebovale več počitka. Zanje sem največ naredil, ko sem se ustavil ob katerem od jezer, sezul gojzarje ter pregrete in utrujene noge namočil v mrzlo vodo. Ne vem, če obstaja karkoli drugega, kar bi tako dobrodejno vplivalo na pregreto in utrujeno telo pohodnika v visokogorju. Kar se samega nočnega počitka tiče, moj spanec v gorskih kočah na skupnih ležiščih ni nikoli tako dober, kot na primer, v šotoru na svežem zraku. To precej dobro vem in nisem edini, saj sem se o tem pogovarjal z nekaj pohodniki, ki so s seboj nosili šotor, ker ta omogoča več svobode in miru. Sam kljub slabšemu spancu šotora nisem pogrešal, saj sem imel na ta račun resnično lahek nahrbtnik, ki je tehtal manj kot 4 kilograme. To mi je izjemno olajšalo hojo, saj je teža nahrbtnika tista, ki na celodnevnih, več zaporednih dni trajajočih pohodih, naredi več razlike, kot karkoli drugega.

Vso to zapisujem, ker te lahko podrobnosti naredijo razliko med tem, kako pot, na katero smo se podali dojemamo. Seveda so razgledi, ki jih nudi pohajkovanje po pešpoti Alta Via 1 čez Dolomite, v vsakem primeru prečudoviti. A nedvomno so naše oči za te lepote bolj dojemljive, če nas ne žuli čevelj, imamo poln trebuh, lahek nahrbtnik in z njim lahkotnejši korak ter spočito telo. Po drugi strani pa sem srečal pohodnike, ki so s seboj nosili dežnike, termovke, debele knjige, kamere, drone, prenosne računalnike in še kaj, kar je dodatno otežilo njihove nahrbtnike. S čemer seveda ni nič narobe, če je le zadovoljstvo, ki ga prinaša uporaba teh predmetov takšna, da odtehta težo, ki jo čutimo pri vsakem koraku, še poseben navzgor in navzdol. V mojem primeru to pomeni 150.000 korakov, koliko sem jih prehodil po pešpoti Alta Via 1. Če bi me morda nekdo vprašal za najpomembnejši nasvet v zvezi s pohodništvom, bi mu rekel, da naj zmanjša težo nahrbtnika. In ta nasvet bi trikrat ponovil.

To sicer nerad poudarjam, a tokrat moram priznati, da se mi je ta večdnevni pohod zelo dobro posrečil. Takšne lahkotnosti pohajkovanja po visokogorju že dolgo nisem izkusil. V nekaj dneh sem uspel brez načrtovanja prehoditi eno najlepših večdnevni pešpoti v naši bližnji okolici in se pri tem naužiti visokogorskih dolomitskih razgledov.

Pogled na jezero Lagazuoi, pred strmoglavim spustom.

Pogled na prelaz Falzarego nad Cortino d’Ampezzo s Tofanami, Cinque Torri idr.

Jutranji pogled na veličastni Averau.

Pod gorovjem Civetta popoldan in naslednje jutro.

Spust v dolino.

Pešpot čez Dolomite, Alta Via 1

Posted on 5. julij 2026 by Davor

Nazadnje sem zapisal, da nadaljujem z opisom opreme, ki jo uporabljamo na zahtevnejših potovanjih. A vmes je prišlo do situacije, da sem moral opremo odnesti na teren, zato danes ne bom pisal o opremi, ampak o terenu. Že v lanskem juniju sem načrtoval, da obiščem Dolomite kot pohodnik, saj tega že zelo dolgo nisem naredil. A jo je potem zagodlo vreme in sem na to pozabil. Pravzaprav sem v lanskem letu pohajkovanje po hribih, oziroma nahrbtnik, obesil na klin, saj sem se v resne hribe odpravil le enkrat. Leto se je obrnilo in s Sabrino sva se nameravala odpraviti v Dolomite na tradicionalni motoristični potep. Tudi ta načrt se je izjalovil, je pa na površje priplaval moj načrt za pohod čez Dolomite. V ponedeljek sem se tega domislil, v torek spakiral in v sredo že hodil. Izbral sem eno od tako imenovanih veznih poti čez Dolomite, Alta Via 1.

Sem mislil, da Dolomite poznam, saj sem jih obiskal večkrat, kot lahko preštejem, zato me je nepoznavanje tega, kaj Alta Via 1 pravzaprav je, presenetilo. Namreč, gre za silno popularno pot, na katero se v zadnjih letih podaja vedno več ljudi, ki v resnici niso pohodniki, a so se iz takšnih ali drugačnih razlogov zanjo odločili. Podobno, kot v slovenskih gorah, kot lahko v zadnjem času preberemo v poročanju gorske reševalne službe. Seveda je to, da se ljudje odpravijo v gore, kjer ves dan pohajkujejo ob čudovitih prizorih, lepo. Za večino najbrž tudi bolje, kot bolj ležerni način preživljanja dopusta. A toliko Američanov, Kitajcev in Japoncev, kot v Dolomitih, že dolgo nisem videl na enem mestu. Priznam, da se na to še nisem privadil, čeprav se mi zdi, da veliko potujem. V smislu, da ko grem nekam v naravo, a sem tam soočen z multikulturnimi trumami obiskovalcev, tega ne zmorem prav procesirati. Podobno, kot takrat, ko v sladkem bonbonu naenkrat okusiš pekoč čili. Nikakor s tem ne želim povedati, da je s tem karkoli narobe, razen tega, da imam očitno težave jaz, saj se ne uspem dovolj hitro prilagoditi na novodobno realnost potovanj in pohodništva v naravi, da sem bolj korekten. Moje prve vtise o tem, kaj je hribolazenje, so pač izoblikovali časi rdečih volnenih nogavic in Kekčevih klobukov, polnih značk. Nostalgijo na stran, Dolomiti so zakon in to, da jih imamo Slovenci pred pragom, je naravnost čudovito.

Pešpot Alta Via 1 se začne pri Brajniškem jezeru oz. Lago di Braies oz. Pragser Wildsee, nedaleč od Toblacha, majhnega kraja tik ob italijansko-avstrijski meji, slabe tri ure zahodno od Kranjske gore. Pešpot se zaključi v bližini kraja Belluno. Dolga je kakšnih 120 kilometrov in se pri tem povzpne za kakšnih 7.000 višinskih metrov. Zanjo se priporoča od 8 do 12 dni. Prenočevati je mogoče v planinskih kočah, ki jih je na vsej dolžini poti nekje deset do petnajst. Za tiste, ki so najbolj na komot, da tako rečem, je organiziran celo prevoz prtljage od koče do koče. Prav ti parametri so tisti, ki delajo to visokogorsko pešpot tako privlačno za množice iz vsega sveta, saj jo je mogoče z dobrim načrtovanjem dokaj preprosto prehoditi, tudi če nisi pohodnik ali v najboljši kondiciji. Žal to pomeni, da so skoraj vse postelje v vseh kočah rezervirane že vsaj pol leta vnaprej. To zahteva zares skrbno načrtovanje in da se poznaš dovolj dobro, da veš, koliko ur dnevno boš prehodil in temu ustrezno rezerviraš prenočitev v pravi koči za vsak dan poti. Eno leto vnaprej! Ne glede na vreme, se razume. Sam ne funkcioniram tako, da bi o nekem pohodu razmišljal že eno leto vnaprej in to celo do te mere, da bi tako daleč rezerviral in plačal prenočevanje za vsako noč. Sicer sem nekaj podobnega že počel, ko je šlo za nek resnično zahteven podvig na drugem koncu sveta, a mi je podrobno načrtovanje tako daleč vnaprej resnično odveč in tega ne želim početi. Zraven tega toliko vnaprej ne vem, koliko bom lahko prehodil v enem dnevu. Ne vem, če bo takrat lepo vreme. Ne vem, če mi poti ne bodo preprečile druge, pomembnejše obveznosti. A saj o tem, da mi je to, da sem lahko spontan, neskončno bolj pomembno od še tako skrbno načrtovanega potovanja, sem že velikokrat pisal. Zato sem se na ta način lotil tudi pešpoti Alta Via 1 in nisem ničesar rezerviral vnaprej. Šele prvi dan sem videl, koliko kilometrov dnevno lahko prehodim. Tako sem koče, do katerih sem mislil, da bom prišel ta dan, poklical dopoldan ali en večer prej. Vedno se je našla postelja ali vsaj pograd zame. Res pa je, da sem kak dan za to moral poklicati štiri koče, saj so bile prve tri, ki sem jih klical, povsem polne in niso imele niti ene proste postelje. Povrhu so to zasebne koče, ki nimajo takšnega planinskega poslanstva, kot smo ga (bili) vajeni v slovenskih gorah. Pravzaprav se jim niti ne reče koča, ampak rifugio, kar v slovenščini pomeni zavetišče, kar je še toliko bolj neskladno s tem, da so to bolj gorski hotelčki s toplim tušem in avtomatom za kapučino, kot zavetišča za planince. Kakorkoli, vsem temu se je seveda treba prilagoditi, sicer tja nima niti smisla hoditi. Želim le opisati stanje, kot ga doživljam sam. Verjamem, da je večdnevno pohajkovanje po visokogorju brez zagotovljenega spanca na varnem, rizik, ki ga marsikdo ni pripravljen sprejeti. A meni, kot sem omenil, to ustreza. Hoja po robu v Dolomitih je tako lahko tudi metaforična.

Začetek poti pri jezeru Braies.
Rifugio Biella.
Tofane, meni najljubše gore v Dolomitih.
Pešpot.

Jezero Limo.