50 potovanj v dvajsetih letih

Minulo nedeljo, ko sem pisal o živih spominih na potovanja, sem pri štetju potovanj, ki jih imamo zbrane na tej strani, osupnil. Preštel sem jih namreč petdeset. 50 potovanj! Od prvega resnega družinskega potovanja leta 2001, ko smo se en mesec potepali po Grčiji, do danes, dvajset let kasneje. Potovanj po Aziji in Afriki, ki sva si jih s Sabrino privoščila še v pred-starševskih časih, sem ne štejem. Ta stran je namreč nastala kot družinski popotniški dnevnik, zato sem tukaj pričel s štetjem potovanj šele, ko se nama je na potovanju pridružila Sara.

Če dobro pogledam seznam potovanj, zbranih na strani Naša potovanja, opazim, da je dokaj raznolik. Ne po prepotovanih državah ali destinacijah, temveč po kriterijih, zaradi katerih so nekatera potovanja na ta seznam uvrščena, druga ne. Ne bi mogel reči, da je narejen po nekem konsistentnem pravilu. V glavnem so sicer na njem zbrana potovanja, ki so zaključene celote, razen najdaljšega potovanja, ki je trajalo eno leto. Takrat smo obiskali 16 držav in vsaka ima svoje mesto v tem seznamu. Razen Brazilije, kjer smo bili le kak teden, zato je nisem posebej omenjal. Čas, oziroma dolžina potovanja, je vsekakor pomemben parameter pri definiranju tega, kaj je potovanje. Tako sem Tokio in New York na prvem obisku kar združil v eno potovanje. Sicer smo v Tokiu preživeli manj časa kot v Braziliji, a je tako poseben, da sem ga moral omeniti v seznamu. Po drugi strani pa sem velikansko potovanje čez Afriko z motorjem skozi dvanajst držav, v tem seznamu združil le v eno. Podobno potovanje po Svilni poti, ko sva s Sabrino prevozila osem držav do daljnega Kirgizistana. Da neko potovanje dojemam kot veliko, pove tudi to, da sem npr. o slednjem spisal 16 prispevkov na teh straneh. Nisem pa med naša potovanja vključil letošnjega desetdnevnega road-tripa do Črne gore in nazaj. Prav tako ne lanskega družinskega desetdnevnega pešačenja po Krfu. Ali letošnjega solo devetdnevnega pešačenja po Slovenski planinski pešpoti. Morda zato, ker se mi v tistem času ta potovanja niso zdela dovolj dolga, eksotična, zahtevna ali kaj drugega. Ali pa jih je bilo v enem letu že toliko, da sem se odločil, da raje kaj zamolčim. Na primer leta 2018, ko smo bili v enem letu dvakrat na grških otokih, vmes dobre tri tedne na Norveškem z motorjem in čez zimo en mesec v Burmi in na Tajskem. Tudi tega ali se na pot odpravimo vsi, sama s Sabrino ali sam, ne ločujem. Tudi način potovanja v tem oziru ni pomemben, saj so na istem mestu zbrana vsa potovanja. Od pohodništva, kolesarskih in motorističnih potovanj, do eksotičnih potovanj v daljne kraje. Skratka, za to, da se neko potovanje znajde na seznamu naša potovanja, se torej odločam sproti. Zlatega pravila, po katerem bi potovanje uvrstil v seznam, nimam. Sploh pa to ni niti najmanj pomembno, saj se s tem seznamom ne skušamo nikomur postavljati ob bok, da bi moral biti konsistenten s čemerkoli.

A ne glede na to, da naša potovanja niso zbrana po nekem pravilu, se mi zdi to, da sem po naključnem štetju prišel do številke 50, zdi nekaj posebnega. Morda pa je, glede na to, da se nam niti ne sanja kdaj in kam bomo potovali naslednjič, to prelomnica. Kdo bi vedel…

Spomini na potovanja so živi

Preredko se v mislih zatekam k minulim potovanjem. Tako, da bi zavestno razmišljal o nekih situacijah, v katerih smo se znašli, o eksotičnih krajih, ki smo jih obiskali in vtisih, ki so jih na nas pustili. Šele ko pogledam seznam naših potovanj, se spomnim, da jih je preveč, da bi si vse to zapomnil. Saj to tudi ne bi imelo smisla. Mi pa še uspeva, da se spomnim, katerega leta smo bili na katerem potovanju. Ojej! Sedaj sem šel štet potovanja, ki jih imamo zbrana na tej strani do danes in jih naštel precej več, kot sem pričakoval. No, to pa je nekaj, o čemer velja razmisliti.

A ne, da bi o tem razmišljal, se spomnim marsikaterega dogodka, povezanega s potovanji. Ne bi rekel da zato, ker bi imel dober spomin, prej bi rekel, da ga nimam. Dogodkov s potovanj se spomnim zato, ker mi veliko pomenijo in ker je vsako potovanje zame nekaj posebnega. Z vsakega potovanja imam v spominu nekaj pristnih utrinkov, takšnih, ki jih lahko vedno prikličem, ko pomislim na kateri kraj ali državo.

San Cristobal de las Casas, Mehika? Oba s Sabrino sva imela polne roke z menjavo Mašine plenice sredi mestnega trga, ko nam je pristopil mlad fant s šopkom vrtnic in vprašal: “¿Rosas señora?”

Hue, Vietnam? Lastnica gostilnice Cafe on Thu (njeno ime) Wheels nas je prepričevala, da naj najamemo motor za ogled mesta, a smo ji rekli, da ga ne potrebujemo, da bomo pešačili. Ko smo se zvečer oglasili pri njej na večerji, je prišla do mene, me nežno brcnila v piščal in se zarežala: “Walked all day, your feet hurt, happy now?” Še danes se spomnim njenega porogljivega nasmeška in odrezave angleščine.

Giant’s causeway, Irska? Tako nas je opralo, da smo se vsi štirje preoblačili v najetem VW Golfu. Še noben avto se mi nikoli ni zdel tako majhen.

Otok Chiloe, Čile? Tam je Maša prvič poskusila ostrigo. Njena grimasa je nepozabna.

Outback, Avstralija? Na neki odročni bencinski črpalki smo napolnili rezervoar Landcruiserja in ko je Sabrina stopila proti lokalu, da bi plačala, sem jo zafrkaval in zapel refren starega komada Walk like a man. Na sosednji črpalki je bil starejši možakar, ki se je ozrl proti meni in mi v najbolj razvlečenem avstralskem naglasu zažugal: “You’re gonna pay for that!”

Stonehenge, Velika Britanja. Potem, ko smo si na potovanju po Evropi ogledali Pariz, London in še marsikaj bleščečega vmes, je Sara, ko smo prišli do znamenitega Stonehengea, vprašala: “Zakaj smo prišli sem gledat to kamenje?”

Gili Air, majhen otoček v Indoneziji. Ko smo izbirali bungalov, v katerem bi prenočili, se je mladenič, ki jih je oddajal, predstavil z imenom Brother in dodal: “We are all brothers from different mothers!”

Tega se je v dvajsetih letih družinskih potovanj nabralo kar nekaj in spomini, ki sem jih sedaj omenil, so vsi starejši od desetletja. Najpogosteje jih povežem z omembo kraja, v katerem smo bili in se nam je tam pripetilo nekaj, po čemer sem si ta kraj zapomnil. To so spomini na dejanska doživetja, ne na fotografije ali posledica brskanja po tukajšnjih objavah. A ti spomini so le drobci oziroma zgodbice, kar je malenkost v primerjavi s tem, v kar so nas izoblikovale izkušnje na potovanjih. Česar niti ne opazimo, saj so potovanja in naši spomini nanje že tolikšen del nas, da smo to pravzaprav mi.

Potujmo navidezno

Vedno lahko potujemo, ne glede na razmere. S spominjanjem minulih potovanj v preteklost, z razmišljanjem o bodočih potovanjih v prihodnost in s sanjarjenjem o tem, kje bi bili raje v tem trenutku, v sedanjost. Tudi če nimamo lastnih popotniških spominov ali ambicij, lahko potujemo tako, da spremljamo potovanja drugih. To, da je svet čudovit in ljudje prijazni, je namreč bogato spoznanje, ki je najbolj pristno skozi oči popotnikov. Predvsem, če so to popotniki, ki potujejo zato, da bi zadovoljili svojo radovednost in potešili svojo lakoto po razumevanju drugačnega. Na drugo stran spektra opazovalcev sveta bi sodili tisti, ki s podajanjem informacij, popačenim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, izkrivljajo predstavo, ki jo imamo o svetu.

Seveda je najbolje prepričati se na lastne oči, skozi lastno izkušnjo. A niti nimamo vsi tega privilegija, niti ni mogoče vsega izkusiti na lastni koži. Zato prisluhnemo nekomu drugemu. Ključno vprašanje je, komu? Komu dovolj zaupamo, da mu prisluhnemo in si na podlagi njegovega videnja ustvarjamo sliko sveta? Lažne novice so nas tako preplavile, da tega pogosto niti več ne opazimo. Morda celo naivno mislimo, da jih prepoznamo ali da smo nanje imuni, a pozabljamo, da lahko neposredno vplivajo na rezultate predsedniških volitev v sodobnih državah. Lažne novice imajo večje razsežnosti, kot si priznamo ali si lahko predstavljamo. Sicer s tem pisanjem nisem nameraval zaiti v te vode, a rad bi le poudaril, da nam naj ne bo vseeno, kdo je tisti, ki mu zaupamo, da izoblikuje naše mnenje. Tudi o tem, kaj si mislimo o neki daljni državi, ki je nismo niti obiskali. Velika država onstran luže je dober primer. O njej smo deležni izjemne količine informacij preko vseh mogočih kanalov. Do mene jih sicer pride bore malo, a s predstavo, ki sem si jo izoblikoval potem, ko sem Ameriko obiskal in doživel na lastne oči, nimajo popolnoma ničesar skupnega. Na štirih različnih obiskih ZDA sem srečal nekaj ljudi, videl nekatere zanimivosti, spoznal nekaj običajev, skratka izkusil na lastni koži in si tako skozi neposredno izkušnjo ustvaril lastno predstavo o tej deželi in njenih ljudeh. Seveda sem spoznal le majčken drobec vsega, kar tvori to državo, a informacije, ki sem jih prejel, so neposredne in predvsem neizkrivljene. Nima smisla delati primerjave s posrednimi informacijami, ki se servirajo preko medijev, na podlagi katerih si nekdo, ki ZDA še ni obiskal, ustvari svojo predstavo o tej deželi. A sprašujem se, komu zaupati, da nam o daljni deželi, ki jo nameravamo obiskati, nekaj pove. Nekemu popotniku ali uveljavljenemu mediju? Kdo je v tem kontekstu bolj kredibilen?

Seveda se o tem vsak odloči sam. Jaz imam v zvezi s tem preprosto pravilo: manj, kot je vir informacij pridobitniški, bolj mu zaupam. Morda prav zato tudi sam ravnam tako in vse, kar vem o potovanjih in destinacijah, ki smo jih obiskali, delim tukaj, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.

Potujmo torej. Če v tem trenutku to ne gre v fizični obliki, se znajdimo drugače. Le za vodnika si izberimo nekoga kredibilnega, takšnega, ki nas bo na potovanju seznanil s pristnim svetom in na način, ki bo prilagojen nam, ne njemu. To je lahko avtor dobre popotniške knjige ali oddaje ali nekdo tretji, čigar pripoved nas bo prepričala. Pa srečno pot!

Potujemo doma 2.0

November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?

Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov. Doma 2020
Zapuščena pohorska domačija. Doma 2020
Jesenske barve. Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Trije kralji. Doma 2020
Pohorski razgledi.
Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu. Doma 2020
Pogled proti Dravskemu polju. Doma 2020

Potovati, ne načrtovati

“Fiji!”, je odločno dejala Sabrina prejšnjo nedeljo zvečer. Potem, ko je prebrala, da sem zapisal, da ne vemo, kam bi jutri odpotovali. Hipotetično, se razume. Hja, le kaj naj človek na to odgovori? Resnih načrtov za prihodnja potovanja nimamo. Niti o njih ne razmišljamo, saj bi bilo to v teh časih vse prej, kot racionalno. Sicer sanjarjenje o potovanju ni racionalno v nobenih časih, a razumemo, da je za marsikoga to način za pozitiven pogled v prihodnost. Sam tega na lastni koži še nisem spoznal, bil pa sem temu že velikokrat priča. Ko nekdo zatrdi, da je načrtovanje potovanja polovica užitka, ali da je z načrtovanjem poletnih potovanj lažje prebroditi zimo, tega pač ne moreš pozabiti, če na to gledaš popolnoma drugače. Včeraj sem v neki skupini zasledil vprašanje o potovanju, ki ga nekdo načrtuje za jesen 2021. To je vendar čez eno leto! Seveda smo vsi o potovanjih že razmišljali daleč vnaprej, a da imamo že eno leto vnaprej pripravljen itinerar, je morda malce prezgodaj. Ne le v letu 2020. No, saj verjamem, da je za resna, overland ali medcelinska potovanja potrebno veliko časa za praktične priprave. Tudi sam sem se za potovanje čez Afriko začel pripravljati pol leta prej. Ali v primeru, ko se tako odločiš, ker želiš biti čim bolje pripravljen in si želiš potovati po natančno zastavljenem načrtu. Tudi prav, zakaj pa ne, ne iščemo vsi presenečenj na potovanjih.

Po drugi strani pa je načrtovanje potovanja lahko privlačno. Ko razgrneš zemljevid po tleh dnevne sobe, bereš izkušnje drugih, ki so se podviga, ki ga načrtuješ, že lotili. Ko se srečaš z drugimi popotniki, si podeliš izkušnje ali se odpelješ v Budimpešto na izlet po vizum in tako naprej. Za načrtovanja potovanj namreč ne obstajajo univerzalna navodila, priročnik ali seznam opravil, saj je različnih načinov, na katere se lahko odpravimo na potovanje, nešteto. To si morda lahko predstavljamo v horizontalni ravnini, kot širok nabor različnih potovanj. Na primer, od večdnevnega kolesarjenja po Sloveniji, do štirinajstdnevnega road-tripa po Evropi ali enomesečnega potovanja po Indiji. Vsako od teh potovanj zahteva specifične priprave, ki se lahko popolnoma razlikujejo za vsako od teh različnih tipov potovanj. Drugi vidik pri načrtovanju je vertikalni. V smislu, kako podrobno oz. v globino se načrtovanja lotimo. Torej ali že vnaprej načrtujemo tako podrobno, da že preden se odpravimo na pot, vnaprej vemo, kje bomo spali, jedli, počivali in koliko kilometrov bomo dnevno prekolesarili. Ali pa smo takšne sorte, da si kupimo le letalske vozovnice za Indijo in vizum ter se prepustimo usodi, da nas vodi po neznani deželi. Omenil sem sicer dve skrajnosti, a resnica je tudi tokrat nekje vmes. V vsakem primeru pa je naj bodo del načrtovanja praktične priprave, v okviru kateri preverimo pogoje za vstop v državo (red tape), zdravstvene in varnostne razmere ter druge omejitve ali nevarnosti.

Ko sem že omenil načrtovanje poti čez Afriko, sem poiskal tabelo, s katero sem si pomagal načrtovati pot čez cel kontinent, pri čemer so vremenske razmere en ključnih faktorjev, ki ga na takšni poti ne moreš ignorirati. Nenačrtovanje bi v tem primeru lahko imelo zelo resne posledice. afrikavreme

O tem, koliko in kako načrtujemo, sem že dovoljkrat pisal, da se ve, kaj si o tem mislimo pri nas. Seveda se razume, da vsakdo razmišlja o potovanjih in jih načrtuje na način, za katerega se mu zdi, da je zanj najustreznejši. Sam sem se v času naših potovanj naučil, da tudi pri načrtovanju potovanj velja, da je manj, več. Manj, kot se spustimo v podrobnosti pri načrtovanju nekega potovanja, več je možnosti, da bomo na potovanju doživeli nekaj resnično novega. Nikakor pa ne bi izpustil praktičnih priprav (kar smo že poskusili), saj se nam v tem primeru zna zgoditi, da do države, ki smo jo nameravali obiskati, niti ne pridemo.

Zemljevid obiskanih držav

V tem trenutku nam (na področju potovanj) ne preostane drugega, kot spominjanje ali vsaj urejanje spominov. Posodobil sem zemljevid obiskanih držav, ki je ob zadnjem štetju pred dvema letoma štel 88 držav. Danes jih šteje 91. Le tri več. Seveda smo jih v zadnjih treh letih obiskali precej več, a ne prvič. 91 obiskanih držav ni slabo za dvajset let družinskih potovanj. Res pa je, da sem nekaj držav, označenih na zemljevidu, obiskal sam. Pravzaprav vse afriške, razen Maroka, ki sva ga obiskala s Sabrino na prvem resnem motorističnem potovanju.

Zraven Evrope, kjer smo obiskali največ držav, 46, smo bili najbolj pridni v Aziji. Tam smo jih obiskali 20. Azija je naša najbolj priljubljena celina. A daleč od tega, da bi obiskali vse azijske države, ki smo jih želeli. Največ lukenj v našem zemljevidu je v Afriki. Glede Afrike je pri nas tako, da imamo deljena mnenja o tem neobrzdanem kontinentu. Tudi Arabski polotok smo pustili neobarvan, a tam razen Omna ni države, ki bi jo želeli obiskati. Na drugi strani luže smo pustili neobarvano ožino med Južno in Severno Ameriko. Tja smo sicer že nekajkrat poskusili priti, a žal neuspešno. Najmanj aktivni pa smo bili v Oceaniji, saj smo tam obiskali le eno državo, Avstralijo.

Držav, ki na našem popotniškem zemljevidu niso obarvane, je ogromno. A ločimo med državami, ki so se kadarkoli pojavile, kot potencialne destinacije in med tistimi, ki to niso. Grenlandija, Falklandski otoki ali Moldavija, na primer, niso države, na katere bi kadarkoli pomislili, da jih obiščemo. Po drugi strani pa bi se v Bangladeš, Nikaragvo ali na Samoo odpravili jutri, če bi bilo to mogoče. Po resnici povedano pa, če bi se jutri zbudili v nov dan, kjer bi bilo mogoče ponovno potovati kamorkoli, ne bi vedeli, kam.


Petdeset odtenkov modre

Prekrasni prizori, ki se jih naužijemo ob pravem trenutku, spremenijo dojemanje časa. Ne le v tistem hipu, ko smo jih deležni, temveč vsakič, ko jih prikličemo v spomin. Sicer se s Sabrino pred nekaj dnevi nisva odpravila na morje s tem namenom, a na to sem pomislil, ko sva tako očarano zrla v nebo in morje, ki sta tekmovala v odtenkih modre. K temu ni kaj dodati.

Krk
Krk
Krk
Cres
Lošinj
Lošinj
Lošinj
Rabac
Cres

Neustavljiva privlačnost potovanj v dvoje

Ljudje potujemo zaradi različnih vzgibov. Kar je menda povsem normalno. Kar se našega tiče pogosto verjamem, da je to radovednost. Ne spomnim se, da bi se kdaj odpravili na dopust zato, ker bi bili utrujeni in bi potrebovali počitek. Kar je tudi razvidno iz naših potovanj, ki so vsa po vrsti bolj naporna od našega povprečnega vsakdana. Lahko pa zapišem, da se na potovanja odpravimo tudi zaradi oddiha, če ga potrebujemo. Takole sem zapisal, ko smo se pred leti po dolgem času odpravili na morje k sosedom: “Hrvaška je brez dvoma sanjska počitniška destinacija. A svet je prevelik in prelep, preveč raznolik in zanimiv ter preveč nenavaden in vznemirljiv; naša radovednost po neznanem, želje po odkrivanju tujega in spoznavanju nerazumljivega pa prevelike in premočne, da bi se omejili le na sanjske destinacije. Se pa na Hrvaško še zagotovo vrnemo, če ne prej, po kakšnem vznemirljivem potovanju, ko bomo potrebni oddiha.

Čarobni nevidni sili, ki našo družino dokaj pogosto izvabi od hiše, tako ne morem reči, da jo je spodbudila potreba po počitku. Želja po oddihu že, saj je oddih lahko tudi pestro in aktivno potovanje. Na tokratno motoristično potovanje po Italiji sva se s Sabrino odpravila preprosto zato, da si vzameva čas zase. Za naju. Ves dan, vsak dan, deset dni zapored sva v celoti namenila drug drugemu. Narazen nisva bila niti deset minut in to naju ni niti za trenutek motilo. Verjamem, da to zveni nenavadno, a če imate mladoletne otroke, pomislite, kdaj ste si to razkošje nazadnje privoščili. Midva sva si ga letos privoščila že osmo leto.

Torej naju na tokratno pot ni gnala niti radovednost, niti potreba po oddihu, temveč nekaj tretjega. Kaže, da je že pri nas doma toliko različnih razlogov, zaradi katerih potujemo, da nima smisla poskušati odkrivati, kaj šele razumeti, vzgibe vseh drugih, ki radi potujejo. Sploh pa so najbrž vsakomur pomembni le lastni in enkrat odkriješ, da te posnemanje drugih zelo redko pripelje tja, kamor si želiš.

Pravzaprav sem želel povedati, da naju je tudi na tokratno potovanje v Italijo vodila bolj ali manj ista želja, kot naju žene že vsa leta. Italija je prva dežela, v katero sva nekoč davno odpotovala kot popotnika in naju v vseh teh letih ni nikoli pustila ravnodušna. Razumljivo, da se je v teh letih marsikaj spremenilo, a ko se z motorjem potepava po tako čudovitih krajih, spiva v šotoru in se predajava občutku svobode, se mi zdi to najčistejša oblika potovanja. Ja, tovrstna potovanja so neustavljivo privlačna.

Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Lepo življenje v Italiji

Severna Italija niso le gore, čudovita pokrajina in krasna mesteca. So tudi gelaterije, picerije in druge krasote ter dobrote, ki jih v Italiji velja obiskati in poskusiti. Skratka, La vita è bella. Vožnja motorja sicer zahteva vso pozornost, zato se je za druge užitke treba zaustavljati. Kar je z motorjem dokaj preprosto, saj se lahko ustaviš takorekoč povsod. Tokrat sva to počela pogosteje kot sicer, saj sva v desetih dneh potovanja naredila rekordno majhno število kilometrov. Potovanje pa sva zasnovala tako, da sva en dan šotorila v gorah, drugi dan pa nekje v dolini, najraje ob jezeru. Ogromna razlika! V gorah so se temperature kmalu po sončnem zahodu spustile proti desetim stopinjam, tako posedanje pred šotorom ni bilo več mogoče in sva hitro zlezla v šotor. V nižinah, ob jezerih sva večere preživljala tako, da sva sedela zunaj do poznih ur. Kampi v gorah so praviloma zunaj mest in vasi, tako da zvečer, razen na sprehod po naravi, ni mogoče nikamor. Kampe v nižinah sva izbirala blizu mest, tako, da sva se lahko sprehajala po starih uličicah ali si privoščila večer v restavraciji. To, kje so lepši razgledi in se bolje spi, je tako jasno, v gorah. Ampak, če ne gre zvečer zaradi mraza posedati pred šotorom in početi ničesar, nekaj manjka. Devetkrat sva spala v šotoru, vsak dan v drugem kampu in vsak večer sem pomislil na to, kje je lepše šotoriti, v gorah ali ob jezeru. Kot marsikaj v življenju, je tudi šotorjenje najlepše, če je raznoliko, zato nama je tovrstni način ustrezal do popolnosti. Je pa treba razumeti, da imava s kampiranjem že nekaj izkušenj, tako, da nama vsakodnevno podiranje in postavljanje šotora ter vse druge opreme ne predstavlja prav nobene težave. Ne pretiravam, če zapišem, da od trenutka, ko parkiram motor na parceli, do trenutka, ko je šotor postavljen, blazini napihnjeni in spalni vreči razgrnjeni, ne mine več kot 15 minut. Rutina pač. Ker na motorju ves dan sediva, nama potem, ko je najin tabor pripravljen, ne pride na pamet, da bi posedala, temveč vse drugo. Vedno, ko je bilo to mogoče, sva se podala na sprehod. Enkrat v iskanju restavracije, drugič trgovine, tretjič gelaterije, včasih pa kar tako, brezciljno.

Italijo zlahka primerjam z drugimi državami, ki smo jih na potovanjih obiskali. Je izjemno hvaležna destinacija in povsem razumem domačine, da ob vikendih ponorijo in se trumoma odpravijo ven, kamorkoli. Morda hvaležnost ni pravi izraz. Povedati želim, da gre za deželo, za obiska katere je treba vložiti dokaj malo truda, a te izjemno bogato nagradi s svojimi lepotami in dobrotami. Še na tole sem se sedaj spomnil, da je Sabrina je na enem od naših potepov po Italiji dejala: “Italijani so evropski Indijci!” A to je že druga zgodba.

Razgled v kampu Marmolada v Canazeiju. Severna Italija 2020
Kampiranje ob reki Piavi. Severna Italija 2020

Obiskala sva tri velika jezera, Garda, Como in Maggiore (ki imajo najbrž slovenska imena, a če poskusite na glas izgovoriti lago di Como v italijanščini in Komsko jezero v slovenščini, boste razumeli).

Počitek ob jezeru Como. Severna Italija 2020
Živahen popoldan v kraju Riva del Garda. Severna Italija 2020
Razburkano jezero ob kraju Limone, Severna Italija 2020
kjer je vse iz Limon. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Veličastno jezero Maggiore Severna Italija 2020
in plaža. Severna Italija 2020
Sprehod po romantičnem mestecu Bellagio. Severna Italija 2020
Brez pice v Italiji seveda ne gre. Severna Italija 2020

To je La vita è bella po najinem okusu.

Alpski razgledi z motorja

Verjamem, da marsikateri motorist, kolesar, pohodnik, plezalec ali kakršenkoli drug ljubitelj zavitih gorskih cest in razgledov, pozna Dolomite. Zahodne Alpe, ki so od nas oddaljene več kot nekaj uric vožnje, pa se najbrž redkeje znajdejo v itinerarju slovenskih avanturistov. S Sabrino sva jih tokrat obiskala četrtič in zahodno od Gardskega jezera menda še nisva srečala Slovencev. Gore so neustavljiv magnet, ki privlači z nevidno silo, tako, da se tega sploh ne zavedamo, dokler jih ponovno ne uzremo ali se znajdemo ob njihovem vznožju. O ljubezni do gora sem že pisal. Razgledi nad visokimi gorami so za moje oči eni najlepših, kar jih naš planet ponuja. Zato Alpe, saj tam teh razgledov zlepa ne zmanjka. S časom človek tudi spozna, da najlepši razgled ni s samega vrha gore, temveč na določeni oddaljenosti in višini, kar je zelo pogosto gorski prelaz. Če je to v Italiji, je velika verjetnost, da je čezenj speljana dobra cesta, zato je razumljivo, da je alpski del Italije tako močan magnet za ljubitelje razgledov. Ker pa nismo vsi ljudje pohodniki, ki radi obujemo gojzarje in se podamo v visokogorje, se mi zdi, da so pohodniki na teh gorskih cestah v manjšini. Sam se že pred časom razmišljal, da je ponovno čas za pohajkovanje po Dolomitih, a se nam čez poletje ni izšlo. A ko se enkrat ogrejem za Dolomite, se težko ohladim. Če po Dolomitih ne moremo pohajkovati, jih obiščeva z motorjem, sva sklenila.

Imela sva precej časa, zato sva potovanje podaljšala do Aoste, zadnjega večjega kraja pred Francijo. V okoliških krajih sva se z motorjem potepala že lani, a takrat sva se bolj kot italijanskim, posvetila francoskim Alpam. Ko sem doma iskal kraje v severni Italiji, ki bi jih bilo vredno obiskati, sem naletel na fotografijo gorskega jezera. Ta me je tako očarala, da sem ga hotel videti. To jezerce bo skrajna točka, do katere so bova na letošnjem potovanju z motorjem odpravila, sem sklenil. Fotografija odseva mogočnega Matterhorna v jezeru je lahko dovolj dober razlog za več tisoč kilometrov dolgo pot.

Po osmih letih (ko sva z motorjem obiskala Švico) znova pod Matterhornom, tokrat na južni strani. Severna Italija 2020
Veličastna Sella. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Gardena proti Cortini d’Ampezzo s Tofanami v ozadju. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Sella proti Marmoladi. Severna Italija 2020
Na prelazu Gavia. Severna Italija 2020
Famozni prelaz Stelvio je vreden svoje slave. Gor sva šla v soboto zgodaj zjutraj in se je cesta že polnila s kolesarji in motoristi ter tu in tam kakšnim avtomobilom. Če sem prav preštel, šteje zavita cesta blizu 90 serpentin. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Oaza Zegna je bila žal v megli, le ta gorska hiša se nama je prikazala. Severna Italija 2020
Na prelazu Croce domini. Edini dan, ko naju je namočil dež. Severna Italija 2020
Pogled na Sekstenske Dolomite. Severna Italija 2020