Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu

Zanimivo, da sem se šele pred nedavnim, sredi večje družbe zavedel, da ne poznam nikogar, ki bi prepotoval toliko, kot jaz. Prav neprijetno sem se počutil, ko so izpostavili, da sem edini, ki sem nekatera čudesa sveta edini videl v živo. Potem, ko enkrat obiščeš več kot devetdeset držav in s tem ogromno število svetovnih znamenitosti, ki jih večina ljudi pozna le s fotografij, enostavno ne gre drugače, kot da si, kadar pogovor zanese k potovanjem, izpostavljen. Jasno, da je popotnikov, ki so prepotovali več kot jaz precej, a ti niso v mojem krogu. Tako (razen domačih) nimam sogovornika, s komer bi debatiral o prostranstvih Kanade, rdečem pesku Zahodne Avstralije, vetru v Patagoniji, vročini sudanske puščave, francoskih alpskih prelazih, templjih v Burmi ali filipinskem koralnem grebenu. Seveda poznam ljudi, ki so prepotovali veliko dežel in uživam v debatah z njimi o potovanjih oziroma krajih, ki so jih prepotovali in sem jih obiskal tudi sam. A se moram pogosto ugrizniti v jezik, da ne povem preveč, saj lahko napačno izpade. V spomin se mi je zasidrala debata z Italijanko, ki smo jo srečali na nekem potovanju po Aziji. Ko sem ji povedal, da smo že bili v Italiji, me je vprašala, kje vse po Italiji ste potovali. Naredil sem napako in začel naštevati takorekoč vse zanimive kraje od skrajnega severa Italije do juga Sicilije. Nisem se imel namena hvaliti, le odgovoril sem na njeno vprašanje. Malce zabodeno me je gledala, saj je bila Italijanka in jaz sem ji našteval italijanske kraje, ki sem jih obiskal, ki jih je ona poznala le po imenu. Italijo smo res prepotovali po dolgem in počez, saj skorajda ne mine leto, da je ne bi obiskali. Vprašala je in jaz sem odgovoril. A ni prav dobro izpadlo. To lekcijo sem si tako dobro zapomnil, da sem danes precej bolj zadržan pri odgovarjanju na vprašanja o tem, kje vse smo že potovali. Seveda rad odgovorim, kadar me kdo vpraša, a z zadržkom.

Pred par leti se nas je nekje na Gorenjskem srečala peščica slovenskih popotnikov. Zelo pestro in zanimivo je bilo, pravcat kotel bogatih izkušenj iz potovanj po vseh koncih sveta. Tam se ni bilo treba zadrževati, saj je bil vsak v kakšnem od popotniških vidikov najbolj izkušen in smo z veseljem prisluhnili drug drugemu. Brez kakršnegakoli občutka, da se želi kdorkoli s svojimi popotniškimi izkušnjami postavljati pred drugimi. Res prekrasna druščina. Upam, da nam kdaj uspe takšno srečanje ponoviti.

Zelo rad se srečam z ljudmi, ki pridejo iz tujine in jih povprašam od kod prihajajo. Tega sem se naučil na potovanjih, saj je v marsikateri državi prvo vprašanje, ki ti ga zastavijo, ko se zapleteš v pogovor: »Where are you from?« Od kod prihajate? Tako sedaj to počnem tudi sam, saj rad slišim odgovor. Še posebej, kadar prihajajo iz katere od dežel, ki sem jih že obiskal, saj me spomin v hipu odnese tja. Nazadnje je bila to v Franciji živeča Kanadčanka, ki sem jo srečal ob neki priložnosti. Ni trajalo dolgo, ko sva debatirala o kanadskih prostranstvih, ki sem jih obiskal pred dobrim desetletjem. V moji glavi je divjal stampedo spominov na prečudovito kanadsko pokrajino, a sem se seveda zadrževal in bolj kot govoril, poslušal.

Zato bodite naslednjič, ko popotnika vprašate, kje vse je že potoval, pripravljeni na to, da ne boste slišali tega, kar ste morda pričakovali.

Ena iz Kanade.

Zdi se, da je splošno znano, da smo si ljudje različni. Da imamo različne okuse, želje, zmožnosti, dojemanje in še marsikaj. Da se s tem bolj ali manj strinjamo in da se nas ima večina za strpne do drugačnih. Tako vsaj jaz dojemam svojo živo okolico. Zato me toliko bolj bega, ko sem priča pregrobemu izražanju nerazumevanja drugačnosti v praksi. Še najbolj tistemu posrednemu, ki se dogaja za hrbtom oziroma brez navzočnosti drugačnega, o katerem je govora. Kar je pravzaprav razumljivo, saj je mnenje, ki ga imamo o nekom, neprimerljivo težje povedati v obraz njemu, kot pa nekomu drugemu. Po drugi strani pa pravijo, da je obrekovanje edino lepilo, ki drži družbo skupaj. Nisem prepričan, da se s tem strinjam.

Tega smo deležni tudi popotniki, saj potovanja v eksotične dežele, potovanja na nenavadne načine ali celo kakršnakoli potovanja lahko vzbujajo temu primerne odzive tistih, ki tja oziroma na te načine ne potujejo. V Sloveniji je tovrstnih popotnikov kar precej, sploh, če mednje štejemo tudi tiste, ki morda niso popotniki, prej ekstremni športniki, a to počnejo širom sveta. Nekateri pešačijo čez cele celine, kolesarijo okrog sveta, plavajo, drugi potujejo več kot eno leto nepretrgoma, tretji potujejo v neprimerni družbi in tako naprej. Skratka, počnejo stvari, ki normalnemu človeku niti na pamet ne padejo. Zato ni nenavadno, da so tarča opletajočih dolgih jezikov. Pri tem je najbolj zanimivo to, da so razsežnosti zgodb, ki v ozadju nastajajo, pogosteje neprimerno bolj začinjene od same resničnosti. Celo tako, da z resničnostjo nimajo več ničesar skupnega. Čeprav je res, da marsikomu, ki je željan pozornosti godi, da se o njem govori, pa če je to resnica ali ne. Vsaka reklama je dobra reklama, tudi negativna, pravijo strokovnjaki. Kar je danes, v času, ko se vrednost človeka meri tudi po številu lajkov, všečkov in komentarjev, dokaj preprosto doseči. Najbrž smo že vsi slišali za kakšno slavno osebnost, ki je slavna zgolj zaradi slave same, ne zaradi kakršnekoli vsebine. A tudi glede tega, koliko se z mnenjem drugih o nas hranimo, se ljudje precej razlikujemo. Razumljivo, saj nekateri od tega, kakšno mnenje imajo ljudje o njih, živijo, nekaterim pa je to bolj ali manj v breme. Zraven tega nekateri za boljšo predstavo o samemu sebi in o tem kaj počnemo, potrebujemo širšo paleto mnenj, tudi od ljudi, s katerimi nimamo osebnega stika. Drugim je dovolj le lastno mnenje ali mnenje bližnjih. Nikakor pa se temu, da imajo drugi ljudje svoje mnenje o nas, ne moremo izogniti. Sploh če na očeh javnosti počnemo nekaj, česar si oni sami ne drznejo.

Najboljši nasvet, ki sem ga na to temo kadarkoli slišal, se glasi: »To, kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!« Le takrat, ko se znebimo težkega oklepa, ki nam ga nalaga mnenje drugih o tem, kaj (mi) zmoremo in česar ne ter o tem kaj lahko počnemo in česar ne, se lahko lotimo podvigov, o katerih sanjamo in tako živimo svoje sanje.

Na svoji poti.

November je krasen mesec! Deževen in meglen ter kot takšen tudi turoben, če smo bolj dovzetni za vreme. Kaj je v tem krasnega? To, da smo lahko doma! Da nas ob pogledu skozi okno ne mika ven, na Triglav, Pohorje ali travnik. Tako se lahko v miru posvetimo tistemu, kar je znotraj naše hiše, stanovanja ali znotraj nas samih. Tudi knjigam, s katerimi se sicer odlično razumem, a ne v vseh »vremenskih« razmerah. Ko zunaj sije sonce in so lepi dnevi, se nekako ne morem prepričati, da bi sedel v sobi in bral o življenjih drugih, medtem ko moje teče mimo. Seveda berem tudi poleti, a v tistem času namenim več časa »pisanju« lastne zgodbe kot branju zgodb, ki so jih pisali drugi. Sedaj, ko so se dnevi tako skrajšali in vreme skisalo, pa komaj čakam, da pride ura, ko se usedem in vzamem v roke knjigo. Pravzaprav se trenutkov s knjigo vedno veselim, a v kislem vremenu jim lahko brez slabe vesti namenim več časa. Nenavadno, a to mi najpogosteje spodleti med vikendom, četudi smo ves dan doma.

S Sabrino sva se pravkar vrnila z jutranjega obiska sobotne tržnice in me je vprašala: »Kakšen japonski urnik imaš za danes?« Pa sem odvrnil: »Nimam japonskega, danes imam črnogorskega!« Za vikende, ko smo doma, si namreč pripravim (pogosto preobsežen) seznam opravil, ki jih imam za postoriti. Iz tega vica je »japonski« urnik. Kakšen je v tem kontekstu črnogorski, je najbrž jasno.

A ne glede na to ali je vikend, ko smo doma delaven ali ne, je bistvo v tem, da ostanemo doma. Da ne gremo nikamor, niti na izlet, niti na obisk. Da v miru posedimo in se naužijemo drug drugega. Zato pravim, da je letošnji november, najsibo še tako kisel, krasen mesec.

A spomin na sončne trenutke ni nikoli odveč:

Portoriko
Brazilija
Bolivija
Laos
Indija
Argentina
Avstralija
Filipini

Na svetu je neskončno število lepih in znamenitih krajev, ki nas vabijo, da jih obiščemo. Nekateri od njih v nas zbujajo tako močne občutke, da si jih na vsak način želimo obiskati. Ni nujno, da takoj, ampak smo na odziv temu neustavljivemu klicu pripravljeni počakati. Tudi zelo dolgo časa. Zanimivo je, kaj se zgodi, ko jih končno obiščemo. Po naših izkušnjah je tako, da bolj, ko o neki sanjski destinaciji razmišljamo in bolj, ko se nanjo pripravljamo, manjši vtis naredi na nas, ko jo končno obiščemo. To je še kako pomembno danes, v času Google street ali indoor view ipd. zadev, ki nam omogočajo, da si znamenitost, o kateri sanjarimo, dodobra ugledamo kar iz domačega naslonjača. Dobesedno iz vseh strani, zunaj in znotraj. Le dotakniti in povonjati je na daljavo še ne moremo. Nekaj primerov. Še več primerov.

Zraven tega lahko (na primer) o piramidah v Gizi precej preberemo in pogledamo tudi kak dokumentarec. A potem, ko že enkrat preberemo vse, kar je o nekem misterioznem kraju, ki nas privlači, mogoče videti na zaslonih, prebrati in raziskati, kakšen je trenutek, ko ta kraj v resnici prvič uzremo? Skoraj zagotovo čaroben. Ampak, kaj je bolje biti na prvem dejanskem snidenju z oboževano znamenitostjo, poznavalec ali nevednež? Tisti, ki že natančno ve, kako se katera piramida imenuje in kako je bilo ime faraonu, ki si jo je postavil ali tisti, ki se s oboževanim čudesom zares sreča prvič? Sam lahko sklepam le iz lastnih izkušenj in te so takšne, kot sem zapisal v prejšnjem odstavku. Seveda smo si ljudje različni in nekaterim več kot prvi vtis pomeni, da to, kar vidijo, tudi razumejo. Na tem mestu priznam, da smo mi skoraj vedno nevedneži in pogosto takšni tudi ostanemo, saj se v globlje poznavanje neke znamenitosti redko spuščamo. Največkrat naredimo tako, da neko znamenitost najprej obiščemo oziroma se ji približamo do te mere, da nas nagovori s svojo pojavo. Nato se nekje usedemo in skupaj preberemo, kaj si pravzaprav ogledujemo. Bolj ali manj smo prav na ta način obiskali Machu Picchu v Peruju, Angkor Wat v Kambodži, Taj Mahal v Indiji, Stonehenge v Angliji, Samarkand v Uzbekistanu, Esfahan v Iranu, Teotihuacan v Mehiki in tako naprej. Največja čudesa sveta, ki pod svojo fascinantno zunanjo podobo skrivajo stoletja ali tisočletja zgodovine. Seveda smo se seznanili s tem, kako in zakaj je neko čudo nastalo ter čemu je služilo. A naš spomin na te izjemne kraje ni v niti enem samem primeru vezan na še tako zanimiv opis, anekdoto ali zgodovinsko ozadje. Ne, naš spomin je vedno vezan na naše občutke, ki smo jih občutili v trenutku, ko smo katero od teh čudes uzrli v živo. Morda bi si celo drznil reči da manj, ko smo o znamenitosti vedeli vnaprej, bolj nas je očarala, ko smo jo uzrli. To deloma pojasni, zakaj se tako malo pripravljamo na potovanja, saj se z deželo, v katero se odpravljamo, ne želimo seznaniti vnaprej. Da ne bi bil (na primer) vzpon na Machu Picchu le zadnja kljukica v spoznavanju tega čudesa, potem, ko smo o njemu vedeli že vse.

Po drugi strani pa razumem, da zvedavi oziroma premišljeni ali analitični razum želi odgovore vnaprej. A to je povsem druga zgodba, saj nam za to, da postanemo poznavalec, sploh ni treba potovati, dovolj je poiskati odgovore. Srečali smo tudi že popotnike-poznavalce, a vsekakor manj kot popotnikov-nevednežev. Prostora je vsekakor dovolj za vse in nobena oblika ni slaba ali boljša od druge. Šteje le, da lastno zvedavost tešimo na takšen način, ki nas osrečuje.

Pred nedavnim sem prebral zanimiv stavek: »Ugotovil sem, da so pametni ljudje zelo dobri pri podajanju argumentov, zakaj ne počnejo stvari, ki se jih bojijo.« Zanimiva situacija, v kateri se najbrž vsi znajdemo. Nekateri najbrž večkrat dnevno, drugi redkeje. Še bolj mi je sedlo nadaljevanje, ki se glasi: »Ljudje smo izjemno vztrajni in prepričljivi, ko prepričujemo sami sebe, saj na drugi strani ni nikogar, ki bi nam nasprotoval.« Tako lahko vsakič, ko se znajdemo v položaju, do katerega čutimo odpor ali strah, sami sebe prepričamo, da to ni za nas. Morda temu ne rečemo strah, temveč racionalnost ali premišljenost. Seveda se nam to dogaja na precej področjih v življenju, a tudi tokrat ostajam pri potovanjih. Pravzaprav pri razlogih, zaradi katerih ne potujemo. Ampak, a niso ti razlogi pravzaprav argumenti, s katerimi sami sebe prepričujemo, zakaj ne potovati, posledica naših strahov? Strah nas je, da se nam bo na potovanju nekaj zgodilo. Strah nas je, da bomo porabili denar, ki ga nimamo. Strah nas je, da bomo v času odsotnosti od doma ali iz službe nekaj zamudili ali da bo nekdo drug zasedel naše mesto. In tako naprej.

Na tem mestu bi lahko ponovno zapisal, da si potemtakem potovati že ne želimo dovolj močno, da bi premagali te strahove. Morda pa si! Ampak znamo samemu sebi tako dobro argumentirati, zakaj ne bi potovali. Torej so lahko naše neuresničene želje posledica tega, da znamo sami sebe izjemno dobro prepričevati.

Ampak, ali je tovrstno umikanje pred strahovi pod pretvezo racionaliziranja v resnici dobro za nas? Če je verjeti reklu: »Vsak dan stori nekaj, česar se bojiš!«, najbrž ne. V tem kontekstu sem se spomnil na še enega, ki pravi, da bomo nekega dne bolj obžalovali tisto, česar nismo storili, kot tisto, kar smo. Ampak to tako ali tako že vemo, a se vendar zaradi tega nič bolj ne soočamo s strahovi in še kar racionaliziramo. Tako sem se nedavno boril s samim seboj in tako dolgo iskal argumente, dokler se nisem prepričal, da ni pametno iti v gore. Našel sem jih kar nekaj, od slabega vremena, ki sploh ni bilo slabo, do fizične nepripravljenosti, oddaljenosti, pomanjkanja časa in tako naprej. Skratka, na koncu sem nasedel samemu sebi in ostal doma (napake nisem ponovil naslednji vikend, ko se v debato s samim seboj sploh nisem spustil in sem preprosto odšel).

Nekateri pravijo, da vsak zase najbolj ve, kaj je zanj najbolje. Sam v to nisem najbolj prepričan, saj prevečkrat zavoljo ugajanja nekemu trenutku sprejmemo odločitev, ki se na daljši rok izkaže kot napačna. Zato se mi zdi, da je pomembno prepoznati trenutke, ko sami sebe prepričujemo, da je za nas nekaj dobro, čeprav v resnici ni, saj se morda le izmikamo lastnemu strahu. Nič lažjega, le upreti se je treba lastnim argumentom proti samemu sebi…

V nekem obdobju odraščanja kot popotniki želimo doživeti vse. Želimo videti ves svet. Želimo obiskati vsako državo. Želimo se podati na najbolj drzne pustolovščine. Želimo poskusiti najbolj nenavadne specialitete. Želimo spoznati najbolj zanimive ljudi. Želimo spati v najbolj (ali najmanj) luksuznih hotelih. Želimo vtakniti nos v vsak kotiček, kjer je kakršnakoli možnost, da bi tam doživeli kaj neverjetnega. Želimo potovati ekskluzivno in biti del globalnega krdela popotnikov.

Za uresničevanjem teh želja se lahko pehamo nekaj časa, odvisno od naše vztrajnosti in sposobnosti odrekanja za namene potovanj. A po nekaj letih ugotovimo, da se naše vrednote in posledično želje, spreminjajo. Zraven tega lahko uresničitev nekaterih želja za nekaj časa izgine iz našega fokusa, a ko nas nekaj spomni nanje, privrejo na površino. Sploh želje za uresničitev ciljev, ki nam veliko pomenijo, a se jih zaradi kakršnegakoli razloga, ki je očitno močnejši od same želje, ne lotimo sedaj. A zgodi se, da ob tem, ko si želimo, da se bomo nečesa lotili v daljni prihodnosti, pozabimo na to, da takrat ne bomo več v isti koži, kot smo danes. Ko bomo v pokoju, bomo najbrž imeli dovolj časa, da bi lahko prehodili osem tisoč kilometrsko pešpot E1 od Nordkappa do Sicilije. Ampak, si bomo to takrat še želeli? Nam bo to dopuščalo zdravje? Si bomo upali?

Na svoje želje lahko tudi preprosto pozabimo oziroma jim pustimo, da usahnejo. Česar ne opazimo vedno. Verjamem, da različne želje pri različnih ljudeh usihajo v različnih obdobjih. Nekateri se s tem, da jim ne bo uspelo doseči vsega, kar so si želeli, soočijo že v najstniškem obdobju, drugi, ko dobijo otroka, tretji, ko se upokojijo. Po drugi strani pa se nam lahko pripeti, da še v zrelem obdobju ostajamo ujeti v mladostniške želje, katerih uresničitev v zrelem obdobju življenja ne bi več imela pravega smisla.

O tem sem že pisal, a je od takrat minilo že toliko časa, da mi uresničitev želje, ki sem jo takrat omenil, danes niti na pamet ne pade. Preprosto me več ne zanima dovolj, da bi jo uresničil. Z opuščanjem želja (ko jih pustimo, da izginejo v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja) se mi ne zdi popolnoma nič narobe, če s tem, ko opuščamo stare, dajemo mesto novim. Za želje po novih dogodivščinah, potovanjih, izletih ali vsaj poteh, ni nikoli prepozno. Upam.

Koliko šteje potovanje, ki je pehanje za številkami, rezultati, dosežki? Šteje natanko toliko, kot želimo pokazati. Pet držav v treh tednih. Devet tisoč kilometrov z avtobusom. Sedemnajst tisoč kilometrov po Afriki z motorjem. Tisoč evrov za najem terenca v Gruziji. V štirinajstih dneh okoli Anapurne. Dvanajsturni neprekinjen let. Tristokrat na Pohorje. Pet centov za čapati. Deset tisoč fotografij na enomesečnem potovanju. 18 poletov z letalom v osmih mesecih. A kaj pomenijo vsi ti »dosežki« v številkah?

Zanimivo, da se tako pogosto soočam s tem vprašanjem, da sem o tem pisal že lani in predlani. Po eni strani so številke precej uporabne, kadar želimo nekaj umestiti v bok nečemu podobnemu in kaj primerjati, saj je to s številkami najlažje. Oziroma je najbolj preprosto (pri)merljivo. A še kar imam »težave« z razumevanjem oziroma pomenom štetja dosežkov. Ne le popotniških, a tokrat se v dosežke na drugih področjih ne bom obregnil. Gunnar Garfors je Norvežan, ki bi naj vsaj dvakrat obiskal vsako državo na svetu in ima še deset drugih svetovnih rekordov, povezanih s potovanji. Povedal je, da je Slovenijo prepotoval v 24 urah, bi pa raje imel na voljo več časa za obisk. Naša državica je v svetovnem merilu resda majhna, a da bi ji za potovanje namenil zgolj 24 ur? Sam vsakokrat, ko se odpravim čez Slovenijo, skušam izbrati neko novo pot in vedno znova odkrijem zanimiv kraj, ki ga še nisem obiskal. Kaj lahko potem nekdo, ki se na neki destinaciji zaustavi le za kratek čas, o tej deželi spozna? Bore malo. Le odkljuka jo. Tako, kot smo tu in tam katero deželo, ki smo jo obiskali za zelo kratek čas, odkljukali tudi mi. Na pamet mi pade Kazahstan, dežela, ki sva jo z motorjem prevozila v dveh ali treh dneh. Ena največjih držav na svetu, pa sva ji namenila tako malo časa. A na pustolovščini po Svilni cesti sva imela drugačne cilje, kot se zatopiti v vsako od dežel, čez katero sva potovala. To pač ne gre, če si omejen s časom, se razume.

Zato se podobno, kot sem se minulo nedeljo, sprašujem, koliko je potovanje, na katerem se ženemo za doseganjem zastavljenih ciljev, sploh še potovanje. Če se ne zaustavimo za dovolj časa, da se naužijemo lokalnih običajev in ljudi ter nenazadnje tudi kulturnega šoka. Da o hrani ne govorim. V tem kontekstu mi pade na pamet Bangladeš, dežela, v kateri smo preživeli manj kot osem ur in še to le na letališču v Daki. Zato je nikakor ne prištevam ne dežele, ki smo jih obiskali. A se še danes spomnim slastnih karijiev, ki sem jih mazal enega za drugim ob treh zjutraj, ko so punce spale. Kaj bi dal, da bi imeli takrat na voljo vsaj kakšne tri dni za obisk te dežele. Tri dni se mi zdi minimum, da kot obiskovalec dobiš vsaj občutek o tem, kako je v neki deželi. A le, če se za to presneto potrudiš in te tri dni izkoristiš do zadnjega trenutka. Pomeni, da greš ven iz hotela, si ves dan med ljudmi in si privoščiš vsaj tri obroke v domačih gostilnah ali še raje na ulici, tam, kjer jedo lokalci. Verjamem, da tovrstna potovanja v obliki spoznavanja lokalnih običajev in ljudi niso za vsakogar. Tudi sami smo večkrat potovali na takšen način, zato razumem, da je marsikomu lažje (lepše) potovati s ciljem, ogledati si čim več znamenitosti. A tudi pri tem načinu potovanja, ko kljukamo znamenitosti eno za drugo, je mogoče deželo doživeti. Če si tega želimo, seveda. Preprosto tako, da izbiramo manjše domače hotele, domače restavracije, lokalne vodnike in tako naprej. Na ta način je stik, ki ga imamo na potovanju po neki deželi z domačini, precej pristnejši. Takrat pozabimo na dosežke in številke.

Tako si ne želim prepotovati vseh dežel na svetu, čeprav sem jih prepotoval morda že polovico. Prav tako ne želim več potovati v dežele, ki me ne privlačijo. Niti ne želim potovati hitro in videti vsega. Želim videti manj in globlje. Se pa zavedam, da so to le moje želje in da me bo realnost zagotovo presenetila.

Popotniki radi delimo lepe spomini, prijetne trenutke, izjemne dosežke ali ekstremne situacije. Čeprav je najbrž vsakomur jasno, da so potovanja sestavljena iz precejšnje mere povsem navadnih oziroma vsakdanjih trenutkov. Seveda pa dolgočasnim popotniškim zgodbam ne bi nihče prisluhnil. Zato te prihranimo le zase in delimo tiste najbolj sočne. Te znajo eni bolj, drugi manj začiniti in jasno, komur raje prisluhnemo. Začinjanje je lahko pretiravanje, poveličevanje, izmišljanje in seveda tudi literarno podajanje popotniških vtisov. Zdi se mi, da je slednje najtežje, saj je pretakanje popotniških izkušenj v literarno delo umetnost, ki jo znajo le redki. Lažje je odpotovati v eksotično deželo in se tam predajati drznim pustolovščinam ter o tem doma pripovedovati, pisati blog ali lepiti fotografije na zidove družbenih medijev, kot pa potovati po bližnjih krajih in iz tega spisati literarno poslastico. Ob tem velja omeniti da potovanje, na katerega se podamo z razlogom, da bi o njem doma pisali ali pripovedovali, ne more biti pristno. Saj ne izvira iz naše želje po potovanju, temveč je podrejeno nekemu drugemu namenu. In če potovanju manjka svobode in spontanosti, za katero ju oropa drug namen, ni popotnik tisti, ki potuje.

Naslednji vidik, ki ga pri podajanju popotniških vtisov ni mogoče spregledati, je ton oziroma način podajanja. Kar nekaj popotnikov spremljam in vsak je zanimiv, a po svoje drugačen. Seveda, saj vsi potovanja dojemamo na svoj način in prav je, da jih tudi podajamo na svoj način, saj vendar potujemo zase. Nekateri pripovedujejo o samih lepih trenutkih, drugi pripovedujejo, kot da je bilo na potovanju vse v najboljšem redu, tretji govorijo le o presežkih in tako naprej. Kdaj pa kdaj se med nami znajde tudi kak nergač. Ta najprej omeni letalske zamude, previsoke cene, prezasedene plaže in umazane hotelske sobe. Tudi sam sem že bil kdaj v tej koži, ko smo se vrnili s katerega potovanja, kjer nam ni bilo všeč. A ko sem se ujel, da pripovedujem le o nelepih stvareh in o vsem tistem, kar nas je motilo, sem dodal: »Saj je bilo fajn!« A dvomim, da sem s tem popravil prvi, negativni vtis. Če sem že pri tem, mi na pamet padejo tri dežele, katerih obisk je pustil grenak priokus. Portoriko, Kitajska in Iran. Takrat sem zapisal: »Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Iran je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo ga obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.«

Podajanje oziroma dojemanje vtisov s potovanj je torej odvisno od toliko okoliščin, da si je realno sliko o neki deželi na podlagi enega pričevanja nemogoče ustvariti. To je vtis le enega popotnika, ki je njegova osebna izpoved, ki temelji na njegovih prepričanjih, podvržena njegovim čutilom in občutkom, ki jih je doživljal v neki deželi in njegovemu načinu podajanja. Sam rad prisluhnem vtisom s potovanj po zanimivih deželah, preberem potopis popotnika, ki ga poznam in pogledam galerijo fotografij s potovanja po tropskih otočkih. To so vse delčki mozaika, s katerimi si sestavljam vedenje o našem prečudovitem planetu in kar je še pomembneje, vzdržujem lasten wanderlust.