Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu

Vsi odraščamo in vse se spreminja. Tudi apetit po osvajanju sveta in popotniške želje. Tega se sicer zavedamo, a se kljub temu kdaj pa kdaj z nostalgijo spominjamo preteklosti in sebe, kot smo bili nekoč. Za retrospektivo ni treba biti star, dovolj je zazreti se nazaj za nekaj let in se spomniti, kako smo potovali takrat ter razmisliti o tem, kako drugače potujemo danes. Verjamem, da za marsikoga velja rek o Janezku in še danes želi potovati tako, kot je potoval pred leti. Ampak, je danes to sploh mogoče? Popotniško-turistična industrija se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Airbnb, Car sharing, Skyscanner in tako naprej so zadeve, ki so v kratkem času marsikaj obrnile na glavo. Sicer turistične agencije še obstajajo in tam je najbrž mogoče poslovati kot nekoč, preko kataloga. Priznam pa, da sem turistično agencijo v Sloveniji nazadnje obiskal pred petnajstimi, morda celo dvajsetimi leti, zato bolj ali manj domnevam, koliko so se zadeve spremenile tudi pri njih. Tako lahko komentiram le to, kako so se stvari spremenile pri organizaciji potovanj v lastni režiji. Kot vse drugo, so se nekatere storitve spremenile na bolje, druge na slabše. Saj to, da si lahko vnaprej ogledamo hotel na daljavo, preverimo mnenje gostov in razpoložljivost prostih sob v terminu, ki nas zanima, je prekrasno. Še pred desetletjem je bilo to marsikje nemogoče, danes menda popotniškega kraja, v katerem si ne bi bilo mogoče sobe poiskati in rezervirati vnaprej preko interneta, skorajda ni. Sobo smo takrat poiskali tako, da smo se šele po tem, ko smo stopili z vlaka ali avtobusa, sprehodili po mestu in poiskali primeren hotel. Tam smo poiskali receptorja, ga vprašali za ceno in prosili, da nam sobo pokaže. Če nam karkoli ni ustrezalo, smo iskali naprej. Koliko poznam ljudi, ki potujejo, tega nihče več ne počne. Morda izjemoma. Mi smo to nazadnje naredili lani. Danes se vse rezervira vnaprej.

Kar sicer ni v redu, a alternativa je žal še slabša. Prepogosto gre namreč za izkrivljanje pretoka informacij med ponudniki in povpraševalci. Saj menda ne verjamete vsiljivim sporočilom: »To sobo si pravkar ogleduje še pet ljudi!«, »Zadnja rezervacija je bila narejena pred petimi minutami!«, »To je najugodnejša soba!« in podobnim? Nekateri ob rezervaciji vnaprej zahtevajo kopijo osebnega dokumenta, kar je celo nelegalno. A brez tega storitve pač ne moreš uporabiti. Odločitev je sicer še zmeraj v naših rokah, a je včasih prav težko ohraniti trezno glavo in ne nasesti strategijam ponudnikov, za katere je treba priznati, da so precej dovršene. Sicer rad preizkušam novosti in sem velikokrat navdušen nad njimi, a se prav zaradi tega brzdam in pogosto zadeve uredim na klasičen (zastaran) način. A ne zaradi tega, da bi prihranil tistih nekaj odstotkov provizije, temveč iz drugih razlogov. Enkrat iz nostalgije, drugič nalašč (iz inata, da se bolje razumemo). Ne vem, kako naj drugače rečem temu, da ne želim rezervirati sobe preko Airbnbja, če sem oropan za izkušnjo stika z domačinom, ki je zame eden izmed temeljnih razlogov za potovanje v daljno deželo. Sobo na drugem koncu sveta rezerviraš vnaprej preko aplikacije, prejmeš generičen odgovor in kodo za odklepanje vrat, odpotuješ in v daljni, neznani deželi vstopiš v hišo tujca-gostitelja, ki te niti ne pozdravi, saj ga ne srečaš. Koliko je vredna izkušnja potovanja brez stika s tamkajšnjimi ljudmi? Z domačini, ne z zaposlenimi v turizmu in gostinstvu!

Razumljivo, da imamo ljudje različna pričakovanja od potovanj, da ne iščemo vsi stika z domačini, da ne želimo vsi okušati eksotičnih jedi. Vsi pa najbrž iščemo novo izkušnjo, tudi tisti, ki potujejo z vnaprej dodelanim itinerarjem v Excelovi tabeli. Seveda je izkušnja natanko toliko globoka, kot je globoka naša pripravljenost potopiti se v nekaj novega (še najbolje v tisto, česar v Excelovi tabeli nismo predvideli). Kar nas pripelje do tega, da je prav globina izkušnje potovanja tista, ki je ključna za obujanje spominov na lastno preteklost. Globlja kot je izkušnja, trajnejši so spomini.

P(rep)ogosto pišem o minulih potovanjih, doživetjih in spoznanjih ter o prihodnjih načrtih, kot da ne vem, da dejansko obstaja le sedanjost. A ker nismo ves čas nekje na kakšnem potovanju, in tudi ko smo, se želim od interneta odklopiti, v sedanjiku redko pišem. Zraven tega se mi zdi, da bolj, kot nam tehnologija omogoča, da smo na potovanju v stiku z domom, službo in prijatelji, manj intenzivno potujemo. Če nam povezanost res toliko pomeni, zakaj potem sploh ljudi, s katerimi želimo biti povezani, zapuščamo in potujemo? Morda v resnici sploh ne želimo potovati. Morda se zavedamo, da je vsako potovanje od bližnjih priložnost za potovanje k sebi, a se tej destinaciji najlažje izognemo tako, da ostajamo v nenehnem stiku z drugimi.

Spoznavam, da so nas dolga leta potovanj pripeljala do neke točke oziroma destinacije. Pravzaprav ne gre za destinacijo v dobesednem pomenu besede, temveč za rezultat vseh doživetij in izkušenj, ki so se nakopičile v letih potovanj. O tem prej nisem razmišljal, saj nisem vedel, da nas bodo potovanja pripeljala do česarkoli drugega, kot do naslednjih potovanj. Sedaj vem, da nas to, da nenehno potujemo, nekam pelje in da je destinacija, na kateri se trenutno nahajamo, le ena od postaj na naši poti. Najlepši čar te poti pa je dejstvo, da prihodnje postaje niso vnaprej najavljene in nikoli ne veš, katera destinacija (oziroma kakšen rezultat izkušenj in doživetij) sledi.

Zraven tega se mi zdi pomembno razumeti to, da destinacija, do katere nas pripeljejo dolga leta potovanj, ni enaka za vsakega dolgoletnega popotnika. Četudi imamo enake sestavine v obliki popotniških izkušenj, si vsak iz njih napiše svojo zgodbo. A ne postane vsak popotnik Theroux, Bryson, Flisar ali Alma Karlin. Jasno, saj nas, tako kot vsake druge, tudi popotniške izkušnje spreminjajo različno. Nekatere v pisatelje, druge v pridigarje, tretje v turistične vodnike in tako naprej. S čemer ni popolnoma nič narobe, če nam le uspe iz pridobljenih izkušenj narediti nekaj dobrega.

Takšen je torej naš današnji sedanjik in to je potopis s postaje, na kateri se pravkar nahajamo.

Tudi potovanja so del asortimaja dobrin, ki jih nakupujemo. Še ko se odpravimo v hribe, je treba skrbno načrtovati, da se izognemo nakupovanju, če ne drugega, bencina in parkirnine. Da tega, da je nakupovanje vse mogoče opreme postalo del samega potovanja, niti ne omenjam. Še danes mi v glavi odmeva izpoved popotnika, ki je zapisal: »Načrtovanje je najlepši del potovanja!« Ojej. Glede na to, da imamo tako različne poglede na načrtovanje potovanj, se bom raje osredotočil na praktični del načrtovanj, za katerega se mi zdi, da smo si le podobni. V smislu iskanja najugodnejših letalskih vozovnic, hotelov idr. storitev. Sicer se pri tem, kar je za koga najugodneje, precej razlikujemo, saj je to za nekoga cena, za drugega udobje, za tretjega kakovost. A nič zato, saj to vse spada pod praktični vidik priprav na potovanja.

V zadnjem času sem bil večkrat presenečen, ko je kdo presenečen ugotovil, da je treba za prtljago pri nizkocenovniku doplačati. A to, da je dvourni let znotraj Evrope mogoče dobiti za pičlih dvajset evrov, pa ni presenečenje? Za ta denar še z avtom do slovenske obale komaj pridemo. To je pač poslovni model nizkocenovnih letalskih družb, ki nas premamijo z nizkimi cenami poletov, vse drugo pa mastno zaračunajo. Na primer 55 evrov, če pozabimo pravočasno narediti online check-in in moramo to narediti na letališču. Pri nakupu letalskih vozovnic je najbolj praktični nasvet ta, da si je treba skrbno prebrati drobni tisk. Kar najmanj radi počnemo, a ne? Sicer se zadeve izboljšujejo in skrivanje stroškov v obsežna določila preprečuje evropska zakonodaja, a še zmeraj je treba biti zelo pozoren. Sicer se temu lahko izognemo, če letalske vozovnice kupimo pri agenciji ali ne-nizkocenovnem prevozniku, a to v večini primerov ni rešitev, četudi bolj, kot na denar, gledamo na udobje. Praviloma so prav nizkocenovniki tisti, ki imajo največ poletov na mamljive bližnje destinacije in to brez prestopov.

Letalske stroške še nekako sprejmemo, saj se jim ni mogoče izogniti, če želimo v čim krajšem času priti čim dlje. A potem, ko smo kupili letalske vozovnice, je treba najti še način, kako priti do letališča. Razen, če imate srečo ali vam to veliko pomeni, da letite z Brnika ali katerega drugega bližnjega letališča, do katerega prevoz ni potraten. Mi večinoma letimo v troje, zato nam je najugodneje (in najceneje) do letališča potovati z lastnim avtom in ga tam parkirati za čas potovanja. Sicer smo že pomislili na prevoznike, ki nudijo prevoz do letališč, a do sedaj se zanj nismo še niti enkrat odločili, saj smo vedno ugotovili, da je neprimerno bolj potraten (tako časovno, kot finančno) od lastnega prevoza, vključno s plačilom parkirnine. Leteli smo že praktično z vseh bližnjih letališč, a največkrat z Dunaja. Prvič, ker imamo do tja z avtom le slabe tri ure, drugič, ker ima odlične letalske povezave in tretjič, ker smo tam našli super parkirišče. Super v tem primeru pomeni, da ima najboljše razmerje med dostopnostjo do letališča in ceno. Parkirišče je tik ob avtocesti in železniški postaji, od koder je do letališča le 6 minut oziroma dve postaji z vlakom. Lahko pa seveda vzamete taksi, Uber ali Bolt. Zraven tega je, v primerjavi z drugimi parkirišči ob letališčih, zelo poceni, saj stane le 4,99 EUR na dan. Na Dunaju! Vsaj nam še ni uspelo najti ugodnejšega parkirišča ob letališču, kot je tole. Povrhu tudi dobro zveni, imenuje se namreč Parktiger.

Iskanje najugodnejših letalskih vozovnic zna biti zahtevno, kot tudi parkiranje na parkirišču, ki ni neposredno ob letališču. A tisti, ki se gremo popotništvo, vemo, da lastno angažiranje tudi pri pripravah na potovanje prinaša neizmerno več izkušenj, kot potovanje na ključ in prepuščanje praktičnih priprav agencijam. Res pa je, da ni narobe, če damo kdaj prednost ugodju pred izkušanjem.

Potovati je potratno, saj po nepotrebnem porabljamo neobnovljive vire. Precej pavšalna trditev, a ji je dokaj preprosto verjeti. Sploh danes, ko se ogljični odtis meri že skorajda pri vsakem opravilu, ki se ga lotimo. Tudi pri takšnih, ob katerih niti v sanjah ne pomislimo, da ga puščamo za seboj. Našel sem celo podatek o tem, da je eno Googlovo iskanje krivo za enako količino izpustov, kot 16-metrska vožnja z avtom. Ni veliko, a ne? A če v enačbo vnesemo 6 milijard iskanj na dan, pridemo do drugačnih številk. Voda, na primer; letna količina izpustov ogljikovega dioksida za predelavo vode v ZDA je enaka izpustom iz 70-ih termoelektrarn na premog. Po nekaterih podatkih je pridelava hrane kriva za 83 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida (poguglajte, če si še upate). Po drugih podatkih je največji krivec ogrevanje stanovanj. Je že kdo pomislil, da bi porabil manj vode ali pojedel manj mesa (katerega pridelava pušča precej večji ogljični odtis, kot pridelava zelenjave) zato, da bi zmanjšal ogljični odtis? Ali, da bi znižal temperaturo v dnevni sobi na 18 stopinj in se raje bolj oblekel? Ali manj iskal po Googlu? Najbrž ni veliko takšnih.

Najbolj je na udaru prevoz, kot eden največjih krivcev za ogljični odtis. Posredno z njim seveda tudi potovanja, ki si jih brez prevoza takorekoč ni mogoče zamisliti. Zraven tega je potovanja precej preprosteje opredeliti kot luksuz oziroma kot nekaj potratnega. Prenehajmo potovati in zmanjšali bomo emisije ogljikovega dioksida. Preprosto, a ne? A samo v letu 2018 je izven svoje države potovalo 1,4 milijarde ljudi, ki najbrž niso potovali peš ali s kolesom in so tako pustili precejšen ogljični odtis.

Nekaterih od omenjenih primerov morda zvenijo banalno, a če bi vsakdo malce priprl pipo, kdaj posušil perilo na balkonu, pojedel zrezek manj in namesto po Googlu pobrskal po spominu, bi se nekje poznalo. Da manj potovanj z avtom in letalom niti ne omenjam (čeprav bi naj potovanja z letali prispevala le 11 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida od vseh prevozov, v primerjavi z avtomobili, ki prispevajo 88 odstotkov). A če bi se tisti, ki radi potujemo, potovanj odrekli zavoljo ogljičnega odtisa, bi dejansko prispevali k njegovemu zmanjšanju (glede na to, da bi jih 1,399.999.900 potovalo še naprej)?

Veliko se govori o globalnem segrevanju, o onesnaževanju zemlje in zraka, o pomanjkanju vodnih virov in drugih dobrin. Ampak, a to občutimo tako močno, kot občutimo pomanjkanje zdravja, zadovoljstva, miru, ljubezni in drugih bolj neposrednih oziroma lastnih in osebnih čutenj, ki jih občutimo na lastni koži in pod njo? Zdi se mi, da zaenkrat še ne. Vsaj ne dovolj močno, da bi s svojim prispevkom lahko opazno prispevali k zmanjšanju takšnih ali drugačnih emisij. Sicer je res, da lahko prispeva sleherni posameznik, a se bojim, da gre prej za reševanje lastne vesti, kot planeta. S čimer najbrž ni nič narobe, če je učinek enak.

Tako kot ni narobe, da se spomnimo na to, da je najbolj neobnovljiv vir na našem svetu pravzaprav čas. Naš čas, redka dobrina, ki je ne gre reciklirati. Čas vsakega od nas, slehernega posameznika, je precej bolj skopo odmerjen, kot čas, ki ga imajo na voljo voda, zrak in zemlja. Je torej narobe, če bolj, kot s čemerkoli drugim, ravnamo preudarno s svojim časom? Bi rekel, da ne, če tega ne počnemo na rovaš drugih.

p.s.: Zgoraj zapisane številke so le naključno zbrani podatki, ki sem jih našel na internetu, zato imajo v tem kontekstu ravno takšno vrednost, kot ga ima iskanje krivcev za ogljični odtis pri drugih.

Novo leto je čas za nove izzive. Pravijo. Zato popotniško leto 2020 začenjam z načrti. Ne našimi, saj je zanje še prezgodaj, ampak s predlogi za načrtovanje potovanj v letošnjem letu. Teh ni nikoli preveč, sploh če smo odprti za nove ideje. Povzel bom predloge drugih o tem, kam potovati v letu 2020. O tem sem pisal leta 2015, 2013, 2011 in najbrž še kdaj.

Teh »drugih«, ki predlagajo, je seveda izjemno veliko, a večina bolj ali manj povzema od peščice uveljavljenih. Saj menda že vemo, kako je z verodostojnostjo in senzacionalnostjo informacij na internetu, a ne? Od ta velikih zaupam trem, ki jih navajam spodaj, a še vedno z zadržkom, saj vendar gre za podjetja, kjer je na prvem mestu dobiček. Drugače je z blogerji, ki o potovanjih pišejo na podlagi lastnih izkušenj, ne da bi imeli s tem namen služiti denar ali pridobivati na popularnosti. A ne glede na to, od koder pride, je vsak popotniški nasvet treba jemati z zadržkom in upoštevati, da nimamo vsi ljudje enakih želja, sposobnosti ter zmožnosti, kot tisti, ki nasvete dajejo. Tega se zavedam tudi sam, ko na teh straneh zapišem nekaj, kar se lahko bere kot nasvet. Zato se temu raje izogibam, čeprav me tu in tam in tu in tam in tu… zanese.

Torej, kam potovati v letu 2020?
1. Lonely Planet. Bolj ali manj klasičen nabor eksotičnih destinacij.
2. National Geographic. Zanimiva ideja, Egipt. Uživati zasebni sprejem pri Ramzesu II. ni kar tako.
3. Rough Guides. Tile imajo najbolj mamljiv izbor po mojem okusu, saj smo večino krajev že obiskali in bi jih z veseljem še enkrat. Zraven tega so vključili tudi sosednjo Avstrijo in bližnjo Črno goro, obe čudoviti in dostopni državici, ki veliko ponujata.

Vsekakor pa velja, da »je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj.« Saj nas lahko dobro povedana zgodba prehitro zvabi v odločitev za potovanje, ki ne bo niti bleda senca tistega potovanja, ki nam je bilo predstavljeno. Tudi mi smo se že večkrat opekli, ko smo kje slišali za najlepše, najboljše, najbolj čudovito ali izjemno doživetje in se odločili, da ga sami doživimo, a je bilo naše doživetje daleč od tistega, ki nam je bilo »prodano«.

Zato nasvete o naj destinacijah in popotniških doživetjih sprejemamo preudarno, a hkrati s srcem, saj jim le tako dopuščamo, da v nas razplamtevajo strast do potovanj.

Pred desetimi leti smo objavili prvi prispevek na tej strani. Najboljši stavek, kar sem ga kadarkoli zapisal, se je glasil: odhajamo na enoletno potovanje po svetu! S tem se je pričelo naše drugo družinsko popotniško aktivno desetletje, v katerem smo čisto vsako leto za vsaj tri, a najpogosteje štiri tedne, obiskali vsaj eno daljno deželo na drugi celini. Takorekoč brez predaha. Sicer smo bili aktivni družinski popotniki že eno desetletje prej, a staro celino smo začeli zapuščati šele v drugi polovici prvega desetletja potovanj. Prav tako sva s Sabrino potovala po Aziji in Afriki, preden sva imela otroke, a ni še čas, da bi pisal o tako dalnji zgodovini.

Pišem torej o tem, kam nas je pripeljalo naše drugo desetletje potovanj:

• 2010. Enoletno potovanje okrog sveta. Nekaj številk in vtisov.
• 2011. Leto po vrnitvi z enoletnega potovanja smo bolj kot svet, raziskovali sebe. Vsaj midva s Sabrino, Maša in Sara sta bili prezaposleni s šolo. Sam sem se odpravil na prvo daljše solo potovanje, z motorjem do severa Evrope. Takrat se je v meni odprla povsem nova dimenzija doživljanja potovanj, ki me spremlja (in narekuje podvige) še danes. Zapisal sem: »To je to; doživljanje svobode pri samostojnem potovanju in občutki pri vožnji motorja. To dvoje skupaj se odlično dopolnjuje. Zato sem se ves čas potovanja tudi počutil odlično! Kljub tem, da sem vozil ves dan, dan za dnem. Da me je tiščala čelada in da so mi drvenele dlani. Da sem bil prezebel, premočen in prepoten. Da sem se na Norveškem počutil kot revež. Da sem pogrešal svoje punce. A niti za trenutek nisem bil utrujen. Niti za trenutek nisem bil naveličan. Niti osamljen. Nič mi ni bilo težko. Užival sem v samoti in vožnji motorja.«
• 2012. Tokrat smo se prvič (in upam, zadnjič) odpravili na potovanje po kriteriju najcenejših letalskih vozovnice in obiskali Portoriko. O naših vtisih največ pove to, kar sem takrat zapisal: »V vsaki deželi, ki jo obiščemo, se bogatimo s spoznanji; a razlika je, če v eni deželi spoznaš, da tam živijo ljudje, ki znajo biti srečni brez tega, da bi posedovali karkoli materialnega, v drugi deželi pa spoznaš, da tam jedo s plastičnimi vilicami.«
  Izdali smo knjigo Bračkovi na potovanju, enoletna družinska pustolovščina okrog sveta.
• 2013. To leto smo se trikrat odpravili v Azijo, žal zadnjič s Saro na tako dolgo potovanje. Kljub temu, da nam je od vseh dežel, ki smo jih obiskali, povzročila največ tegob, smo se odločili Indijo ponovno obiskati. Ugotovili smo, da nas od vseh dežel prav Indija nauči strpnosti, potrpežljivosti, odprtosti in sprejemanja drugih. To je tudi leto, ko sem odkril še en način potovanj, s kolesom.
• 2014. Ponovno v Mehiko, ki nam tokrat kot destinacija niti približno ni tako sedla, kot prvič, a smo tam spoznali nekaj globljega.
• 2015. S Sabrino sva se lotila drznega motorističnega podviga in z Royal Enfieldom lezla čez 5300 metrov visoke gorske prelaze Kašmirja ter se ob tem uspešno izmikala plazovom v odročnem Ladaku. Ko preberem takšen stavek: »Potoval sem vzdolž Amazonke, prepešačil puščavo Kalahari, preživel pet tednov v Sahari; vse to je NIČ v primerjavi z dvodnevnim potovanjem od Srinagarja do Leha po Kašmirski dolini v gorovje Ladakha!, ki ga je zapisal neznan francoski popotnik« se težko potešim, ne da bi se prepričal na lastne oči.
• 2016. Seveda je bila kašmirska motoristična pustolovščina začetek sanj o še resnejšem podvigu z motorjem, potovanju čez Afriko. Potem, ko sem se po 61 dneh in 17.430 kilometrih vrnil, sem zapisal, kar drži še danes: »Afrika je bila velika preizkušnja, menda največja do sedaj. Tako iz logističnega, zahtevnostnega in težavnostnega vidika, kot tudi iz vidika izpostavljenosti nepredvidljivim, neprijetnih in nevarnim situacijam.«
• 2017.Prišlo je do prelomnice, ko je Sara odrasla in kot popotnica zapustila štiričlansko postavo Bračkoti na potovanju. Na zadnjem skupnem potovanju po Siciliji sem zapisal: »Za nas so potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo«.
  To leto sva se s Sabrino lotila še enega drznega motorističnega podviga, ki sem ga zaključil z dvanajstdnevnim celjenjem poškodb v kirgizijskih bolnišnicah. Takole sem zapisal v dnevnik: »Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«.
• 2018. Iz tega leta mi je, bolj kot potovanje v dolgo pričakovano Burmo, ostalo v spominu skakanje po grških otokih. Odkrili smo čare družinskih celodnevnih pohodov in dva tedna pohajkovali po Kikladih.
• 2019. Zadnje leto tega popotniškega desetletja je zaznamovala prekomerna zasičenost s potovanji, saj sem v enem letu poletel 17 krat in obiskal 15 držav. Preveč za moj okus. Pri tem se mi zdi najbolj zanimivo to, da sem se občutka prenasičenosti s potovanji dolga leta bal. Vedel sem, da bo enkrat prišel, a nisem vedel, kdaj in kako ga bom prenesel. Sedaj vem.

Tega, kaj nam prinaša naslednje desetletje, danes ne vemo. Upam pa, da nam bo uspelo sprejemati ga po načelu Que sera, sera.

Pa srečno in z lastnimi nasmeški obsijano 2020!

Vprašanje, ki ga najpogosteje slišimo, je: »Kam potujete?« Sploh v tem času, ko se bliža konec leta, ki ga pogosto izrabimo za potep. Pravzaprav ne gre zgolj za potep, prej potovanje, saj je to čas, ko najraje presekamo zimo in kot ptice selivke odpotujemo nekam daleč na jug. Vsaj za tri tedne, še raje več. V Argentino, Indijo, Kambodžo, Burmo ali kaj vem kam, kjerkoli je pač v tem času prijetno toplo in hkrati dovolj eksotično. Vremenske spremembe sicer kažejo na to, da bo kmalu tudi v Sloveniji čez novoletne praznike tako toplo, da nam ne bo treba več potovati na jug. A dokler nam domača dežela ne postane eksotična, se tega, da si ne bi želeli odpotovati nekam daleč, ne bojimo.

Res pa je, da se nam lastnih želja ne posreči vedno uspešno realizirati. Tako je videti, da bo ta zima četrta v trinajstih letih, ko bomo v celoti prezimili doma. Po eni strani nam je to všeč, saj je bilo letošnje popotniško leto prepolno in nam prija ostati doma. Po drugi strani pa se je zima včeraj šele začela in se bojim, da zna biti tri mesece trajajoča zima kar dolga in nam ne bo uspelo, da jo prezimimo doma. Saj se predobro zavedam, da znamo v »našem domačem laboratoriju« ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu, kot sem zapisal pred časom. Mimogrede, to je tudi razlog, zaradi katerega o potovanjih in ne-potovanjih nerad pišem in govorim vnaprej. Naj se še tako trudimo, načrtujemo in smo prepričani, da obvladujemo vse okoliščine, zadev nimamo nikoli povsem v rokah. Saj tako je prav, menda ja ne želimo vnaprej natančno vedeti, kar nas čaka v prihodnosti. Ali pač?

No, v tem primeru ne gre za zunanje okoliščine oziroma tiste, na katere nimamo vpliva, temveč za obvladovanje lastnih prepričanj, konkretno tega, da bomo prezimili doma. A spontanost nam pomeni preveč, da bi pustili lastnim prepričanjem, da nas omejujejo.

Vprašanja, kam potujemo, nam ne postavljajo le drugi, tudi sami si ga. Tako dobesedno, ko se sprašujemo o naslednji destinaciji, kot tudi v globljem pomenu našega potovanja. Odgovor je tako lahko povsem direkten, v obliki ideje o naslednji destinaciji. Povsem drugače je z iskanjem smisla v naših potovanjih.

Razumljivo, da smo popotniki različnih sort in da imamo drugačen pristop do obelodanjanja svojih popotniških načrtov. Nekateri vedo že za eno leto vnaprej, kam se bodo odpravili na naslednje potovanje in o tem tudi radi spregovorijo. Tudi brez tistega »Quo vadis?« na drugi strani. Lahko, da so bolje organizirani oziroma imajo trdnejša prepričanja in vpogled v svojo prihodnost, kot mi. S čemer seveda ni popolnoma nič narobe. Skoraj pa ga med nami, popotniki ni, ki ne bi z veseljem odgovoril na vprašanje: »Ubi eras?« Kje si bil?