Popotniški dnevnik družine Bračko

Smo v obdobju, ko bolj kot o minulem potovanju, razmišljamo o prihodnjih potovanjih. Približuje se čas počitnic, mi pa še niti približno ne vemo, kam in kako. Letos je ponovno negotovo počitniško leto in načrtovati potovanje v daljnje kraje za več kot nekaj tednov vnaprej, nam ni po godu. Seveda se lahko odrečemo sanjam in se odločimo, da bomo v teh negotovih časih odpotovali nekam blizu, kamor sta odhod in povratek domov takorekoč zagotovljena brez večjih pretresov, a to nam godi še manj. Morda pa je ravno letos čas, da si privoščimo potovanje, o katerem smo sicer le sanjarili, saj bo letošnje popotniško leto nedvomno drugačno, kot so bila potovanja pred Covidom. No, bomo videli, kaj nam bodo prinesli ukrepi v naslednjem mesecu in kakšne eksotičnih možnosti potovanj se bodo utrnile.

A dokler ne začnemo o prihodnosti resneje razmišljati, bi se želel od Majorke posloviti z lepo besedo, saj nas je tako navdušila. Prekrasen sredozemski otok, za katerega se mi zdi, da ga Slovenci ne obiskujemo prav pogosto, v primerjavi z grškimi otoki, na primer. Primerjam jo lahko tudi s Ciprom, Korziko, Sardinijo, Sicilijo, Malto ali katerimkoli drugim sredozemskom otokom, ki smo ga kdaj obiskali in moram priznati, da sodi ob bok vsakemu od omenjenih. Povrhu je Majorka danes obarvana v najprivlačnejšo od vseh barv, zeleno. A ne zaradi ozelenele narave, ki je v spomladanskem času na višku, temveč je zelena na semaforju, s katerim se vsi, ki se odpravljamo kamorkoli čez mejo, spogledujemo.

Srečno Majorka, do prihodnjič!

Še kar vztrajamo na Majorki. Seveda le s spomini, ki so v tem trenutku še dokaj sveži, saj je minilo šele nekaj tednov, odkar smo se vrnili domov. Sicer Majorka ni eksotična destinacija, niti se nismo predajali ne vem kakšnim avanturističnim doživetjem, a nam to niti ni bilo potrebno. Dovolj je bilo odpotovati in vdihavati morski zrak. Pravzaprav kaj več kot to nismo niti pričakovali, zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko nas je Majorka navdušila tudi na drugih področjih. Resda sem to že omenil, nisem pa omenil kulinarike. Tapas, paella, olivno olje, pršut, sir in sladoled, ter eksotično sadje v izobilju. Majorka je bogata s citrusi, ki jih je bilo v tem času na pretek. Tako sladkega svežega soka iz oranž nismo poskusili še nikjer. So pa trgovine bogato založene tudi s svežim afriškim in južnoameriškim sadjem, česar res nismo pričakovali. Tako smo si večkrat privoščili Alphonso mango in pristno papajo, ki jo tako obožujemo, a je doslej v Evropi še nismo uspeli kupiti. Papaja in Alphonso mango sta nedvomno sadeža, zaradi katerih je vredno odpotovati v daljne kraje in si ju privoščititi v izobilju. Glede na to, da smo ju sedaj odkrili tako blizu, na Majorki in glede na to, da postaja vedno težje potovati v eksotične dežele, bomo morda začeli hoditi po nakup v Španijo, tako, kot smo nekoč v Avstrijo. Malce karikiram, a vsak ljubitelj dobrega eksotičnega sadja, ki ga je kdaj poskusil v deželi izvora ve, da to, kar je mogoče dobiti na policah trgovin pri nas, dokaj slab približek. Na Majorki sem kupil celo perujsko koruzo, ki smo jo nazadnje kupili v Mehiki, potem, ko nas je tam navdušila lokalna specialiteta, pozole. Saj to, da skozi eksotične jedi, ki jih doma pripravimo po izvirnih receptih, z izvirnimi sestavinami najbolj intenzivno podoživljamo potovanja, sem že omenil. Sedaj sem malce zašel od pisanja o Majorki, a ko začnem razmišljati o eksotični hrani, me rado zanese. Naj omenim le še to, da se danes pri nas kuha palak paneer.

Majorka morda slovi kot destinacija, ki ni poceni, kar pa ne pomeni, da se z zmernostjo in premišljenostjo ne da znižati stroškov in si kljub temu privoščiti. Vsi apartmaji, v katerih smo bivali, so bili opremljeni s kuhinjo, a smo jo uporabljali predvsem za zajtrk in nekajkrat za večerjo. V restavracijah smo namreč jedli tako okusno in poceni, da smo se vsaj trikrat usedli v avto in odpeljali v drug kraj zaradi restavracije, kjer smo tako dobro jedli, da smo se tja ponovno vrnili. Posebno mesto na španski pogrnjeni mizi pripada pršutu. Znamka in izvor (pujsa, ne pršuta) sta cela znanost. V eni pršutarni mi je prodajalec pojasnil, da sta pršuta le dva, Serrano in Ibérico, ostalo ne šteje. Razlike v ceni med enim in drugim so 14-kratne! Seveda smo poskusili tudi najdražjega, tistega za 150 evrov za kilogram, a nam je bil vsem okusnejši cenejši. V hrani smo najbolj uživali na terasah restavracij (te so bile takrat pri nas še zaprte), ko smo si privoščili dnevni meni. Za večerjo se restavracije v glavnem odpirajo šele po osmi uri zvečer, kar smo izkusili že na preteklih potovanjih po Španiji in že takrat ugotovili, da je to za nas prepozna ura za večerjo in se temu prilagodili na svoj način. Skratka, Majorka je prekrasna destinacija, kjer znajo poskrbeti za to, da dežela ostane obiskovalcu v spominu tudi po kulinaričnem razvajanju.

Tapas s špansko tortiljo in solato.
Sveže artičoke za predjed.
Maša in kračica brez porekla.
Oranže na vsakem vogalu.

Prekrasno spomladansko vreme in bujno ozelenela narava nikakor nista pogoja, v katerih bi človek lahko sedel za računalnikom in pisal o preteklosti, prihodnosti ali čemerkoli. Sicer je letos hladneje, kot je bilo v tem času lansko leto, ko sem si že prvi teden v maju lahko privoščil petdnevno kolesarjenje do Ankarana. V drugi polovici maja pa sem jo mahnil kar po Slovenski planinski pešpoti od Bohinja in prav tako do Ankarana. A pustimo sedaj vreme in lanske vtise, vračamo se na Majorko, ki je še sveža.

Odkar smo spoznali, da so največji adut sredozemskih otokov prečudovite pešpoti, so tovrstna potovanja postala naša stalnica za prvomajske počitnice. Majorka se je tudi tukaj odlično izkazala. GR221 je osemdnevna pešpot čez gorati zahodni del otoka, ki se mi je zdela zelo mamljiva. A letos ni bila prava priložnost, da se je lotimo. Podali smo več krajših poldnevnih pešpoti na različnih koncih otoka. Tipično dišeče rastilnje in visoki borovci, katerih vonjave je mogoče zaznati že od daleč, razgledi na razgibano obalo in turkizno morje so čari, ki se jim je nemogoče upreti. A lepo je videti tudi mesteca, okrašena s srednjeveškimi obzidji in se sprehajati po tlakovanih uličicah mimo lokalov, iz katerih se širijo vonjave po marcipanu, cimetu, praženih mandljih, kavi, paelli in drugih lokalnih dobrotah. Majorka kljub temu, da je majhen otok, resnično ponuja nešteto priložnosti za pohajkovanje, ki jih je mogoče z najetim avtom še nadgraditi. V smislu, da se je po večurnem pešačenju mogoče zapeljati do dobre heladeríe in si za nagrado privoščiti sladoled.

Razgledi na morje so vedno nekaj posebnega.



“Pot suhega kamna” se imenuje najbolj priljubljena pešpot na Majorki.

Na poti proti vrhu srečaš tudi domačina.

Na vrhu.



Tudi sprehajanje po uličicah ni od muh.





Vaški trg kot se spodobi.

Letošnje prvomajske počitnice na Majorki so za nami. Kljub temu, da sedaj uradno še ni pravi čas za potovanja,
ne bi mogel reči, da so bile naše počitnice zaradi tega kaj drugačne. Razen tega, da smo morali pred potovanjem opraviti z vsemi formalnostmi in zadostiti pogojem za vstop in podobno za vrnitev domov, ni bilo potovanje nič drugačno od minulih prvomajskih počitnic. Kar po dolgi zimi pomeni predvsem to, da je bilo za nas izjemno prijetno in nagrajujoče. Zato tega, kako so prvomajska potovanja danes drugačna od tistih, ki smo jih doživljali v predkoronskih časih, niti ne bom omenjal, saj v tem, kako nas bogatijo, se potovanja niso niti za kanček spremenila.

Mestna plaža v Palmi.
Plaža po imenu Torta z markacijo, ki označuje eno od neštetih pešpoti po otoku.
Plaža Alcúdia od blizu

in od daleč.
Zahodna obala je najbolj razgibana in ponuja najbolj spektakularne prizore, kot je Sa Foradada.
Zalivčki rta Formentor.
Turkizno gorsko jezero Cúber z najvišjim vrhom otoka v ozadju.
Odročna Sa Calobra, rajski zaliv.
Še ena odročna plaža, Coll Baix.
Tudi vzhodna obala ni kar tako, saj se krasni zalivčki vrstijo drug za drugim. Kot tale, Cala Santanyí.

Kar se našega obiska plaž na Majorki tiče, je to bolj ali manj vse. Kopali se nismo, saj je bilo morje še hladno, smo se pa naužili tega, po kar smo prišli, prečudovitih razgledov in vseh odtenkov modre.

Danes je deseti dan naših letošnjih prvomajskih počitnic na Majorki. Še sami smo presenečeni, da nam je sploh uspelo odpotovati. Saj je v današnjih časih toliko negotovosti, povezanih s potovanji, da je nemogoče vedeti, če boš uspel priti čez mejo, se vkrcati na letalo in stopiti v deželo, ne da bi te kjerkoli na poti zavrnili ali dali v karanteno. Seveda je treba skozi vse to še na poti nazaj, a to je še pred nami, zato o tem raje ne bom razpredal vnaprej.

Majorka nas je kot turistična destinacija presenetila. Pričakovali smo namreč žurerski otok, poln barov in drugih lokalov, namenjenih zabavi in turizmu, kar nam je vse prej kot blizu. Seveda smo vedeli, da so sedaj v veljavi omejitve, ki te aktivnosti preprečujejo; od zaprtih notranjosti lokalov, teras, odprtih le do 17. ure, policijske ure in tako naprej. A o sceni, ki smo jo pričakovali tukaj, ni bilo nobene sledi. Kar nam je ugajalo. Tudi ukrepom smo se brez težav privadili, saj so, razen nošenja mask zunaj, manj strogi, kot pri nas. Kljub temu, da ne bi rekel, da radi zahajamo v lokale, je treba priznati, da ima to, ko se lahko od sprehajanja utrujen usedeš na terasi lokala, izjemno vrednost. Sploh na potovanjih, kjer se v gostilnah, sladoledarnah in podobnih lokalih, naužijemo lokalnih znamenitosti, saj deželo z njenimi ljudmi tam spoznamo bolje, kot kjerkoli. Pred slabim tednom so ukrepe še bolj zrahljali in terase lokalov odprli tudi po 20. uri, a to za nas ni ničesar spremenilo. Res pa je, da je tukaj sedaj tako malo obiskovalcev, da četudi bi šli vsi hkrati v vse odprte lokale, jih ne bi napolnili. Razen morda v glavnem mestu ali ob vikendih, ko se Majorka napolni z domačimi gosti s celine. Kadarkoli smo bili v času kosila v mestu, smo lahko vedno izbirali med več odprtimi restavracijami in če smo imeli srečo, smo izbrali dobro. So pa manjši in manj znameniti kraji skorajda prazni, če sodimo po odprtih restavracijah in številu gostov na terasah. Res pa je, da smo to doživeli tudi v predkoronskih časih na manj popularnih grških otokih v času prvomajskih praznikov, pred začetkom sezone. Tako, da trenutnega zatišja na Majorki ne moremo pripisati virusu (ki je tako ali tako že kriv za vse).

Pišem o obiskovanju lokalov, kot da je to rdeča nit našega potovanja. Seveda ni, saj tukaj počnemo vse drugo, kot obiskujemo restavracije, a to, koliko ljudi ob neki uri vidiš v restavraciji, je v teh časih vendarle nek pokazatelj utripa. Kaj torej počnemo? To, kar že vrsto let najraje počnemo za prvomajske praznike, hodimo. Najraje kjerkoli v naravi, če ne gre drugače, pa tudi po mestnih uličicah. Na Majorki ne manjka niti enega, niti drugega. Majhen otok, ki je komaj večji od ene slovenske regije, je izjemno razgibanega terena in ima bogato zgodovino. V prvem tednu nam je tako uspelo prehoditi kakšnih 100 kilometrov. Od tlakovanih ulic, suhih rečnih strug, gora, obalnih poti, do gozdnih, z borovci zasenčenih poti. Morda pa nam zato, ker predvsem hodimo, ne uspeva več časa presedeti na terasah lokalov, kar bi se za počitnice spodobilo. Skratka, dobro se nam godi tukaj na Majorki. Ne le zaradi užitkov, ki jih Majorka nudi, temveč tudi zaradi odklopa od domače rutine in dolge letošnje zime.

Prekrasna Arta, kamor smo se zaradi slastnega Menú del día zapeljali dvakrat.
Sprehod po obzidju enega izmed gradov.
Začetek pešpoti na El Fumat.
Razgledi, ki se jih kar ne moreš naveličati.
Na obzidju Alcudie.

Res je, pravkar potujemo. Čisto zares! Kljub nešteto oviram nam je uspelo zapustiti našo prečudovito deželico in se odpraviti v tople kraje. Sicer zgolj za odtenek topleje, kot doma, a tokrat gre predvsem za to, da smo odpotovali. Kamorkoli. Da vsaj za kratek čas uidemo domačemu okolju, ki ga imamo sicer neizmerno radi, a smo pač takšne sorte, da tudi to, kar imamo najraje, radi občasno zapustimo. A to so podrobnosti, v katere se sedaj ne bom podajal. Sploh, ker ima človek danes, ko zapusti hišo, domač kraj, kaj šele državo, občutek, da počne nekaj prepovedanega. Raje pošljem kakšno svežo fotografijo z Majorke, ki smo si jo izbrali za letošnji prvomajski oddih. Sicer s precej več kompromisi, kot bi si želeli, a časi so takšni, da vzameš, kar je v tem na voljo in se ti zdi dovolj privlačno. Da Majorki privlačnosti ne manjka, smo ugotovili že prvi dan, pravzaprav takoj, ko so nas spustili z letališča. Šele takrat smo namreč lahko sproščeno vdihnili svež zrak enega redkih zelenih območij, kamor nam je v tem trenutku dovoljeno potovati.

Omeniti je treba tudi to, da letališče na Dunaju, odkoder smo poleteli, obratuje. Resda v zmanjšanem obsegu, a nam v teh nekaj uricah, ki smo jih preživeli tam, ni manjkalo ničesar. Avto smo pustili na našem priljubljenem parkirišču Parktiger. Boljše možnosti za parkiranje na Dunajskem letališču oziroma v bližini, menda ni. A preidimo raje k stvari, k prvim vtisom.

Morje in palme.


Katedrala.
Brez obiska tržnic ne gre. Da so le odprte.