Dobrodošli v Indoneziji?

Potres. 7.4 stopnje. Bil sem v sobi v šestem nadstropju, ko se je pričelo vse tresti. Vstal sem in gledal kako gredo zavese sem in tja. Odgrnil sem jih in videl, da se ziba cela stavba. Nepopisen strah, ne znam ali ne želim ga opisati. Pograbil sem vrednosti in po stopnicah stekel iz hotela, kjer sem se srečal s puncami. Med množico, ki je stala zunaj pred hotelom so nekateri povedali, da vsako leto strese, ampak ne tako močno. Kaj sedaj to pomeni? A popotresni sunki pridejo takoj, ali čez par dni? Nihče ne ve. Vse, razen Maše nas je bilo strah, želeli smo iz Indonezije.

Indonezija je dežela, kjer živi največ muslimanov na svetu, skoraj 250 milijonov. V Džakarti sem imel občutek, kot da so vsi tukaj. Doživeli smo že poplavo mopedov na ulicah Hanoja, prometni kaos na Siciliji in Buenos Airesu, ampak Džakarta je nesporna zmagovalka kaotičnega prometa. Promet se odvija povsod, razen po površinah zagrajenih z betonskimi bloki. Pločnikov ni, so neprehodni, ali pa po njih divjajo z motorji. S taksijem smo za nekaj kilometrov dolgo vožnjo po mestu, potrebovali dve uri. Preden je taksi zapeljal pred hotel, so ga varnostniki pregledali, če je v njem skrita bomba. Pa še ta: varnostniki niso oboroženi s pištolo ali pendrekom, ampak z nožem. Predstavljal sem si kaj naredi varnostnik, ko mora ustaviti nepridiprava. Zavpije: »Stoj, ali pa te sesekljam?!?!«

V Maleziji je veliko ljudi nosilo zaščitne maske. Na avtobusih, trgovinah in letališčih, kjer je veliko ljudi, je tistih z maskami ogromno. Tudi letaki in plakati z opozorili o H1N1 so povsod. Sedaj smo v Indoneziji, kjer maske ne nosi maske nihče. Iz Malezije smo odšli bolni, v Indoneziji pa so nas pričakale precej bolj resne nevarnosti: poplava, potres in nevarnost terorističnega napada. Kot da ni dovolj, da Indonezija leži na najbolj potresno ogroženem področju na svetu, da vozijo kot norci, da poznajo bolezni o katerih se nam niti sanja ne, so tu še teroristi. Kar tako, da ni dolgčas med potresoma…

To potovanje je naše prvo potovanje brez temeljitih priprav. Itinerar za prejšnja potovanja sva s Sabrino temeljito pripravila vnaprej, pred odhodom. Tokrat potujemo brez itinerarja, zato se tudi soočamo z več nepredvidenimi situacijami, kot ponavadi. Potovati tako je sicer težje, vendar so tudi doživeti občutki močnejši in intenzivnejši.

Danes je minilo pet dni od potresa in ni nas več strah. Želim si, da bi nam Indonezija sedaj pričela servirati prijetna doživetja. Morda se je že začelo, včeraj nas je po veličastnem templju Prambanan popeljal vodnik, ki mu je bilo ime Suprise – Presenečenje.

To sem pisal včeraj, danes lahko dodam, da se presenečenj še ni konec: minulo noč smo začutili nov potres, na srečo šibkejši.

Več o velikem potresu minulo sredo, na straneh U.S. Geological Survey.