Namaste!

Opazujem življenje na ulici v Katmanduju, široki le kakšne 3 metre, vklesani do vhodov v nizke stavbe na levi in na desni. Po tej ozki ulici pešci bežimo pred drvečimi mopedi, razmajanimi Suzukiji Marutiji (večji avto ne pride skozi) in rikšami, ki jih vozijo nasmejani Nepalci. Za vse je komaj dovolj prostora. Od nekod se pripelje prodajalec s košaro polno ananasov, šopov majhnih banan in slastnega manga. Drugi ponuja granatna jabolka. Povsod pisane barve, ki nam rišejo nasmeh na obraz, nežni pašmina šali, mehki kašmirjevi puloverji, »odštekane« široke hlače in pravljična krila z zlatimi okraski se bohotijo v žafranovo rumenih, ognjeno oranžnih, smaragdno zelenih in indigo modrih barvah. Pogled na levo, tu so gongi, pojoče posode z ornamenti, lesene piščali, strašne lesene maske, pisani nakit, pa bronasti nakit. Pogled na desno, klobuki iz katerih te pozdravljajo oči Bude, pisane preproge, razkošne blazine, čajniki, kadila…

Med vsem tem majhna kitajska restavracija, kjer ponujajo dobro govejo juho z »nudlsi« in zelenim koriandrom, ki si jo privoščimo za zajtrk in malo naprej »kafe«, kjer ponujajo pravo kavo (običajen je Nescafe) in nepalski čaj (mleko z čajem). Tu pa tam kakšna pekarnica in lekarnica, ter veliko trgovinic z opremo za treking.

V zraku je dobro razpoloženje, klima je prijetna, ljudje nasmejani. Ta del Katmanduja se imenuje Thamel, večinoma se tukaj srečujejo nepalski fantje, ki so prodajalci in tujci, ki so se tukaj ustavili, da si nakupijo opremo in uredijo vse potrebno za treking.

Le nekaj metrov od tukaj, ne da bi bila zarisana meja ali kakšen znak, se asfalt konča in prične se blatna cesta, enako široka, enako vklesana do vhodov v hiše, le hiše so manjše in bolj neugledne, ob njih ležijo smeti, namesto barvitih trgovinic, pa tu in tam na vhodih v hiše ponujajo velike kose mesa in zelenjavo. Če se izgubiš v stranskih ulicah prideš do hinduističnega templja, tukaj domačini opravljajo svoje motive v dimu kadil, sredi nepregledne množice golobov in njihovih kakcev. Na trenutke grdo zasmrdi po gnilih odpadkih. Ni ti prijetno, ampak potrudiš se in greš naprej, kajti vse je zanimivo, privlačno, povsod se nekaj dogaja, tukaj prižigajo svečke, tam pripravljajo darove za bogove, vrtijo molilne mlinčke, si nas ogledujejo in se pogovarjajo kolikor pač znajo angleščine. Časa imajo na pretek, čas tukaj ni dobrina. To je del Katmanduja, kjer živijo domačini in le redko srečaš tujca.

Nekaj pa je enako v obeh delih Katmanduja, prijazen nasmeh in pozdrav Namaste! (Pozdravljeno bodi božanstvo v tebi), ki te čaka na vsakem koraku in prekrasne ženske, stare, mlade, vitke, debele, revne in bogate, vse so v razkošnih oblačilih, od rdeče barve z zlatimi ornamenti, do turkizne s srebrno, rumene z zelenimi rožami, do vijolične, barvna lestvica se sploh ne konča. Glede na barvo oblačila imajo tudi iste barve zapestnice, uhane, orglice, čevlje in šale. Vse imajo dolge črne lase.

Pomislim, da se oblačijo kot da je vsak dan praznik, prav je tako, praznujmo življenje vsak dan posebej in poudarimo svojo ženskost. Oblačila, ki jih nosimo, niso tako nepomembna, kot sem mislila doslej, to kar oblečemo vpliva na naše razpoloženje. Nepalske žive barve oblačil kar razganja od energije in ta barvna energija navdihuje ljudi.

Pogled seže še na vrh bližnjega hriba na Opičji tempelj, kjer menihi delijo svoje blagoslove, opice kradejo hrano mimoidočim, kadila meglijo pogled, barvne zastavice veselo plapolajo v zraku, barve ženskih oblačil krasijo obličje templja, molilni mlinčki se vrtijo in sliši se mrmranje »Om Mani Padma Hum«.

Kar žal mi je, da gremo naprej, ostala bi še nekaj časa, ampak Himalaja nas pričakuje, mi pa njo.

Sveti možje (in ženska).

Malo manj sveti možje.

Dame v rdečem.

Maša baranta, tudi s solzami.

Sara se uči japonščine in poučuje slovenščino.

Deklica ulice.

To ni zona za pešce!

Predelava odpadkov na ulici.

Obarvajmo razpoloženje.

Galerija vseh fotografij iz Nepala.