Pohod po Himalaji

V Pokhari, izhodišču za treking, nas pričaka dež, čeprav je že šesti oktober in bi se monsun moral končati že sredi septembra. Na naslovnici časnika Himalaya news preberem, da letos monsun traja rekordno dolgo in da bo še trajal. Sem mnenja, da je tarnanje nad vremenom, eno izmed najbolj neplodnih opravil, pa si ne morem pomagati. Radi bi na Himalajo, pa že 24 ur dežuje in zgleda, kot da nikoli ne bo nehalo, kako naj ne bom potrt. Čez dva dni se vreme izboljša in odrinemo.

Himalaja ponuja gorske izlete za vsakogar, od enodnevnih pohodov na razgledne griče, do več tednov trajajočih zahtevnih pohodov in seveda vzpone na najvišje vrhove sveta. S Sabrino se odločiva za devetdnevni Jomsom trek, ki je polovica poti okrog Anapurn. Najamemo le nosača, vodnika pa ne, mislim, da bomo pot okrog Anapurn že našli, če pa se bomo izgubili, pa bomo vprašali prijazne ljudi, ki jih tukaj ne manjka. Manjkajočo opremo kupimo, spalne vreče pa si izposodimo. Vse je zelo poceni.

Hodimo skozi gozdove, po tlakovanih potkah, čez viseče mostove in med riževimi terasami. Na poti srečujemo domačine, saj je to glavna in edina pot med gorskimi vasmi. Motoriziranega prevoza ni, le osli, konji in kozeeee. Ljudje so zelo prijazni, vsi nas pozdravljajo in občudujejo punci, junakinji na pohodu po Himalaji. Res sta pridni, Sara hodi kot srnica, Maša pa potarna le, ko je zelo vroče in mora hoditi navkreber.

Med potjo srečujemo druge pohodnike, ki jih pa, glede na to, da področje Anapurn letno obišče 60.000 ljudi, ni veliko. Nekateri imajo toliko opreme zase, kot mi vsi štirje skupaj. Ne znam si predstavljati, kaj vse imajo zraven. Večino opreme nosijo nosači, redko srečamo kogar, ki vse nosi sam. Ko sem doma razmišljal o trekingu in slišal, da opremo nosijo nosači, mi je bila misel na to, da bi imeli nosača, neprijetna. Mislil sem, da bom nahrbtnik nosil sam. Šele, ko smo prišli v Nepal, smo videli, da je to velik posel, od katerega živi precej ljudi.

Sedaj, na trekingu, oba s Sabrino nosiva nahrbtnike, poleg tega pa imamo še nosača, ki nosi eno veliko torbo s štirimi spalnimi vrečami in najnujnejšimi stvarmi, ki jih potrebujemo na trekingu. Sprva se nam je zdelo, da mu je torba pretežka, ko pa nam je povedal, da je nosil tudi že dve takšni (tudi videli smo nosače, ki so nosili po dve veliki torbi), nam je odleglo. Neverjetni so ti nosači, kaj zmorejo, tovor si povežejo z vrvjo in obesijo na glavo. Fantu, ki je naš nosač je ime Čuda. Res je pravo čudo, saj pri 19 letih dobro govori angleško in precej dobro pozna Himalajo. Odlično se razumemo. Čeprav smo ga najeli za nosača, je tudi naš vodnik in še predobro poskrbi za nas, saj nam vedno izbere restavracijo in kočo, ko pa se ustavimo, se igra s puncama.

Tretji dan se s Saro zbudiva ob pol petih zjutraj in se povzpneva na 3210m visok razgledni hrib, od koder obljubljajo čudovit razgled. In res je, pred nama se dvigajo Slovencem dobro znane Anapurne in Dhaulagiri. Slišal sem, da je razgled na Gorenjskem podoben temu v Himalaji. No ja, morda v zeleni barvi gričev in beli barvi gora, razsežnosti v Himalaji pa so neprimerljive in nepredstavljive. S Saro stojiva na griču, 400 metrov višjem od Triglava in opazujeva mogotce, ki se bohotijo še 5000 metrov višje od naju. Občutek je takšen, da nasmeh še dolgo ne zapusti najinih obrazov.

V eni izmed vasic na poti, nas obkoli gruča otrok in želi, da jih fotografiram. Ko jim pokažem fotografijo na zaslonu fotoaparata, so smejijo iz vsega srca. Do mene pride babica z vnukinjo in nas povabi, da jo fotografiramo pred hišo. Da nam naslov in nas prosi da ji pošljemo fotografijo.

Peti dan hoje, pred nami so še trije dnevi. Ne hodimo več med zelenimi griči, ampak po pusti pokrajini obdani z gorami. Pot nas vodi po prašni makadamski cesti, občasno nas prehiti kak džip ali avtobus. Ta del poti ni ravno najlepši, ni nam všeč, da nas med trekingom po Himalaji prehitevajo motorna vozila.

Razmišljam, da sem podcenil naš pohod po Himalaji. Zdelo se mi je, da bomo teh nekaj ur dnevno zmogli brez težav. Imeli bomo nosača in vso potrebo opremo, restavracije in koče pa so tako ali tako narazen največ nekaj ur hoje. Nič lažjega, sem si mislil. Če bodo otroci preutrujeni, se bomo pač prej ustavili, drugih težav pa tako ne bo. Okrog nas bodo visoke gore, čudoviti razgledi in osamljene vasice polne prijaznih ljudi. Kako sem se motil.

Zbujamo se ob šestih zjutraj, ko je še zelo hladno in kljub temu, da dovolj spimo, nismo odpočiti. Dnevno hodimo tudi devet ur, prva stvar, ki jo pove Maša, ko se zjutraj zbudi je, da jo boli celo telo. Edino Sara zjutraj ne tarna, da jo kaj boli. Mašo je treba včasih motivirati in jo vleči za roke, ko se ji več ne ljubi hoditi. Tudi razgledi niso ves čas takšni, ki bi jih želeli. Res smo se danes zbudili med čudovitimi osemtisočaki, ampak smo jih po nekaj urah hoje pustili za seboj in pot se je spremenila v prašno makadamsko cesto obdano s pustimi griči.

Kako znamo hitro pozabiti vse lepo in se prepustiti tarnanju nad slabim. Pomislil sem, da je naša pot po Himalaji kot pot skozi življenje: preveč časa smo v pričakovanju nečesa posebnega in ko to pride, se veselimo, žal pa to veselje prehitro zbledi ob tegobah vsakdanjosti in znova smo v pričakovanju nekaj posebnega.

Ta dan po osmih urah in pol prispemo v vasico Marpha, prestolnico jabolk. V restavracijah ponujajo slastne jabolčne pite, štrudelj in sveži jabolčni sok. Tukaj rastejo tudi marelice, kar sploh ne bi bilo nenavadno, če ne bi bila vasica na višini 2700 metrov. Če pomislim, da sem doma potreboval deset let, da so nam obrodile marelice… Namestimo se v simpatičnem hotelu. Punce gredo pod tuš, jaz pa na ogled budističnega samostana. Vasica je čudovita, ozke ulice, hiške zidane iz belega kamna, rdeče obarvana okna in vrata, razgled na bele vrhove; tako nekako sem si predstavljal Himalajo. Na strehah hiš sušijo drva, fižol in riž, na eni strehi izvajajo jogo, molitvene zastavice plapolajo v zraku, budistični menihi sedijo na stopnišču pred vhodom v samostan in se zabavajo. Dobro se počutim. Slabe misli, ki so me obdajale med hojo po prašni makadamski cesti, so pozabljene.

Prevzeta od lepot Marphe (ali pa utrujena), se s Sabrino odločiva, da zanemarimo načrt poti in da ostanemo en dan v tej lepi vasici. Treking je ponavadi načrtovan do potankosti in pohodniki drvijo skozi čudovite vasice, da bi dosegli cilj. Če pa se že kje ustavijo, se le malokomu ljubi pogledati kaj drugega kot jedilni list ali posteljo. Organizirani treking okrog Anapurn traja od 16 do 20 dni in načrta se je treba držati. Kar pomeni da je treba vsako jutro vstati ob šestih zjutraj, zajtrkovati, hoditi 3-5 ur, kositi in znova hoditi 2-4 ure. In to vsak dan, tudi do tri tedne.

Iz Marphe nas vodi pot po širokem porečju po dolini med gorami. Na eni strani Dhaulagiri, na drugi še mogočnejši in še neosvojeni Nilgiri. Imamo srečo, saj močan veter prične pihati šele po 13. uri. Pesek kar nosi po zraku in dihanje je neprijetno. Zgodaj popoldan prispemo v srednjeveško vas Kagbeni, kjer je meja prepovedanega kraljestva Zgornji Mustang, v katerega je tujcem brez posebnega dovoljenja vstop prepovedan. Čas se je tukaj menda res ustavil pred nekaj sto leti. Hiše so iz blata, ulice prav tako, pod noge nam zlivajo odplake, skozi ista vrata stopajo na ulico kokoši, koze, krave in ljudje, zobe si umivajo v umazanem potoku, neverjetno.

Osmi dan trekinga se po isti poti vrnemo v eno izmed vasic in se naslednji dan z letalom Yeti Airlines poletimo v dolino, kjer smo začeli pohod.

Po 50 urah hoje in premaganih več kot 3400 višinskih metrih, je pohod po Himalaji za nami. Pohod med najvišjimi gorami na svetu, skozi nedostopne gorske vasice in mimo nešteto nasmehov. Toliko vtisov, pristnih srečanj z domačini, čudovitih razgledov in osebnih zmag še nismo izkusili. Ta teden v Himalaji je bil kot koncentrat enomesečnega potovanja. Imeli smo čas za igro, obilico spanja, branje, razgledovanje po najmogočnejšem gorovju sveta, spoznavanje drugih in sebe, ter seveda čas za hojo.

Galerija vseh fotografij iz pohoda po Himalaji.