Kdo bi vedel kaj je bolje

Se je bolje peljati na zadnjem odbijaču džipa ali na strehi?


Varnost na cesti, kaj je to? Pešci se borijo za svoje življenje v begu pred mopedi, avtobusi, avtomobili. Šoferji imajo navado, da kjer je največ ljudi ali najbolj oster ovinek zapeljejo z največjo hitrostjo. Povsem normalno je, da se ljudje vozijo na strehah avtobusov, kombijev ali džipov. Nekateri se odločijo za stanje na zadnjem odbijaču džipa, medtem ko tretji visijo skozi odprta vrata. Skušam razumeti zakaj je tako. Prevoz je težko dobiti, saj je vozil malo, ljudi pa veliko. Verjetno se je bolje nekako peljati, kot ostati na vasi. Še eno vprašanje se mi poraja: ali tisti, ki stojijo na zadnjem odbijaču, plačajo za vožnjo?

Ali je življenje v samostanu lahko boljša izbira?


Izbrani otroci gredo po lastni ali po želji staršev v budistični samostan že pri 10 letih, kjer postanejo menihi ali nune. Pobrijejo jim glave, oblečejo enaka oblačila in med stenami samostana jih večina preživi celo življenje. Meditirajo, se učijo, izdelujejo kadila, rišejo mandale, izvajajo obrede ipd. In tako vsak dan, celo življenje. Enkrat na leto dobijo nova oblačila in čevlje. Na mesec prejmejo okrog dva evra žepnine, za ta denar si kupijo osnovne potrebščine kot so milo, zobno pasta… Videti so mirni, zadovoljni, nasmejani, prijazni. Prvi trenutek se mi zdi tako življenje kot v zaporu. Potem pa pomislim na vasi skozi katere smo hodili, kjer ljudje nimajo ničesar in za mlade ni nobene perspektive. Postane mi jasno, da je življenje v samostanu lahko boljša izbira, če živiš v Nepalu. Na toplem si, ni se ti treba boriti za vsakdanji obrok, oblečen si in čist, izobražuješ se in delo ni težko.

Bi repete?

Povsod v Nepalu je meni približno enak; ponujajo italijanske pizze, pasto in lazanje, švicarski rosti, tajske »currye«, kitajske »nudlse« in pražen riž na različne načine, ter seveda nepalske, indijske in tibetanske specialitete. Tipična nepalska hrana je »Dhal bat«, ki ga postrežejo na velikem srebrnem pladnju, poleg riža je tukaj še krompirjev »curry«, malo zelenjave, hrustljav papad in juha iz mung fižola. V navadi je, da ti, ko poješ eno izmed jedi, ki sestavljajo »Dhal bat«, ponudijo še repete. Druga tipična jed so momoti, testeni žepki napolnjeni z raznimi nadevi (piščanec, sir, jabolka), ki so lahko kuhani ali ocvrti. Posebej smo bili veseli Yakovega sira, saj pravega sira nismo jedli že dobra dva meseca. Velikokrat so na jedilniku le brezmesne jedi, ker mesa enostavno ni.

Kako se reče »hraklanje« po slovensko?
Mladi in stari, lepi in grdi, zanemarjeni in urejeni, ženske in moški, vsi brez izjeme »hraklajo« in to glasno in z izdatnim izpljunkom. To počnejo povsod, na cesti, v avtobusu, v restavraciji, med pogovorom. Včasih je ta izkušnja tako blizu in tako pristna, da se ti želodec obrne in to po treh tednih Nepala, ko je »hraklanje« postalo že nekaj običajnega. Maša, ki se zlahka integrira v vsako okolje, ga je pričela celo prakticirati. Težko jo prepričamo, da tega ne sme početi, ko pa vsi drugi lahko.