Med Kitajci brez kitajščine

Na Kitajskem se primerjamo z domačini in ugotavljamo, da so večinoma manj občutljivi, manj zahtevni in mnogo bolj trdoživi od nas. Veliko stvari, ki nas motijo, oni niti ne opazijo. Mi se ob prvem mrazu zavijamo do vratu in si natikamo klobuke, oni pa, kot da mraza ne čutijo, zdravih rdečih lic hodijo okrog le v puloverjih ali tankih jaknah. Tudi dekleta oblečenega v tradicionalna oblačila vasice Baisha mraz ne moti.

Med vožnjo z avtobusom si nekateri na strežaj odprejo okna, tako, da jim mrzel veter več ur piha v obraz. Mi se čudimo, zakaj to počnejo in kako vzdržijo, saj nas zebe že zaradi prepiha, ki nastaja ob tem. Kljub prepovedi, na avtobusih strastno kadijo, edini ki jih to moti, smo spet mi. Tudi odpadki se odmetavajo kar na tla. To je normalno. Nihče niti ne reagira, ko se mu prazna plastenka ali prižgan cigaretni ogorek privali pod noge.

Na podeželju imajo odprta stranišča, po sredini teče kanal, vmes so za »zasebnost« postavljene manj kot en meter visoke pregrade. Po tem kanalu potujejo iztrebki vseh trenutno prisotnih na stranišču. Ko se zravnaš iz čepečega položaja nehote vidiš druge prisotne, ki opravljajo potrebo. Ampak pomanjkanje intimnosti niti ni najhujše. Najhujša sta smrad in umazanija, ki sta včasih prehuda, tako da smo iz takih stranišč že večkrat namrgodeni in neolajšani pobegnili. Nisem pa videla Kitajcev, da bi se zmrdovali nad takšnimi stranišči, res prenesejo veliko več kot mi.

Kitajci radi jedo, jedo dobro, raznovrstno in veliko.
In to se jim prav nič ne pozna, njihova telesa so drobna in čvrsta. Debelega človeka zlepa ne vidiš. Jedo vse mogoče in nemogoče: pse, žabe, kače, podgane, kobilice, kuščarje, drobovino, morske kumare, alge in stvari, ki jih ne znam niti poimenovati, nič se jim ne gnusi. Mi nekaterih od njihovih jedi še gledati ne moremo. Zlahka jedo tudi pikantno hrano, ena od redkih besed, ki smo se je naučili v kitajščini je »bujola«, kar pomeni brez čilija – nepikantno.

Čeprav ne znamo kitajsko in Kitajci večinoma ne angleško, nam je zaenkrat uspelo še povsod priti in vse kar smo potrebovali, dobiti. To je predvsem zaradi njihove podjetnosti. Pri storitvah so hitri in zanesljivi. Kljub temu da je jezikovna ovira navidez nepremagljiva, se da zaradi njihove pripravljenosti in učinkovitosti, vse dogovoriti.

In da ne bom pisala samo o Kitajcih, še nekaj stvari, ki smo jih mi počeli in doživeli v zadnjih tednih:

Čudili smo se množici plesalcev pod taktirko Mao Ze Donga.

Ogledali smo si starodavno mestece Dali, ki je bilo Sari še posebej všeč.

Raziskali smo Lijiang, mesto ob vznožju Himalaje, kjer še danes uporabljajo tri nivojske studence, zgornjega za pitno vodo, srednjega za pranje zelenjave in spodnjega za pranje perila.

V soteski, ki jo je preskočil tiger, tako vsaj pravi njeno ime (Tiger leaping gorge), smo se namučili na dvodnevnem trekingu.

Na nebu smo sredi dneva videli mavrico okoli sonca.

V gozdu smo pustili Janka in Metko.

Naužili smo se čudovitih prizorov.

In našli pokrajino, ki nas je spomnila na Slovenijo.

Več v galeriji.