Potovanje po Kitajski je za nami; od Hong Konga do Pekinga, 46 dni, 20 hotelov, tisoče kilometrov z avtobusi in vlaki. Potovali smo po Kitajski in nekaj iskali, ne vem kaj, vem pa, da tega nismo našli.
Kitajsko zapuščam ravnodušen. Nisem razočaran, nisem veliko pričakoval, je pa izkupiček od Kitajske precej manjši od vloženega truda. Saj pogled na pande me je raznežil, vožnja čez Tibetansko planoto mi je pognala strah v kosti, tisoče glinenih vojščakov v Xianu me je navdušilo in Kitajski zid mi je vzel dih. A vendar sem nekaj pogrešal. Morda odnos, kakršnikoli odnos z domačini, s Kitajci. Nič. Nobenega pravega stika. Nihče nas ni vprašal »Hello, where are you from?« ali »Hi, how are you?«. V vseh Azijskih deželah, ki smo jih prepotovali, so nas to nenehno vpraševali. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo, če nam je njihova dežela všeč. Kitajcev nismo zanimali. No, saj če živiš v državi s tisoč petsto milijoni ljudi, ti je res lahko malo mar za štiri popotnike, ki povrhu niti ne razumejo tvojega jezika. A vseeno, pristen odnos z ljudmi, predvsem tistimi izven uhojenih turističnih poti, je najboljši način spoznavanja dežele in to smo na Kitajskem pogrešali.
Pred enim mesecem, sem napisal »Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč«. Če se sedaj vprašamo tako, kot smo se po potovanju po Indiji:
Nam je bila Kitajska všeč? Niti ne.
Bi se še vrnili? Ne.
Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Kitajska je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo jo obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.
Še zadnje fotografije Kitajske:
Na Kitajskem nismo uspeli najti skupnega jezika.
Največje mestno obzidje na svetu, Xian.
Osem tisoč glinenih vojakov straži cesarjevo grobnico v Xianu.
Vojaki pred grobnico Mao Zedonga niso glineni, a so nepremični.
Prepovedano mesto, nekoč domovanje Kitajskih cesarjev.
Trg Nebeškega miru, znan po nemiru.
Kitajski zid, znamenitost, ki sem jo največkrat videl, predel sem jo obiskal. Mislil sem, da me ne more presenetiti, a ko sem ga zagledal sem osupnil.
Več v galeriji.
Brez zamere, ampak čudi me, da ste izpustili dva takšna bisera, kot sta Burma in Laos.
Članek dober, kot vedno 🙂 fajno branje
Vaši prispevki in fotografije so čudoviti že ves čas potovanja in lepo vas je spremljati, kjerkoli že ste. Prispela pa je tudi Sarina razglednica, za katero se najlepše zahvaljujemo. Čufija smo pozdravili, samo mislim, da ni čisto razumel. Me zanima, če se vas še spominja? Uživajte še naprej, tri mesece bo hitro minilo!
Nataša,
stikov s Slovenci v tujini ali z drugimi popotniki ne skušamo vzpostavljati. Raje potujemo po manj znanih poteh in spoznavamo domačine. Seveda smo veseli, če srečamo kakšnega Slovenca, a tudi takrat ponavadi ne izmenjamo več kot nekaj besed. Edini, ki nas je povabil k sebi domov, je bil v Kanadi živeči Srb na dopustu na Filipinih.
Spremljam vas že celo vašo pot in zdi se mi da tudi jaz potujem z vami. Poraja pa se mi tudi vprašanje in sicer ali niste nikoli poskušali vzpostaviti stikov npr. z Slovenci, ki živijo v tujini (npr. v Avstraliji) ali pa z tujci na način, da bi vas povabili k sebi domov na klepet ali bi vam celo ponudili prenočišče.
Želim vam še veliko prijetnih dni.
Fascinantno! Najbolj pa to, kak znate vaša doživetja in občutke preliti v slike in besede!
Uživajte še naprej!