Še bi ostala

Z avtobusom smo potovali iz Ekvadorja v Peru. Narava se je iz sveže zelene, začela spreminjati v suho in rjavo. Kmalu nas je obdala peščena pokrajina iz katere je tu in tam pokukal kaktus. Jaz sem pričakovala visoke gore in zeleno pokrajino. Dlje časa smo na poti, manj se pripravljamo, manj načrtujemo in večkrat smo presenečeni ko pridemo na cilj. Ko smo prispeli do prvega večjega perujskega mesta Piura, se mi je za trenutek zazdelo, da smo v Indiji; gneča, umazanija in rikše. In ravno tam smo morali izstopiti iz avtobusa. Ni izgledalo varno. Zato smo kar sedli v taksi, ki je stal blizu avtobusa. Pa sploh ni bil taksi. Voznik je bil zelo uglajen in prijazen gospod, ki pa je za prevoz zahteval trikratno ceno. Ja tako je to, včasih pač »nasankaš«.

Peljali smo se mimo nekaj kilometrov dolgega naselja slamnatih hiš. Hiše so se naslanjale ena na drugo, tisoče jih je bilo in v njih verjetno še nekajkrat toliko revežev. Hudo mi je postalo ob tem prizoru. Le kaj naredijo ti ljudje ko dežuje in jim voda teče skozi streho, sem se spraševala? Odgovor sem dobila že naslednji dan. Na streho dodajo še več blata, saj za kaj drugega nimajo denarja. Dežuje le redko, zgodi se, da eno leto močno dežuje, potem pa več let sploh ne. Večji dež jim odplavi hiše, ceste, polja, celo trupla iz grobov je že odplavilo. Ampak, pravijo da dež ni največji problem, temveč potresi, ki so tukaj večkrat letno. Predstavljam si, da se takrat vse te slamnate hiše brez temeljev podrejo kot hišice iz kart.

Proti jugu se je pokrajina spreminjala in me spominjala na neke druge dežele, od Indije in Maroka, do Avstralije. V kraju Trujillo se mi je zazdelo, da sem v Mehiki v mestu San Cristobal de Casas. Zagledala sem namreč podoben, s soncem obsijan mestni trg z rumeno cerkvijo in pred njo majhen tlakovan park z lepimi zelenicami in rožami.
Tudi obraz majhne prodajalke sadja mi je bil znan.

Obiskali smo piramidi Sonca in Lune in spoznavali skrivnosti starodavnega predinkovskega ljudstva Moche. Šele takrat sem se zavedla, da smo res v Peruju in da spoznavamo novo deželo, kulturo in ljudi. Piramida Lune v svoji notranjosti skriva reliefne slike mogočnega boga
in slike obredov žrtvovanj, ki predstavljajo edino izročilo tega ljudstva. Pred piramidami smo se prvič srečali s perujskimi spominki, vesela sem bila njihove drugačnosti in izvirnosti.
Dandanes lahko namreč popolnoma enak spominek najdeš na različnih koncih sveta, kar se mi zdi prav žalostno.

Obiskali smo starodavno mesto Chan Chan, zgrajeno iz blata. Tam smo bili edini obiskovalci. Kako je bilo lepo, ko smo lahko takšno prazgodovinsko razkošje raziskovali nemoteno. Starodavno mesto je bilo za dobro uro na voljo samo nam.

Potovanje smo nadaljevali proti goram in se namestili v Carazu, majhnem mestecu obdanem z zasneženimi šesttisočaki. Tukaj smo se posladkali s sladoledom, ki so nam ga postregli kar iz zamrzovalne skrinje.

Davor je odšel na treking, punce pa uživamo v toplem soncu in svežem zraku v dolini na 2.200 metrih višine. Pogledi okrog nas so prelepi; na vse strani zeleni hribčki, nad njimi zasnežene gore, v dolini velikanski kaktusi, bujne cvetoče rože, figovci, v daljavi modro nebo in beli oblački. Pravijo, da je vreme tukaj vedno takšno, sončno. Šest dni smo že tukaj, uživam v soncu in prelepi naravi, delam nič in še se nisem naveličala, še mi je všeč in še bi ostala.