V Peruju se navdušujemo nad lepotami, ki jih ponuja in zgražamo nad ravnanjem države z revnim prebivalstvom, ki ga je več kot polovica. Prav tako polovica je prvobitnih prebivalcev, a večina lastništva je v rokah peščice svetlopoltih potomcev španskih priseljencev. Ko kak revež želi kaj prodati turistu, ga s piščaljo in pendrekom oboroženi varuh reda prežene, da ne bi ogrožal turista! Tako očitnemu prikrivanju resničnega stanja v državi, kot v Peruju, še nismo bili priča. Turisti, ki organizirano potujejo skozi turistične točke v Peruju, sploh ne vidijo prave slike dežele. Vidiš jo šele, ko zaideš v stransko ulico, ali celo v mestece, ki ni omenjeno v turističnem vodniku. Med vožnjo z lokalnimi avtobusi smo se ustavljali v takšnih krajih, da smo z odprtimi usti strmeli skozi okno. Takšno revščino smo videli le še v zakotnih krajih Nepala.
Peru nas je presenetil. Pred prihodom smo slišali za Inke, Machu Picchu in jezero Titikaka, tukaj pa se je naše poznavanje Peruja končalo. V Peruju smo videli izjemne reči, ki se jim nismo mogli načuditi ali se jih nagledati. Nenačrtovanje se nam je tudi tokrat obrestovalo, Peru nas je presenetil in očaral v tolikšni meri, da je postal druga država na tem potovanju, za katero smo sklenili, da jo ponovno obiščemo. Znova sem pri načrtovanju, za katerega nekateri celo pravijo, da je najlepši del poti. A ni to tako, kot, da bi rekli, da je kuhanje najboljši del kosila? Seveda se načrtovanju ne da povsem izogniti, sploh sedaj, ko je v peščeni uri naše enoletne pustolovščine ostalo le še nekaj zrnc peska in želimo zadnje tedne potovanja dobro izrabiti.
Še nekaj o hrani v Latinski Ameriki. Lokalna prehranjevalna kultura nam nekako ne sede. Radi zahajamo v domače lokale, a smo nemalokrat razočarati. Zato včasih poiščemo tolažbo v restavracijah, kjer strežejo testenine ali pizze, a to je na voljo le v turističnih krajih in za pet do deset krat večjo ceno od lokalnih specialitet. In kaj so lokalne specialitete? Zrezek, riž, pomfrit… in nesporni zmagovalec obložene mize, pečen piščanec! Ja, »Pollerie«, lokali, kjer strežejo le pečenega piščanca, pomfrit in gazirane pijače, so skoraj na vsakem vogalu. Doživeli smo celo Narodni dan pečenega piščanca, ko so bile Pollerie natrpano polne. Pa naj kdo reče, da življenje niso le pečene piške!
Čemu vse smo se čudili v Peruju:
prikupnim živalim,
ljudem,
plavajočim otočkom na čarobnem jezeru Titikaka,
in izjemnim prizorom pod sinjim nebom.
Več v galeriji.
Nemci pravijo “Vorfreude ist die beste Freude”! Čeprav- tudi ob spominu na lep dogodek nam je toplo pri srcu!
P.S. Če je kuhanje najboljši del kosila delaš nekaj narobe! 😉 Kaj je lepšega ob dobri jedači in pijači poklepetat z družino ali prijatelji?
Bračkoti hvala, da sem lahko leto preživel z vami!
super ste, škoda, da sem blog našel šele zdaj, ko ste že skoraj doma.
Upam, da tudi moj podoben plan uspe drugo leto.
pustite pečene piščence raje razmislite o tunki , bunki , zaseki … pa namesto gazirane pijače špricer na vrh ::)