Obiskali smo 16 držav.
34 krat smo poleteli z letalom.
Spali smo v 151 hotelih.
V istem hotelu smo se zadržali največ 20 dni.
Zdravnika smo obiskali 11 krat.
Prebrali smo 90 knjig.
Plačevali smo z 18 različnimi valutami in sedmimi plačilnimi karticami.
Kupili smo več kot sto kosov oblačil in obutve. Koliko smo jih oddali in zavrgli, ne vemo.
Ob prihodu domov je prtljaga tehtala 60kg (darila, spominki, šolske potrebščine, oblačila). Ob odhodu na pot vsaj pol manj.
Izgubili smo dva telefona in nekaj kosov oblačil.
Okradli nas niso niti enkrat.
Srečali smo manj kot ducat Slovencev.
Na spletni strani https://brackotinapotovanju.si smo objavili 77 prispevkov, na katere ste napisali več kot 700 komentarjev. Na spletni strani smo zabeležili 65.000 obiskov.
Najdaljša neprekinjena vožnja: vlak Guwahati – Varanasi, Indija – 22ur.
Najmanjša soba v kateri smo spali: Tokio – 7m2.
Največja soba v kateri smo spali: pod zvezdami v puščavi Thar – 200.000 km2.
Najboljša srečanja z živalmi: kamelji safari, Indija; jahanje slonov med nosorogi, Indija; plavanje z morskim psom, Malezija; plavanje z delfini, Avstralija; obisk orangutanov na Borneu, Malezija; srečanje s kitom, Šri Lanka.
Najboljši trekingi: Anapurna, Nepal; Santa Cruz, Peru.
Največji doživeti strah: potres stopnje 7,4 v Jakarti; vožnja z avtobusom v Kolumbiji: pobeg iz preobremenjenega trajekta v Indiji.
Največje nadloge: muhe v Avstraliji, komarji in bolhe skoraj povsod.
Najbolj drzne pustolovščine: s terencem čez puščavo in reke v Avstraliji, prehranjevanje v uličnih restavracijah kjerkoli.
Najtežje preizkušnje: zimska vožnja v avtobusu brez gretja, Bolivija; vzpon na 5900m visok vulkan Cotopaxi, Ekvador; soočanje z revščino.
Največja neumnost: skakanje na premikajoči vlak, ki je šele prihajal.
Največja spontanost: ples z domačini na ritme bobnov v parku v Tokiu.
Najboljši športni dogodki: obisk sumo turnirja, Tokio; ogled svetovnega nogometnega prvenstva v lokalih v družbi navijačev iz raznih koncev sveta.
Najboljša hrana: Indija, Singapur, Kitajska, Ekvador, Nepal.
Najslabša hrana: Indija, Indonezija, Tokio.
Najljubša hrana: indijski kariji, zelenjava v kokosovem mleku, korma s piščancem, piščanec z rižem.
Najljubša pijača: sokovi iz svežega sadja, masala čaj.
Najbolj nenavadna hrana: jedi čudnega videza in okusa brez imena, Kitajska.
Najbolj nenavadna pijača: koreninsko pivo s sladoledom, Malezija.
Najbolj pogrešana pijača: Bar kava, Cedevita.
Najbolj pogrešana hrana: Čokolino, domača solata.
Najlepše naravne lepote: Himalaja, Nepal; Uluru, Pinnacles desert, Devil’s marbles, Avstralija.
Najlepši kraji: Caraz, Peru; Marpha, Nepal; Playa Blanca, Kolumbija; Dali, Kitajska.
Najlepše plaže: otok Gili Air, Indonezija; Isla Rosario, Filipini; Praia Forno, Brazilija.
Najbolj veličastni skrivnostni kraji: Machu Picchu, Peru; Veliki Kitajski zid, Xian, Kitajska; Sigirija, Šri Lanka; Borubodur, Indonezija.
Najlepša velemesta: New York, Singapur.
Najprijaznejši ljudje: Nepal, Šri Lanka, Ekvador, Peru.
Najbolj neprijazni uradniki ob vstopu v državo: New York, ZDA.
Najdražja država: Avstralija, kljub temu, da smo precej stvari dobili zastonj.
Najcenejša država: Indija, kljub temu, da ničesar nismo dobili zastonj.
Najdražja hotelska soba: Rio de Janeiro, Brazilija – 90€.
Najcenejša hotelska soba: Marpha, Nepal – 2€.
Najdražji obrok: Rio de Janeiro, Brazilija – 40€.
Najcenejši obrok: Guilin, Kitajska – 1€.
Še o potopisnem predavanju.
Veliko smo opisali v besedi in sliki na naši spletni strani https://brackotinapotovanju.si. Doživetja smo objavljali sproti, ko so bila sveža, ko smo bili polni dobrih ali slabih občutkov. Največkrat spontano. Saj ne, da so spomini že zbledeli, vsekakor pa občutki niso tako močni, kot so bili. V enem letu smo bili dnevno izpostavljeni dogodkom, ki tukaj veljajo za nenavadne. Le kako naj v nekaj uricah dolgi predstavitvi opišemo občutke, tegobe, lepote, čudeže, grozote, ljudi in kraje, ki smo jih doživljali eno leto? Preveč imamo za povedati in preveč bi ostalo nepovedanega. Nekako se ne moremo odločiti, da bi takšno predavanje pripravili, bilo bi preveč površinsko. Ne vem…
Če že, potem bi pripravili neke vrste srečanje s tistimi, ki bi se želeli odpraviti na potovanje v lastni režiji, pa ne vedo kako. Kako se odločiti in pripraviti na potovanje, kam odpotovati, kako z denarjem, kako najti in izbrati hotele ter prevozna sredstva, kje kupiti letalske vozovnice in podobno. V desetih letih kar potujemo, smo nabrali nekaj izkušenj in v veselje bi nam jih bilo deliti z vami. Če vas takšno srečanje zanima, nam pustite komentar pod to objavo, ali pišite na info@brackotinapotovanju.si.
Nu, pozdravljen!
Tukaj pa že dolgo ni bilo novega komentarja. Hvala.
Čista poezija! Bravo
Ana, ja, to je bila mena res največja neumnost, kar smo jih naredili na potovanju. Seveda po moji zaslugi.
Ja, stalo nas je kot en avto, npr. en BMW. Se strinjam glede prioritet.
Tale me je res nasmejala:
Največja neumnost: skakanje na premikajoči vlak, ki je šele prihajal.
In tale infomracija je skoraj neverjetna, a kljub temu mogoča:
Koliko stane? Kot en avto.
Eno leto naokoli namesto dobrega avta … z veseljem =) No, pa saj nekaj sem že videla, nekaj pa še bom. Ker je tujina le prioriteta (pred avti).
Laura, želim ti da uresničiš svojo željo. Koliko stane? Kot en avto.
Davor
Pozdravljeni!
Vašo enoletno avanturo sem spremljala preko bloga in takšnale življenjska odločitev se mi zdi super ter si želim, da bi jo tudi sama doživela. Vendar pa me ob branju in navdušenju, zanima tudi koliko stane takšenle enoletni podvig?
Lep pozdrav,
La.
Dobrodošli nazaj v najboljši državi! Sicer se ne poznamo, ampak vseeno sva vas spremljala na vaši poti okrog sveta, velikokrat s solzami v očeh od ganjenosti. Občudovanja ste vredni! Upam, da tudi sama kdaj uresničiva kaj takega z najino družino. Sama sva že večkrat potovala v lastni režiji in je res krasno doživetje. Kaj šele pot okrog sveta! Kapo dol in lepo se mejte še naprej.
Dobrodošli doma, spremljala sem vas celo leto, ko sem bila slabe volje so me dostikrat vaši članki in fotografije nasmejali in razvedrili. Hvala in zame ste res neverjetni!
Čestitke za takšen podvig! Redno sem spremljala vaše potovanje, sploh zato, ker se na videz poznamo – bili smo iz “istega firtla”! Dobrodošli spet doma!
Res ste zakon. Vaše prispevke sem celo leto z veseljem prebiral in jih bom kar malo pogrešal. Upam, da se kdaj srečamo. lp Tomaž
Kaj pa ta presežek !!!???
“Na spletni strani smo zabeležili 65.000 obiskov.”
“Prebrali smo 90 knjig”
Vau. Bravo.
Lp Helena
Dobrodošlico izrekam tudi jaz. Z zanimanjem in večnim občudovanjem sem spremljala vaše podvige. Super ste.
Tudi naša družina vas je z zanimanjem spremljala. Iskrene čestitke za idejo, podvig in uspešen povratek ! Veliko sreče in pozitivne energije tudi v bodoče !
Z veseljem sem spremljala vašo pustolovščino. Dobrodošli spet doma!
Dobrodošli doma 🙂
Celo pot sem vas spremljala, prebrala vse vaše članke in pogledala vse vaše slike. Zdaj vas bom pogrešala, čeprav vas ne poznam. Upam, da bo res kakšno potopisno predavanje… takoj pridem.
Lp
Bračkoti,
dobrodošli v Sloveniji. Užival sem v vaših opisih sveta in vem, da je svet sedaj vaš dom. Uživajte tudi v tem delčku doma.
Bravo, carji ste!
@Davor: olala, sem vedla, da ste blizu. Jaz sem iz Poljčan. 🙂
Še enkrat čestitke vsem za vse številke in presežke 🙂
Prav pogrešala bom vaš blog. Kdaj spet odpotujete? Pa vzamite me zraven 😉
Anja, doma smo v Slovenski Bistrici. In tukaj ni potrebno nobeno prilagajanje, vse nam je znano.
A lahko samo vprašam kje v Sloveniji ste doma, ker sem videla, da se puščica nahaja blizu mojega kraja?
Z veseljem sem prebirala blog in uživala v vaši avanturi. Dobrodošli doma:) Anja
namaste Bračkotovi
Če sklepam po sebi, da sem bila prvič v Indiji oktobra 2009, pa sem staknila neozdravljivo bolezen (ne bojte se slovenci ni nalezljiva), “virus Indija” in se že tretjič vračam po vtise (ko se še prvi niso ohladili), le kako se boste vi prizemljili na Slovenijo po letu dni ?
Vem, da ne bo teško, ker doma je le doma, a vsa ta doživetja, ki ste jih strnili za nas, so za nas kaplja v morje, za vas pa verjetno; morje in oceani,….
Uživajte
Sicer sem stara šele 20 let in še nimam otrok ne moža da potujem z njimi, ampak definitivno bom tole enkrat storila. O tem sanjarim že odkar sem bila majhna in prebirala Šerugove knjigice za otroke.Vaš blog sem požrla, svaka vam čast, svaka čast otrokoma, pa še kdaj pojdite ane 😉
Hehe, en presežek me je pa res spravil v dobro voljo… najbolj pogrešana pijača: Bar kava. Davor, ti si pogrešal kavo? 😀 Visoko razvit šesti čut mi pravi, da je Sabrina kofetarka. Če pa ne, pa – z veseljem ti pripravim tiramisu (delam ga namreč z Bar kavo)…heheh…luškano!! 😉 Pozdrav vsem in kapo dol za enoletni podvig!