Podrejenost pravilom in razvitost družbe (kot jo pojmujemo razviti), hodita z roko v roki. Ne bi pa si upal trditi kaj je vzrok in kaj posledica. Kopica pravil z razvitostjo družbe počasi, a vztrajno, tako da tega sploh ne opazimo, raste. Pravila se kopičijo ravno dovolj počasi, da ne bi kdo slučajno pomislil, da se nam obeta Huxleyev Krasni novi svet. Ujeti v kolesje sodobne družbe kopičenje pravil težko ali pa ga sploh ne opazimo.
A kot popotniki – opazovalci dogajanja drugod, smo podrejenost pravilom v drugih deželah zlahka opazili. Prvega pol leta smo preživeli v Aziji, v manj razvitih deželah, kjer ni bilo veliko pravil, katerim bi se kot tujci morali podrejati. No, pravzaprav je bilo pravil, katerim smo se morali podrejati veliko, le da to niso bila tako predpisana pravila, kot smo jih vajeni od doma. Naša pripravljenost podrejati se pravilom je sicer privzgojena in priučena od doma, zato jo seveda tudi kadar potujemo nosimo s seboj. A pravila, ki veljajo v daljnem svetu, so velikokrat povsem nezdružljiva s pravili, ki jih nosimo s seboj. Na potovanju ne gre drugače, kot da prevzamemo lokalna pravila in se vedemo kot domačini. Ni nam treba poznati pravil, ki v tuji deželi veljajo, ni nam treba vedeti, ali se pravil moramo držati ali ne, dovolj je, da ravnamo enako kot domačini. Če bi želeli prečkati cesto v Delhiju po pravilih, ki veljajo pri nas, bi menda še danes čakali ob robu ceste, da se vozila ustavijo in nas spustijo čez. Sicer ne vemo, kakšna so tamkajšnja pravila o prečkanju ceste, a ravnali smo tako kot domačini, pa če je bilo to po pravilih ali ne. Čas, ki smo ga preživeli v Aziji, je spremenil tudi naš pogled na upoštevanje pravil, vanj je vnesel veliko več sivine, kot smo je bili vajeni. Enostavno smo morali znižati lastne kriterije upoštevanja pravil, da smo lahko sproščeno potovali po Aziji.
In potem se nam je pripetilo, da smo zapustili Azijo in se znašli v neki krasni deželi, kjer živijo visoko razviti ljudje, v deželi, kjer so pravila na vsakem koraku. Ne le pravila, celo grožnje na opozorilnih tablah so tam nekaj normalnega: “Če tega ne boste naredili tako, boste kaznovani s tem!” ali “Niti ne pomislite, da bi storili to!“. V hipu se nam je povrnila pripravljenost podrejati se pravilom in kriteriji, ki so se nam v Aziji znižali, so se nam tukaj spet zvišali. V tej razviti deželi je vse videti urejeno in predpisano. Stopnice so označene s fluorescentno barvo, da jih ne spregledaš. Znaki, da sta kajenje in alkohol prepovedana, so skoraj povsod. Dogajanje na ulicah snemajo CCTV kamere. Telefonski pogovori se pod pretvezo zagotavljanja višje kakovosti storitve snemajo. Opozorilne table so povsod. Ob postelji za nevarnost padca, na oknu za nevarnost loma, na vratih za nevarnost ukleščenja in tako naprej. Opozoril na cestah je toliko, da se moraš ponekod ustaviti, da lahko prebereš vse kar piše in se seznaniš z nevarnostmi, ki prežijo nate in s tistimi, katere lahko povzročiš sam. Kadar greš peš od hotelske sobe do trgovine in nazaj, se srečaš s toliko opozorili, da si lahko ob tem, če ti uspe nepoškodovan pridi nazaj v sobo in sesti na posteljo, oddahneš. Tudi zunaj mest je več ali manj vse videti urejeno in predpisano. V tej krasni razviti deželi se pravil seveda držijo vsi. Nam seveda niti na kraj pameti ni prišlo, da se jih ne bi, ravnali smo kot domačini, držali smo se pravil. Tako, kot smo v Aziji vsi pešci prečkali cesto med drvečimi avtomobili, smo v tej visoko razviti državi vsi pešci čakali na zeleno luč na semaforju.
Ali res stremimo k tako visoko razviti družbi, k tako urejeno – omejenem svetu, prepolnemu pravil? Čemu vse smo se pod pretvezo zagotovljene varnosti in lagodnega življenja pripravljeni odreči? Seveda je lepo, če so stvari urejene in predpisane. A kaj bi se zgodilo, če bi bile stvari urejene le toliko, kolikor je nujno, ostalo pa bi bilo prepuščeno razmišljanju posameznika? Koliko sploh posameznik, katerega življenje v visoko razviti družbi do potankosti urejajo pravila in omejujejo predpisi, še razmišlja? Na televiziji že od zgodnjega jutra napovedujejo vreme in ljudem povedo kaj obleči. Vmes v oglasih povedo kaj jesti in piti ter kaj početi v prostem času. Predpisi na cesti in pločnikih ter v javnih prostorih, povedo, kako se vesti tam. V službi so pravila, v šoli so pravila, na igrišču so pravila. A brez skrbi, dokler ne postanemo visoko razvita družba temelječa na spoštovanju pravil, predpisov in zapovedi, lahko brez strahu razmišljamo s svojo glavo. Ali bi moral zapisati; dokler bomo razmišljali s svojo glavo, ne bomo postali visoko razvita družba temelječa na spoštovanju pravil, predpisov in zapovedi?
Zdravo.
Do neke mere že, a do katere? Kdo jo postavlja?
Sodeč po tem kar sem videl, mislim, je vpetost v pravila premo sorazmerna s stopnjo razvitosti civilizacije. Potreba po zaupanju v lastne instinkte v visoko razviti družbi, kjer je za vse poskrbljeno, kjer je vse urejeno, enostavno zvodeni. Seveda je pa to odvisno od posameznika.
Glede razvitosti zahodnih civilizacij, pa to: smo razviti, a po kriterijih, ki si jih sami postavljamo. V Aziji smo doživeli posmeh temu kako smo na zahodu visoko razviti tehnološko in kako malo na področju osebnih odnosov.
Pravila moraja obstajati, da lahko družba funkcionira, da lahko živi toliko ljudi skupaj … AMPAK do neke mere. Kar je preveč, je preveč. To da ne znamo več razmišljati z lastno glavo, zaupati svojim občutkom, delovati po svojem instinktu … to je .. grozno. Včasih se vprašam če smo zahodne civilizacije res tako razvite kot mislimo, da smo? In vse to le zaradi razvite sposobnosti računanja, govorjenja večjih jezikov in bla bla bla… ali smo le utesnjeni pod vsemi pravili, ki nas omejujejo ??