Še vedno nas vprašujete, če smo se že aklimatizirali in privadili na življenje doma. Na to nimam pravega odgovora, imajo pa ga morda tisti, ki nas bolje poznajo. Menda so tudi takšni, ki nas poznajo bolje, kot se poznamo sami. “Znam te puško dok si pištolj bila!” je eden izmed najbolj simpatičnih pregovorov o odnosih, kar jih poznam. Sicer ni slovenski, a ga menda ni težko razumeti. Drug pregovor, ki na prvi pogled nima povezave s prejšnjim, pa pravi: “Volk dlako menja, kože pa nikoli!” S tem menda mislijo, da se človek dolgoročno ne more spremeniti, kakšen je, je. Spremeniti se, ne pomeni da enostavno začneš v življenju početi nekaj drugega ali da počneš iste stvari, le na drugačen način. Temu bi lahko kvečjemu rekli menjava dlake, nikakor pa ne kože, ki je pregovorno tako ali tako ni mogoče menjati. Menjava kože bi pomenila korenito spremembo v sami biti oziroma nravi posameznika. A se to res ne da spremeniti?
Morda pa je ta koža, ki bi jo naj bilo nemogoče menjati, le prispodoba za ustvarjeno mnenje, ki ga imamo ljudje o nekom drugem. Mnenja, ki ga imamo o nekom, zlepa ne spremenimo. Sploh, ko nekoga dolgo poznamo in se je naše mnenje o njem izoblikovalo v dolgoletnem medsebojnem odnosu. Odnosi imajo svoje vzpone in padce, tako, da si včasih za nekoga mislimo, da je izjemen, spet drugič pa, da je navadna tečnoba, povprečnež, brezveznež ali kaj podobnega. A to so le amplitude na dolgi krivulji razmerja. Na daljši rok nekoga spoštujemo in cenimo, ali pa ga ne. Tega ne more spremeniti naše ali njegovo trenutno počutje, slaba volja, trenutna jeza ali manjši prepir. Če nekoga danes cenimo, jutri pa zaničujemo, je najverjetneje nekaj narobe z nami, ne z njim.
Lahko pa drobne nevšečnosti, ki nam jih nekdo dovolj redno povzroča, dosežejo kritično maso in odnos se prične krhati. Tako lahko sčasoma tudi nekdo, ki smo ga nekoč zelo cenili, v naših očeh izgubi vso svojo kredibilnost. Tudi izjemen dolgoletni odnos se lahko po dovolj napačnih potezah sesuje v prah. In seveda je vedno kriv tisti drugi, ne mi, a to je že druga zgodba.
Če je svet, kot ga dojemamo odraz našega mnenja, so potemtakem takšni tudi ljudje, ki jih srečujemo in poznamo. So torej le odraz našega mnenja, ki ga imamo o njih. In to je ta koža, ki je zlepa ne menjamo. Naše mnenje o drugih je ena izmed najtrdnejših stvari na svetu. Dolgoletnemu prijatelju ki več ne ustreza naši predstavi, ki jo imamo mi o njem, to celo zamerimo. Ker ni več takšen, kot smo ga mi bili vajeni! Ničesar žalega nam ni storil, ni nas obrekoval, zaničeval, nam lagal ali kako drugače zlorabil našega zaupanja, le naše mnenje o njem je izneveril. Predrznež! Tako mislijo le tisti, katerih mnenje ne šteje veliko, oziroma si ne smemo dopustiti, da bi nam mnenje takšnih veliko pomenilo.
Tisti, ki te jemljejo takšnega kot si, ne glede na to kakšen si, so ljudje, ki si jih moramo želeti ob sebi in njihovo mnenje si je treba jemati k srcu. Ti ta pravi, mnenja, ki ga imajo o tebi ne spremenijo zlahka, sprejmejo te ne glede na spremembe, ki jih izražaš (če jih seveda pri tem ne prizadeneš). Ne glede na to, če si menjal dlako ali celo kožo. Za ostale si pač špilferderber.