Dobri ljudje

Kadar potujemo se nenehno srečujemo z neznanci, vsak dan, brez izjeme. Tudi, če nekoga srečamo večkrat in z njim izmenjamo le nekaj vljudnostnih fraz, ga še vedno ne poznamo, čeprav morda izvemo kako mu je ime in kaj v življenju počne. Na potovanjih širom sveta smo spoznali nešteto ljudi, in srečanj s tistimi, ki so na nas naredili vtis, se še zmeraj spomnimo. A le za redke od teh ljudi bi lahko trdili, da jih poznamo. Z nekaterimi si sicer izmenjamo naslove in kakšno sporočilo, a dlje od tega redko pridemo. Kadar potujemo kot družina, smo v smislu potrebe po druženju z ljudmi, samozadostni. Nenazadnje smo štirje in si imamo tako že dovolj za povedati med seboj.

Zaradi tega v primerjavi s popotniki, ki potujejo sami, ne čutimo takšne potrebe po sklepanju poznanstev ali celo prijateljstev. Sicer potujemo z namenom, da bi spoznavali ljudi, radi se zapletamo v pogovore tako z domačini, kot s popotniki, ki jih srečujemo. Srečevanje z ljudmi iz vseh koncev sveta in poslušanje njihovih zgodb, je namreč eno izmed največjih čarov, kar jih potovanje ponuja. A vendar dlje od bežnega poznanstva ne pridemo, kot sem že zapisal, se na nikogar, razen seveda drug na drugega, na potovanjih nismo navezali.

Kolikor daleč nazaj v doživetja iz potovanj sega moj spomin, se spomnim srečanj z dobrimi ljudmi. Seveda smo naleteli tudi na manj dobre ljudi, a teh se ne spomnim tako dobro. Spomnim se neprijetnih situacij, v kateri smo se znašli, ne pa tudi osebe, ki jo je povzročila. V glavnem imamo opravka z dobrimi ljudmi. Saj ne, da bi jih iščemo namenoma, a naša potovanja resnično zaznamuje izkušnja, da so ljudje dobri. Ne le dobri, so tudi prijazni, razumevajoči in celo ustrežljivi ter potrpežljivi. Resda vsakdo na svoj način in v okviru svojih zmožnosti, ampak več ali manj imamo z ljudmi na vseh koncih sveta dobre izkušnje. Ne glede na to ali smo v sodobni, bogati ali v manj razviti, revnejši državi. Ne glede na to ali smo v velemestu, ali izgubljeni v divjini. Ljudje so do nas dobri.

Dolgo smo mislili, da so ljudje takšni do nas, ker potujemo kot družina z majhnimi otroki. Da pogled na majhnega otroka vzbuja sočutje in da iz tega izvira dobrota ljudi, ki jih na potovanjih srečujemo. Preprosto iz nehotenja odraslega človeka, da bi prizadel otroka. A po vseh izkušnjah z ljudmi, ki sem jih deležen tudi kadar se kam odpravim sam, vedno bolj ugotavljam, da so ljudje dobri do mene tudi kadar sem sam, ko v bližini ni ne Sare, ne Maše. Popolni tujci, katerih niti jezika velikokrat ne znam, so do mene dobri. In ne mislim natakarjev, voznikov, hotelirjev, trgovcev in drugih, ki za svojo storitev pričakujejo plačilo, temveč vse ostale ljudi, s katerimi se srečujemo na potovanju. Tiste na katere se obrnemo v zagati in nam kot popolnim tujcem brez da bi karkoli zahtevali v zameno, rade volje pomagajo. Zato si na osnovi svojih izkušenj upam trditi, da so ljudje po naravi dobri. Dobri v moralnem pogledu, da imajo pozitivne moralne lastnosti.

Iz česa pravzaprav izvira dobrota v ljudeh? Ena izmed temeljnih človekovih značilnosti bi naj bila sebičnost in ravno iz nje izvira potreba po sprejetju v družbi. V nas se nenehno bije bitka med tem, kaj si želimo zase in med tem kaj je družbeno sprejemljivo. Hkrati je naša želja živeti moralno življenje, torej biti dobri in ne prizadeti drugih. A kadar našim potrebam ni zadovoljeno, smo postavljeni pred izziv; smo za zadovoljitev lastnih potreb pripravljeni storiti kaj družbeno nesprejemljivega? Smo za zadovoljitev svojih potreb pripravljeni prizadeti druge? Nekateri ljudje niti ne pomislijo na to, da bi za zadovoljitev svojih potreb prizadeli koga drugega, mu škodovali ali ga okradli. Se pravi, da so raje moralni, kot pa da bi zadovoljili lastne potrebe. Vprašanje pa je, zakaj tako ravnajo, iz česa izvira njihova dobrota? Ali se vedejo moralno, ker so po naravi resnično dobri, ali zgolj zato ker se bojijo posledic? Kakorkoli že, odgovor si lahko poišče vsak pri sebi.

A ne glede na izvor dobrote v ljudeh, ki jih srečujemo na potovanjih, je naš namen dober. Sami vandramo po svetu z dobrim namenom, z dobrim počutjem in z dobro voljo. Kot takšni smo manj privlačni za slabo, oziroma bolj privlačni za dobro. Dobro namreč privlači dobro. Kadar se nekomu približaš z nasmehom, ga razorožiš slabih namenov. So torej naša srečanja z dobrimi ljudmi posledica usode, naključij, ali odziv občutkov, ki izhajajo iz nas samih?

Kekec je že vedel, kako je treba skozi življenje, ko je pel: “V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!“