V prejšnji objavi sem zapisal, da ob vseh opravkih, zadolžitvah, nalogah, dejavnostih in delu, nimamo časa razmišljati niti o tem ali svoj čas izrabljamo za bogatenje ali trošenje. Kaj lahko torej naredimo za to, da bi svoj čas bolje izrabili? Bolje izrabiti ne pomeni, da bi v razpoložljiv čas strpali še več opravil, reči in ljudi, ampak manj. Manj je več, oziroma, manj je bolje! To pri izrabi časa velja še bolj kot kjerkoli drugje. Manj opravkov, manj aktivnosti, manj obveznosti, manj zadolžitev, manj stvari; več časa. To morda zveni kot utopija, sploh v svetu, ki nam na vsakem koraku ponuja neskončno paleto interesnih področij in bleščečih materialnih dobrin in nas prepričuje, da vse to potrebujemo. Le zakaj bi se želeli temu odpovedati?
Obvladovanje lastnega časa je ena izmed tistih reči, pri katerih sta védenje in ravnanje svetove narazen. O tem, kako bi naj s časom ravnali, morda precej vemo, a kolikokrat to uporabimo v praksi? Zapravljanje časa je tako še ena izmed slabih navad, ki se jih ne znamo (ali celo nočemo) znebiti. Že od Rimljanov, torej dobrih dva tisoč let, poznamo rek: Carpe Diem – užij dan. Le kolikokrat se nanj spomnimo in se že zjutraj zavestno odločimo, da bomo ta dan dobro izrabili? Verjetno imamo zjutraj pomembnejša in resnejša opravila ter premalo časa, da bi razmišljali o tem, kako bomo dan, ki se nam ponuja, izrabili.
Metod obvladovanja časa je veliko, nekaterim uspeva z eno, drugim z drugo, tretjim z nobeno. Omenil bom tisto, s katero vem, da nekaterim uspeva. Kako torej bolje obvladati čas in ga izrabiti za bogatenje? Preprosto, delajmo manj, a bolje. Osredotočimo se na manj, na najnujnejše. Seveda marsikomu to ne gre v koncept, sploh v družbi v kateri živimo, saj ta od nas zahteva, da smo boljši, močnejši, hitrejši in bogatejši od drugih. Le kako naj delamo manj in počasneje, če vse okrog nas veleva, da naj delamo več in hitreje? Prišli smo celo tako daleč, da je od samih rezultatov, pomembneje dajati vtis, da delamo veliko in hitro.
Delati bolje pomeni, skrbno izbrati tisto, kar počnemo in se za to potruditi po svojih najboljših močeh. Delati manj pomeni, ne ustreči vsakomur, ki nam pride naproti. A kako, ko pa smo obkroženi s toliko ljudmi, ki zahtevajo našo pozornost? Tako, da med njimi izberemo le tiste, ki nam nekaj pomenijo, ki nam energijo ne le jemljejo, ampak tudi dajejo. Kar seveda ni lahko, saj moramo na ta način marsikoga razočarati. A to je neizbežno, saj bolj kot se trudimo, da bi ugodili čim več ljudem in bolj kot se razdajamo, manj časa nam ostane za tiste, ki si našo pozornost resnično zaslužijo. Podobno je tudi drugje; več kot imamo stvari, interesnih področij, hobijev, športnih aktivnosti, zadolžitev in službenih obveznosti, manj časa lahko vsaki od njih posvetimo.
Osredotočiti se moramo torej na to, kar je najvažneje za nas, ne na tisto, kar drugi mislijo, da je pomembno. Ostalim in ostalemu se moramo enostavno odpovedati. Seveda se je tega treba lotiti z razumom in s pravšnjo mero, predvsem v družini, službi in izbrani družbi. Ključnega pomena za uspeh je, da se odpovedovanja lotimo postopoma. Najprej poskusimo s stvarmi, hobiji, interesnimi področji ipd, tem se je lažje odpovedati, kot ljudem. Postopoma, eno za drugo, dokler nam ne ostanejo le tiste, ki nas bogatijo, tiste, s katerimi se ukvarjamo zaradi nas samih, ne zaradi drugih. Z ljudmi je seveda težje, a počasi in predvsem vztrajno, je tudi to mogoče izpeljati tako, da ni prevelikih zamer. Saj to ne pomeni, da se zapremo vase in da zmanjšamo krog pravih prijateljev, ampak, da tistim, s katerimi si nismo dovolj blizu, namenimo manj časa, ki nam ga tako ostane več za te, ki so nam bližje.
To je kratek povzetek metode, ki zagotovo deluje, le pogum, da se je lotimo, je treba zbrati. Na ta način se lahko odpovemo tistemu, kar namesto, da bi dodajalo vrednost našemu življenju in nas bogatilo, nam jemlje pozornost in krade čas. Tega lahko obvladamo le tako, da sami zavestno omejimo nenehen pritok stvari, obveznosti, dogodkov in ljudi, ki nam zapolnjujejo življenje. In takrat, ko bomo izstopili iz drvečega vlaka zasičenosti, se bomo počutili svobodneje. Takrat bomo imeli časa na pretek in lahko se bomo osredotočili na tisto, kar nam je resnično pomembno.
Če sem omenil že rimskega pesnika, naj omenim še filozofa in sicer Marka Avrelija, ki je dejal: Večina naših besed in dejanj ni bistvenega pomena. Če lahko to, kar ni bistvenega pomena opustimo, nam ostane več časa in smo tako bolj umirjeni. Vprašajmo se ob vsaki priložnosti: “Ali je to kar počnemo res potrebno?”